Glede na to, da je storilec svoje premoženjsko stanje oziroma možnosti za plačilo takse lahko predstavil šele v roku za pritožbo zoper izpodbijani sklep, je pritožbeno sodišče takšen predlog štelo kot pravočasno pritožbo zoper odločitev o naloženih stroških postopka pred sodiščem prve stopnje in ji, ker je vlogi priložil tudi dokazilo – odločbo centra za socialno delo iz katere je razvidno, da storilec izpolnjuje pogoje za pridobitev denarne socialne pomoči v višini minimalnega dohodka (269,20 EUR mesečno), ugodilo.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - ukinitev delovnega mesta
Pri toženi stranki je z aktom o sistemizaciji in vrednotenju delovnih mest prišlo do spremembe organizacije dela tako, da je prišlo do ukinitve organizacijske enote in delovnega mesta, za katerega je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Vsebino dela, ki je veljala za navedeno delovno mesto, je tožena stranka deloma ukinila, deloma pa prerazporedila na druga delovna mesta, zato je prenehala potreba po opravljanju tožničinega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. To pa je utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1. V konkretnem primeru tudi ni šlo za navidezno spremembo organizacije dela, s katero bi tožena stranka zgolj želela prikriti drug razlog za odpoved tožničine pogodbe o zaposlitvi. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
ZObr člen 88, 88/1, 98, 98a, 100a. ZSSLoV člen 38, 40, 56. ZDR člen 136, 136/2.
pripadnik Slovenske vojske - prerazporeditev - vojak - akt vodenja in poveljevanja - plačilo za dejansko opravljeno delo - plača po dejanskem delu - razlika v plači
Razen pravice do ugovora po službeni poti (38. člen ZSSloV) in pritožbe na odločitev (40. člen ZSSloV) niti ZObr niti ZSSloV zoper ukaz oziroma odredbo o razrešitvi in imenovanju na formacijsko dolžnost ne predvidevata drugih pravnih sredstev, zato ni dopustno sodno varstvo zoper akte o imenovanju in razrešitvi v SV, ki niso akti delovnopravne narave, ampak akti vodenja in poveljevanja. Sodišče je zato tožbo za odpravo odredb (o razrešitvi in imenovanju na drugo formacijsko dolžnost) pravilno zavrglo.
Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpodbija odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za odpravo izpodbijanih odločb o določitvi plače, ki sta bili izdani na podlagi odredb (o razrešitvi in imenovanju oz. premestitvi). Navedeni odločbi, izdani na podlagi odredb tožene stranke, sta pravilni in zakoniti, ker je tožniku plača določena v skladu z Uredbo o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini in z Uredbo o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede. Določitev plače je vezana na odredbo o razporeditvi na določeno formacijsko dolžnost, tako glede določitve plače glede citirane predpise kot glede časovne veljavnosti.
Zahtevek za plačilo plače po dejansko opravljenem delu je lahko utemeljen le, če je javni uslužbenec razporejen na manj zahtevno delo, dejansko pa opravlja zahtevnejše in višje vrednoteno delo. V obravnavani zadevi pa ne gre za tak primer. Tožena stranka je s spremembo sistemizacije in ukinitvijo tožnikove formacijske dolžnosti ter z razporeditvijo tožnika na drugo formacijsko dolžnost le drugače ovrednotila delo tožnika, ki je ves čas opravljal enako delo, zaradi navedenih sprememb pa je v času trajanja mandata po pogodbi o opravljanju dela v tujini prišlo do znižanja tožnikove plače. Sprememba formacije in določitev plače za posamezne formacijske dolžnosti ter opredelitev, v kakšnem nazivu se delo na določeni formacijski dolžnosti (glede na zahtevnost nalog) opravlja, je v izključni pristojnosti delodajalca, mora pa biti v skladu z Uredbo o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede. Presoja, ali je bila sprememba nujna in potrebna, pa ni v pristojnosti sodišča (niti v primeru, da bi bilo sodno varstvo zoper ukaze oz. odredbe o razporeditvi dopustno). Sodišče je zato pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek iz naslova plačila po dejanskem delu.
