KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VS00080627
URS člen 29, 29-1, 29-3. KZ-1 člen 323, 323/1, 324, 324/1, 324/1-1, 324/4. ZKP člen 344, 351, 351/1, 353, 353/1, 354, 354/1, 354/2, 371, 371/1-9. Direktiva 2012/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012 o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku člen 6, 6/1, 6/3, 6/4.
prekoračitev obtožbe - sprememba pravne opredelitve dejanja - pravica do obrambe - načelo lojalne razlage - načelo primarnosti prava EU - krivda - malomarnost - razveljavitev sodbe - kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti - kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu
Predpostavka za učinkovito obrambo je, da je obdolženec pravočasno seznanjen z vsemi posamičnimi podatki dejanske in pravne narave, ki mu omogočajo, da skladno z njimi lahko pripravi svojo obrambo. Vsaka sprememba pravne opredelitve s strani sodišča lahko odločilno vpliva na uveljavljanje pravice do obrambe in na poštenost postopka. Sodišče mora, ne glede na vrsto in kaznovalni okvir nove pravne opredelitve, ki jo namerava uporabiti, obdolženca venomer seznaniti z nameravano spremembo in mu zoper to novo pravno opredelitev omogočiti učinkovito obrambo. To naj stori nemudoma, vendar najkasneje do faze posvetovanja senata. Določitev roka za pripravo obrambe oziroma dolžine tega roka pa sta odvisna od vsakokratnih okoliščin obravnavanega primera.
Upoštevajoč načelo lojalne razlage imajo slovenska sodišča dolžnost notranje pravo razlagati tako, da se v največji meri dosežejo cilji, ki jih zasleduje 6. člen Direktive 2012/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku, pod pogojem, da to ne pomeni razlage nacionalnega prava contra legem. Pri odločanju o zadevi, ki pomeni odločitev na področju izvajanja prava, je treba upoštevati primarno in sekundarno zakonodajo Evropske unije ter sodno prakso Sodišča Evropske unije. Treba je šteti, da ima 6. člen Direktive neposredni učinek.
Z vidika nepristranskosti je pomembno, da sodišče obdolžencu pred izrekom sodbe ne sporoča, da ga namerava obsoditi, sicer nekoliko drugače, kot ga je obtožil tožilec. Ob razlagi prvega odstavka 351. člena ZKP in prvega odstavka 353. člena ZKP skladno z 29. členom Ustave in 6. členom Direktive naj zaradi spoštovanja načela nepristranskosti zadošča, da sodišče po zaključku dokaznega postopka stranke seznani, da bo obtožbene očitke presojalo tudi na podlagi drugih pravnih opredelitev, pri čemer naj konkretno navede pravne opredelitve dejanja, ki po oceni sodišča utegnejo priti v poštev.
V postopkovnem smislu pomeni dopustnost spremembe obtožbe s strani sodišča le skladnost vsebine izreka sodbe s predmetom obtožbe in sama po sebi ne implicira, da je bila obdolžencu omogočena tudi pravica do učinkovite obrambe zoper tako spremenjene očitke. Presoja pravice do obrambe je od tega neodvisna in se presoja po zato predpisanih ustavnih in zakonskih standardih.
kaznivo dejanje posilstva - poskus kaznivega dejanja velike tatvine - mladoletnik - navzočnost na seji pritožbenega senata
Mladoletnikova navzočnosi na seji sodišča druge stopnje je v postopku proti mladoletnikom posebej urejena in je po pravilni ugotovitvi vrhovne državne tožilke po četrtem odstavku 485. člena ZKP pogojena s spoznanjem predsednika senata ali senata sodišča druge stopnje o koristnosti mladoletnikove navzočnosti na seji.
disciplinska odgovornost - disciplinska odgovornost sodnika - izrek disciplinskega ukrepa - opis ugotovljenih kršitev - določitev časovnega obdobja kršitve v izreku odločbe - ugoditev tožbi
Disciplinska kršitev mora biti v izreku odločbe o sodnikovi disciplinski odgovornosti razumljivo opisana, kot to sicer velja za opis kaznivega dejanja v izreku sodbe, s katero je bil obdolženec spoznan za krivega po prvem odstavku 359. člena ZKP v zvezi s 429. členom ZKP, in ko je v nasprotnem podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.
