Tožena stranka je torej v pobot uveljavljala škodo, ki naj bi ji nastala zaradi napake tožeče stranke, zaradi česar ni dobila od tretjega (svojega sopogodbenika) plačila za svoje delo. Gre za tako imenovano škodo zaradi zaupanja, katero lahko kupec uveljavlja od prodajalca le, če so izpolnjene enake predpostavke, kot za jamčevalni zahtevek za stvarne napake.
telesna okvara - invalidnina - vrnitev v prejšnje stanje - molk organa - pravočasnost tožbe
Tožnik je v predsodnem postopku zoper prvostopenjsko odločbo, s katero je bila zavrnjena zahteva za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro, vložil pritožbo. Ker drugostopenjski organ v roku, v katerem mora skladno z ZUP odločiti o pritožbi (2 meseca), o pritožbi ni odločil, je tožnik zaradi molka drugostopnemu organu poslal urgenco in poziv, da o njegovi pritožbi odloči v roku 7 dni od dneva prejema poziva. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je bil poziv preuranjen in da zato niso izpolnjeni pogoji, določeni v drugem odstavku 72. člena ZDSS-1, da bi se štelo, da gre za molk organa. Vloga je bila na pošto oddana priporočeno dne 24. 4. 2014, to je na zadnji dan, ko bi moral drugostopenjski organ odločiti o pritožbi, vendar je pri tem bistveno, da je drugostopenjski organ navedeno zahtevo oziroma urgenco prejel 25. 4. 2014, kar je razvidno tudi iz dohodne štampiljke na zahtevi, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa. Sedem dnevni rok za izdajo odločbe je začel teči že po izteku dvomesečnega roka, določenega za odločitev o pritožbi. To pa pomeni, da gre za molk organa, saj so izpolnjeni pogoji določeni v drugem odstavku 72. člena ZDSS-1. Ker je bila tožba vložena pravočasno, je pritožbeno sodišče ugodilo tožnikovi pritožbi in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
OBLIGACIJSKO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0082613
ZZZDR člen 51, 51/2. OZ člen 190. ZPP člen 215.
vlaganje zakoncev v nepremičnino v času njune zakonske zveze - vlaganje v nepremičnino tretje osebe - neupravičena obogatitev - obogatitveno pravilo - prehod koristi - povečana vrednost nepremičnine ob izselitvi - vrednost vlaganj - materialno dokazno breme
V odnosu tožnika do prvotoženke bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je šlo za vlaganja zakoncev v času njune zakonske zveze in le-te presojati na podlagi določb ZZZDR o premoženjskih razmerjih med zakonci, določbe OZ (ali pa tudi določbo člena 210 ZOR glede na čas vlaganj) pa v odnosu do drugega toženca.
Iz pravila o neupravičeni obogatitvi izhaja obogatitveni pristop, pri katerem ni bistveno, koliko je prikrajšanec vložil (tožnik pa zatrjuje le-to), ampak za koliko je okoriščenec z vlaganjem okoriščen. Pritožba utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo do nujnih pogojev za neupravičeno pridobitev. Ob tem je potrebno upoštevati, da je predpostavka za zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve prehod koristi. Tako je relevantna vrednost morebitna povečana vrednost nepremičnine ob izselitvi tožnika in ne vrednost samih vlaganj v času, ko so bila obnovitvena dela izvedena.
Sodišče je nepravilno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu. Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena izraža princip, da nosi breme tisti, ki zatrjuje in v konkretnem primeru je to tožnik glede trditev, ki substancirajo njegov zahtevek tako po temelju kot po višini. V kolikor temu bremenu ni zadoščeno, ni dopustna poenostavljena porazdelitev višine med vse stranke, saj to nima pravne podlage.
tožba - rok za vložitev tožbe - zavrženje tožbe - sodno varstvo
ZPIZ-2 v prvem odstavku 171. člena določa, da lahko zavarovanec sodno varstvo pravic po tem zakonu uveljavi v roku 30 dni od vročitve odločbe, izdane na drugi stopnji. Tožnica je vložila tožbo zoper dokončno odločbo tožene stranke po izteku tega roka, zato jo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo kot prepozno (prvi odstavek 274. člena ZPP).
