znižanje plačila vrtca - dohodek družine - vrednost osebnega avtomobila - prihranki
Pravilna so stališča prvostopenjskega sodišča glede vštevanja prihrankov in osebnega avtomobila v premoženje družine pri ugotavljanju upravičenosti do znižanja plačila programa vrtca za tožničinega otroka. Zgolj osebni avtomobil, katerega vrednost ne presega 8.060,00 EUR, se po 2. točki prvega odstavka 18. člena ZUPJS ne upošteva v premoženje družine. Ker tožničin avto presega navedeno vrednost, se upošteva v premoženje družine. Za izvzem prihrankov, ki jih ima družina za določen namen, pa v ZUPJS ni pravne podlage. Glede na dohodke tožničine družine je bila tožnica pravilno uvrščena v 8. dohodkovni razred in znaša plačilo 66 % cene programa, v katerega je otrok vključen. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala odpravo upravnih odločb tožene stranke z uvrstitvijo v nižji dohodkovni razred in določitev nižjega plačila za program vrtca.
V 6. alineji 49. člena ZŠtip je določeno, da štipendijsko razmerje preneha, če štipendist po enoletnem mirovanju štipendijskega razmerja ne predloži ustreznih dokazil, oziroma na podlagi predloženih dokazil ne izpolnjuje pogojev za nadaljnje prejemanje štipendije. Po tej določbi ZŠtip mora štipendist letnik, v katerega je bil ponovno vpisan, uspešno zaključiti še v času enoletnega mirovanja, oziroma najkasneje do zaključka enoletnega mirovanja, to je do konca študijskega leta, v katerem štipendijsko razmerje miruje. Tožnica drugega letnika v času mirovanja štipendijskega razmerja, to je v času trajanja študijskega leta 2012/2013, ni zaključila. S tem pa je izpolnjen dejanski stan iz 6. alineje 49. člena ZŠtip za prenehanje štipendijskega razmerja, čeprav je tožnica kasneje opravila vse študijske obveznosti za drugi letnik in dne 30. 6. 2014 tudi diplomirala. Posledično je tožnica dolžna po 1. odstavku 50. člena ZŠtip vrniti štipendijo. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala odpravo upravnih odločb toženca in ugotovitev, da obveznost vračila štipendije ni nastala.
izredna denarna socialna pomoč – denarna socialna pomoč – zavrženje tožbe – vročanje
Tožena stranka je izpodbijane dokončne odločbe (zavrnitev izredne denarne socialne pomoči) z dne 13. 6. 2013, 8. 7. 2013, 18. 6. 2013 in 13. 3. 2014 v predsodnem postopku tožnici vročala na pravi naslov, to je naslov C. ulica 188, D., ki ga je tožnica sama navedla tako v vlogah, vloženih pri Centru za socialno delo, za uveljavljanje pravic, kot v pritožbah. Tožnica je imela v času od 21. 6. 2013 do 12. 7. 2013, ko so se ji vročale izpodbijane dokončne odločbe, prijavljeno stalno prebivališče na naslovu C. ulica 188, D.. Pošta je bila šele dne 27. 3. 2015 seznanjena, da tožnica ne prebiva več na tem naslovu. Tožnica na prijavljenem prebivališču v stanovanjski hiši v C. Ulici 188 D. ni imela hišnega predalčnika, so ji pa bila puščena obvestila o poštni pošiljki. Stranki se v postopku vroča na dejanski naslov prebivališča, če je ta znan. V konkretnem primeru je bil to naslov C. ulica 188, D.. Razlog, zakaj pisanj vročevalec na tem naslovu ni puščal v hišnem predalčniku, je bil na tožničini strani. Bila pa je o prispelih pošiljkah obveščena in ni bilo nobene ovire, da ne bi mogla pošiljk dvigniti in biti seznanjena z odločbami oziroma, da se ne bi štele odločbe za vročene.
Tožbe, vložene zoper izpodbijane dokončne odločbe, so bile vložene po preteku 30 dnevnega roka. Zato je sodišče prve stopnje tožbo (zadeve so se združile v en postopek) pravilno zavrglo kot prepozno (na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP).