Prilagojena uporaba določb ZKP v disciplinskem postopku ne pomeni njihove ohlapne uporabe, ampak uporabo kot jo narekujejo pravne in dejanske okoliščine posameznega primera. Bolj kot je disciplinska kršitev po teži storitve in pravnih posledic primerljiva ali podobna kaznivemu dejanju, bolj bo disciplinsko sodišče dolžno ravnati po določbah ZKP in obratno. Sicer lahko pride disciplinski obdolženec v objektivno slabši položaj od položaja, ko bi bil obdolžen storitve primerljivega kaznivega dejanja, in ko bi bil za to obravnavan v skrajšanem kazenskem postopku.
V primerih, ko je storilec ravnal dlje časa, mora biti ta čas opredeljen na način, ki ne bo omogočal samo dejanskega preizkusa zatrjevane disciplinske kršitve, ampak še pravni preizkus navedenih pogojev kaznivosti, po katerem se utegne izkazati, da disciplinska kršitev ne bo mogla ali smela biti obravnavana.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00080666
KZ člen 7, 240, 240/1, 240/2. ZKP člen 424, 424/1. ZGD člen 263, 515, 515/6, 541, 545, 548. OZ člen 39, 39/2, 39/4. URS člen 29.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - blanketni predpis - dejanski koncern - protipravnost ravnanja - privolitev oškodovanca - soglasje družbenikov k poslu - veljavnost soglasja - konkretizacija zakonskih znakov - navodilo obvladujoče družbe - zloraba položaja - obarvani naklep - pomoč pri kaznivem dejanju - protipravna premoženjska korist - zavrnitev dokaznih predlogov - konkretizacija dokaznih predlogov - zahteva za varstvo zakonitosti - samostojno pravno sredstvo - odklonilno ločeno mnenje
Navodilo, ki je bilo dano izključno z namenom obida zakona in zagotovitve navidezne pravne podlage za izplačilo dela zmanjšane plače ter s tem pridobitve protipravne premoženjske koristi poslovodni osebi obvladujoče družbe, ne more biti zavezujoče. Zasleduje namreč nedopusten cilj - nasprotuje javnemu redu in morali oziroma predstavlja izigravanje prisilnih predpisov - zato ga pravo ne more varovati.
Pravno nevzdržen je zaključek, da lahko družbeniki s privolitvijo v izpolnitev nezakonitega navodila in v sklenitev protipravnega pravnega posla, ki predstavlja navidezno pravno podlago za nameren obid področne zakonodaje - kar je v nasprotju s kogentnimi določbami obligacijskega prava - temu ravnanju s svojim soglasjem odvzamejo njegovo protipravno naravo. Navedeno oboje predstavlja nepravo že samo zase in ne more imeti učinkov v pravnem prometu; takšno soglasje je torej protipravno.
V slovenskem pravnem redu ni normirana kumulativna oblika prepovedane posledice v smislu nastanka škode in pridobitve premoženjske koristi sebi ali tretji osebi. Na podlagi alternativne formulacije za obstoj kaznivega dejanja zadostuje obstoj enega izmed navedenih pogojev. V konkretnem primeru je očitek v prvi alternativni opciji - pridobitvi protipravne premoženjske koristi tretji osebi.
Smisel t.i. naveznih okoliščin obdolžencev, ki so tujci in ki ne prebivajo v Sloveniji, s Slovenijo, kot državo, v kateri je bilo domnevno kaznivo dejanje storjeno in ki je skladno z njeno jurisdikcijo dolžna izvesti kazenski postopek, je ravno v tem, da omogočajo prognozo sodišču o obdolženčevi dosegljivosti, ki mora biti primerljivo enaka dosegljivosti obdolžencev, ki nastanjeni v Sloveniji dejansko prebivajo. Več kot je vsebinsko odločilnih naveznih okoliščin, manjša je možnost, da bi se sodišče v prognozi zmotilo, obdolženec pa Slovenijo, kljub morebitni obsodbi zapustil oz. pobegnil. Velja tudi obratno, pri čemer je jasno, da sta v primeru, ko naveznih okoliščin sploh ni, možnost napačne prognoze in obdolženčevega pobega največji.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00079698
ZKP člen 329, 359, 394. URS člen 29. KZ-1 člen 16, 17, 90, 90/3, 190, 190/1.
kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe - kaznivo dejanje zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje - zlonamerno onemogočanje uresničitve izvršljive odločbe glede mladoletne osebe - prepovedanost dejanja - izvršitvena ravnanja - način storitve kaznivega dejanja - zakonski znak kaznivega dejanja - zastaranje kazenskega pregona - zavrnitev dokaznega predloga - sprememba prvostopne sodbe - izvršljiva odločba
Čeprav zlonamerno onemogočanje uresničitve izvršljive sodne odločbe glede mladoletne osebe ni edini izvršitveni način storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 190. člena KZ-1 je obsojenka po dejanskih opisih v obeh točkah izreka prvostopenjske sodbe ravnala na primerljivo enak način.
Sodišče druge stopnje je pravilno ravnalo še tedaj, ko se je pri razlagi zakonskega znaka izvršljive odločbe oprlo na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 314/2003 z dne 5. 2. 2024, ki po jedru ne razlikuje med organi, ki so izdali izvršljivo odločbo in ne med postopki, po katerih je bila takšna odločba izdana. V ospredju je namreč zakonski namen po trajni ali začasni ureditvi razmerij z udeleženimi mladoletnimi otroci, kot tistih oseb, za koristi katerih je treba najprej in najbolj učinkovito skrbeti.
Sodna poravnava je eden izmed izrecno določenih izvršilnih naslovov v 17. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju. Izvršljivost sodne poravnave pa ni (več) stvar proste volje strank iz te poravnave, ampak je stvar pravne dolžnosti, ki jo mora posamezna stranka izpolniti.
Kdaj kazenski pregon zastaran, je določeno s splošnimi in s posebnim zastaralnim rokom v 90. členu KZ-1. Slednji je v drugem odstavku tega člena določen glede na vrsto kaznivega dejanja in pod pogojem, da je bilo kaznivo dejanje storjeno zoper mladoletno osebo. Tedaj rok za zastaranje kazenskega pregona ne teče od storitve kaznivega dejanja ampak od oškodovančeve polnoletnosti.
Nosilni razlog za zavrnitev dokaznega predloga zaslišanja mladoletnih otrok je stanje stvari po že izvedenih dokazih in ne napovedovanje izida neizvedenega zaslišanja, ki ga je sodišče prve stopnje opravičevalo z navedenim odtujevanjem mladoletnih otrok od očeta, ki pa po obrazloženem ni bil edini in ne nosilni razlog zato, da je predlagano zaslišanje mladoletnih otrok zavrnilo. To je storilo skladno s pooblastilom iz četrtega odstavka 329. člena ZKP in hkrati tako, da obsojenke v pravici do predlaganja dokazov v njeno korist iz tretjega odstavka 16. člena ZKP, ni prikrajšalo.
kaznivo dejanje poskus umora - varnostni ukrep - predlog za izrek varnostnega ukrepa - umik predloga - pravica do pritožbe - vložitev obtožnice - vpliv na pravilnost in zakonitost sodbe - ugotavljanje (ne)prištevnosti
Vložnik uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka zaradi nepravilne uporabe 492. člena ZKP, torej ker sodišče ni izdalo sklepa o zavrženju predloga za izrek varnostnega ukrepa, povezuje izključno s pravico do pravnega sredstva.
Dejanske ugotovitve o obsojenčevi (ne)prištevnosti, ki so bile podlaga za umik predloga za izrek varnostnega ukrepa in vložitev obtožnice, je obramba lahko (in jih tudi je) izpodbijala v pritožbi zoper sodbo prvostopenjskega sodišča. Ob upoštevanju namena pravnega sredstva, na katerega opozarja vložnik, se pokaže, da je pritožbeno sodišče na pomisleke obrambe odgovorilo v postopku pritožbe zoper sodbo in obrazloženo zavrnilo stališče o obsojenčevi neprištevnosti, v čemer se je odrazila tudi upravičenost umika predloga za izrek varnostnega ukrepa. V danih okoliščinah, ko je obramba v nadaljevanju postopka dejansko imela možnost učinkovitega izpodbijanja dejanskih ugotovitev o obsojenčevi (ne)prištevnosti, do kršitve pravice do pravnega sredstva ni prišlo.
