V obravnavani zadevi ni bistveno, ali je bila odgovornost Italijanske republike za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito ugotovljena na podlagi Uredbe Dublin III ali Uredbe 2024/1351. Obe uredbi v primeru ponovno vložene prošnje za mednarodno zaščito omogočata, da država članica, v kateri je bila vložena nova prošnja, od države članice, v kateri je prosilec že predhodno vložil prošnjo, zahteva njegov ponovni sprejem oziroma jo o tem obvesti. Navedeno določata 23. člen Uredbe Dublin III in 41. člen Uredbe 2024/1351. Obe uredbi določata tudi štirinajstdnevni rok za odziv odgovorne države članice, kadar postopek temelji na podatkih iz evidence EURODAC. Če se država članica v tem roku ne odzove, se po Uredbi Dublin III šteje, da je zahtevo sprejela, po Uredbi 2024/1351 pa, da je potrdila prejem obvestila. Čeprav se pravni posledici molka po obeh uredbah formalno razlikujeta, obe omogočata nadaljevanje postopka predaje odgovorni državi članici. Italija pa je odgovorna za obravnavo tožnikove prošnje po obeh uredbah. Zato tožnik zgolj z navedbo, da ni jasno, na podlagi katere uredbe je bila ugotovljena odgovornost Italijanske republike, ne more uspešno izpodbiti zakonitosti sklepa.
Iz izpodbijane odločbe niso razvidni odločilni dejanski in pravni razlogi za odločitev, da se tožniku omeji gibanje na prostore Centra za tujce, saj konkretne okoliščine dejanj, ki jih toženka očita tožniku, niso niti opisane niti iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidna njihova časovna komponenta, kar posledično onemogoča preizkus izpodbijane odločbe v smeri, ali je bil test sorazmernosti opravljen ali ne. Sodno varstvo je v takem primeru zoženo na formalno možnost vložitve tožbe, ne da bi bila zagotovljena tudi možnost učinkovitega izpodbijanja razlogov odločitve, s čimer je pravica do tožbe izvotljena. Ker odločilni razlogi za izrek najstrožjega ukrepa omejitve gibanja niso navedeni oziroma niso navedeni na način, ki omogoča preizkus odločitve, ne gre zgolj za pomanjkljivost, ki bi jo bilo mogoče prezreti, temveč za poseg v procesna jamstva stranke in za oviro učinkovitemu sodnemu nadzoru nad zakonitostjo upravnega odločanja.
Tujci v Republiki Sloveniji ne morejo zakonito prebivati (in delati) na dveh različnih pravnih podlagah. Sistem, ki tujcem omogoča zakonito bivanje, je v izhodišču urejen na način, da ima posameznik lahko le en status zakonitega bivanja. S posameznim statusom so povezane specifične pravice in dolžnosti.
Tožnik za izpodbojno tožbo zoper izpodbijano odločbo ne more več imeti pravnega interesa. Pravnega položaja si s tožbo ne more izboljšati, saj že ima urejen zakonit status v Republiki Sloveniji na podlagi enotnega dovoljenja za prebivanje in delo.
Ko je z odločbo odrejen odvzem iz narave z odstrelom odraslega osebka vrste rjavi medved, bi z izvajanjem dovoljenja nastala nepovratna škoda, saj odstreljenega medveda ne bi bilo mogoče nadomestiti.
Samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji. Takšno ravnanje prosilca kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
Tožena stranka je pri obravnavi prošnje za mednarodno zaščito dolžna upoštevati vsa razpoložljiva dejstva in okoliščine v skladu s 23. členom ZMZ-1, vključno z dokumenti, ki dokazujejo istovetnost prosilca. Verodostojnost prosilca je toliko bolj omajana, če je brez prepričljivega razloga v njegovih navedbah veliko neskladij in vrzeli.
Informacije o izvorni državi se pridobijo in analizirajo le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem, torej kadar je podan subjektivni element, česar pa tožnik ni izkazal.
Za formalno pomanjkljivost kandidatnih list gre takrat, ko ni treba izvesti novih opravil v kandidacijskem postopku. V konkretnem primeru bi morala tožena stranka predlagatelja pozvati k odpravi zgoraj navedene pomanjkljivosti. S tem bi mu omogočila, da bi ji pred izdajo izpodbijane odločbe predložil (tudi) zapisnik lokalnega odbora, iz katerega izhaja, da je bilo 14. 10. 2026 na lokalnem odboru prisotnih 13 članov. Po presoji sodišča gre za dokaz, ki bi lahko vplival na popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja in torej odločitev v zadevi.