ZSVarPre člen 27, 27/1, 31, 31/1. Evropska konvencije o varstvu človekovih pravic člen 41. Pravilnik o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku dodelitve denarne socialne pomoči člen 3, 3/2, 3/2-2. ZPŠOIRSP člen 18. URS člen 14, 22.
denarna socialna pomoč - zmotna uporaba materialnega prava - lastni dohodek - denarna odškodnina Evropskega sodišča za človekove pravice
Odškodnine Evropskega sodišča za človekove pravice, ki jo je tožnica prejela za nepremoženjsko škodo v sporu zoper Republiko Slovenijo, ni mogoče šteti za tožničin dohodek (pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za nadaljnje prejemanje javnih sredstev), torej da si sama s to odškodnino zagotavlja preživetje, temveč gre za pravično zadoščenje, kot je opredeljeno v 41. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic. Kot to izhaja iz 14. člena (enakost pred zakonom) in 22. člena Ustave RS je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Zato ni razumne podlage, da bi bile pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev različno obravnavane osebe, ki jim je bila na podlagi sodbe ESČP oziroma v zvezi s sodbo ESČP priznana odškodnina. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odpravilo odločbi tožene stranke in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici izplačati že zapadle neizplačane zneske denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka.
ZSDP-1 člen 79, 79/3, 83, 83/1, 83/2, 120. ZPP člen 243.
delno plačilo za izgubljen dohodek - izvedenec - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Tožnica je v konkretnem primeru uveljavljala pravico do delnega plačila za izgubljen dohodek. Sodišče nima strokovno - medicinskega znanja, da bi lahko v nasprotju z 243. členom ZPP samo ali celo mimo izpovedi dr. B.B., zaslišanega kot izvedene priče, ugotavljalo objektiviziranost v številnih listinskih medicinskih izvidih zapisanih diagnoz, kaj šele, da bi kvalificirano ocenjevalo težo atopijskega dermatitisa, dokazanost alergije na več osnovnih živil ali obstoj kronične encefalopatije, ki naj bi jo bilo mogoče potrditi le z ustrezno slikovno diagnostiko, ki pri otroku ni bila izvedena. Zaradi nerazčiščenih strokovno medicinskih vprašanj glede obstoja ali neobstoja težkih kroničnih bolezni in stanj iz seznama bolezni, ki je kot Priloga sestavni del Pravilnika o kriterijih za uveljavljanje pravic otrok, ki potrebujejo posebno nego in varstvo, dejansko stanje ni razjasnjeno do takšne stopnje, da bi na dokazni zaključek prvostopenjske sodbe bil mogoč preizkus pravilne uporabe materialnega prava. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo pravico do delnega plačila za izgubljen dohodek iz naslova družinskih prejemkov in toženi stranki naložilo, da s posebno odločbo odmeri višino delnega plačila, spremenilo tako, da je zadevo vrnilo v ponovno predsodno upravno odločanje.
ZDSS-1 v tretjem odstavku 28. člena določa, da se v primeru, če na poravnalni narok ali na prvi narok za glavno obravnavo ali na kakšen poznejši narok ne pride nobena stranka, narok preloži. Če tudi na naslednji narok ne pride nobena stranka, se šteje, da je tožeča stranka tožbo umaknila. Sodišče prve stopnje je razpisalo prvi narok. Iz zapisnika je razvidno, da se tega naroka ni udeležila nobena od vabljenih strank. Sodišče prve stopnje je nato razpisalo nov narok, ki se ga prav tako ni udeležila nobena od vabljenih strank. Zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožba umaknjena in pravilno ustavilo postopek.