ZKP člen 258č, 258č/6, 450b, 450b/1, 450b/3. KZ-1 člen 73.
varnostni ukrep - odvzem predmetov - sporazum o priznanju krivde - predmet sporazuma o priznanju krivde - pritrdilno ločeno mnenje - odklonilno ločeno mnenje
Kot je v sporazum o priznanju krivde dovoljeno vključiti dogovor o načinu odvzema premoženjske koristi, je vanj dovoljeno vključiti tudi dogovor o neobveznih varnostnih ukrepih.
V obravnavani zadevi stranki o tem, ali naj vplivata na odločbo o varnostnih ukrepih (ki je pričakovano del kazenske sodbe; 359. člen Zakona o kazenskem postopku - ZKP), nista dosegli sporazuma. Molka o sicer dopustni sestavini sporazuma ni mogoče razlagati kot prepovedi sodišču, da bi v sodbo vključilo odločbo o neobveznem varnostnem ukrepu.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00079691
KZ-1 člen 308, 308/3, 308/6. ZKP člen 285c, 285c/1, 354, 354/2.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - kvalificirana oblika - izpostavljanje nevarnosti za življenje in zdravje - opis dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - priznanje krivde - sprememba pravne kvalifikacije
Prevoz dveh tujcev - otrok (pri čemer iz opisa ni razvidna njuna starost, niti ne druge okoliščine, od katerih je odvisna tudi uporaba otroških sedežev) v prtljažnem delu vozila brez otroškega sedeža in varnostnih pasov sam po sebi ne dosega opisanega tveganja, ki grozi, da se bo sprevrglo v poškodbo zavarovane dobrine. Iz opisa dejanja ne izhajajo nobene dodatne okoliščine, ki bi prevoz opredelile kot nehuman in bi izkazovale, da je bilo zdravje in življenje tujcev ogroženo že med samim prevozom zaradi načina prevoza (na primer, da bi otroka v vozilu premetavalo, ali druge okoliščine, kot so stisnjenost, pomanjkanje zraka, nevarna vožnja).
Stališču, kot ga ponuja vložnik, da sodišče v nobenem primeru ne sme sprejeti priznanja krivde, kadar se ne strinja s pravno kvalifikacijo iz obtožbe, ni mogoče pritrditi. V obravnavani zadevi je sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava obsojenca še vedno obsodilo za isto kaznivo dejanje, le da po temeljni in ne kvalificirani obliki, s tem pa ravnalo tudi v njegovo korist. V danih okoliščinah ni mogoče prepoznati kršitve.
dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti - druga odločba - začasno zavarovanje odvzema premoženja nezakonitega izvora
Postopek finančne preiskave je sui generis postopek, urejen v ZOPNI, torej ne gre za kazenski postopek. Izpodbijanih sklepov o začasnem zavarovanju odvzema premoženja nezakonitega izvora ni mogoče šteti med odločbe izdane v kazenskem postopku v smislu določbe prvega odstavka 420. člena ZKP. Izrednih pravnih sredstev zoper sklepe o začasnem zavarovanju ne predvidevajo niti določbe ZOPNI.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - pripor - nedovoljeni dokazi - neustavnost zakona - dokazi, pridobljeni s prikritimi preiskovalnimi ukrepi - doktrina prima facie