Pravica do nagrade za opravljeno delo in povračilo stroškov svetovalcu za begunce ne pripada, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo več kot tri dni pred vložitvijo tožbe pred upravnim sodiščem ali pred vložitvijo pritožbe pred vrhovnim sodiščem.
Do okoliščine, da je prosilec 15. 6. 2023 samovoljno zapustil azilni dom, se je sodišče že opredelilo v zadevi I U 923/2023, ko je odločalo o tožbi zoper sklep tožene stranke o zavrženju zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite in je tožbo s sklepom I U 923/2023-17 z dne 28. 6. 2023 zavrglo prav iz tega razloga. Ta sklep je postal pravnomočen 15. 7. 2023, kar pomeni, da je bila s pravnomočno odločbo sodišča ta okoliščina že ugotovljena ter bi tako sodišče z morebitno drugačno odločitvijo poseglo v pravnomočno odločitev Upravnega sodišča RS.
Tožnica je s stroškovnikom z dne 13. 7. 2023 predlagala odmero stroškov za iste storitve kot v zahtevku z dne 14. 9. 2023. Tožnica je uveljavljala stroške za iste pravne storitve o katerih je bilo že pravnomočno odločeno z odločbo z dne 8. 9. 2023. Tožena stranka je z navedeno odločbo odločala v okviru postavljenega zahtevka z dne 13. 7. 2023, ko je tožnica uveljavljala stroške v višini polovične odvetniške tarife. V kolikor je tožnica menila, da bi bilo treba drugače odmeriti stroške zaradi predhodne spremembe Zakona o odvetništvu, bi morala že tedaj postaviti drugačen zahtevek.
Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes, ki mora kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe obstajati ves čas postopka. Če tožnik nima več pravnega interesa za tožbo, se ta kot nedovoljena zavrže.
Ni izkazano, da policija tožniku v izvorni državi ne bi mogla nuditi zaščite, saj se tožnik na policijo niti ni obrnil. To pa je bistveni predpogoj, da lahko nekdo izkazuje, da mu država ni sposobna ali da mu noče nuditi zaščite. Ker ta element mednarodne zaščite ni izkazan, med drugim tudi zaradi tega tožena stranka ni mogla ugoditi njegovi prošnji glede priznanja statusa subsidiarne zaščite.
Poseg v prosilčevo osebno svobodo je mogoč le na podlagi konkretnih dejstev in okoliščin, ki utemeljujejo obstoj navedenih razlogov varstva osebne in premoženjske varnosti. Dejstva (in okoliščine) morajo biti dovolj konkretna, da je na njihovi podlagi mogoče oceniti resnost varnostnega tveganja, ki ga za osebno in premoženjsko varnost pomeni prosilec. Zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj treba nujno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje).
V tožnikovem primeru gre za hude kršitve hišnega reda (uživanje alkohola/drog, nasilje in agresivno vedenje, žaljenje ter grožnje, uporaba noža), ki jih z milejšim ukrepom po ZMZ-1 ni možno obvladovati tako, da bi bilo zagotovljeno izvajanje hišnega reda in javnega interesa. Glede na tožnikovo ravnanje (nasilno vedenje, grožnje, uporabe noža, žaljenje zaposlenih in varnostne službe, vnos droge in alkohola v azilni dom), ko je v manj kot enem letu najmanj desetkrat kršil 10. in 11. člen Uredbe, v obravnavani zadevi ni mogoče izreči ukrepa omejitve gibanja na območje azilnega doma, saj tožnik s svojim ravnanjem ne ogroža le sebe, ampak tudi ostale v azilnem domu.
Izpodbijani sklep temelji na drugi alineji drugega odstavka 50. člena ZMZ-1, ki določa, da se prošnja šteje za umaknjeno, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve tja ni vrnil.
Tožnik je v času upravnega postopka kot tudi upravnega spora razpolagal z odločbo Urada Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov, s katero je lahko zapustil območje občine, kjer ima določen začasen naslov, česar tožena stranka ne prereka. Izpodbijani sklep tako temelji na napačni ugotovitvi dejanskega stanja in posledično napačni uporabi materialnega prava.
Prosilec za mednarodno zaščito mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo, na kar je bil tožnik izrecno opozorjen. Tožnik prošnje za priznanje mednarodne zaščite ni uspel utemeljiti.
