TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Pritožbi pooblaščenca oškodovanca kot tožilca se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi v odločbi o krivdi glede ravnanj, opisanih v točki 1 izreka, ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba pooblaščenca zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča druge stopnje v nerazveljavljenih delih potrdi.

Stiki so vzajemna pravica staršev in otrok, zato glede na odločbo, ki je po domnevi otroku v korist, ni mogoče trditi, da starš pri obravnavanem kaznivem dejanju ni oškodovanec. Nasprotno, s priznavanjem položaja oškodovanca staršu, se varuje največja korist otroka, hkrati pa je tako stališče skladno z dejstvom, da je s kaznivim dejanjem neposredno poseženo v njegovo pravico do stikov, ki ima podlago v izvršljivi odločbi ter pomeni uresničevanje pravic iz 53. in 54. člena Ustave. Posledično je potrebno odstopiti od stališča Vrhovnega sodišča v zadevi I Ips 50140/2018 z dne 8. 12. 2022.

Presojo zlonamernosti je mogoče opredeliti s tremi prvinami: (i) obstoj opravičljivega razloga za neuresničitev odločbe izključuje zlonamernost; (ii) odsotnost opravičljivih razlogov pa še ne pomeni zlonamernosti, saj mora iz konkretnih okoliščin izhajati, da je storilca vodil edini namen, da se izvršljiva odločba ne uresniči; (iii) okoliščina, da je šlo le za en stik, ki ni bil uresničen, sama po sebi ne izključuje izpolnjenosti zakonskega znaka zlonamernosti.