Drugi odstavek 199.a člena ZKP odreditev hišnega pripora veže na objekt, v katerem obdolženec stalno ali začasno prebiva, zgolj izjemoma pa se lahko prestaja tudi v javnih ustanovah za zdravljenje ali oskrbo. Ni pa mogoče hišnega pripora odrediti v ustanovah, v katerih veljajo posebni režimi, med katere spada tudi Center za tujce.
relativna bistvena kršitev določb postopka - pravica do obrambe - zavrnitev dokaznih predlogov - obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov - obrazložitev sklepov senata v zapisniku o glavni obravnavi - neopredelitev do dokaznih predlogov - utemeljitev dokaznega predloga - pravna relevantnost predlaganega dokaza - vpliv na zakonitost sodbe - dokazna ocena pravno relevantnih izvedenih dokazov - obrazložitev izvedenih dokazov - obrazloženost sodbe sodišča prve stopnje - ni razlogov o odločilnih dejstvih - nasprotje med izrekom in razlogi - kršitve kazenskega zakona - zakonski znaki kaznivega dejanja - preslepitev pri pridobitvi in uporabi posojila ali ugodnosti - opravljanje gospodarske dejavnosti - direktni naklep - odvzem protipravne premoženjske koristi - stranska denarna kazen - koristoljubnost - nadaljevano kaznivo dejanje
Sodišče mora odločiti o vseh dokaznih predlogih, ki jih predlagajo stranke. Na glavni obravnavi mora predsednik senata oziroma sodnik odločiti o dokaznih predlogih oziroma o predlogih strank (tretji odstavek 299. člena ZKP) in razloge za zavrnitev predloga oziroma dokaznega predloga s kratko obrazložitvijo vpisati v zapisnik o glavni obravnavi (peti odstavek 299. člena ZKP). Po določbi sedmega odstavka 364. člena ZKP pa mora sodišče v obrazložitvi sodbe navesti, iz katerih razlogov ni ugodilo predlogom strank. Če sodišče ni odločilo o dokaznem predlogu, ali če ni navedlo razlogov o zavrnitvi dokaznega predloga ter svoje odločitve ni pojasnilo v razlogih sodbe, gre lahko za bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena v zvezi s tretjim oziroma četrtim odstavkom 299. člena ali sedmim odstavkom 364. člena ZKP (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP).
Gospodarska družba je pridobila ugodnost, to je sredstva s (lažnim) prikazovanjem, da izpolnjuje pogoje po Zakonu o delnem povračilu nadomestila plače, ki so bila namenjena za gospodarsko poslovanje družbe. Sredstva po zakonu niso bila namenjena le za ohranjanje delovnih mest v korist delavcem in državi, da ne bi prišlo do socialne bombe, ampak tudi za pridobivanje finančnih virov, za poslovanje družbe.
Odvzem premoženjske koristi po prvem odstavku 6. člena ZOPOKD ima svoj namen in zato zakon predpisuje, da se pravni osebi izreče odvzem premoženjske koristi, to je odvzem tistega premoženja, ki sploh ni bilo njeno. Odvzem premoženjske koristi je subsidiaren le v odnosu do premoženjskopravnega zahtevka. Gre pa za dva različna instituta, čeprav obravnavata isto škodo.
Za izrek stranske denarne kazni po določbi drugega odstavka 45. člena KZ-1 ni odločilno ali je težnja po koristi usmerjena k storilcu kaznivega dejanja ali pa k drugemu; storilec zasleduje pridobitev premoženjske koristi, torej da ima koristoljubne nagibe oziroma motive in namen. Gre za kazniva dejanja, ki jih storilec stori zaradi pridobitve (protipravne) premoženjske koristi, pri čemer pa ni potrebno, da to premoženjsko korist storilec pridobi le zase, lahko jo pridobi za drugega.
ZKP člen 285.a, 285.a/3, 285.b, 285.b/4, 285.c, 285.c/1, 450.č, 450.č/2-2.
relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - sporazum o priznanju krivde - odvzem protipravne premoženjske koristi - opozorilo na procesne pravice
Zakonska ureditev, skladno s katero mora obdolženec v postopku pogajanj in pri sklenitvi sporazuma o priznanju krivde imeti zagovornika, je namenjena varovanju obdolženčevih pravic, pri čemer mora zagovornik obdolženca (med drugim) opozoriti na vse pravne posledice sklenitve sporazuma.