Ukrep pridržanja se je že po samem izpodbijanem sklepu z dne 16. 6. 2026 iztekel, saj je bil ukrep pridržanja izrečen od dne 16. 6. 2026 do 15. 9. 2026. Poleg tega je morala tožena stranka na podlagi sodbe Upravnega sodišča z dne 26. 6. 2026 tožnika izpustiti iz Centra za tujce na prostost nemudoma, ko je prejela sicer kasneje razveljavljeno sodbo Upravnega sodišča z dne 26. 6. 2026. Tožnik je bil torej od prejema razveljavljene sodbe Upravnega sodišča na prostosti do dne 25. 9. 2026, ko mu je tožena stranka z novim upravnim aktom ponovno odvzela prostost. Zoper ta novi akt o uvedbi pridržanja je tožnik sprožil upravni spor, o katerem je Upravno sodišče odločilo v zadevi I U 1870/2026 z dne 8. 10. 2026.
Tožena stranka je pravilno ocenila trenutno nevarnost za javni red in varnost premoženja, ko je na podlagi preteklih ravnanj tožnika sklepala, da je lahko taka nevarnost podana tudi v prihodnje. Ker je šlo za več ponavljajočih se dejanj (več tatvin, velikih tatvin, goljufij, poškodovanje tuje stvari …), ki predstavljajo ogrožanje premoženjske varnosti drugih, je tožena stranka logično sklepala, da obstaja nevarnost, da bi se lahko taka ravnanja dogajala tudi v bodoče, zaradi česar se je pravilno odločila za ukrep omejitve gibanja v Centru za tujce, ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti.
Pri tovrstni omejitvi gibanja ni treba ugotavljati prosilčeve krivde za dejanja, ki pomenijo grožnjo vrednotam, kot je osebna in premoženjska varnost, ampak zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil. Gre za preventivni ukrep.
Prosilec svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z navedbami o slabem ekonomskem položaju, brezposelnosti, nizkih dohodkih in želji po izboljšanju življenjskih razmer, pri čemer je ves čas postopka dosledno navajal, da je iz Maroka odšel zaradi ekonomskih razlogov in ne zato, ker bi bil v izvorni državi izpostavljen preganjanju, nasilju ali drugim oblikam resne škode. Sam ni nikoli navajal, da bi v Maroku imel kakršnekoli težave z državnimi organi, ter tudi ni navajal nobenih okoliščin, ki bi kazale na preganjanje zaradi rase, narodnosti, vere, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini.
Takšne okoliščine po določbah ZMZ-1 ne predstavljajo razlogov za priznanje statusa begunca ali subsidiarne zaščite.
Če ni izkazan razlog preganjanja, potem z vidika statusa begunca tudi ne pride v poštev argumentiranje, da ni sprožil "uradnih postopkov" oziroma ni prijavil dogodkov policiji, kajti pravni institut učinkovite zaščite je relevanten le, če je izkazan razlog preganjanja in če je izkazano, da je preganjanje dovolj intenzivno.
Status tujca po ZTuj-2 in status prosilca za mednarodno zaščito se že v temeljnih izhodiščih v bistvenem razlikujeta in izključujeta. Režim migracij oziroma priseljevanja temelji na suvereni pravici države, da sama določi pogoje, pod katerimi bodo tujci smeli bivati na njenem ozemlje (ekonomski interes, študij, družina itn.). Gre za odločitev države in privilegij, ki ga država odobri le, če tujec izpolnjuje določene pogoje (ima sredstva, ni kaznovan, razpolaga z ustreznimi osebnimi dokumenti itn.). Status prosilca za mednarodno zaščito pa temelji na mednarodnih zavezah (Ženevski konvenciji in Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin - EKČP).
Tožnik si pravnega položaja ne more izboljšati, saj že ima urejen zakonit status v Republiki Sloveniji na podlagi enotnega dovoljenja za prebivanje in delo.
Toženka je s tem, ko tožnika ni izrecno seznanila z okoliščino, da je postopek odvzema subsidiarne zaščite razširila (še) na razlog napačnega prikazovanja ali izpuščanja dejstev, ki so bila ključna za dodelitev statusa mednarodne zaščite in z njim posebej glede tega razloga ni opravila dodatnega osebnega razgovora, kršila 109. in 110. člen ZMZ. Tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o slednjih dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. To, da je tožnik v postopku sam navajal dejstva, ki so tudi lahko zakonski razlog za odvzem subsidiarne zaščite, namreč toženke ni odvezalo obvestilne dolžnosti in ne dolžnosti opraviti nov osebni razgovor. Z navedenim dejstvom je bil tožnik seznanjen šele z vročitvijo izpodbijane odločbe, s tem pa mu je bila odvzeta pravica, da bi se o ključnih razlogih za odločitev lahko izjavil pred izdajo izpodbijanega akta. Sodišče je za odpravo te kršitve razpisalo glavno obravnavo in na njej tožniku dalo možnost, da se izjavi glede razloga, ki je bil podlaga izpodbijani odločitvi (druga alineja tretjega odstavka 59. člena ZUS-1). V ta namen ga je tudi zaslišalo.