Ugotovitev izvedenca ni mogoče presojati izolirano od preostalih dokazov, saj sodišče o dokazanosti pravno relevantnih dejstev in o krivdi odloča na podlagi celotnega dokaznega gradiva, torej vseh ugotovitev dokaznega postopka. Sodišče pretehta vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi in na tej podlagi sklepa o dokazanosti posameznega dejstva (drugi odstavek 355. člena ZKP).
Tudi pri presoji naklepa obsojenčevih ravnanj ni mogoče ocenjevati izolirano, kot to poskuša storiti obramba, temveč ga je potrebno obravnavati in ocenjevati skupaj z ravnanji soobsojenca, s katerim sta v sostorilstvu oškodovancu vzela življenje.
ZKP člen 9, 9/3, 202, 202/2, 371, 371/2.. URS člen 19, 19/3, 20, 20/2.
relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - sklep o priporu - pravica do uporabe lastnega jezika - pravica do tolmača - pravica do pravnega sredstva - pravica do izjave - pravnomočnost sklepa o odreditvi pripora - pisni prevod sklepa o priporu
Obdolžencu je bil prevod sklepa o odreditvi pripora vročen dne 6. 8. 2019, vendar v zakonskem roku pritožbe zoper sklep ni vložil. Navedeno pomeni, da je sklep o priporu postal pravnomočen, zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je vložila zagovornica, pa je dovoljena.
Izdelava pisnega odpravka sklepa o odreditvi pripora z obrazložitvijo ter priprava ustreznega prevoda v tuj jezik, ni vedno mogoča v rokih, ki jih predpisuje ZKP. Navedeno velja še zlasti v obsežnejših kazenskih zadevah ter v situacijah, ko gre za tolmačenje v tuje jezike, za katere primanjkuje (sodnih) tolmačev. Seveda je za to dolžna poskrbeti država, vendar v vseh primerih je to objektivno nemogoče. V tovrstnih primerih je morebitno prekoračitev osemiinštirideseturnega roka in s tem kršitev tretjega odstavka 202. člena ZKP potrebno presojati ob upoštevanju vseh okoliščin zadeve, predvsem ali je navedena okoliščina vplivala na zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa.
Vprašanje prevodov izdanih sklepov in možnost seznanitve obdolženca z razlogi za pripor v jeziku, ki ga razume, primarno ne izhaja iz drugega 20. člena Ustave, temveč predvsem iz pravice do izjave, kot sestavnega dela enakega varstva pravic ter iz pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Zlasti omenjeni jamstvi varujeta obdolženčevo subjektiviteto in preprečujeta, da bi postal objekt kazenskega postopka. V ti pravici pa obdolžencu, kljub poznejši vročitvi prevoda pisnega odpravka sklepa o odreditvi pripora, ni bilo poseženo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00028396
KZ-1 člen 197, 197/1, 197/2.. ZKP člen 15, 344, 420, 420/2.
kršitev določb kazenskega zakona - šikaniranje na delovnem mestu - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - blanketna dispozicija - sprememba obtožbe - pravica do obrambe - primeren čas za pripravo obrambe - zavrnitev dokaznih predlogov - izvedenec - nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja
Kot je utemeljeno presodilo že pritožbeno sodišče (21. točka razlogov sodbe) kaznivo dejanje šikaniranja na delovnem mestu sodi v poglavje KZ-1, ki ureja kazniva dejanja zoper delovno razmerje in socialno varnost, vendar pa ne gre za blanketno dispozicijo, ki bi se sklicevala na dopolnilno normo – pravni predpis s področja delovnega prava.
Zahtevi priloženi odločba o pridobitvi pravice do azila in potrdilo o nemškem državljanstvu zahtevane osebe sta bila predložena šele po pravnomočnosti izpodbijanega sklepa, zato na njegovo zakonitost ne vplivata. Vrhovno sodišče v tej fazi odloča le o zakonitosti odrejenega začasnega ekstradicijskega pripora in ne more predstavljati tretje stopnje za vrednotenje okoliščin in preverjanje pravilnosti dejanskih ugotovitev (drugi odstavek 420. člena ZKP). To pa ne odvezuje dolžnosti sodišča prve stopnje, da morebitno naknadno pridobljene dokaze vrednoti v luči (ne)izpolnjenih pogojev za odreditev ekstradicijskega pripora.