Ker sodišče obtožencu v primeru sporazuma o priznanju krivde pred njegovim sprejemom praviloma ne daje pravnih poukov o pravni naravi in posledicah sklenjenega sporazuma (kot je to primer pri priznanju krivde), po presoji Vrhovnega sodišča ni razumnega razloga za poučevanje obtoženca o odvzemu premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem.
pripor - podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - pošteno sojenje - pravica do obrambe - pravica do izjave - pravica do kontradiktornosti - vročanje vloge v odgovor - odgovor obdolženca na predlog državnega tožilca
S tem, ko je zunajobravnavni senat sicer vročil predlog tožilstva za podaljšanje pripora in obrambi določil rok 24 ur, da se o njem izjavi, nato pa še pred potekom tega roka sprejel odločitev, je ravnal v nasprotju z načelom poštenega sojenja in v škodo obdolženca kršil njegovo pravico do obrambe iz 29. člena Ustave RS v zvezi z drugim odstavkom 272. člena ZKP.
Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je opis (še) postopkovno korekten, saj je treba abstraktni in konkretni opis brati v medsebojni povezavi, kar pa pokaže, da iz opisa v zadostni meri izhaja očitek, da je obsojenec kaznivo dejanje storil z namenom ustrahovati oškodovanko.
Sodišče mora v skladu z drugim odstavkom 355. člena ZKP vestno pretehtati vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi in na podlagi take presoje storiti sklep, ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne. Po presoji Vrhovnega sodišča je takšna presoja v izpodbijani pravnomočni sodbi izostala. Vsaka od naštetih pomanjkljivosti sodbe, gledana sama zase, še ne bi narekovala razveljavitve, celovito gledano pa se izkaže, da v skupnem učinku kažejo, da je bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe.
obnova postopka - razlogi za obnovo postopka - zavrženje predloga za obnovo postopka - pomembno pravno vprašanje
Ni mogoče z zatrjevanjem kršitev določb postopka iz prvotnega kazenskega postopka, ki jih v njem obramba ni uveljavljavljala skozi zahtevo za varstvo zakonitosti, v obnovi postopka poseči v pravnomočno sodbo. Kršitve določb postopka namreč niso naštete med taksativno navedenimi razlogi za obnovo postopka, zato tudi ni mogoče odpirati pravnih vprašanj, ki se nanašajo na kršitve procesnih določil v prvotnem postopku. Drugačno stališče bi pomenilo, da bi možnost odpiranja tovrstnih pomembnih vprašanj po pravnomočno končanem kazenskem postopku omogočala uveljavljanje kršitev, ki so sicer zakonski razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.
ZKP člen 7, 11, 371, 371/1-3,371/1-11, 395, 395/1.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - jezik kazenskega postopka - jezik pisanj - pravica tujca do uporabe svojega jezika - nerazumljiv izrek - nerazumljiv opis - (ne)obrazloženost sodbe - razlogi o odločilnih dejstvih - odločilno dejstvo
Sodišče pri ugotavljanju, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezano na nobena formalna dokazna pravila. Samo zato, ker je sledilo oškodovancu, ki je poslovenil izrečene mu grožnje, in tega ni storila tolmačka za srbski jezik, še ni mogoče trditi, da je podana bistvena kršitev po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.
URS člen 29, 29-3, 31.. ZKP člen 10, 371, 371/11-9, 372, 372-3.
prepoved ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem) - pravnomočno končan prekrškovni postopek - opis kaznivega dejanja - opis prekrška - objektivna identiteta - ista zadeva (stvar) - objektivna identiteta obtožbe in sodbe - pravica do obrambe - zavrnitev dokaznega predloga
Nastanek hude telesne poškodbe oziroma očitek, da je oškodovanec zaradi prejetega udarca utrpel takšno telesno poškodbo, da je bil zaradi tega začasno znatno oslabljen pomemben del njegovega telesa, je tisti ključni element (differentia specifica) v opisu kaznivega dejanja, ki ga opis prekrška ne vsebuje, saj zanj ne le, da ni bil pomemben, temveč v času odločanja o prekršku še ni bil znan. S tem je podana kvalitativna razlika med opisoma obeh ravnanj. Opis kaznivega dejanja vsebuje znake prekrška, poleg tega pa ima še zakonski znak (nastanek hude telesne poškodbe), ki je ključen za to kaznivo dejanje in ga opis prekrška ne vsebuje. V konkretnem primeru so tako dejstva, ki sta jih ugotovila prekrškovni organ in sodišče, v bistvenem delu različna in po navedenem je mogoč sklep, da pri prekršku oziroma pri kaznivem dejanju ne gre za isto stvar.
Pest je del roke, zato obsojenec pri opisu dejanja „udarec z roko“ ne bi mogel biti še enkrat obsojen za kaznivo dejanje z očitkom „udarec s pestjo“ (test res iudicata). Tako je med obtožbo in sodbo še vedno podana subjektivna in (problematizirana) objektivna identiteta.