pravna opredelitev prekrška – vozniško dovoljenje – uporaba določb, veljavnih v času izdaje vozniškega dovoljenja
Podaljšanje veljavnosti vozniškega dovoljenja obdolžencu je bilo sicer res vezano na opravo programa dodatnega usposabljanja voznikov začetnikov, vendar pa takšen opis prekrška izpolnjuje znake prekrška iz šestega odstavka in ne osmega odstavka 50. člena ZVoz, glede na to, da je obdolženi vozil motorno vozilo z vozniškim dovoljenjem, katerega veljavnost je sicer potekla, vendar pogoj za njegovo podaljšanje ni bila predložitev veljavnega zdravniškega spričevala, pač pa dokazilo o opravljenem programu dodatnega usposabljanja voznikov začetnikov.
ZObr člen 88, 88/1, 98, 98a, 100a. ZSSLoV člen 38, 40, 56. ZDR člen 136, 136/2.
pripadnik Slovenske vojske - prerazporeditev - vojak - akt vodenja in poveljevanja - plačilo za dejansko opravljeno delo - plača po dejanskem delu - razlika v plači
Razen pravice do ugovora po službeni poti (38. člen ZSSloV) in pritožbe na odločitev (40. člen ZSSloV) niti ZObr niti ZSSloV zoper ukaz oziroma odredbo o razrešitvi in imenovanju na formacijsko dolžnost ne predvidevata drugih pravnih sredstev, zato ni dopustno sodno varstvo zoper akte o imenovanju in razrešitvi v SV, ki niso akti delovnopravne narave, ampak akti vodenja in poveljevanja. Sodišče je zato tožbo za odpravo odredb (o razrešitvi in imenovanju na drugo formacijsko dolžnost) pravilno zavrglo.
Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpodbija odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za odpravo izpodbijanih odločb o določitvi plače, ki sta bili izdani na podlagi odredb (o razrešitvi in imenovanju oz. premestitvi). Navedeni odločbi, izdani na podlagi odredb tožene stranke, sta pravilni in zakoniti, ker je tožniku plača določena v skladu z Uredbo o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini in z Uredbo o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede. Določitev plače je vezana na odredbo o razporeditvi na določeno formacijsko dolžnost, tako glede določitve plače glede citirane predpise kot glede časovne veljavnosti.
Zahtevek za plačilo plače po dejansko opravljenem delu je lahko utemeljen le, če je javni uslužbenec razporejen na manj zahtevno delo, dejansko pa opravlja zahtevnejše in višje vrednoteno delo. V obravnavani zadevi pa ne gre za tak primer. Tožena stranka je s spremembo sistemizacije in ukinitvijo tožnikove formacijske dolžnosti ter z razporeditvijo tožnika na drugo formacijsko dolžnost le drugače ovrednotila delo tožnika, ki je ves čas opravljal enako delo, zaradi navedenih sprememb pa je v času trajanja mandata po pogodbi o opravljanju dela v tujini prišlo do znižanja tožnikove plače. Sprememba formacije in določitev plače za posamezne formacijske dolžnosti ter opredelitev, v kakšnem nazivu se delo na določeni formacijski dolžnosti (glede na zahtevnost nalog) opravlja, je v izključni pristojnosti delodajalca, mora pa biti v skladu z Uredbo o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede. Presoja, ali je bila sprememba nujna in potrebna, pa ni v pristojnosti sodišča (niti v primeru, da bi bilo sodno varstvo zoper ukaze oz. odredbe o razporeditvi dopustno). Sodišče je zato pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek iz naslova plačila po dejanskem delu.
Tožeča stranka, ki je potem, ko ji je bila naknadno priznana pravica iz invalidskega zavarovanja (I. kategorija invalidnosti), umaknila tožbo, nima pravice do povračila stroškov, ki so ji nastali v postopku pred sodiščem prve stopnje, ker je tožena stranka tožnici priznala pravice v novem postopku na podlagi novega dejanskega stanja od 1. 2. 2015 ne pa od 13. 2. 2013 dalje, kot je s tožbo uveljavljala tožnica. Tožena stranka tako ni izpolnila tožbenega zahtevka, kar pomeni, da ni izpolnjen osnovni pogoj, določen v 1. odstavku 158. člena ZPP, na podlagi katerega bi bila tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka.