Evropski nalog za prijetje in predajo lahko po Zakonu o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije posamezna država članica EU med drugim uporabi z namenom, da bi druga država članica EU prijela in ji predala osebo zaradi izvedbe kazenskega postopka. Povedano drugače, Evropski nalog za prijetje in predajo pride v poštev, kadar begosumnega obdolženca – državljana EU ni mogoče prijeti v naši državi.
ZKP člen 35, 42.. ZS člen 116.. ZSS člen 31.. URS člen 23.
krajevna pristojnost - prenos krajevne pristojnosti - izločitev sodnika - pristojnost za odločanje - nepristranskost sojenja - dvom v nepristranskost sojenja - videz nepristranskosti - splošno znana dejstva - avtoriteta sodne oblasti - javno zaupanje
Nepristranskost sodnikov kot nosilcev sodne funkcije na posameznih sodiščih je namreč treba ocenjevati tudi po tem, kako lahko (ne)pristranskost sodnikov razumejo stranke v postopku in kako se razume v očeh javnosti. Vrhovno sodišče ob tem poudarja, da odločitev o prenosu krajevne pristojnosti izven območja sodne pristojnosti Višjega sodišča v Mariboru ne pomeni nezaupanja do dela Višjega sodišča v Mariboru in nižjih sodišč z njegovega območja, temveč, upoštevaje specifične okoliščine konkretne zadeve, prispeva k zagotavljanju (objektivnega videza) nepristranskosti sojenja v očeh obdolženca in splošne javnosti ter h krepitvi avtoritete sodstva kot celote.
ZKP člen 200, 200/2, 207, 207/1, 272, 272/2, 400, 400/2.
relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - pravica do pritožbe - rok za vložitev pritožbe - sklep o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice - odločanje višjega sodišča o pritožbi
V prosti domeni stranke je, na kakšen način bo znotraj pritožbenega roka izkoristila pravico do pritožbe, znotraj pritožbenega roka lahko pritožbo tudi dopolni, popravi ali nadomesti. Čas vložitve ne vzpostavlja fikcije o izteku pritožbenega roka, zaradi katere bi moralo sodišče prve stopnje takoj poslati pritožbo v reševanje višjemu sodišču. Vložitev pritožbe tudi ne nalaga dolžnosti sodišču prve stopnje, da bi jo preverjalo v luči vsebinske izčrpanosti in ugotavljalo, ali jo bo pritožnik še dopolnjeval, kot to zmotno nakazuje zagovornik.
Procesna določba prvega odstavka 207. člena ZKP, ki jo zagovornik v zahtevi izpostavlja, ureja drugačen procesni položaj, kot je obravnavan v tej zadevi. Po citirani določbi mora višje sodišče o pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora, ki jo mora priprti vložiti v 24 urah, odločiti v 48 urah, medtem ko časovnega okvirja odločanja višjega sodišča o pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora ob vložitvi obtožnice, ki jo je treba vložiti v treh dneh po vročitvi sklepa, citirana določba ZKP (drugi odstavek 272. člena) ne določa.
Stališče zagovornika, da mora izrek sklepa o odreditvi pripora vsebovati sestavine izreka, kot jih Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) določa za obsodilno sodbo, je napačno. Gre za dve povsem različni sodni odločbi, za kateri zakon tudi posebej predpisuje njune obvezne sestavine. Vsebino sklepa o priporu določa drugi odstavek 202. člena ZKP, ki ne določa, kako mora biti sklep oblikovan oziroma katera vsebina mora biti navedena v posameznem delu sklepa o priporu, kot je to zaradi njenega drugačnega pomena natančneje predpisano za sodbo, s katero sodišče obdolženca spozna za krivega.