Ustavno sodišče je v odločbi U-I-144/19 z dne 6. 7. 2023 ugotovilo, da je ureditev po 149.b členu ZKP nesorazmerna v ožjem pomenu zaradi prenizkega dokaznega standarda ter preširoko zastavljenega kataloga kaznivih dejanj. Ukrep iz tretjega odstavka 156. člena ZKP prav tako ni prestal preizkusa sorazmernosti v ožjem pomenu zaradi odsotnosti vnaprejšnje obrazložitve sodne odločbe v primeru pridobivanja zaupnih podatkov fizičnih oseb, ki niso javno dostopni. Takšna odločitev Ustavnega sodišča v odprtih sodnih postopkih v katerih so bili dokazi na podlagi navedenih določb pridobljeni šele pred ugotovitvijo njihove neustavnosti, sama po sebi še ne pomeni, da so bili vsi odrejeni prikriti preiskovalni ukrepi nezakoniti oziroma neustavni. Presoditi je treba, ali je bila dokazna podlaga v času njihove odreditve takšna, da je zadostovala višjemu dokaznemu standardu, ki ga je določilo Ustavno sodišče. V primeru ukrepa po določbi 156. člena ZKP pa je potrebna presoja, ali je šlo za pridobivanje podatkov, ki so bili javno objavljeni oziroma dostopni. Za odločitev o zakonitosti odrejenih ukrepov bo tako treba opraviti presojo dokaznega standarda v odredbah, s katerimi je bil odrejen ukrep po prvem odstavku 149.b člena ZKP oziroma presojo o javni dostopnosti podatkov, pridobljenih po določbi 156. člena ZKP. To pomeni, da v obravnavanem primeru ne gre za prima facie nezakonite dokaze, o katerih bi lahko odločilo Vrhovno sodišče v postopku z zahtevo z varstvo zakonitosti zoper sklep o podaljšanju pripora.
dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - pravnomočno končan kazenski postopek - delna razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje - premoženjskopravni zahtevek - ločeno mnenje - pritrdilno ločeno mnenje
Nadaljevanje sojenja o premoženjskopravnem zahtevku po delni razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje se opira na odločitev o krivdi, vendar ta ni več neogibno še naprej predmet razpravljanja. Stališče o obdolženčevi krivdi je sicer vedno pomembno za odločitev o premoženjskopravnem zahtevku (drugi odstavek 105. člena ZKP); v primerih (kot je ta) pa se nadaljnje razpravljanje o zahtevku (brez škode za izjavljanje o obtožbi) razteza le še na preostale predpostavke odškodninske odgovornosti oziroma na ugotavljanje utemeljenosti drugih premoženjskopravnih zahtevkov, ki jih je mogoče uveljavljati v kazenskem postopku. Zato načeloma ni ovir za delno razveljavitev v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku (šesti odstavek 392. člena ZKP), s tem pa tudi za delno pravnomočnost sodbe, ki jo je hkrati mogoče v preostalih odločbah preizkusiti tudi v postopkih z izrednimi pravnimi sredstvi.
kršitev pravice do obrambe - postavitev novega izvedenca - presoja izvedenskega mnenja - obrazložene pripombe na izvedensko mnenje
Vprašanje, kdaj je treba dopolniti izvedensko mnenje še z mnenjem drugih izvedencev, je stvar dokazne presoje, torej presoje uspeha dokazovanja z izvedencem in da gre pri tem za dejansko vprašanje. ZKP namreč v določbi 258. člena predpisuje kako mora ravnati sodišče takrat, kadar so v mnenju izvedenca podane vrzeli, ki jih ni mogoče odpraviti z njegovim zaslišanjem. Sodišče mora strankino kritiko izvedenskega mnenja, ki je taka, da po njenem predstavlja podlago za postavitev novega izvedenca obravnavati, in če je razumno obrazložena, nanjo tudi odgovoriti. To je pravna dolžnost sodišča, ki jo narekuje poštenost postopka. Ali kritiko izvedenskega mnenja sprejme ali zavrne, je v sferi dejanskega, torej tistega, česar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati. Nestrinjanje obrambe z izvedenskim mnenjem oziroma ponujanje lastnega videnja strokovnosti in verodostojnosti izvedenskega mnenja ne zadošča za postavitev novega izvedenca.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00079676
ZKP člen 155a. KZ-1 člen 41, 41/1. URS člen 29.
kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - hudodelska združba - tajno delovanje - izzivanje kriminalne dejavnosti - privilegij zoper samoobtožbo - samoiniciativne izjave - pravica do zaslišanja obremenilne priče - zaslišanje tajnega policijskega delavca
Za določitev začetka izvajanja tajnega delovanja je ključen tisti trenutek, ko tajni delavec začne usmerjeno zoper določeno osebo zbirati podatke o njej in njeni kriminalni aktivnosti. Tajni delavci svoj status pridobijo na podlagi ustrezne pisne odredbe. Za presojo zakonitosti njihovega delovanja ni izključena možnost, da so osebe de facto tajno delovale že pred tem, ko so pridobile navodila policije o tem, kako naj ravnajo v zvezi s preiskovanim kaznivim dejanjem ter so bile seznanjene s pravicami in obveznostmi tajnih delavcev. Tudi v primeru, ko posameznik že pred formalno uvedbo tajnega delovanja deluje po navodilih in usmeritvah policije ter je seznanjen s pravicami in obveznostmi tajnega delavca, lahko dejansko deluje kot tajni delavec.
Zgolj dejstvo, da je sodišče zavrnilo predlog za neposredno zaslišanje tajnega policijskega delavca, ki je s svojimi trditvami obremenil obsojenca, samo po sebi še ne pomeni, da je bila kršena pravica do zaslišanja obremenilnih prič iz točke d) tretjega odstavka 6. člena EKČP in s tem pravica do obrambe iz 29. člena Ustave. Za kršitev navedenih pravic gre tedaj, ko se obsodilna sodba izključno ali v odločilni meri opira na sporni dokaz. Za dokaz, ki je bil v odločilni meri podlaga za obsodbo, gre tudi tedaj, kadar je sodišče, ki je sodbo izreklo, druge dokaze presojalo predvsem z vidika, ali potrjujejo sporne navedbe obremenilnih prič. To stališče je potrebno tolmačiti v kontekstu novejših meril, izoblikovanih v sodni praksi ESČP. Sodišče mora pri presoji opustitve neposrednega zaslišanja obremenilne priče upoštevati zlasti naslednji sklop vprašanj: (i) ali so podani utemeljeni in opravičljivi razlogi za opustitev neposrednega zaslišanja; (ii) ali je bila priča zaslišana v predhodni fazi postopka; (iii) ali je obremenilna izpovedba priče edini ali odločilni dokaz, na katerem temelji obsodilna sodba in (iv) ali so sodišča poskrbela za ustrezno uravnoteženje slabšega položaja obrambe.
Bistvenega pomena v obravnavani zadevi je to, da obsojenca glede obremenilnih izjav v poročilih tajnih delavcev nista ostala povsem brez možnosti zaslišanja njenih avtorjev in da prispevek tajnega delavca TD65 pri tem ni odločilen. Poročila so namreč po ugotovitvah sodišč bila vedno sestavljena skupno - v sodelovanju z ostalimi tajnimi delavci; vsak izmed njih je vsebino posameznega poročila pregledal in podpisal. Obsojenca sta ostale soavtorje o tej isti obremenilni vsebini tudi imela možnost izpraševati.
Prepoved mučenja, nečloveškega ali ponižujočega kaznovanja ali ravnanja iz 18. člena Ustave v upravnem delu izročitvenega postopka po ZKP učinkuje neposredno tako v materialnem kot tudi procesnem smislu, ne glede na to, ali njeno uporabo v tem delu postopka določa zakon - oziroma prav zato, ker ZKP tega ne določa. Tako mora minister pri odločanju o dovolitvi izročitve na podlagi 530. člena ZKP ne glede na njegovo siceršnjo vsebino neposredno uporabiti 18. člen Ustave. Zato je dolžan presojati tujčeve navedbe o spremenjenih okoliščinah in v primeru njihove utemeljenosti izročitev zavrniti.
V okviru dopuščenega revizijskega vprašanja navedeno pomeni, da je v postopku odločanja o izročitvi vezanost ministra na pravnomočno odločitev kazenskega sodišča (na podlagi 527. in 528. člena ZKP) mogoča le v omejenem obsegu in sicer le tedaj, kadar vezanost nanjo ne bi povzročila kršitve absolutne človekove pravice, ki skladno s 15. členom Ustave učinkuje neposredno ne glede na to, da tega 530. člen ZKP ne ureja.