denarna socialna pomoč - vračilo - odpis dolga - ustavitev postopka
Tožnik je predlagal odpis dolga, ki je nastal zaradi neupravičeno prejete denarne socialne pomoči. Toženec je z izpodbijanim sklepom postopek odpisa ustavil, ker je zaradi poračuna z varstvenim dodatkom že prišlo do poplačila dolga. Na podlagi 5. odstavka 48. člena ZZSVarPre lahko ministrstvo na predlog upravičenca po predhodnem mnenju centra za socialno delo odloči, da se dolg deloma ali v celoti odpiše, največ do višine vrednosti predmetov in prejemkov, ki so po zakonu, ki ureja davčni postopek, izvzeti iz izvršbe. Vloga za odpis ali delni odpis, ki mora vsebovati podatke o lastništvu premoženja, prihrankih in dohodkih upravičenca in njegovih družinskih članov, se vloži pri centru za socialno delo, ki na podlagi podatkov iz svojih evidenc in podatkov iz evidenc drugih organov ter predloženih dokazov upravičenca poda mnenje in ga skupaj z vlogo v roku 20 dni od prejema popolne vloge pošlje v odločitev ministrstvu. Dolg se odpiše po kriterijih za odpis davčnega dolga davčnim zavezancem – fizičnim osebam. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi moral toženec, čeprav je bil dolg v času izdaje izpodbijanega sklepa dejansko v celoti plačan zaradi poračuna z drugo pravico iz javnih sredstev o odpisu dolga, ki je bil predlagan že takoj po izdaji odločbe o dolžnosti vračila, odločiti po vsebini. Torej ob upoštevanju kriterijev za odpis davčnega dolga, določenih v Pravilniku o izvajanju Zakona o davčnem postopku. Poračun dolga z drugo pravico iz javnih sredstev namreč ne pomeni, da dolga ob za to izpolnjenih kriterijih ni mogoče odpisati. Ker pa toženec o odpisu ni vsebinsko odločal, je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo sklep o ustaviti postopka in mu zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.
izredna denarna socialna pomoč - izpolnjevanje pogojev
Tožnica v konkretnem primeru uveljavlja priznanje izredne denarne socialne pomoči. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da niso izkazani izredni stroški, vezani na preživljanje, ki jih tožnica z lastnim dohodkom ne bi mogla pokriti. Tožnica namreč zatrjuje potrebo po sredstvih za redno preživljanje, saj navaja, da je v socialni stiski zaradi poškodbe nog, razveze zakonske zveze, plačevanja preživnine za otroka, ki je dodeljen očetu, stroškov za službena potovanja, plačevanja rednih stanovanjskih stroškov itd.. Pravilen je zaključek prvostopenjskega sodišča, da se navedeni stroški nanašajo na potrebe rednega preživljanja, t. j. plačevanje mesečnih položnic, obrokov kredita, preživnine za otroka ter izdatke v zvezi z opravljanjem s.p. dejavnosti in ti stroški niso takšni, da bi po svoji naravi predstavljali izredne stroške kot npr. izdatke za nabavo drv, kuriva, popravilo pralnega stroja, vodovodne napeljave itd.. Zato tožnica ni upravičena do izredne denarne socialne pomoči. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih zavrnilnih upravnih aktov in priznanje izredne denarne socialne pomoči.
Tožnik je vložil vlogo za odpis dolga, ki je nastal zaradi neupravičeno prejete denarne socialne pomoči. Tožnikova vloga se nanaša na vlogo, določeno v 44. členu ZUPJS, o kateri pa toženec meritorno ni odločil, pač pa je potem, ko je bil dolg avtomatično poplačan, izdal izpodbijani sklep o ustavitvi postopka. Za takšno postopanje pa toženec ni imel podlage ne v ZUPJS in ne v določbah ZUP. Kot je določeno v 7. odstavku 44. člena ZUPJS, vlogo za odpis oziroma delni odpis oseba vloži pri Centru za socialno delo. Center za socialno delo na podlagi podatkov iz svojih zbirk podatkov in podatkov iz zbirk podatkov drugih organov ter predloženih dokazov osebe poda mnenje in ga skupaj z vlogo v 20 dneh od prejema popolne vloge pošlje v odločitev ministrstvu. Že iz citirane določbe izhaja, da je o vlogi za odpis dolžno odločiti ministrstvo po postopku, določenem v ZUP, sam dolg pa se odpiše po kriterijih za odpis davčnega dolga davčnim zavezancem - fizičnim osebam. Če je bil postopek začet na zahtevo stranke, pristojni organ izda sklep, da se
postopek ustavi, samo v primeru, če stranka umakne svojo zahtevo. V postopku, ki se je uvedel na zahtevo stranke, z zahtevkom razpolaga stranka. Stranka, ki je z vložitvijo formalne zahteve dala pobuda za uvedbo postopka, z umikom te zahteve preklicuje pobudo za uvedbo postopka, zato se mora postopek ustaviti, ne da bi bilo o stvari meritorno odločeno. Ustavitev upravnega postopka pomeni formalni konec postopka. Ker v konkretnem primeru ne gre za nobeno od takšnih dejanj tožnika, že iz tega razloga toženec ni imel podlage za postopanje po 135. členu ZUP, pač pa bi moral odločiti o tožnikovi zahtevi za odpis dolga, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odpravilo odločbo tožene stranke in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje.