krajevna pristojnost - prenos pristojnosti - drugi tehtni razlogi - dvom v nepristranskost sojenja - videz nepristranskosti sodišča - nestrinjanje z odločitvijo sodišča
Nezadovoljstvo in nestrinjanje predlagatelja za prenos krajevne pristojnosti s preteklimi vsebinskimi odločitvami sodišča v kazenskem postopku ne predstavlja tehtnega razloga za prenos krajevne pristojnosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00028519
ZKP člen 371, 371/1-11, 372, 372-1, 372-3.. URS člen 22, 25.. KZ-1 člen 154, 186.
kršitev kazenskega zakona - dejanje ni kaznivo dejanje - prepovedanost dejanja - prepovedana droga - čas storitve kaznivega dejanja - trajajoče kaznivo dejanje - dokončano kaznivo dejanje - ne bis in idem - nadaljevano kaznivo dejanje - kršitev določb kazenskega postopka - ni razlogov o odločilnih dejstvih - celovita presoja dokazov - sodba sodišča druge stopnje - sprememba in dopolnitev obrazložitve sodbe - obravnava na drugi stopnji
V obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje so izostali razlogi o tem, kako je sodišče pretehtalo vsak dokaz posebej in v povezavi z drugimi dokazi. S tem, ko je sodišče naštelo in povzelo izvedene dokaze, ob tem pa ni obrazložilo, kaj posamezni dokazi dokazujejo in kako je presodilo vsak dokaz posebej in v povezavi z drugimi dokazi, je storilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.
Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi sodbe izostalo dokazno oceno sodišča prve stopnje na procesno nedopusten način poskušalo nadomestiti s svojimi razlogi. Manjkajoče dokazne ocene, ki bi jo morala vsebovati že prvostopenjska sodba, pa višje sodišče na tak način, ne da bi opravilo glavno obravnavo, ne more nadomestiti, saj bi bila s tem obsojencu kršeni tako pravica do poštenega postopka na podlagi obrazložene sodne odločbe (22. člen Ustave RS), kot tudi pravica do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave RS).
Potrditev prvostopenjske sodbe v nespremenjenih delih v pritožbenem postopku razumno implicira ugotovitev, da višje sodišče kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ni ugotovilo.
ZKP člen 200, 200/1, 205, 205/2, 272, 272/2, 272/3.
podaljšanje pripora - podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - napačna pravna podlaga - vpliv na zakonitost sklepa
Napačna pravna podlaga, ki jo je okrožno državno tožilstvo navedlo v predlogu za podaljšanje pripora po vložitvi obtožnice, ne vpliva na zakonitost izpodbijanega sklepa. Tudi če državno tožilstvo v predlogu za podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice ne bi navedlo pravne podlage za podaljšanje pripora, to ni ovira, da sodišče pripora zoper obdolženca ne bi podaljšalo, če so za to podani pogoji in je predlog za podaljšanje pripora ustrezno obrazložen.
krajevna pristojnost - prenos pristojnosti - drugi tehtni razlogi - dvom v nepristranskost pristojnega sodišča
Dejstvo, da so nekateri sodniki Višjega sodišča v Mariboru v izvšilnih postopkih sprejeli posamezne odločitve, ki so vsebinsko povezane z obravnavano kazensko zadevo in s katerimi se oškodovanec kot tožilec ne strinja, glede na navedeno ne more predstavljati tehtnega razloga za prenos pristojnosti, saj navedena okoliščina objektivno ne vzbuja dvoma v nepristranskost vseh sodnikov Višjega sodišča v Mariboru.