Tožnik (učitelj) je učence pri uri športne vzgoje vlekel za ušesa, enega učenca je udaril v predel glave nad obrvjo in eno učenko pri uri interesne dejavnosti gimnastika prijel za nadlaket desne roke, jo dvignil, spustil na tla ter jo močno stresal, tako da je imela vidne podplutbe. Tožnik je s svojim ravnanjem huje kršil delovne obveznosti, zato je obstajal utemeljen razlog po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1 za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Njegovo ravnanje ima tudi vse znake kaznivega ravnanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po 1. odstavku 192. člena KZ-1, zato je podan tudi utemeljen razlog po 1. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1 za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
OZ člen 427, 427/1, 427/3, 427/5, 434, 434/1, 434/3.
upravljanje poslovne stavbe – stroški obratovanja – stroški upravljanja – pasivna legitimacija – najem poslovnega prostora – prevzem dolga – strinjanje s spremembo dolžnika – obvestilo o spremembi – domneva, da je upnik dal privolitev – prevzem izpolnitve
Pri prevzemu dolga je ključno, da ni nobenega dvoma o tem, da se upnik s spremembo dolžnika strinja. Predpogoj strinjanja je, da je o spremembi obveščen.
Domnevo, da je privolitev podana, če upnik brez omejitev sprejme izpolnitev od prevzemnika, ki jo izpolni v svojem imenu, je treba razlagati restriktivno. Uporabi se lahko samo, če je bil pred sprejemom izpolnitve upnik obveščen o prevzemu dolga in pozvan, da se o njem izjavi.
V primeru, da upnik na prevzem dolga ne pristane, ima ta lahko kvečjemu naravo prevzema izpolnitve. V takšnem primeru prvotni dolžnik ostane upniku zavezan za plačilo dolga, prevzemnik pa se za to zaveže zgolj v razmerju do prvotnega dolžnika.
Sodišče je vročilo pooblaščenki le vabilo na poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo, in ne vabila na narok, na katerem se izvede dokaz z zaslišanjem stranke, ki se vroči osebno stranki oziroma osebi, ki naj se zasliši za stranko (prvi odstavek 261. člena ZPP). Če ima stranka pooblaščenca, se šteje, da je vabilo iz prejšnjega odstavka stranki vročeno osebno, če je vročeno njenemu pooblaščencu (drugi odstavek 261. člena ZPP). Na podlagi tretjega odstavka 261. člena ZPP pa mora sodno vabilo vsebovati navedbo, da se bo na naroku izvedel dokaz z zaslišanjem stranke in da je lahko stranka, ki pride na narok, zaslišana, čeprav druga stranka ne bi prišla. Iz spisovnih podatkov ni razvidno, da bi bilo pooblaščenki vročeno sodno vabilo na narok, na katerem se bo izvedel dokaz z zaslišanjem tožnika. Ker iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi bilo tožniku vročeno pisno vabilo za narok za glavno obravnavo z vsebino, ki jo opredeljuje tretji odstavek 261. člena ZPP, tožnik na zaslišanje ni bil pravilno vabljen. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo določbe 261. člena ZPP, navedena kršitev pa bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, zlasti zato, ker je sodišče presojo o nedokazanosti predpostavk odškodninske odgovornosti tožene stranke dejansko oprlo zgolj na navedbe strank.