institucionalno varstvo - preživninska obveznost - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
V konkretnem primeru je bilo sporno, ali obstaja preživninska obveznost tožnice do mame, upoštevaje določbo drugega odstavka 124. člena ZZZDR, v katerem je določeno, da je polnoleten otrok dolžan po svojih zmožnostih preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti. Skladno z drugim odstavkom istega člena polnoleten otrok ni dolžan preživljati tistega od staršev, ki iz neupravičenih razlogov ni izpolnjeval preživninskih obveznosti do njega. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka glede omenjenega vprašanja ni v popolnosti ugotovila dejanskega stanja, zato je zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Sodišče je bilo v okviru presoje pravilnosti izpodbijanih upravnih aktov tožene stranke dolžno preveriti, ali je bilo dejansko stanje ustrezno razčiščeno. Vrnitev zadeve v ponovno upravno odločanje, kot je odločilo sodišče prve stopnje v konkretnem primeru, bi bilo utemeljeno le v primeru, če bi tožnica že v predsodnem postopku izrecno uveljavljala, da ne obstaja njena preživninska obveznost do mame in s tem v zvezi predložila dokaze, upravni organ pa tega v postopku sploh ne bi ugotavljal. Ker v sporni zadevi ne gre za tako situacijo, bi moralo sodišče v tem primeru samo razčistiti dejansko stanje ter odločiti o pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih odločb tožene stranke. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da tožničino materialno pravno naziranje, po katerem bi ji bilo potrebno denarno socialno pomoč priznati v višini 562,00 EUR mesečno (v višini minimalne plače), ni sprejemljivo. Priznanje denarne socialne pomoči v višini minimalne plače, zagotovljene z ZMINP delavcem in delavkam v Republiki Sloveniji za delo v polnem delovnem času, bi bilo v popolnem nasprotju z določbami ZSVarPre, ki so kogentne narave.
V 7. odstavku 36. člena ZSVarPre je določeno, da se pri vlagatelju, ki je v zadnjih treh letih prejel denarno socialno pomoč najmanj 24 krat, prepove odtujitev in obremenitev nepremičnine ter prepoved vpiše v zemljiško knjigo v korist Republike Slovenije. S takšno prepovedjo je seznanjen vsak uživalec denarne socialne pomoči, ki jo je v zadnjih treh letih prejel več kot 24 krat. Izjava o seznanjenosti je sestavni del vloge za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Z navedeno posledico je bila seznanjena tudi tožnica, ko je podpisala vlogo. Njeno dodatno soglasje zato ni bilo potrebno, kot pravilno razloguje sodišče prve stopnje. Ustavno sodišče RS je zavzelo stališče, da varstvo pravice do socialne varnosti posameznika zahteva, da država dobi vrnjena sredstva pomoči, ki so jo dobile osebe, ki so imele premoženje. Ustavno dopustno je torej, da se država potem, ko oseba pomoči več ne potrebuje, poplača iz njenega premoženja. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožnica uveljavlja odpravo upravnih odločb tožene stranke in priznanje pravice do denarne socialne pomoči v višini minimalne plače.
ZSVarPre člen 6, 8, 8/1, 29, 31, 33. ZUPJS člen 12, 12/1, 17, 17/1, 17/1-6, 18, 18/2.
denarna socialna pomoč - izredna denarna socialna pomoč - premoženje - kritje razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev - prihranki - minimalni dohodek
Na podlagi 31. člena ZSVarPre lahko Center za socialno delo odloči, da se denarna socialna pomoč ne dodeli samski osebi, za katero je mogoče sklepati, da ji je dohodek v višini minimalnega dohodka v celoti ali delno zagotovljen. Tožnik je imel v času odločanja prvostopenjskega organa glede priznanja pravice do denarne socialne pomoči, kakor tudi pravice do izredne denarne socialne pomoči, na svojem TRR prihranke v višini, ki presegajo trikratnik minimalnega dohodka tožnika. Ker je tožniku v celoti zagotovljen dohodek v višini minimalnega dohodka v skladu z 31. členom ZSVarPre, tožnik ni upravičen do denarne socialne pomoči. Posledično tudi ni upravičen do pravice do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev in pravice do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje. Ker tožnik zaradi navedenih prihrankov ni v položaju materialne ogroženosti, tudi ni upravičen do izredne denarne socialne pomoči (33. člen ZSVarPre).