Predlagatelj zatrjuje pristranskost vseh sodnikov Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni in predlaga prenos na sodišče izven sodnega območja Višjega sodišča v Mariboru. Okoliščine v tej zvezi predlagatelj zatrjuje le glede enega sodišča z območja Višjega sodišča v Mariboru in ne glede vseh stvarno pristojnih sodišč s tega območja. S tem predlagatelj ne utemelji tehtnega razloga za prenos pristojnosti s sodišča prve stopnje na drugo sodišče zunaj območja Višjega sodišča v Mariboru. V tem primeru pa Vrhovno sodišče ni neposredno višje sodišče, ki bi bilo pristojno za odločanje o takšnem predlogu.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00026829
ZKP člen 17, 17/2, 234, 234/1, 241, 241/1, 241/3.. KZ-1 člen 299, 300.
dokazovanje - dokazna vrednost priče - izpovedba priče - obstoj kaznivega dejanja - kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti - kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja uradni osebi - predmet kazenskopravnega varstva
Glede na podatke kazenskega spisa gre v obravnavanem primeru za dokazni položaj, pri kateri si nasproti stojita beseda proti besedi.
Kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti (300. člen KZ-1) se od kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po tretjem odstavku 299. člena KZ-1 loči po tem, da pri kaznivem dejanju po 300. členu KZ-1 napad ni usmerjen na preprečitev uradnega dejanja oziroma na prisilitev k uradnemu dejanju, temveč gre le za napad, ki je namenjen ogrozitvi uradne osebe oziroma njenega pomočnika.
Sodišče ni imelo podlage, da bi se po tem, ko je bila nanj prenesena pristojnost, izreklo za nepristojno. Delegirano sodišče se namreč ne more izreči za nepristojno, lahko le predlaga ponoven prenos pristojnosti, če se spremenijo okoliščine, ki so bile podlaga za prenos pristojnosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00025541
ZKP člen 16, 202, 202/1.. KZ-1 člen 308, 308/3, 308/6.
pripor - podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - predlog za podaljšanje pripora - obrazložitev predloga - navedba pravne podlage - utemeljen sum - zakonski znaki kaznivega dejanja
Pravilna navedba zakonske določbe kot podlaga za vložitev pripornega predloga ni bistvena, kar nenazadnje izhaja tudi iz določbe prvega odstavka 202. člena ZKP, po kateri je državni tožilec zavezan, da priporni predlog obrazloži, ne pa tudi, da ob tem navede pravno podlago za svoje procesno ravnanje. Napačno sklicevanje na pravno podlago v obtožnici, na kateri temelji predlog tožilstva za podaljšanje pripora, tudi v ničemer ne vpliva na zakonitost odločanja sodišča o podaljšanju pripora. Ta je namreč odvisna od presoje sodišča, ali so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za podaljšanje pripora (obstoj utemeljenega suma, obstoj pripornega razloga, ugotovitev neogibne potrebnosti pripora za varnost ljudi ali za potek kazenskega postopka in njegova sorazmernost).
Uporaba načela sorazmernosti, ki ga mora sodišče upoštevati, ko odloča o priporu, pomeni, da je treba pred odreditvijo posega v ustavno pravico do osebne svobode posameznika presoditi, ali je poseg sploh primeren za dosega želenega, ustavno dopustnega cilja, ali je poseg nujen (neogibno potreben), tako da želenega cilja ni mogoče doseči na noben drug način, to je z blažjimi sredstvi, ki jih predvideva 192. člen ZKP in, ali je poseg v razumnem sorazmerju s ciljem, to je varnostjo ljudi, ki naj se s posegom zavaruje in razumno pričakovanim učinkom takšnega zavarovanja (sorazmernost v ožjem pomenu).
krajevna pristojnost - prenos krajevne pristojnosti - drugi tehtni razlogi - videz nepristranskosti sodišča - nepristranskost sojenja - dvom v nepristranskost sojenja - položaj obdolženca
Visoka stopnja zanimanja za obdolženčeve kazenske postopke, je nedvomno povezana tudi z določenimi pričakovanji javnosti, ki predstavljajo določeno mero pritiska na delo posameznih sodnikov in sodišča kot celote.