ZDR-1 člen 88, 88/2, 88/2-1, 88/3, 88/6, 200, 200/3. ZPP člen 144.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - vročanje odpovedi - odklonitev prevzema
ZDR-1 v 6. odstavku 88. člena določa, da se za vročanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo pravila pravdnega postopka, kolikor ni drugače določeno s tem členom. Ker 88. člen ZDR-1 ne določa, kako mora ravnati tisti, ki pisanje vroča, v primeru odklonitve prevzema, je potrebno smiselno uporabiti 144. člen ZPP, ki določa, da kadar tisti, na katerega je pisanje naslovljeno, oziroma tisti, ki bi bil pisanje zanj po tem zakonu dolžan sprejeti, pisanja brez zakonitega razloga noče sprejeti, vročevalec pisanje pusti v stanovanju ali v prostorih, kjer ta oseba dela, ali v njenem hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku, če tega ni, pa pisanje pritrdi na vrata stanovanja oziroma prostorov. Na vročilnici pa zapiše dan, uro in razlog odklonitve sprejema ter kraj, kjer je pustil pisanje in se šteje, da je s tem vročitev opravljena. Sodišče prve stopnje določbe 144. člena ZPP ni uporabilo. Po določbi 144. člena ZPP bi tožena stranka morala tožnici pustiti pisanje v prostorih, kjer tožnica dela (v njeni pisarni), zato vročanje, kot ga je izvedla tožena stranka, ni zakonito, ker je tožena stranka listine tožnici pustila v tajništvu in ne v njeni pisarni (njenem delovnem mestu) in to le do 15. ure istega dne (9. 6. 2014). Iz navedenega izhaja, da osebna vročitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove dne 9. 6. 2014 ni bila pravilno opravljena. Vročitev je bila opravljena šele 24. 6. 2014, ko je tožnica listine prejela po pošti. Tožba, ki jo je tožnica na sodišče vložila dne 24. 7. 2014, je bila vložena znotraj 30-dnevnega roka za uveljavljanje sodnega varstva in je zato pravočasna (200/2 čl. ZDR-1).
prekinitev postopka – uvedba postopka za odvzem poslovne sposobnosti – pravdna sposobnost
Pravdna sposobnost je vezana na poslovno sposobnost, vendar uvedba postopka za odvzem poslovne sposobnosti še ne pomeni izgube pravdne sposobnosti. Sklep o odvzemu poslovne sposobnosti je namreč konstitutivne narave in učinkuje le za naprej (ex nunc).
Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji. Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju. ZDR člen 126, 127. ZVis člen 37, 37/1, 37/2, 63, 63/1, 63/2, 63/3, 63/4. ZDoh-2 člen 2.
predavatelj - obveznost plačila - obračun plače - študijsko leto in obseg predavanj - delovna in pedagoška obveznost - dodatna pedagoška obveznost - osnovna plača - pobotni ugovor
Študijski proces lahko traja različno dolgo in sicer od 30-42 tednov (37. čl. ZVis). Ker je študijski program tožene stranke vseboval praktično usposabljanje, tožena stranka ni ravnala nezakonito, ko je na podlagi akreditiranega študijskega programa določila, da študijski program traja 40 tednov.
ZVis v 63. čl. določa tedensko in ne letno obveznost ur neposredne pedagoške obveznosti, zato tožničina plača ni odvisna od tega, koliko tednov traja študijsko leto. Število tednov neposredne pedagoške obveznosti nima vpliva na tožničino plačo, ob predpostavki, da je njihovo število skladno z ZVis, kar pa je v konkretnem primeru mogoče ugotoviti.
ZVis je prav iz razloga raznolikosti neposrednih pedagoških obveznosti in njihove različne zahtevnosti rektorjem oz. dekanom podelil izrecno pooblastilo, da s posebnim predpisom neposredne pedagoške obveznosti natančno določijo. Glede na navedeno zakonsko določbo je tožena stranka (v internem aktu) utemeljeno določila različne vrste neposredne pedagoške obveznosti in njihovo različno vrednost, glede na zahtevnost dela (63/2 čl. ZVis).
V 4. odst. 63. čl. ZVis je določeno, da se dodatna tedenska pedagoška obveznost obračuna enako kot neposredna pedagoška obveznost, navedeno pa pomeni tudi obratno, da se neposredna pedagoška obveznost obračuna enako kot dodatna pedagoška obveznost. Z Uredbo o dopolnitvi Uredbe o enotni metodologiji in obrazcih za izračun in izplačilo plač v javnem sektorju je bil torej določen način obračuna dodatne pedagoške obveznosti, to pa pomeni, da je bil določen tudi način obračuna neposredne pedagoške obveznosti.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - ukinitev delovnega mesta
Pri toženi stranki je z aktom o sistemizaciji in vrednotenju delovnih mest prišlo do spremembe organizacije dela tako, da je prišlo do ukinitve organizacijske enote in delovnega mesta, za katerega je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Vsebino dela, ki je veljala za navedeno delovno mesto, je tožena stranka deloma ukinila, deloma pa prerazporedila na druga delovna mesta, zato je prenehala potreba po opravljanju tožničinega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. To pa je utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1. V konkretnem primeru tudi ni šlo za navidezno spremembo organizacije dela, s katero bi tožena stranka zgolj želela prikriti drug razlog za odpoved tožničine pogodbe o zaposlitvi. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - zavrženje tožbe - pravna korist - priznanje terjatve v stečajnem postopku - stečaj - nedenarna terjatev - denarna terjatev
Tožeči stranki je bila denarna terjatev iz naslova nezakonitosti podane odpovedi iz poslovnega razloga in iz naslova odpravnine v celoti priznana v stečajnem postopku nad toženo stranko. Zaradi priznanja denarne terjatve je prenehala pravna korist za vodenje pravde o tej terjatvi, zato je sodišče prve stopnje skladno z osmim odstavkom 301. člena ZFPPIPP in 274. člena ZPP tožbo pravilno zavrglo.