varstveni dodatek - sprememba zakonodaje - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zmotna uporaba materialnega prava
Tožnik je bil upravičen do varstvenega dodatka po Zakonu o varstvenem dodatku na podlagi odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in je po spremembi zakonodaje na tem področju, ko je varstveni dodatek prišel v sfero socialnih pomoči, Center za socialno delo z odločbo, izdano po uradni dolžnosti, tožniku priznal pravico do varstvenega dodatka za določen čas, in sicer od 1. 1. do 31. 7. 2012. Ta odločba je postala pravnomočna. Upravni organ pa vloge tožnika z dne 8. 10. 2012 ni obravnaval v skladu z določili ZUP, ki govore o vrnitvi v prejšnje stanje. Iz vloge tožnika izhaja, da predlaga vrnitev v prejšnje stanje, ker je zamudil procesno dejanje, in sicer podajo nove vloge za pridobitev pravice do varstvenega dodatka. O tem delu zahtevka tožnika center za socialno delo ni odločal in je odločitev o glavni stvari preuranjena. V skladu s 34. členom ZUPJS center za socialno delo odloča o pravicah iz javnih sredstev po ZUP, če posamezna vprašanja v ZUPJS niso drugače urejena. Pri uveljavljanju pravic po ZUPJS gre za procesne roke. Tožena stranka bi morala vlogo tožnika, ki po vsebini vsebuje tudi predlog za vrnitev v prejšnje stanje, tako tudi obravnavati. V zvezi s tem je bila naloga centra za socialno delo, da najprej odloči glede predloga za vrnitev v prejšnje stanje in šele nato, ali gre tožniku varstveni dodatek tudi od avgusta 2012 do novembra 2012. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odpravilo izpodbijani upravni odločbi tožene stranke in zadevo vrnilo toženi stranki v novo upravno odločanje.
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru, ko je imela tožnica v souporabi kopalnico, ne gre za stanovanje v smislu kot je določen v SZ-1, torej ne gre za funkcionalno celoto, kar pa glede priznanja subvencije najemnine ni odločilno. Za presojo sporne zadeve je potrebno uporabiti 28. člen ZUPJS, ki v prvem odstavku določa, da je do subvencioniranja najemnine upravičen najemnik v neprofitnem stanovanju, namenskem najemnem stanovanju, bivalni enoti in tržnem najemnem ter hišniškem stanovanju. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da gre v tem primeru za souporabo stanovanja. Gre zgolj za souporabo enega prostora, in sicer kopalnice. Stanje je primerljivo z bivalnimi enotami, kajti tudi v teh primerih gre za souporabo določenih prostorov (drugi odstavek 6. člena SZ-1). Zato v takem primeru ni mogoče odreči priznanja pravice do subvencije najemnine, če so za to izpolnjeni tudi ostali z zakonom določeni pogoji. Ker tožena stranka teh pogojev ni ugotavljala, je sodišče prve stopnje izpodbijane upravne odločbe utemeljeno odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.
ZUPJS-C člen 28. ZŠtip člen 47, 47/3, 47/3-2, 48, 48/1, 48/1-1, 49, 49/1, 49-4, 49-6, 50, 50/1, 118, 118/3. URS člen 57.