Zoper sklep, s katerim je pritožbeno sodišče odločalo o pritožbi državnega tožilca zoper sklep prvostopenjskega sodišča o odpravi pripora, pritožba ni dovoljena.
V izreku odločitve je pritožbeno sodišče res zapisalo, da se zoper obtoženega odredi pripor, vendar za tako odločitev ni bila podana zakonska podlaga, saj pripor zoper obtoženega ni bil pravnomočno odpravljen.
Z odpravo odločitve pritožbenega sodišča prvostopenjskemu sodišču je odločitev o zavrnitvi predloga zagovornika za odpravo pripora obtoženemu postala pravnomočna. S tem je bila izčrpana pravica do pravnega sredstva obtoženega zoper navedeno odločitev. Obtoženemu je bila tekom postopka omogočena pravica do dvostopenjskega odločanja, omogočena pa mu je bila tudi podaja izjave o pritožbenih navedbah pred odločitvijo drugostopenjskega sodišča.
URS člen 14, 14/2, 156.. ZUstS člen 23.. ZKP člen 560, 560/2.
postopek za oceno ustavnosti zakona - prekinitev postopka - enakost pred zakonom
Določba drugega odstavka 560. člena ZKP je po oceni Vrhovnega sodišča v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, saj brez razumnega in stvarnega razloga različno obravnava slovenske državljane, ki so bili pred 25. 6. 1991 na območju drugih republik nekdanje Jugoslavije obsojeni s sodbami vojaških sodišč, in slovenske državljane, ki so bili na teh območjih pred navedenim datumom obsojeni s sodbami sodišč splošne pristojnosti.
Sodišče prve stopnje, ki priče gospe K. ni moglo vabiti na glavno obravnavo na podlagi s strani obrambe predloženih podatkov, bi moralo tudi ob upoštevanju dejstva, da je bil obsojenec v priporu, vpogledati v sodišču dostopne evidence, opraviti poizvedbe ali pričo vabiti preko sodnega kurirja oziroma pooblaščenega vročevalca in tako poskušati identificirati pričo.
Po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje po ugoditvi dokaznemu predlogu za zaslišanje priče K. ni izvedlo procesnih opravil za njeno identifikacijo. Obrambi tako ni bilo omogočeno, da bi s predlaganim dokazom dokazala obstoj alibija, ki ga je sodišče dolžno do konca preveriti. Sodišče prve stopnje je kršilo pravico obsojencev do obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave, ki je vplivala na zakonitost sodbe.
pripor - koluzijska in ponovitvena nevarnost - vplivanje na priče - beneficium cohaesionis - posebne okoliščine - predkaznovanost
Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena v delu, ko vložniki zatrjujejo, da ni izkazano, da je ravno obdolženi H. K. izvajal pritiske na potencialne priče. Iz ugotovljenega dejanskega stanja je res izhajalo, da so priče dogodka prejele sporočila, ki jih je mogoče razumeti kot grožnjo ali vsaj pritiske nanje in se nanašajo na v tem postopku obravnavani kaznivi dejanji, ne pa tudi, da sta predmetna sporočila pisala obdolženca, niti da sta pisanje takšnih sporočil komu naročila. Očitanih ravnanj zgolj na podlagi sorodstvene povezave, ali celo ugotovitve, da so to počeli Romi, ni mogoče samodejno pripisati obdolžencema, če njuna konkretna ravnanja v tej zvezi niso razvidna.
Obsojenec je deloval iz ozadja kot tisti, ki je imel oblast nad dejanjem pri izrabljanju in vodenju drugega. V konkretizaciji posrednega storilstva je konkretizirano ravnanje obsojenca pri prikazovanju, da je posel zanesljiv, s čimer je preslepil uslužbence oškodovane gospodarske družbe.
Obsojenčevo ravnanje pomeni procesno zlorabo in je pravico, da si izbere zagovornika v okviru brezplačne pravne pomoči, uporabil v nasprotju z njenim namenom zato, da bi dosegel preložitev naroka za pritožbeno sejo.
