TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 500,00 EUR sodne takse.

Nesprejemljivo je stališče, da je pomanjkljivo obrazložitev odredbe mogoče sanirati z naknadno presojo in obrazložitvijo v kasnejših fazah kazenskega postopka, v okviru odločanja o zahtevi za izločitev dokazov. Naknadna sodna kontrola namreč ne zagotavlja ustreznih in zadostnih jamstev pred morebitnimi zlorabami, temveč odpira vrata arbitrarnim posegom ter je v izrecnem nasprotju z zakonsko jasno predvidenim postopkom.

Za obrazložitev odredbe o hišni preiskavi ne zadostuje zgolj sklicevanje na predlog tožilstva oziroma policije, saj se s tem izgubi garantna funkcija preiskovalnega sodnika, ki je edini pristojen za odreditev ukrepa, ki hudo posega v človekovo pravico do zasebnosti.

V teoriji in sodni praksi je sprejeto enotno stališče, da vizualno pregledovanje potniške kabine prevoznega sredstva še ne predstavlja tako intenzivnega posega v zasebnost, da bi šlo opravilo za preiskavo, ki ga je mogoče enačiti s hišno preiskavo. Vrhovno sodišče je zaključilo, da je za pregled osebnega vozila treba pridobiti odredbo za preiskavo le v primeru, kadar se pregledujejo „skriti deli vozila.“

Izjavo, da ne želi pričati, lahko da privilegirana priča iz prvega odstavka 236. člena ZKP samo pred sodiščem. Policisti priviligiranih prič ob zbiranju obvestil niso dolžni poučiti o pravni dobroti, saj zbrana obvestila niso procesno veljavni dokaz v kazenskem postopku, pač pa dokazni vir, na podlagi katerega se lahko sprejmejo odločitve v predkazenskem postopku. Poučitev o pravicah po 236. členu ZKP je torej dolžnost sodišča. Če privilegirana priča, ko je prvič zaslišana, izjavi, da ne želi pričati, se mora iz spisa izločiti njena izjava, ki jo je dala pri zbiranju obvestil policiji. V takem primeru sodišče tudi ne more z zasliševanjem policistov ugotavljati, kaj jim je povedala priviligirana priča, saj bi to pomenilo izigravanje pravne dobrote, ki jo daje zakon priviligirani priči.