državna štipendija - vračilo - mirovanje štipendijskega razmerja
Štipendijsko razmerje preneha tudi v primeru, če štipendist po svoji krivdi ne dokonča letnika, za katerega je prejemal štipendijo (1. alineja 1. odstavka 49. člena ZŠtip). V tem primeru je štipendist na podlagi 1. odstavka 50. člena ZŠtip dolžan vrniti štipenditorju štipendijo za letnik, ki ga ni uspešno zaključil, skupaj z obrestmi, v skladu z zakonom, ki predpisuje obrestno mero zamudnih obresti. Vendar pa zgolj zaradi dejstva, da tožnica prvega letnika ni uspešno zaključila, v okoliščinah konkretnega primera, ko je podala vlogo za soglasje k menjavi smeri izobraževalnega programa in predlagala mirovanje štipendijskega razmerja, izdaja izpodbijane odločbe o dolžnosti vračila prejetih štipendij ni zakonita. Pravilno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da bi bilo pred izdajo izpodbijanih upravnih aktov potrebno najprej odločati o spremembi smeri študija in predlaganem mirovanju štipendijskega razmerja. Po 1. alineji 1. odstavka 48. člena ZŠtip štipendijsko razmerje miruje, štipendija za tekoče študijsko leto pa se ne izplačuje štipendistu, če ni izdelal letnika, dovoljen pa mu je ponovni vpis v isti letnik, razen če letnika ni izdelal zaradi dokazanih opravičljivih zdravstvenih razlogov ali zaradi starševstva. Pogoji za mirovanje po tem določilu ZŠtip so torej izpolnjeni tudi, kadar štipendist ni izdelal letnika, hkrati pa se je ponovno vpisal v isti letnik. ZŠtip v 48. členu namreč mirovanja štipendijskega razmerja ne pogojuje z izobraževanjem na istem študijskem programu. Ker toženec o tožničini vlogi, torej o spremembi izobraževalnega programa in o mirovanju štipendijskega razmerja ni odločal, je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo izpodbijani upravni odločbi toženca in mu zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8. ZSV člen 18a, 18a/1, 18a/2, 18a/2-3. Pravilnik o pogojih in postopku za uveljavljanje pravice do izbire družinskega pomočnika člen 3, 5, 5/1, 5/2.
družinski pomočnik - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - kontradiktornost
Dokazni predlog s pridobitvijo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca, ki bi ocenil, ali je podano stanje, ki pomeni izpolnitev pogojev za priznanje pravice do izbire družinskega pomočnika, je bil zavrnjen brez utemeljenega razloga. Če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, na podlagi 243. člena ZPP izvede dokaz z izvedencem. Takšna opustitev predstavlja kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP,
saj je bila tožniku z nezakonitim postopanjem, torej z neutemeljeno zavrnitvijo dokaznega predloga, odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem.
Do zaključka, da je pri tožniku podana težja oblika duševne motnje, je sodišče prve stopnje prišlo z upoštevanjem Pravilnika o organizaciji in načinu dela komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami in Kriterijev za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oziroma motenj otrok s posebnimi potrebami Zavoda RS za šolstvo. Ti kriteriji sicer razmejujejo med otroci s težjo in težko motnjo v duševnem razvoju, vendar določajo merila za usmeritev otrok s posebnimi potrebami v ustrezen program vzgoje in izobraževanja, ne pa meril za opredelitev osebe s težko motnjo v duševnem razvoju v postopku ugotavljanja pogojev za priznanje pravice do izbire družinskega pomočnika. Zato navedeni kriteriji v tem postopku niso uporabljivi. Pravico do izbire družinskega pomočnika ima po ZSV tudi oseba, pri kateri je podana
težka
motnja v duševnem razvoju, ob pogoju, da potrebuje pomoč pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb (3. alinea 2. odstavka 18a. člena ZSV). Pravno podlago za odločitev v tej zadevi poleg določb ZSV predstavlja na njegovi podlagi sprejet Pravilnik o pogojih in postopku za uveljavljanje pravice do izbire družinskega pomočnika, ki določa podrobnejše pogoje za opredelitev invalidnih oseb iz 18.a člena ZSV. Po 3. členu Pravilnika je mogoče priznati pravico do izbire družinskega pomočnika, v kolikor je pri osebi podana težka motnja v duševnem razvoju in ta oseba hkrati potrebuje pomoč pri opravljanju vseh življenjskih potreb iz 1. odstavka 5. člena Pravilnika, oziroma vsaj stalni nadzor po 2. odstavku 5. člena Pravilnika. Ali so pri tožniku pogoji iz 3. člena Pravilnika in hkrati pogoji iz 5. člena Pravilnika izpolnjeni, sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo in je dejansko stanje s tem v zvezi ostalo nerazčiščeno. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZST-1 člen 11, 11/1, 13, 13/3. ZSVarPre člen 4, 6.
oprostitev plačila sodnih taks – pogoji za oprostitev plačila taks na podlagi sodne odločbe – prejemnik denarne socialne pomoči – izjava o premoženjskem stanju – premoženjsko stanje – preveritev podatkov – neresnični podatki – razveljavitev sklepa o oprostitvi plačila sodnih taks
Ob obstoju odločbe, s katero je stranki priznana pravica do denarne socialne pomoči, sodišče predloga stranke za oprostitev, ob sklicevanju na njeno premoženjsko stanje, ne more zavrniti ali mu ugoditi le delno, niti ne more svoje že sprejete odločitve kasneje razveljaviti in sprejeti nove.