Tožena stranka je torej v pobot uveljavljala škodo, ki naj bi ji nastala zaradi napake tožeče stranke, zaradi česar ni dobila od tretjega (svojega sopogodbenika) plačila za svoje delo. Gre za tako imenovano škodo zaradi zaupanja, katero lahko kupec uveljavlja od prodajalca le, če so izpolnjene enake predpostavke, kot za jamčevalni zahtevek za stvarne napake.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 116. ZZRZI člen 40, 40/4.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - invalid - organizacijski razlog - ekonomski razlog
Zaradi zmanjšanega obsega dela na proizvodnem programu, na katerem je delal tožnik (manipulativni delavec), je tožena stranka ukinila eno izmeno in prešla z dvoizmenskega na enoizmensko delo. Zaradi prehoda na enoizmensko delo je tožena stranka potrebovala le enega manipulativnega delavca, zato je prenehala potreba po opravljanju dela tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je s tem dokazala obstoj ekonomskega in organizacijskega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pa je tožena stranka upoštevala tudi določbe ZPIZ-1 in ZZRZI, ki v četrtem odstavku 40. člena določa, da o tem, ali delodajalec invalidu utemeljeno ni mogel ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi, v skladu s prvim in drugim odstavkom istega člena odloča Komisija za ugotovitev razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Komisija je ugotovila, da tožena stranka tožniku utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
OBLIGACIJSKO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0082613
ZZZDR člen 51, 51/2. OZ člen 190. ZPP člen 215.
vlaganje zakoncev v nepremičnino v času njune zakonske zveze - vlaganje v nepremičnino tretje osebe - neupravičena obogatitev - obogatitveno pravilo - prehod koristi - povečana vrednost nepremičnine ob izselitvi - vrednost vlaganj - materialno dokazno breme
V odnosu tožnika do prvotoženke bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je šlo za vlaganja zakoncev v času njune zakonske zveze in le-te presojati na podlagi določb ZZZDR o premoženjskih razmerjih med zakonci, določbe OZ (ali pa tudi določbo člena 210 ZOR glede na čas vlaganj) pa v odnosu do drugega toženca.
Iz pravila o neupravičeni obogatitvi izhaja obogatitveni pristop, pri katerem ni bistveno, koliko je prikrajšanec vložil (tožnik pa zatrjuje le-to), ampak za koliko je okoriščenec z vlaganjem okoriščen. Pritožba utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo do nujnih pogojev za neupravičeno pridobitev. Ob tem je potrebno upoštevati, da je predpostavka za zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve prehod koristi. Tako je relevantna vrednost morebitna povečana vrednost nepremičnine ob izselitvi tožnika in ne vrednost samih vlaganj v času, ko so bila obnovitvena dela izvedena.
Sodišče je nepravilno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu. Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena izraža princip, da nosi breme tisti, ki zatrjuje in v konkretnem primeru je to tožnik glede trditev, ki substancirajo njegov zahtevek tako po temelju kot po višini. V kolikor temu bremenu ni zadoščeno, ni dopustna poenostavljena porazdelitev višine med vse stranke, saj to nima pravne podlage.
prekinitev postopka – uvedba postopka za odvzem poslovne sposobnosti – pravdna sposobnost
Pravdna sposobnost je vezana na poslovno sposobnost, vendar uvedba postopka za odvzem poslovne sposobnosti še ne pomeni izgube pravdne sposobnosti. Sklep o odvzemu poslovne sposobnosti je namreč konstitutivne narave in učinkuje le za naprej (ex nunc).
Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji. Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju. ZDR člen 126, 127. ZVis člen 37, 37/1, 37/2, 63, 63/1, 63/2, 63/3, 63/4. ZDoh-2 člen 2.
predavatelj - obveznost plačila - obračun plače - študijsko leto in obseg predavanj - delovna in pedagoška obveznost - dodatna pedagoška obveznost - osnovna plača - pobotni ugovor
Študijski proces lahko traja različno dolgo in sicer od 30-42 tednov (37. čl. ZVis). Ker je študijski program tožene stranke vseboval praktično usposabljanje, tožena stranka ni ravnala nezakonito, ko je na podlagi akreditiranega študijskega programa določila, da študijski program traja 40 tednov.
ZVis v 63. čl. določa tedensko in ne letno obveznost ur neposredne pedagoške obveznosti, zato tožničina plača ni odvisna od tega, koliko tednov traja študijsko leto. Število tednov neposredne pedagoške obveznosti nima vpliva na tožničino plačo, ob predpostavki, da je njihovo število skladno z ZVis, kar pa je v konkretnem primeru mogoče ugotoviti.
