Dejstvo, da je zavarovalnica svojo obveznost plačila zavarovalnine po zavarovalni pogodbi v pretežnem delu poravnala že pred pravdo ter je izvedenec v pravdnem postopku ugotovil zgolj 0,83 % večjo invalidnost tožnika, kot je to pred pravdo ugotovila zavarovalnica, še ne more pomeniti, da zavarovalnica ob profesionalni skrbnosti ne bi mogla že pred pravdo ugotoviti celotne višine njene obveznosti. Že takrat je namreč razpolagala z vso zdravstveno dokumentacijo, stopnja invalidnosti pa se odmerja po njenih splošnih pogojih. Zavarovalnica tako ne more biti v plačilni zamudi šele od dneva prejetja izvedeniškega mnenja v pravdnem postopku.
sodba na podlagi stanja spisa - dokazi - izvajanje dokazov - razpravno načelo
S tem ko ni angažiralo izvedenca finančne stroke, sodišče ni zagrešilo kršitve. Na dan, ko izvedenec še ni bil angažiran, so bili izpolnjeni vsi pogoji po 5. odstavku 282. člena ZPP za izdajo sodbe na podlagi stanja spisa.
Tudi zamudna sodba mora biti obrazložena tako, da jo je mogoče preizkusiti. Razlika je v tem, da sodišče pri tej sodbi ne ugotavlja dejanskega stanja in ne ocenjuje predloženih dokazov v smeri, ali so v tožbi zatrjevana dejstva resnična ali ne, saj se zaradi neaktivnosti tožene stranke predpostavlja, da so v tožbi zatrjevana dejstva resnična. Mora pa sodišče v takšni sodbi navesti, katera dejstva je tožnik zatrjeval v tožbi, katera dejstva je štelo za odločilna in zakaj meni, da iz zatrjevanih dejstev ne izhaja takšna pravna posledica, kot jo zoper toženo stranko uveljavlja tožeča stranka.
ZOR člen 277. ZKP člen 538, 541, 544. ZDPra člen 16. OZ člen 376.
neupravičena obsodba - premoženjska škoda zaradi neupravičene obsodbe - zamudne obresti - ustavitev teka zamudnih obresti
Sodišče je pravilno valoriziralo znesek, ki je bil plačan iz naslova denarne kazni in stroškov kazenskega postopka, in sicer na čas, ko je bil kazenski postopek ustavljen, saj je le na ta način lahko ugotovilo višino škode, ki se vtožuje. Ni podlage za zamudne obresti, saj tožena stranka ni bila v zamudi. Še več, njena obveznost vse do ustavitve kazenskega postopka ni niti obstajala.
ZTLR člen 72, 72/2. SPZ člen 37, 37/1, 43, 43/2, 44, 44/2.
priposestvovanje - prodaja nepremičnine - načelo zaupanja v zemljiško knjigo - vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo - raziskovalna dolžnost kupca - odškodninska odgovornost lastnika zemljišča za prodajo - protipravnost
Tožnik svojih s priposestvovanjem pridobljenih pravic ni mogel več uveljavljati tedaj, ko je osmi toženec s pogodbo in vknjižbo v zemljiški knjigi v dobri veri pridobil sporno zemljišče. Nadaljnji promet s spornim zemljiščem za utemeljenost tožnikovega lastninskega zahtevka na podlagi priposestvovanja ni več pomemben.
izdaja plačilnega naloga - ugovor zoper plačilni nalog - spor majhne vrednosti - rok za dopolnitev tožbenih navedb - prekluzivni rok - načelo kontradiktornosti
Situacija, kadar se postopek v sporih majhne vrednosti začne na podlagi ugovora zoper plačilni nalog, je specifična, 2. odstavka 452. čl. ZPP ni mogoče razlagati tako, da začne 8-dnevni prekluzivni rok za dopolnitev tožbe teči od prejema ugovora tožene stranke proti plačilnemu nalogu.
Sodišču podlago, da tožeči stranki naloži rok za dopolnitev svoje tožbe, daje 452. čl. ZPP. Vendar pa mora biti tožeča stranka k temu a) izrecno pozvana, b) mora ji biti določen rok za opravo tega procesnega dejanja, prav tako pa c) mora biti ustrezno opozorjena na posledice zamude roka.
preživninska obveznost - preživnina – preživljanje polnoletnih otrok
Preživninska obveznost staršev do polnoletnih otrok se presoja po milejših kriterijih kot za mladoletne otroke. Starši niso več dolžni vlagati izrednih naporov za izboljšanje poklicne izobrazbe polnoletnih otrok.
kaznivo dejanje spolnega napada na mladoletno osebo – odločilni dejavnik – izvor škode – nepremoženjska škoda – izvedensko mnenje - primerna odškodnina – individualizacija odškodnine
Glede pritožbene navedbe, da se je mld. oškodovanec razvijal v neugodnem okolju in da je bil v kritičnem času vzgojno zanemarjen, je ugotoviti, da je že sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da je ugovor toženca, da je k posledicam, ki jih tožnik trpi, oziroma pri višini odškodnine potrebno upoštevati, da je bil tožnik že pred nedopustnim dejanjem toženca frustriran, delikventen in asocialen, strokovno ovržen z mnenjem izvedenke, saj so ti dejavniki (razmere, ki niso bile ugodne za zdravo osebnostni razvoj) lahko osnova za razvoj delikventnega vedenja, nimajo pa vloge pri razvoju tožnikove spolne identitete in odnosa do spolnosti, medtem ko je tožniku škoda nastala prav na tem področju in je toženec s svojim ravnanjem (spolnimi igrami) povzročil izvor tožnikove škode.
tekst :
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 21.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.6.2006 do plačila, v 15 dneh. Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti pravdne stroške v znesku 2.890,37 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe RS, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, izpodbija jo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava in navaja, da je sodišče previsoko odmerilo odškodnino. Navaja, da je dejstvo, da se je mld. oškodovanec razvijal v neugodnem okolju in je bil v kritičnem času vzgojno zanemarjen. Zaradi neustreznega čustvenega odnosa, ki ga je imel doma, je tudi sam iskal nek čustven odnos do toženca in zato je potrebno ravnanje toženca in oškodovanca ocenjevati skozi optiko viktimološkega razmerja. Neustrezen družinski tretman je oškodovanca zanesljivo huje travmatiziral, kot pa spolne igre med njim in tožencem. Tožnik zaradi nespodobnih ravnanj toženca z njim ne bo imel trajnih posledic, na zaslišanju je izjavil, da ima punco in da to ni njegovo prvo dekle, kar je za adolescenta povsem normalna spolnost, prav tako je izjavil, da nima istospolnih odnosov. Če je tako, torej ravnanje toženca le ni pustilo na osebnostnem razvoju tožnika travmatičnih posledic. Izvedenka je v 5. točki glede tožnikovega pojmovanja spolnosti izpostavila le dvom, da bo spolni napad nanj kasneje posegel v njegove navezave in mu oteževal oblikovanje zdravih odnosov, torej toženčevo ravnanje ni tako usodno poseglo na osebnostni razvoj tožnika. Ne gre prezreti tudi same hiperaktivnosti tožnika, ki ga najbrž žene v razmerja, ki niso zdrava. Odškodnina je previsoka in je ni moč primerjati z do sedaj prisojenimi odškodninami, sodišče samo ugotavlja, da tožnik ni trpel fizičnih bolečin, pač pa le močna čustvena neugodja, zbeganost in ambivalenco, mnogo tega pa je že pred tem občutil.
Kot izhaja iz pritožbenih navedb, se tožena stranka pritožuje le glede same višine odškodnine, ne pa tudi glede temelja odškodninske odgovornosti. Tudi glede višine odškodnine pa je sodišče prve stopnje po oceni sodišča druge stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, sodišče druge stopnje se na ugotovljeno dejansko stanje in razloge v zvezi s tem v celoti sklicuje, v izogib ponavljanju, v nadaljevanju pa odgovarja na konkretne pritožbene navedbe v zvezi s tem.
Glede pritožbene navedbe, da se je mld. oškodovanec razvijal v neugodnem okolju in da je bil v kritičnem času vzgojno zanemarjen, je ugotoviti, da je že sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da je ugovor toženca, da je k posledicam, ki jih tožnik trpi, oziroma pri višini odškodnine potrebno upoštevati, da je bil tožnik že pred nedopustnim dejanjem toženca frustriran, delikventen in asocialen, strokovno ovržen z mnenjem izvedenke dr. T., saj so ti dejavniki (točka 6. mnenja, razmere, ki niso bile ugodne za zdravo osebnostni razvoj) lahko osnova za razvoj delikventnega vedenja, nimajo pa vloge pri razvoju tožnikove spolne identitete in odnosa do spolnosti, medtem ko je tožniku škoda nastala prav na tem področju in je toženec s svojim ravnanjem povzročil izvor tožnikove škode. Tudi glede pritožbene navedbe, da je neustrezen družinski tretman tožnika huje travmatiziral, kot pa spolne igre med njim in tožencem, je zato ugotoviti, da torej ta tretman ni imel vloge pri razvoju tožnikove spolne identitete in odnosa do spolnosti, kot je navedlo sodišče prve stopnje pa je škoda nastala ravno na tem področju.
Glede navedbe, da ima tožnik za adolescenta normalno spolnost in da ravnanje toženca ni pustilo na osebnostnem razvoju tožnika travmatičnih posledic pa je ugotoviti, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik sam zatrjuje odnose z dekleti, vendar se nanje ni sposoben močneje in dalj časa navezati, sodišče je zato pravilno zaključilo, da dogodki s tožencem vplivajo na zmanjšanje tožnikovih spontanih komunikacij z osebami nasprotnega spola in mu otežujejo vzpostavitev normalnih odnosov z ženskami. Kot je navedlo sodišče prve stopnje, po oceni dr. T. te posledice pri tožniku močno zavirajo spontanost in zmožnost tožnikovega celostnega osebnega oblikovanja in razvoja, zato v letih, ki so sledila dejanjem toženca, tožnik močno duševno trpi. Neutemeljena je zato navedba, da ravnanje toženca na tožnikovem osebnostnem razvoju ni pustilo travmatičnih posledic. Res je izvedenka v 5. točki izvedenskega mnenja navedla, da so dejanja s tožencem posegla v tožnikovo pojmovanje spolnosti kot sredstva za manipulacijo v medsebojnih odnosih, nato pa, da je mogoče, da bo to še kasneje posegalo v tožnikove navezave in mu otežkočalo oblikovanje partnerskih odnosov, vendar pa je potrebno upoštevati, da je navedla tudi, da se tožnik še vedno boji, da je kaj narobe z njegovo spolno usmerjenostjo in da je razvil celo vrsto obrambnih mehanizmov, s katerimi želi zavestno in nezavedno prepričati sebe in druge, da ni spolno odklonski, to povečuje njegovo negotovost vase in ga vodi v neustrezne načine samopotrjevanja. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je zato neutemeljena pritožbena navedba, da toženčevo ravnanje ni tako usodno poseglo na osebnostni razvoj tožnika.
Glede hiperaktivnosti tožnika, za katero zdaj tožena stranka prvič v pritožbi navaja, da naj bi tožnika gnala v razmerja, ki niso zdrava, torej gre za nedopustno pritožbeno novoto (1. odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe, ZPP) pa je tudi sicer ugotoviti, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo ugotovljeno, da naj bi ta hiperaktivnost vplivala na razvoj tožnikove spolne identitete in odnosa do spolnosti, torej na področje, na katerem je tožniku škoda nastala.
Glede na vse navedeno je neutemeljena tudi nadaljnja pritožbena navedba tožene stranke, da je prisojena odškodnina previsoka in je ni moč primerjati z do sedaj prisojenimi odškodninami. Tožena stranka navedeno navaja le pavšalno in ne konkretizira navedbe, da odškodnine ni moč primerjati z do sedaj prisojenimi odškodninami, zato sodišče druge stopnje navaja le, da je sodišče prve stopnje pravilno opravilo tako širšo, kot ožjo individualizacijo in je pravilno uporabilo pravni standard pravične odškodnine. Prisojena odškodnina predstavlja 23 povprečnih neto plač in je tudi po tem kriteriju sorazmerna in primerljiva z odškodninami, ki jih v podobnih primerih priznava sodna praksa, kot je navedlo že sodišče prve stopnje, sklicujoč se na zadevo II Ips 238/2006. V zadevi II Ips 278/95 pa je bilo npr. prisojeno 19 plač, šlo je za kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od 14 let, s katero je toženec enkrat spolno občeval, v konkretni zadevi pa je škoda nastajala v obdobju od 24.6. do 11.8.2004, pri čemer je toženec, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, na prefinjen način, brez sile, ob poznavanju tožnikovih slabših intelektualnih sposobnosti, dotedanjih neugodnih življenjskih razmer in neizpolnjenih čustvenih potreb, ustvarjal pogoje za tožnikovo čustveno odvisnost in navezanost nanj in v takem razmerju posegel v spolno integriteto tožnika.
Pritožbene navedbe torej niso utemeljene. Glede na navedeno in, ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe glede razlogov, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, sodišče prve stopnje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).
Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).
Iz mnenja izvedenca sicer izhaja, da je tožnica utrpela le lažjo poškodbo in da so tudi težave, ki jih je poškodba zapustila pri tožnici, lažje narave. Vendar pa je treba v večji meri upoštevati konkretne okoliščine tega škodnega primera, namreč dejstvo, da je tožnica utrpela poškodbo v času svoje visoke nosečnosti.
OZ člen 376. Posebne gradbene uzance (1977) uzanca 64.
gradbena pogodba - začasna situacija - plačilo na podlagi začasnih situacij - nastanek obveznosti - uzance - tek obresti
Ob upoštevanju 64. člena PGU je začasna situacija, dokler ni izdana končna situacija, samostojna podlaga za plačilno obveznost. V pogodbi 23/95 pa sta se stranki tudi izrecno dogovorili za plačilo začasnih situacij.
Dolžnost plačati začasno situacijo ne izključuje možnosti, da se pri končnem obračunu preizkusi pravilnost tudi te začasne situacije.
Glede na pomanjkljivo trditveno podlago tožeče stranke, bi sodišče moralo opraviti materialno procesno vodstvo in na ta način odpraviti vse nejasnosti.
Plačil za posamezne vrste škod ni mogoče kar poračunavati med seboj. To sicer ne drži za posamezne vrste nepremoženjske škode, saj se odškodnina iz tega naslova odmerja enotno, ker so vse možne oblike nepremoženjske škode medsebojno prepletene, brez določljivih razmejitev. Ni pa mogoče medsebojno poračunavati plačil za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki se vrednotita ob različnih trenutkih.
Sodišče ne sme odločiti, da plačani znesek za nepremoženjsko škodo zajema tudi razliko do popolnega poplačila premoženjske škode, če je dolžnik natančno navedel, koliko plačuje na račun premoženjske in koliko na račun nepremoženjske škode. Upoštevati mora tudi, da se najprej poplačajo obresti in šele nato glavnica, delno plačilo pa valorizirati.
odškodnina - neupravičena obogatitev - zastaranje - pravica oškodovanca po zastaranju pravice zahtevati odškodnino
Smisel določbe 209. člena ZOR je v tem, da ni pravnega temelja, zaradi katerega bi oseba lahko korist obdržala, zato jo mora izročiti osebi, ki je oškodovana, čeprav ta zaradi zastaranja odškodninskega zahtevka odškodnine ne more več uveljaviti.
premoženjska in nepremoženjska škoda – dopolnitev izvedenskega mnenja – pravočasne pisne in ustne pripombe na izvedensko mnenje – predlog za nadaljnje izvajanje dokaza
Upoštevaje, da je bilo izvedensko mnenje izdelano šele po prvem naroku za glavno obravnavo, po tožnici podane pisne in ustne pripombe na naroku za glavno obravnavo, ki je neposredno sledil izdelanemu izvedenskemu mnenju, kakor tudi njen predlog po ustni dopolnitvi izvedenskega mnenja, niso bili prepozni. Tožničinih pisnih in ustnih pripomb na podano izvedensko mnenje tudi ni mogoče šteti kot pavšalnih oz. premalo konkretiziranih, saj je izpostavila dvom v pravilnost izvedenskega mnenja, ki naj bi izviral zlasti iz v mnenju neupoštevanih ugotovitev fiziatra o minimalnem, vendar evidentnem pomiku vretenc. Prvostopno sodišče bi moralo na tožničine dovolj konkretizirane pomisleke zoper pravilnost mnenja vsaj določno in izčrpno odgovoriti, če se je že odločilo, da ne bo izvajalo postopka, ki ga predvideva tretji odstavek 254. člena ZPP.
odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila – protipravnost – pravnorelevantna vzročna zveza – vključevanje z neprednostne na prednostno cesto
Do trčenja je prišlo na prednostni cesti, kjer je bilo v območju križišča s stransko cesto s talnimi označbami (neprekinjena sredinska črta) zavarovancu tožene stranke dovoljeno prehitevanje vozil. Kritično situacijo in s tem prometno nezgodo je povzročil voznik tožeče stranke, ki se pred vključevanjem s stranske na prednostno cesto ni ustavil, čeprav mu je to narekovala tako prometna signalizacija (stop znak) kot nepreglednost križišča. Za nezgodo je podana izključna odgovornost voznika tožeče stranke.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0056931
OZ člen 9, 239, 242, 242/1. ZPP člen 214, 214/1.
poslovna odškodninska odgovornost – vzročna zveza med nastalo škodo in kršitvijo pogodbe – višina škode pri kršitvi leasing pogodbe – pozitivni pogodbeni interes
Če je tožena stranka kršila svoje obveznosti iz leasing pogodbe in je ta razdrta, je tožeči stranki dolžna povrniti škodo. Višina škode ustreza njenemu pozitivnemu pogodbenemu interesu – to je premoženju, ki bi stranki pripadalo, če bi bila pogodba pravilno izpolnjena, pri tem pa je potrebno upoštevati, da bo tako plačilo opravljeno prej (diskontiranje leasing obrokov), kot bi bilo ob pravilno izpolnjeni pogodbi, in odšteti vrednost predmeta leasinga, ki ga je leasingojemalec prejel.