V okoliščinah obravnavane zadeve, ki se nanaša na varstvo pravice iz 18. člena Ustave, to pomeni, da je, tudi če je kazensko sodišče (na eni ali dveh stopnjah) ob presoji pogoja iz 14. točke prvega odstavka 522. člena ZKP pravnomočno odločilo, da zatrjevana kršitev te ustavne pravice ni podana, morebitni obstoj kršitve te pravice vselej dolžan preverjati tudi minister, kar dopolnjuje materialnopravno podlago za njegovo odločanje. V obravnavani zadevi to torej pomeni, da mora minister pri odločanju o dovolitvi izročitve ugotoviti (tudi), da ne obstaja verjetnost, da bi bila oseba, katere izročitev se zahteva, v državi prosilki mučena, da bi se z njo nečloveško ali ponižujoče ravnalo oziroma bi se jo na ta način kaznovalo, kar sicer določa navedena zakonska norma ZKP le za sodno presojo pogojev za izročitev.
pripor - sorazmernost - bivalne razmere v priporu - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - pogoji za odreditev pripora - konkretiziranost navedb
V zvezi z zagovornikovimi trditvami o razmerah v priporu gre uvodoma poudariti, da je Vrhovno sodišče, nasprotno od stališča vrhovne državne tožilke sicer že presodilo, da razmere v pripornih prostorih lahko predstavljajo relevantno okoliščino pri presoji sorazmernosti odrejenega ukrepa. Vendar bi moral zagovornik, če bi želel uspešno izpodbiti sorazmernost pripora zaradi nevzdržnih razmer v zavodu, zaradi katerih naj bi bilo prekomerno poseženo v obdolženčeve pravice, to nevzdržnost specificirati s konkretnimi, individualiziranimi okoliščinami, skladno s standardi Evropskega sodišča za človekove pravice.
dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - pravnomočnost in izvršljivost - delna razveljavitev sodbe - odločba o odvzemu premoženjske koristi
Z izjemo položaja iz četrtega odstavka 420. člena ZKP je po prvem odstavku tega člena mogoče zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti le, ko je kazenski postopek pravnomočno končan. To je tedaj, ko je sodna odločba po kumulativno določenih pogojih v prvem in drugem odstavku 129. člena ZKP neizpodbojna in izvršljiva.
Kot je bilo uvodno povzeto je v obravnavanem primeru sodišče druge stopnje razveljavilo prvostopenjsko sodbo v odločbi o premoženjski koristi, zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v ne-razveljavljenem delu pa prvostopenjsko sodbo potrdilo. Ker se po drugem odstavku 74. člena KZ-1 premoženjska korist odvzame ob ugotovljenem kaznivem dejanju, sta razveljavljena odločba o odvzemu premoženjske koristi iz 5. točke prvega odstavka 359. člena ZKP ter potrjena odločba o obsojenčevi krivdi iz 1. točke prvega odstavka tega člena v odločilnem tako povezani, da je lahko prvostopenjska sodba v ne-razveljavljenem ali potrjenem delu samo neizpodbojna, izvršljiva pa zato, ker po razveljavitvi še ni bilo odločeno o odvzemu premoženjske koristi, ne more biti.
ZKP člen 371, 371/1, 371/1-8. DZ člen 145, 145/2. URS člen 37.
kaznivo dejanje zalezovanja - zalezovanje - tajnost pisem in drugih občil - pravica do tajnosti pisem in drugih občil - dokaz, pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin - nedovoljen dokaz - otrok - pritrdilno ločeno mnenje
Iz pravnomočne sodbe izhaja, je obsojenec kuverto s pismom in DVDjem izročil delavcu šole, ki je o tem obvestiti ravnateljico, s katero sta nato skupaj vpogledala v DVD. Ravnateljica je zatem poklicala oškodovankine starše in oškodovankini materi izročila obsojenčevo kuverto. Kot je pravilno presodilo že drugostopenjsko sodišče je za presojo ključnega pomena, da je ravnateljičina izročitev te kuverte oškodovankini materi temeljila na izrecni zakonski določbi drugega odstavka 145. člena Družinskega zakonika (DZ), ki določa, da če je treba otroku kaj vročiti ali sporočiti, se to lahko veljavno vroči ali sporoči enemu ali drugemu od staršev. To pomeni, da je ravnateljica kuverto oškodovankini materi izročila na podlagi zakonskega pooblastila. Oškodovankina mati pa je posledično zaradi poznavanja obsojenca, njegovega odnosa do oškodovanke in predvsem njegovega predhodno storjenega spolnega napada nanjo, obsojenčevo ravnanje naznanila policiji in v podkrepitev v ovadbi zatrjevanih navedb in zaradi dokazovanja naznanjenega kaznivega dejanja zoper obsojenca, policiji izročila kuverto s pismom in DVDjem, česar vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti niti ne problematizira.