ZVis je prav iz razloga raznolikosti neposrednih pedagoških obveznosti in njihove različne zahtevnosti rektorjem oz. dekanom podelil izrecno pooblastilo, da s posebnim predpisom neposredne pedagoške obveznosti natančno določijo. Glede na navedeno zakonsko določbo je tožena stranka (v internem aktu) utemeljeno določila različne vrste neposredne pedagoške obveznosti in njihovo različno vrednost, glede na zahtevnost dela (63/2 čl. ZVis).
V 4. odst. 63. čl. ZVis je določeno, da se dodatna tedenska pedagoška obveznost obračuna enako kot neposredna pedagoška obveznost, navedeno pa pomeni tudi obratno, da se neposredna pedagoška obveznost obračuna enako kot dodatna pedagoška obveznost. Z Uredbo o dopolnitvi Uredbe o enotni metodologiji in obrazcih za izračun in izplačilo plač v javnem sektorju je bil torej določen način obračuna dodatne pedagoške obveznosti, to pa pomeni, da je bil določen tudi način obračuna neposredne pedagoške obveznosti.
obveznost plačila - plača - razlika v plači - odškodnina - neenaka obravnava
Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu uveljavljal odškodnino v višini razlike v plači za sporno obdobje z obračunom davkov in prispevkov iz naslova neenake obravnave z ostalimi zaposlenimi delavci pri toženi stranki (plačilo za isto opravljeno delo). Tožnik ni navedel nobene osebne okoliščine, na podlagi katere naj bi bil diskriminiran, zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da pri toženi stranki ni bil neenako obravnavan zaradi osebnih okoliščin. Tožniku je bila plača določena na podlagi v spornem obdobju veljavnih predpisov, torej zakonito. Zato odškodninski zahtevek iz naslova neenake obravnave (plačilo za isto opravljeno delo) ni utemeljen.
ZPP člen 154, 154/1, 158. ZFPPIPP člen 301, 301/7.
ustavitev postopka - umik tožbe - stroški postopka - uspeh v postopku
Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da tožnica v konkretnem sporu ni uspela in da mora zato toženi stranki povrniti stroške postopka. V obravnavanem primeru je stečajni upravitelj od terjatev, ki so predmet tožbenega zahtevka (plačilo odškodnine zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, dodatek za delovno dobo, nadure, odškodnina za neizrabljen dopust, stroški sodnega postopka), priznal 576,03 EUR odškodnine za neizkoriščen odpovedni rok in ni prerekal vseh prijavljenih terjatev tožnice. V tem delu je tožnica umaknila tožbeni zahtevek. Stečajni upravitelj je tako priznal del prerekane terjatve, kar pomeni, da je v tem delu tožena stranka izpolnila zahtevek (čeprav bo priznana terjatev poplačana kasneje v okviru stečajnega postopka), oziroma da je tožnica s tem delom tožbenega zahtevka uspela. ZPP v 158. členu določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. V primeru delnega umika tožbe zaradi priznanja terjatve v stečajnem postopku je treba šteti, da je tožena stranka delno izpolnila zahtevek, kar pomeni, da tožnici posledično ni mogoče naložiti v plačilo vseh stroškov tožene stranke, saj ni mogoče šteti, da v pravdi ni v celoti uspela.
ZUstS člen 23, 23/1. URS člen 14. ZFPPIPP člen 14. ZJSRS člen 16, 16/1, 24, 24/2.
insolventnost delodajalca - stečaj - pravice delavcev - obveznost plačila - neizplačane plače - rok za uveljavitev pravic
Po 2. odstavku 24. člena ZJSRS mora biti zahteva za uveljavljanje pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca vložena najkasneje v 90 dneh od datuma prenehanja delovnega razmerja. Tožniku je delovno razmerje na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca iz razlogov na strani delodajalca (112. člen ZDR prenehalo 3. 8. 2012), tožnik pa je zahtevo na Javni jamstveni in preživninski sklad RS vložil 19. 3. 2013, kar je več kot 90 dni po prenehanju delovnega razmerja. Zato je Javni jamstveni in preživninski sklad RS tožnikovo zahtevo za poravnavo obveznosti iz naslova pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca pravilno zavrgel kot prepozno. Tožnik tudi sicer ne more pridobiti pravic po ZJSRS zato, ker mu je delovno razmerje prenehalo zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal sam in ne zaradi insolventnosti delodajalca. Prvi odstavek 16. člena ZJSRS namreč določa, da ima pravice po tem zakonu delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca.
ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE – POKOJNINSKO ZAVAROVANJE – DELOVNO PRAVO
VSL0073667
ZDR člen 137. ZZVZZ člen 84. ZPIZ-1 člen 93, 159.
pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja – začasna nezmožnost za delo – odločba ZPIZ o ugotovitvi invalidnosti – pravica do dela s krajšim delovnim časom – nadomestilo plače – delna invalidska pokojnina – izplačevanje
Višje sodišče soglaša z zaključkom prvostopenjskega, ki ga je predhodno že večkrat zavzelo tudi Vrhovno sodišče, da je bil delodajalec res dolžan izvršiti odločbo ZPIZ in v ta namen skleniti z delavko ustrezno pogodbo o zaposlitvi s krajšim delovnim časom. Vendar pa delodajalec v času, ko je po odločitvah pristojnih organov tožene stranke delavec za delo začasno popolnoma nezmožen, temu dela ne samo ni mogel, temveč tudi ni smel ponujati ali ga vanj celo siliti.
ZDR člen 156, 156/1, 156/3. ZObr člen 97f, 97f/2, 98c, 98c/2. ZSSloV člen 53, 53/1, 53/2, 53/3. URS člen 22.
plačilo odškodnine - neizkoriščen tedenski počitek - misija - vojska - tedenski počitek - odškodnina za neizrabljene dni tedenskega počitka
53. člen ZSSloV ne daje podlage za sklepanje, da pripadnikom SV na misijah v tujini ne pripada tedenski neprekinjeni počitek v trajanju 24 ur. Zato bi tožena stranka tožniku morala zagotoviti tak počitek. Ker tega ni storila, je tožnik upravičen do odškodnine zaradi neizrabljenih dni tedenskega počitka.
Tožeča stranka, ki je potem, ko ji je bila naknadno priznana pravica iz invalidskega zavarovanja (I. kategorija invalidnosti), umaknila tožbo, nima pravice do povračila stroškov, ki so ji nastali v postopku pred sodiščem prve stopnje, ker je tožena stranka tožnici priznala pravice v novem postopku na podlagi novega dejanskega stanja od 1. 2. 2015 ne pa od 13. 2. 2013 dalje, kot je s tožbo uveljavljala tožnica. Tožena stranka tako ni izpolnila tožbenega zahtevka, kar pomeni, da ni izpolnjen osnovni pogoj, določen v 1. odstavku 158. člena ZPP, na podlagi katerega bi bila tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK0006811
ZKP člen 370, 370/1-3. KZ-1 člen 186, 186/1.
bistvena kršitev določb ZKP – zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja – neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami
Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in za svoj zaključek, da je obtožencu dokazana storitev očitanega kaznivega dejanja in tudi krivda zanj, navedlo jasne in prepričljive razloge, ki jih je mogoče sprejeti brez pomislekov. Da bi obtoženčev zagovornik uspel vzbuditi dvom v pravilnost ugotovljenih odločilnih dejstev, bi moral z enako metodo, kot jo je uporabilo sodišče prve stopnje, pritožbenemu sodišču predstaviti dokazno oceno, zaključki in argumenti pa bi morali biti bolj prepričljivi od tistih v izpodbijani sodbi.
Bistvo pritožbenih navedb je v vztrajanju pri trditvi, da je obtoženi zaseženo prepovedano substanco heroin hranil zase, vendar je sodišče prve stopnje takšen zagovor prepričljivo ovrglo v svoji obrazložitvi.
Obtožencu se očita, da je bila zasežena droga namenjena nadaljnji prodaji ter da jo je zaradi tega obtoženi hranil. Nadaljnja prodaja pa nujno ne pomeni prodaje v manjših količinah od skupno zasežene zaradi česar bi obtoženi po prepričanju zagovornika potreboval pripomočke.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - zavrženje tožbe - pravna korist - priznanje terjatve v stečajnem postopku - stečaj - nedenarna terjatev - denarna terjatev
Tožeči stranki je bila denarna terjatev iz naslova nezakonitosti podane odpovedi iz poslovnega razloga in iz naslova odpravnine v celoti priznana v stečajnem postopku nad toženo stranko. Zaradi priznanja denarne terjatve je prenehala pravna korist za vodenje pravde o tej terjatvi, zato je sodišče prve stopnje skladno z osmim odstavkom 301. člena ZFPPIPP in 274. člena ZPP tožbo pravilno zavrglo.