Glede na to, da je v stečajnem postopku potrebno prijaviti le denarne terjatve, ne pa tudi nedenarnih terjatev, ki ne morejo vplivati na obseg stečajne mase, pritožba utemeljeno uveljavlja, da ima tožeča stranka še vedno pravni interes na ugotovitvenem delu tožbe, ali ji je delovno razmerje prenehalo zakonito. Od tega vprašanja je namreč odvisno, ali ima pravico do pravic za primer brezposelnosti na zavodu za zaposlovanje. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo sklep sodišča prve stopnje v delu, v katerem je zavrglo tožbo tudi glede ugotovitve, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita ter v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
Če je obstoj delovnega razmerja za vtoževano obdobje sporen, mora delavec poleg zahtevka za plačilo denarnih terjatev iz delovnega razmerja zahtevati tudi ugotovitev obstoja delovnega razmerja. V nasprotnem primeru ni pravne podlage za izplačilo terjatev iz delovnega razmerja. Ker tožnica ugotovitve obstoja delovnega razmerja v tem postopku ni zahtevala, obstoj delovnega razmerja med pravdnima strankama pa je bil sporen, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek za izplačilo razlik v plači.
Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z argumentacijo sodišča prve stopnje, ki pravilno poudarja, da je tožeča stranka vedela za svojo dokazno breme glede časa nastanka škode, kar naj bi dokazovala s pričo, katere zaslišanje je sodišče prve stopnje zavrnilo. Pritožbeno sodišče ob tem izpostavlja, da je očitno, da je tožnica ta dokazni predlog podala na podlagi dopisa inštituta z dne 22. 7. 2014, takšna sicer nedopustna stranska spodbuda pa seveda ne opravičuje stranke glede presoje morebitne pravočasnosti njenih dokaznih predlogov.
ustavitev izvršilnega postopka – predpostavke za ustavitev izvršilnega postopka – seznam dolžnikovega premoženja – odločanje o predlogu za predložitev seznama dolžnikovega premoženja – nadaljevanje izvršilnega postopka
V primeru, če dovoljena sredstva izvršbe ne obstajajo, se postopek nadaljuje s predlogom za predložitev seznama dolžnikovega premoženja oziroma s predlogom za novo sredstvo izvršbe (če upnik to predlaga). Če postopek s predlogom za predložitev seznama dolžnikovega premoženja še ni zaključen, predpostavke za ustavitev izvršilnega postopka v celoti niso podane.
spor majhne vrednosti – pravočasno navajanje dejstev – priznana dejstva – obrazloženo prerekanje dejstev
Dejstva, ki jih nasprotna stranka ne zanika ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana. Priznanih dejstev pa ni treba dokazovati. Da bi se sodišče sploh spustilo v presojo dokazov, predlaganih v zvezi s tem dejstvom, bi ga torej morala tožena stranka najprej prerekati.
ZPIZ-1 člen 60, 143, 143/1, 143/2, 144, 144/1, 145, 454.
invalid I. kategorije - invalidnost - datum nastanka invalidnosti - ugotovitev invalidnosti za nazaj
Datum nastanka invalidnosti I. kategorije kot dejanskega in pravnega statusa ni mogoče ugotoviti pred datumom pravnomočnosti zadnje odločbe, s katerim je bila zavrnjena tožnikova zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, med temi tudi pravica do invalidske pokojnine. Tako je tudi v danem primeru invalidnost I. kategorije tožnika mogoče priznati šele od prvega dne po pravnomočnosti zadnje zavrnilne odločbe tožene stranke.