Obsojenec je bil o seji senata pravilno obveščen in sodišče druge stopnje je lahko opravilo sejo senata, čeprav obsojenec na sejo senata ni prišel in na njej ni bil navzoč, ko opravičljivega razloga za nenavzočnost na seji ni izkazal. Sodišče ni kršilo določbe 378. člena ZKP in s tem tudi ne obsojenčeve pravice do obrambe. Obsojenec se je s svojim ravnanjem sam odpovedal navzočnosti na seji, saj za njegovo navzočnost na seji ni bilo nobenih ovir.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00024683
KZ-1 člen 29, 29/4, 323, 323/1.. ZPrCP člen 45, 45/1.
kršitev kazenskega zakona - povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti - blanketna norma - konkretizacija kršitve - prištevnost - actio libera in causa - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - odločilno dejstvo - kršitev pravice do obrambe - zavrnitev dokaznih predlogov
Obsojenec je bil spoznan za krivega storitve obravnavanega kaznivega dejanja zaradi vožnje z neprilagojeno hitrostjo pod vplivom alkohola, pri čemer se mu kršitev (natančno) določene oziroma predpisane hitrosti vožnje ni očitala. Skladno z navedenim natančno opredeljena hitrost vožnje ne predstavlja odločilnega oziroma pomembnega dejstva.
Vrhovno sodišče sprejema zaključke izpodbijane pravnomočne sodbe, da dejstva v zvezi z obsojenčevim pitjem in sicer, kdaj je začel piti in kaj je pil, za presojo njegove kazenske odgovornosti niso pomembna.
Vrhovno sodišče sprejema zaključke sodišč in poudarja, da izvedenec cestnoprometne stroke glede vprašanj, povezanih s telesnimi poškodbami, ni primeren dokaz.
pripor - odreditev pripora - razveljavitev sklepa o odreditvi pripora - ponovno odločanje o priporu - ponovno odločanje o priporu po razveljavitvi - nezakonitost sklepa
Vrhovno sodišče je pravnomočni sklep o odreditvi pripora zgolj razveljavilo, ni pa zadeve vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, ker je bil pripor v vmesnem času že podaljšan in za ponovno odločanje ni bilo več podlage. Ponovno odločanje o odreditvi pripora zato ni bilo zakonito.
bistvena kršitev določb postopka - pravice obrambe - zavrnitev dokaznega predloga - izvedenstvo - postavitev drugega izvedenca
Dokazovanje z novim (tretjim) izvedencem ni potrebno, kadar sodišče zaključi, da sta izvid in mnenje enega izvedenca popolna in v skladu z dejanskimi okoliščinami, potrjenimi z ostalimi podatki kazenskega spisa. Le če je zaradi ugotovljenih nasprotij med dvema izvedencema podan dvom v pravilnost obeh, je sodišče ugotovljena nasprotja dolžno odpraviti z angažiranjem novega izvedenca.
predlog za prenos krajevne pristojnosti - drugi tehtni razlogi - videz nepristranskosti sojenja
Pri odločanju ESČP je pomemben predvsem videz nepristranskosti. V zadevi Kinsky proti Češki z dne 9. 2. 2012 je ESČP izrecno presodilo, da ne glede na to, da je sodba morda res pravična in nepristranska, mora biti to tudi na navzven jasno razvidno. Ni dovolj, da sodišče pravično odloči, ampak mora biti odločitev sodišča tudi dojeta kot pravična. Pri tej presoji je stališče pritožnika, ki zatrjuje pristranskost sodnika, pomembno, a ne odločilno, saj mora biti dvom o pristranskosti sodnika objektivno utemeljen. Da se lahko ugotovi, ali so pritožnikovi strahovi glede nepristranskost objektivno utemeljeni, je treba videz preverjati glede na objektivna dejstva, na katerih temelji.
pogojna obsodba s posebnim pogojem - izpolnitev posebnega pogoja v pogojni obsodbi - vrnitev premoženjske koristi - preklic pogojne obsodbe - preklic pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve posebnega pogoja - osebni stečaj obsojenca - pravna narava premoženjske obveznosti iz pogojne obsodbe - prednostna terjatev - vpliv stečaja na izpolnitev obveznosti - razpolaganje s premoženjem - končan stečajni postopek - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - zmotna uporaba materialnega prava
Določitev posebnega pogoja v pogojni obsodbi med stečajnim postopkom nima učinka v smislu priviligiranja terjatve, ima pa učinek po zaključku stečajnega postopka, da za terjatev, ki je določena kot posebni pogoj, odpust obveznosti ne učinkuje.
Obsojencu, zoper katerega je uveden osebni stečaj, ni dovoljeno poravnati obveznosti, določene v pogojni obsodbi. Oškodovanci v času trajanja stečajnega postopka zoper obsojenega do poplačila terjatve, ki je bila določena kot poseben pogoj, lahko pridejo le na način, da poplačilo zahtevajo iz stečajne mase, s katero razpolaga stečajni upravitelj. Po zaključku stečajnega postopka pa je obsojeni, v kolikor oškodovanec v stečajnem postopku ni bil v celoti poplačan, obveznost, ki mu je bila določena v posebnem pogoju, dolžan izpolniti.