Glede na to, da je v stečajnem postopku potrebno prijaviti le denarne terjatve, ne pa tudi nedenarnih terjatev, ki ne morejo vplivati na obseg stečajne mase, pritožba utemeljeno uveljavlja, da ima tožeča stranka še vedno pravni interes na ugotovitvenem delu tožbe, ali ji je delovno razmerje prenehalo zakonito. Od tega vprašanja je namreč odvisno, ali ima pravico do pravic za primer brezposelnosti na zavodu za zaposlovanje. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo sklep sodišča prve stopnje v delu, v katerem je zavrglo tožbo tudi glede ugotovitve, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita ter v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
ustavitev izvršilnega postopka – predpostavke za ustavitev izvršilnega postopka – seznam dolžnikovega premoženja – odločanje o predlogu za predložitev seznama dolžnikovega premoženja – nadaljevanje izvršilnega postopka
V primeru, če dovoljena sredstva izvršbe ne obstajajo, se postopek nadaljuje s predlogom za predložitev seznama dolžnikovega premoženja oziroma s predlogom za novo sredstvo izvršbe (če upnik to predlaga). Če postopek s predlogom za predložitev seznama dolžnikovega premoženja še ni zaključen, predpostavke za ustavitev izvršilnega postopka v celoti niso podane.
Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z argumentacijo sodišča prve stopnje, ki pravilno poudarja, da je tožeča stranka vedela za svojo dokazno breme glede časa nastanka škode, kar naj bi dokazovala s pričo, katere zaslišanje je sodišče prve stopnje zavrnilo. Pritožbeno sodišče ob tem izpostavlja, da je očitno, da je tožnica ta dokazni predlog podala na podlagi dopisa inštituta z dne 22. 7. 2014, takšna sicer nedopustna stranska spodbuda pa seveda ne opravičuje stranke glede presoje morebitne pravočasnosti njenih dokaznih predlogov.
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik z zahtevkom, da naj sodišče prve stopnje ugotovi, da je sklep tožene stranke z dne 28. 11. 2000 postal dokončen dne 25. 1. 2001, uveljavlja ugotovitveni zahtevek. Tožba s takšnim zahtevkom se v skladu z drugim odstavkom 181. člena ZPP lahko vloži le v primeru, če je tako določeno s posebnimi predpisi ali če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pristnost ali nepristnost kakšne listine, preden zapade dajatveni zahtevek iz takšnega razmerja, ali če ima tožeča stranka kakšno drugo pravno korist od vložitve takšne tožbe. Pri tako oblikovanem tožbenem zahtevku ni šlo za ugotovitev obstoja oziroma neobstoja kakšne pravice, temveč zgolj za ugotovitev dejstva, kar pa ne more biti predmet ugotovitvene tožbe. Enako velja za del tožbe, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da ga je tožena stranka iz socialnega zavarovanja odjavila z dne 5. 12. 2000 in da mu niso bila izplačana nadomestila plače za posamezni mesec in odpravnina po izteku 6-mesečnega odpovednega roka, kakor tudi ne regres za leto 2001, božičnica, letni poračun za uspeh podjetja in delovna uspešnost za leti 2000 in 2001. Vse te terjatve bi tožnik lahko uveljavljal z dajatvenim zahtevkom, zato ni podlage za ugotovitveno tožbo. Zato je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo.
ZDR-1 člen 6, 6/1, 20, 20/1, 89, 89/1, 89/1-1. ZGD-1 člen 10, 32, 32/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Finančno oziroma enkonomsko stanje tožene stranke je bilo v letu 2013 slabo, zato se je direktor tožene stranke odločil, da zmanjša število prokuristov tožene stranke z dveh na enega ter je posledično tožnici odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je s tem dokazala obstoj poslovnega razloga, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto prokuristke. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da je v primeru individualne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v izključni pristojnosti delodajalca, da odloči, kateremu izmed delavcev bo prenehala pogodba o zaposlitvi. Pri tem delodajalec ni dolžan upoštevati posebnih kriterijev za izbiro delavca, ki mu bo odpovedal pogodbo o zaposlitvi, izmed več delavcev, ki delajo na enakem delovnem mestu. Delodajalec je pri določitvi delavca, katerega delo bo postalo nepotrebno, omejen zgolj z zakonsko določbo o prepovedi diskriminacije. Ker višina plače, ki jo je kot razlog odpovedi zatrjevala tožnica, ni osebna okoliščina, jo je tožena stranka lahko upoštevala pri odločitvi o tem, kateremu delavcu bo podala odpoved pogodbe o zaposlitvi, ob tem, da se je zaradi slabega finančnega stanja odločila za zmanjšanje števila zaposlenih prokuristov.