Pri ugotavljanju morebitne (ne)pristranskosti sodišča ima tudi videz določeno težo, čeprav ne sme biti odločilen sam po sebi, ampak ga je potrebno presojati ob upoštevanju dejanske situacije. Ravno v obravnavani zadevi je opisana dejanska situacija, povezana z obdolženčevimi številnimi kazenskimi postopki, ki izvirajo iz opravljanja županske funkcije, takšne narave, da bi lahko tako pri obdolžencu, kot tudi pri razumni javnosti vplivala na zaupanje, ki ga mora z vidika videza nepristranskosti uživati sodišče. Pri tem ni mogoče mimo dejstva, da se je večina postopkov zoper njega končala z zavrnilnimi ali oprostilnimi sodbami, ter dejstva, da je v obsodilnih sodbah (tudi v tem postopku), kot je bilo že pojasnjeno, obdolženec uspel šele z izrednim pravnim sredstvom.
Če obstajajo razlogi iz 1. do 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, vendar odreditev pripora ni neogibno potrebna za varnost ljudi ali potek kazenskega postopka, lahko sodišče zoper obdolženca odredi hišni pripor, ki se izvršuje v poslopju, v katerem obdolženec stalno ali začasno prebiva oziroma v javni ustanovi za zdravljenje ali oskrbo (prvi in drugi odstavek 199.a člena ZKP). Povedano drugače, edino merilo za presojo, ali naj se zoper obdolženca odredi pripor ali hišni pripor, je ocena sodišča, ali je mogoče neoviran potek kazenskega postopka oziroma varnost ljudi zagotoviti samo z odvzemom prostosti in stalnim nadzorom obdolženca, ali pa zadošča, da je obdolženec v hišnem priporu, ki se le občasno nadzira (t. i. pozitivna prognoza).
sprememba obtožnice - primeren čas za pripravo obrambe - pravica do obrambe - zavrnitev dokaznih predlogov - utemeljitev dokaznega predloga - pravna relevantnost predlaganega dokaza
Tožilec sme na glavni obravnavi spremeniti obtožbo, če po njegovi oceni navedeni dokazi kažejo na drugačno dejansko stanje, kot ga je videl pri vložitvi obtožnice. V obravnavanem primeru se dejansko stanje ni spremenilo in tudi čas storitve kaznivega dejanja ropa, ki je opisan pod drugo alinejo izreka sodbe sodišča prve stopnje, je bil že ob vložitvi obtožnice dovolj določno opredeljen. Po vsebini zato tožilčev poseg v opis kaznivega dejanja ne predstavlja spremembe obtožnice, temveč le drugačen zapis časa storitve kaznivega dejanja ropa.
ZKP člen 371, 371/1-11, 380, 380/1, 392, 392/1, 392/5. ZKP člen 371, 371/1-11, 380, 380/1, 392, 392/1, 392/5.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - odločanje na seji pritožbenega senata - sprememba izreka na drugi stopnji - opis kaznivega dejanja - sprememba opisa kaznivega dejanja - nerazumljiv izrek - nejasen izrek - zmotna ugotovitev dejanskega stanja - pritožbena obravnava - pritožbena seja
V primeru, ko pritožbeno sodišče spremeni posamezne dele izreka prvostopenjske sodbe, mora biti že iz samega izreka razvidno, ali je sprememba za obdolženca ugodnejša ali ne. To še posebej velja za odločbo o krivdi, ki je poglavitni del izreka vsake obsodilne sodbe. Če sodišče druge stopnje pri odločanju o pritožbah poseže v odločbo o krivdi in spremeni opis kaznivega dejanja, mora biti že iz izreka, in ne morda šele iz obrazložitve sodbe, jasno razvidno, ali je novi opis kaznivega dejanja v primerjavi z opisom, vsebovanim v prvostopenjski sodbi, za obdolženca milejši ali strožji.
V nasprotju z določbo petega odstavka 392. člena ZKP sodišče ravna tedaj, če dokaze, ki jih je sodišče prve stopnje neposredno izvedlo, samo na seji pritožbenega senata drugače presodi kot sodišče prve stopnje ali ko drugače presodi dejstva, ki so bila v izpodbijani sodbi ugotovljena na podlagi neposredno izvedenih dokazov.