Izrek sodbe je sam s sabo v nasprotju, zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do denarne socialne pomoči, kot tudi pravice do varstvenega dodatka, v nadaljevanju pa odpravilo izpodbijane odločbe, ki se nanašajo na pravico do varstvenega dodatka in pravico do denarne socialne pomoči, ne da bi o sami pravici odločilo po vsebini. Tožnik je namreč pri toženi stranki vložil zahtevo za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev in tožena stranka je bila o tej zahtevi tudi dolžna odločiti. Odločitev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, pomeni, da o tej tožnikovi zahtevi sploh še ni bilo odločeno, po drugi strani pa je sodišče prve stopnje tožbo v delu, v katerem je tožnik uveljavljal priznanje pravice do denarne socialne pomoči in pravice do varstvenega dodatka za določeno obdobje, zavrglo, kar pomeni, da o pravicah ni odločalo. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
izredna denarna socialna pomoč - zavrženje revizije
Tožnik je zoper sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča vložil revizijo. Ker revizija ni bila vložena po pooblaščencu, ki je odvetnik, prav tako pa tožnik ni predložil dokazila o opravljenem pravniškem državnem izpitu, je sodišče prve stopnje revizijo na podlagi 374. člena ZPP pravilno zavrglo.
ZSVarPre člen 36, 36/7, 36/9, 36/10. URS člen 33, 50. ZD člen 128, 128/4. ZUP člen 7. ZIZ člen 3.
denarna socialna pomoč - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin - zaznamba v zemljiški knjigi - zmotna uporaba materialnega prava
Če je upravičenec do trajne denarna socialne pomoči ali upravičenec, ki je v zadnjih treh letih pred vložitvijo vloge prejel denarno socialno pomoč najmanj 24-krat, lastnik nepremičnine, se mu z odločbo o upravičenosti do denarne socialne pomoči prepove odtujiti in obremeniti nepremičnino, katere lastnik je, v korist Republike Slovenije (7. odstavek 36. člena ZSVarPre). Prvotožnica je v zadnjih treh letih pred vložitvijo vloge za priznanje pravice do denarne socialne pomoči prejela denarno socialno pomoč najmanj 24-krat in je v Sloveniji lastnica nepremičnin. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da so izpolnjeni pogoji, določeni v 7. odstavku 34. člena ZSVarPre, za prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin tožnice v korist Republike Slovenije.
Iz obrazložitve izpodbijanih odločb upravnih odločb ne izhaja, zakaj je potrebna prepoved razpolaganja in obremenitve na vseh nepremičninah, ne pa zgolj na eni ali več nepremičninah, upoštevaje sorazmernost vrednosti teh nepremičnin in pa denarne socialne pomoči, ki je bila priznana prvotožnici. Iz sodne prakse izhaja, da je potrebno upoštevati načelo sorazmernosti med vrednostjo izkazane terjatve in vrednostjo nepremičnine, ki naj bi služila zavarovanju te terjatve. Tudi v primeru, ko gre za zavarovanje terjatve, je potrebno sedmi odstavek 36. člena ZSVarPre tolmačiti tako, da se sprejme ukrep, ki še vedno sledi namenu zakona, ki pa je lažji in ugodnejši za stranko. To pa pomeni, da se upravičencu do denarne socialne pomoči prepove odtujitev in razpolaganje z eno ali več nepremičninami, katerih lastnik je, v korist Republike Slovenije, tako da bo upoštevana sorazmernost med vrednostjo teh nepremičnin in pa vrednostjo prejete denarne socialne pomoči. Ker tožena stranka ni obrazložila, zakaj je potrebna prepoved odtujitve in razpolaganja na vseh nepremičninah, odločitve tožene stranke v tem delu ni mogoče preizkusiti. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo odločbe tožene stranke in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.