Skladno z navedenim vpogled ravnateljice v DVD z vidika presoje ustavnosti pridobitve tega DVDja kot dokaza ni relevanten. Četudi je z njenim vpogledom prišlo do posega v obsojenčevo pravico do varstva tajnosti pisem in drugih občil iz prvega odstavka 37. člena Ustave, ni to dejstvo v nobenem pogledu predstavljalo člena v verigi vzročnosti, ki je vodila do izročitve DVDja policiji. Povedano drugače, ravnateljičin ogled DVDja ne vpliva na njeno upravičenje izročiti kuverto oškodovankini materi skladno z jasno določbo drugega odstavka 145. člena DZ. Še manj pa njen vpogled lahko kakorkoli vpliva na nadaljnjo izročitev DVDja policiji s strani oškodovankine matere. Ta dokaz tako ni bil pridobljen na ustavno nedopusten način, zato se sodba nanj utemeljeno opira. Tako zatrjevana kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 2. točko 420. člena ZKP ni podana.
upravičenec za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti - nagrada in izdatki zagovornika - zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti
Zahteve, ki se tičejo izključno interesov zagovornika, so nedovoljene.1 Po pravnomočnosti sodbe lahko vložijo zahtevo za varstvo zakonitosti le osebe, ki so navedene v prvem odstavku 421. člena ZKP. Zagovornik je naveden med temi osebami, vendar je upravičen to izredno pravno sredstvo vložiti le v korist obsojenca, ne pa tudi v (izključno) svojo korist. Zagovornik torej ne more vložiti zahteve za varstvo zakonitosti zoper tiste pravnomočne odločbe, izdane v kazenskem postopku, ki ne zadevajo obsojenca in njegovih pravic ali dolžnosti, temveč se nanašajo izključno na zagovornika.
KZ-1 člen 173, 173/3. ZKP člen 236, 236/3, 331, 331/5, 331/6. URS člen 29. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/3, 6/3-d.
spolni napad na osebo mlajšo od petnajst let - zaslišanje mladoletnega oškodovanca - pravica do učinkovite obrambe - pravica do poštenega sojenja - pravica do zaslišanja obremenilne priče
Kazenski postopki zaradi kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost so pogosto travmatični za žrtve, še posebej, kadar gre za mladoletne osebe. Po uveljavljeni praksi se lahko v takšnih primerih sprejmejo različni zaščitni ukrepi, namenjeni varstvu osebne integritete žrtve, vendar le, če jih je mogoče uravnotežiti z ustreznim in učinkovitim uresničevanjem obdolženčeve pravice do obrambe.
Po stališču ESČP so minimalna jamstva, ki jih je treba zagotoviti obdolžencem v kazenskih postopkih, v katerih se obravnavajo kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost mladoletnih oseb, vsaj: (i) da so obveščeni o zaslišanju mladoletnega oškodovanca; (ii) da imajo priložnost opazovanja priče med samim zaslišanjem ali kasneje na podlagi ogleda videoposnetka; in (iii) da imajo možnost postavljanja vprašanj priči, bodisi neposredno ali posredno, med samim zaslišanjem ali kasneje v postopku.
V obravnavani zadevi sodišči obsojencu nista dali nobene možnosti za izpodbijanje verodostojnosti oškodovankinih izjav, s čimer sta posegli v samo jedro njegove pravice do učinkovite obrambe, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s kršitvijo 29. člena Ustave RS in točke (d) tretjega odstavka 6. člena EKČP, ki glede na naravo kršitve narekuje razveljavitev pravnomočne sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje.