posest – spor zaradi motenja posesti – sodno varstvo posesti – pasivna legitimacija v sporu zaradi motenja posesti
Cilj posestnega varstva (doseči stanje, kakršno je bilo pred posegom v posest) narekuje, da je pasivno legitimiran ne le neposredni motilec, pač pa tudi (skupaj s prvim ali sam zase) tisti, v korist katerega je bilo motilno ravnanje storjeno in ki ima stvar v posesti namesto deposediranega.
ZPP člen 142, 142/1, 142/3, 142/4, 224, 224/1, 318.
zamudna sodba – sklepčnost tožbe – uporaba prava – vročanje – vročilnica kot javna listina – izpodbijanje domneve – dokazovanje
V postopku za izdajo zamudne sodbe sodišču dejanskega stanja ni potrebno ugotavljati, saj se pasivnost toženca ocenjuje kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. Drugače je z uporabo prava, kjer ravna sodišče enako kot takrat, ko je sodba rezultat kontradiktorne obravnave. Pogoj za izdajo zamudne sodbe je tudi sklepčnost tožbe, kar pomeni, da lahko sodišče izda zamudno sodbo le, če utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz navedb v tožbi.
Ker vročilnica kot javna listina dokazuje resničnost njene vsebine, sodišče prve stopnje ni imelo razlogov za dvom v pristnost listine in njene vsebine. Vendar pa dokazno pravilo o resničnosti vsebine javne listine ni absolutno in sodišče zavezuje le, če ga nasprotna stranka ne izpodbije. Čim nasprotna stranka javno listino dokazno izpodbija, pa dokazno pravilo ne velja več in je potrebno ocenjevati vsebino javne listine – vročilnice z nasprotnim dokazom.
UZITUL člen 13. ZDRS člen 40. ZTuj člen 81. ZPIZVZ člen 15, 24, 28. ZPIZ-1 člen 5. Odlok o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin člen 1.
bivši vojaški zavarovanci - akontacija vojaške pokojnine - izbris iz registra stalnega prebivalstva
Začasni t.i. izbris iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije, ki je bil kasneje odpravljen, ni razlog za prenehanje pravice do akontacije vojaške starostne pokojnine. Tožniku je treba priznati pravico do te pokojnine za ves čas, ko je pogoje izpolnjeval oz. ko je bila prekinitev glede izpolnjevanja pogojev posledica neustavnih ukrepov državnih organov.
DEDNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - SODNE TAKSE
VSL0057939
ZD člen 214. ZPP člen 337, 337/1. ZST tarifna številka 9/a.
vrednost zapuščine – odmera sodne takse
ZD v 214. členu izrecno ne predvideva, da bi moral sklep o dedovanju vsebovati tudi podatek o vrednosti zapuščine, zato je sodišče prve stopnje zgolj v obrazložitvi zapisalo, koliko naj bi znašala vrednost zapuščine. Ta ugotovitev ima pomen zgolj zaradi odmere sodne takse, ki se plača od čiste vrednosti zapuščine, ne pomeni pa, da je zapuščina dejansko vredna toliko.
Sodišče prve stopnje je ocenilo vrednost zapuščine na opisan način, s podatkom o vrednosti zapuščine so se dediči strinjali oziroma niso nasprotovali njeni oceni. Le če se kateri izmed dedičev (do konca zapuščinske obravnave) ne strinja s podatkom o vrednosti zapuščine ali odmerjeno takso, lahko sodišče odredi, da ocenijo vrednost zapuščine izvedenci in o tem izda sklep. Zato zakoniti dedinji s pritožbenimi izvajanji, da je vrednost zapuščine bistveno manjša in zakaj, ne moreta uspeti, saj ta dejstva predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto.
Člen 141 ZPP ne pomeni, da tožnik ne more dokazovati, da je v spornem času imel dejansko prebivališče drugje. Gre za vročitev tožbe in sodbe, kar je po določbah 139. člena ZPP vročiti osebno oziroma v stanovanju stranke. Razlaga tožeče stranke, da je odločilno le, kje je naslovnik uradno prijavljen, je prestrogo. Treba je tudi ugotoviti, da je Ustavno sodišče RS s sklepom o začasnem zadržanju izvrševanja 4. in 5. odstavka 143. člena ZPP (U-I-279/08 z dne 17.12.2008) do končne odločitve Ustavnega sodišča zadržalo izvrševanje 4. in 5. odstavka 143. člena ZPP.
STANOVANJSKO PRAVO – STVARNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0057930
SZ člen 33. ZTLR člen 15. ZOR člen 210, 219.
upravnik večstanovanjske hiše – plačilo obratovalnih stroškov in stroškov upravljanja – obratovalni stroški – stroški upravljanja – zakonska podlaga za delitev stroškov – aktivna legitimacija upravnika
Ključ delitve, na katerega se sklicuje tožeča stranka, zaradi odsotnosti soglasja vseh etažnih lastnikov ne more biti veljavna podlaga za obračunavanje obratovalnih stroškov in stroškov posameznih etažnih enot.
Strošek upravljanja v ožjem pomenu je po 9. členu pogodbe o upravljanju odvisen od vrednosti posamezne etažne lastnine v stavbi oziroma od kvadrature posamezne stanovanjske ali nestanovanjske enote.
Upravičenost tožeče stranke, da navedene stroške v predmetni pravdi terja v svojem imenu, je odvisna od vprašanja, ali jih je tožeča stranka za toženo dejansko zalagala, zaradi česar je prišlo do neupravičenega premika premoženja.
mandatna pogodba - blagajniški zapisi in nakupni boni
Z nakupnimi boni je bilo mogoče trgovati na borzi le do zapadlosti blagajniških zapisov, nato pa ne več, saj jih je borza umaknila iz prodaje. Za vrednost nakupnih bonov tudi ni garantirala Banka Slovenije kot izdajatelj blagajniških zapisov z nakupnimi boni, saj je bila njena dolžnost, da ob zapadlosti izplača prinosniku le vrednost blagajniških zapisov z obrestmi.
Tožnica je vedela, da posel predstavlja tveganje in je tveganje sprejela. Toženki ni mogoče očitati neskrbnosti pri izvrševanju naročila. Toženka je ravnala tako kot s svojimi sredstvi, ki jih je prav tako izgubila.
dedni sporazum – odpoved neuvedenemu dedovanju - obličnost sporazuma – oblika kot pogoj veljavnosti – notarski zapis - ničnost
Pravni posli iz 47. člena ZN (tudi sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju) so nični, če niso sklenjeni v obliki notarskega zapisa. Gre za obliko, ki je pogoj za veljavnost odpovedi neuvedenemu dedovanju in je ni mogoče nadomestiti s kakšno drugo obliko, tudi teorija realizacije v konkretnem primeru ne pride v poštev, saj ta velja le za primer, ko se za obligacijske posle zahteva pisna oblika (primerjaj 58. člen OZ).
tekst :
Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se 1. odstavek 1. točke izreka pravilno glasi:
Dednopravni sporazum, ki sta dne 10.3.1997 sklenila tožnik T. Š. in pokojna A. Š., nazadnje stanujoča AA, pred Okrajnim sodiščem v Kranju, je ničen.
V stroškovnem delu se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka na prvi stopnji.
Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je dednopravni sporazum, ki sta ga dne 10.3.1997 sklenila tožnik in pokojna A. Š. pred Okrajnim sodiščem v Kranju ničen in zahtevek na povračilo pravdnih stroškov. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se navedeni dednopravni sporazum razveljavi in zahtevek na povračilo pravdnih stroškov. Glede pravdnih stroškov je nato odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.375,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, in sicer le zoper odločitev v 1. točki izreka sodbe, to je v delu, ko je sodišče odločilo o primarnem tožbenem zahtevku, in predlaga, da Višje sodišče sodbo razveljavi in v celoti ugodi primarnemu zahtevku, podredno zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje, toženi stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov. Tožnik se z navedbami prvostopnega sodišča glede ničnosti sporazuma ne strinja in meni, da so navedbe napačne in v nasprotju s tedaj veljavno zakonodajo oziroma Zakonom o notariatu, ki je veljal v času sklenitve dedno odpovednega sporazuma. V 3. točki 47. člena Zakona o notariatu je določeno, da mora biti sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju sklenjen v obliki notarskega zapisa. Gre za specialni predpis, ki derogira ostale predpise, sodišče bi moralo to upoštevati in stranke napotiti k notarju, ker tega ni storilo, je dedno odpovedni sporazum v skladu z 48. členom Zakona o notariatu ničen. Omenjeni zakon ne dopušča nikakršnih izjem. Sodišče zmotno navaja, da so bili izpolnjeni vsi obličnostni pogoji, zato naj bi omenjeno dejstvo vplivalo na veljavnost sklenjenega sporazuma. Tožnik namreč sporazuma ne bi sklenil, če bi se zavedal vseh posledic sklenitve sporazuma. Sodnica, pred katero je bil sklenjen sporazum, tožnika ni jasno in nedvoumno seznanila z vsemi pravnimi posledicami sklenitve sporazuma.
Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in navaja, da je sodišče ob nespornih ugotovitvah, ki jih tožeča stranka v pritožbi ne izpodbija, jasno obrazložilo, zakaj je sklicevanje tožeče stranke na ničnost sporazuma o odpovedi neuvedenemu dedovanju zaradi pomanjkanja obličnosti neutemeljeno. Sodišče je jasno zapisalo, da je sodišče ob sklenitvi sporazuma zagotovilo vse obličnostne pogoje, tožena stranka v celoti soglaša z ugotovitvami prvostopnega sodišča. Tožeča stranka ne izpodbija nobenega od navedenih izvedenih obličnostnih pogojev, navaja le, da sporazuma ne bi sklenila, če bi se zavedala vseh posledic sporazuma. Na navedbe tožeče stranke je sodišče odgovorilo na strani 6. izpodbijane sodbe, tožeča stranka teh navedb ne zanika. V pritožbi ne pove, zakaj je ugotovitev sodišča prve stopnje napačna in katera dejstva v spisu kažejo na napačen zaključek. Trditve tožeče stranke postavlja na laž tudi dejstvo, da je tožeča stranka, ko se je odpovedala dedovanju po materi prejela premoženjsko korist, vedela je, čemu se odpoveduje in trditi, da se je posledic zavedala šele ob uvedbi dedovanja po materi je popolna izmišljotina. Tožena stranka predlaga, da se pritožba tožeče stranke zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Pritožba je utemeljena.
Pritožbene navedbe tožnika, da sporazuma ne bi sklenil, v kolikor bi se zavedal vseh posledic sklenitve sporazuma, saj ni bil seznanjen z obsegom zapuščine, kateri se ob podpisu sporazuma odpoveduje, merijo na tožnikovo zmoto, glede česar je sodišče prve stopnje v zvezi s podrednim tožbenim zahtevkom navedlo pravilne razloge. V tem delu pritožba sodbe sodišča prve stopnje tudi ne izpodbija, zato na tovrstne pritožbene navedbe ni potrebno podrobneje odgovarjati.
Glede primarnega tožbenega zahtevka pa je potrebno ugotoviti, da je tožeča stranka zatrjevala, da je dednoodpovedni sporazum z dne 10.3.1997 ničen, ker bi moral biti sklenjen v obliki notarskega zapisa in ker 48. člen Zakona o notariatu (Ur. l. RS, št. 13/94, ZN) določa, da so pravni posli iz 47. člena ZN (tudi sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju) nični, če niso sklenjeni v obliki notarskega zapisa. Iz tega razloga, zaradi pomanjkanja oblike, je torej tožeča stranka zatrjevala ničnost izpodbijanega sporazuma, ki predstavlja odpoved neuvedenemu dedovanju. Iz enakega razloga tudi v pritožbi vztraja, da je sporni sporazum z dne 10.3.1997 ničen.
Njene pritožbene navedbe so utemeljene. 47. člen ZN namreč določa, da morajo biti med drugim tudi sporazumi o odpovedi neuvedenemu dedovanju sklenjeni v obliki notarskega zapisa. V primeru, da sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju ni sklenjen v obliki notarskega zapisa, je ničen (48. člen ZN). Gre za obliko, ki je pogoj za veljavnost odpovedi neuvedenemu dedovanju in je ni mogoče nadomestiti s kakšno drugo obliko, tudi teorija realizacije v konkretnem primeru ne pride v poštev, saj ta velja le za primer, ko se za obligacijske posle zahteva pisna oblika (primerjaj 58. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/01, OZ). Predpisane oblike zato ni mogoče nadomestiti z neko drugo obliko, določila ZN so jasna, dednoodpovedni sporazum, ki ga je tožnik dne 10.3.1997 sklenil s pokojno A. Š. je zato, ker ni bil sklenjen v obliki notarskega zapisa, ničen.
Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da so bili kljub pomanjkljivosti izpolnjeni vsi obličnostni pogoji po ZN, zato so neutemeljene navedbe tožene stranke v odgovoru na pritožbo, da tožeča stranka ugotovitev sodišča prve stopnje v ničemer ne izpodbija. Ne drži, da ne izpodbija nobenega od obličnostnih pogojev, saj utemeljeno navaja, da pogodba ni bila sklenjena v obliki notarskega zapisa.
Kljub temu da je torej sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila ugotovljena istovetnost strank sporazuma (čeprav ne na način, kot to določa 2. odstavek 39. člena ZN), da sta stranki sporazum podpisali pred sodiščem, da sta bili stranki poučeni o vsebini in posledicah takega sporazuma, tožeča stranka tudi na nepreklicnost dedne izjave in da je bil sporazum strankama pred podpisom prebran, ostaja dejstvo, da sporazum ni bil sklenjen v obliki notarskega zapisa, za katerega velja tudi, da mora zapis prebrati notar, nenazadnje pa morata pri sestavljanju notarskih zapisov sodelovati dve zapisni priči tudi v primeru sklepanja pravnih poslov iz 3. točke 47. člena ZN (sporazumi o odpovedi neuvedenemu dedovanju, 51. člen ZN).
Odpoved neuvedenemu dedovanju torej v konkretnem primeru ni bila sklenjena v predpisani obliki, to je v obliki notarskega zapisa, zato je sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju v skladu z 48. členom ZN ničen. Glede na navedeno je bilo potrebno ob pravilni uporabi materialnega prava sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. točki izreka) glede glavne stvari spremeniti tako, da se tožbenemu zahtevku tožeče stranke, da je sporni dednopravni sporazum ničen, ugodi (358. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe, ZPP).
Glede na spremembo sodbe sodišča prve stopnje je bilo potrebno na novo odločiti tudi o stroških postopka na prvi stopnji. Tožeča stranka je s primarnim tožbenim zahtevkom v celoti uspela, vendar stroškov postopka ni pravočasno priglasila (3. odstavek 163. člena ZPP), zato nosi sama svoje stroške postopka na prvi stopnji. Glede na spremenjen uspeh svoje stroške postopka nosi tudi tožena stranka (154. člen ZPP in 2. odstavek 165. člena ZPP).
Tožeča stranka je s pritožbo uspela, vendar pritožbenih stroškov ni priglasila, zato o teh ni bilo potrebno odločati. Glede na uspeh tožeče stranke, pa je tožena stranka sama dolžna nositi svoje stroške, ki so nastali z odgovorom na pritožbo.
Najemne pogodbe za tržno najemno stanovanje ni možno odpovedati iz razloga po 5. odst. 103. člena SZ-1 (2. odst. 105. člena SZ), torej iz razloga, ker ima najemnik v lasti primerno stanovanje.
invalid III. kategorije - krajši delovni čas - delna invalidska pokojnina - začetek izplačevanja
Pridobitev pravice do delne invalidske pokojnine je pogojeno s statusom invalida, pri čemer za njeno priznanje zadošča, da je pri zavarovancu izkazana potreba po časovni razbremenitvi dela v okviru III. kategorije invalidnosti. Za izplačevanje delne invalidske pokojnine pa se zahteva pričetek opravljanja dela v skrajšanem delovnem času.
tožba na nedopustnost izvršbe – rok za vložitev tožbe – zavrženje tožbe - pravni pouk
Po 3. odstavku 65. člena ZIZ mora vložnik ugovora v roku 30 dni od pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi ugovora tretjega začeti pravdo na ugotovitev, da izvršba na ta predmet ni dopustna, sicer je tožbo potrebno zavreči.
Rok za vložitev tožbe na nedopustnost izvršbe iz 3. odstavka 65. člena ZIZ je rok materialnega prava, zato sodišču prve stopnje ni treba, da ga zapiše v izreku.
MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL0058401
ZPP člen 179. ZMZPP člen 4, 20, 56. OZ člen 295, 295/1. Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 o pristojnosti in priznanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 66, 66/1. Konvencija ZN o pogodbah o mednarodni prodaji blaga (Dunajska konvencija) člen 1, 1/1, 1/1-a, 7, 7/2, 74 - 77.
pristojnost v sporu z mednarodnim elementom - mednarodna pristojnost - mednarodna pristojnost slovenskega sodišča - uporaba Bruseljske uredbe I - začetek pravdnega postopka - pogodbena odškodninska odgovornost - pristojnost v pogodbenih odškodninskih sporih - kraj izpolnitve denarne obveznosti - pogodba o mednarodni prodaji blaga - pravo, s katerim je razmerje najtesneje povezano
Bruseljska uredba I vsebuje prehodno določbo in v 1. odstavku 66. člena določa, da se uredba uporablja samo za pravne postopke, ki so bili začeti po tem, ko je ta uredba začela veljati. V konkretnem primeru je Bruseljska uredba I začela veljati 1. 5. 2004, ko je Slovenija postala članica Evropske unije, pravdni postopek pa se je začel 30. 9. 2002, ko je bila vložena tožba (179. člena ZPP). Ker se je torej pravdni postopek začel, preden je Bruseljska uredba I začela veljati, sodišče Bruseljske uredbe I ne more uporabiti za podlago svoje odločitve o pristojnosti. To pa pomeni, da je za odločitev o pristojnosti slovenskega sodišča treba uporabiti nacionalno pravo, to je ZMZPP.
V primeru, da je zapustnik z oporočnimi razpolaganji ali z darili prekoračil vrednost razpoložljivega dela zapuščine in s tem načel ali celo izčrpal nujni delež posameznega dediča, gre za prikrajšanje nujnega deleža. V tem primeru je primarno potrebno zmanjšati oporočno razpolaganje in šele, če to ne zadošča, se vrnejo tudi darila.
mirovanje postopka – nadaljevanje postopka – predlog za nadaljevanje postopka
Rok, v katerem morata stranki predlagati nadaljevanje postopka, ne teče od pravnomočnosti sklepa, s katerim je sodišče ugotovilo mirovanje, ampak od trenutka, ko mirovanje nastane.
ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0057903
OZ člen 131, 131/1. ZVGLD člen 5, 71, 71/4. ZPP člen 212.
odškodninska odgovornost lovske družine - škoda zaradi naleta - divjad na cesti - stečina - trditveno breme
Ker po ustaljeni sodni praksi lovska družina odgovarja za škodo zaradi naleta zaradi opustitve pobude po postavitvi opozorilnega znaka „divjad na cesti“ le, če gre na tem mestu za pogoste prehode divjadi, bi morala tožeča stranka po ugovoru tožene stranke, da na kraju nesreče ne gre za pogosto prehajanje divjadi, zatrditi nasprotno pozitivno dejstvo.
nevarna dejavnost – delo carinika – večje tveganje - objektivna odgovornost – krivdna odgovornost – opustitev ukrepov – vzročna zveza
Nevarna dejavnost je tista, iz katere izvira večja nevarnost za nastanek škode kot sicer, ki torej po splošnem družbenem pojmovanju odstopa od drugih dejavnosti zaradi večje nevarnosti nastanka škode. Ne more biti dvoma, da delo carinika, ki ga izvršuje vsakodnevno, v običajnih okoliščinah ni nevarno, saj pri tem praviloma ne prihaja do nikakršnih poškodb. Gre za opravilo (v konkretnem primeru: carinik stoji ob kabini ali je v njej, tovorno vozilo pa pelje mimo), ki ne vključuje večjega tveganja, kot smo mu izpostavljeni v siceršnjem življenju. V določenih okoliščinah lahko sicer dejavnost, ki sama po sebi ni nevarna, zaradi načina njenega opravljanja postane nevarna. Nevarno bi delo lahko postalo zaradi okoliščin, ki so neposredno povezane z opravljanjem carinskega nadzora, te pa v konkretnem primeru niso podane.
Tožnik očita toženki, da niso bili izvedeni ustrezni ukrepi za varstvo pri delu, vendar pa za dokazovanje teh dejstev, katerim je toženka nasprotovala, ni predlagal nobenih dokazov, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je zatrjevano protipravno ravnanje toženke, ki bi se kazalo v opustitvi ustreznih ukrepov iz varstva pri delu, ostalo nedokazano.
zamudna sodba – odgovor na tožbo – vročitev tožbe – vročitev v tujini – vročitev po diplomatski poti
Če sodišče ob izostanku odgovora na tožbo izda zamudno sodbo, pa tožbe toženi stranki, ki je v tujini, ne vroči v odgovor po diplomatski poti, zagreši absolutno bistveno kršitev določb postopka po 7. in 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj niso izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, toženi stranki pa z nezakonitim postopanjem ni dana možnost obravnavanja v postopku.
vknjižba po uradni dolžnosti - pogoji za vpis v zemljiško knjigo
Zemljiškoknjižno sodišče pred vpisom, ki ga izvede po uradni dolžnosti, preveri obstoj pogojev po 148. členu ZZK-1. Ob tem se ne sme spuščati v pravilnost oziroma nepravilnost sklepa o izvršbi, prav tako pa tudi ne more upoštevati morebitno dejstvo že plačanega dolga.
ZNP člen 37. ZPP člen 350, 350/2. ZZK-1 člen 120, 161, 161/3, 161/3-2, 200, 200/1, 201, 201/1, 201/2.
pomotni vpis - pisna izjava namesto zaslišanja - hipoteka
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo tudi drugi odstavek 201. člena ZZK-1, ko je kot osebe, za katere bi pomota pri vpisu lahko imela pravne posledice, k podaji pisne izjave namesto zaslišanja pozvalo tako prejšnjo hipotekarno upnico kot novo hipotekarno upnico in dolžnika (zemljiškoknjižnega lastnika).
pridobitev lastninske pravice – pridobitev služnostne pravice – priposestvovanje – dobra vera - soposest na nepremičnini
Zakon z izpolnitvijo določenih pogojev priznava pridobitev lastninske pravice na originaren način, s priposestvovanjem. Glede na to, da tožnici posest na sporni nepremičnini nihče ni prepovedoval, si jo je ta v dobri veri lastila vse od leta 1975, ko jo je kupila. Pred tem so posest na njej izvrševali njeni pravni predniki, saj jim je bila lastninska pravica na njej priznana s strani zemljiškoknjižne lastnice.
Tožnica je kot univerzalna pravna naslednica svojega moža vstopila v vse njegove pravice in obveznosti, torej tudi v pravico varstva posesti in lastnine. S posestjo nikoli ni izgubila stika. Izvrševala je t. i. posredno posest.