Zoisova štipendija - zmotna uporaba materialnega prava - absolventski staž - izpolnjevanje pogojev
Tožnica je vložila vlogo za dodelitev Zoisove štipendije v absolventskem stažu. Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno stališče, da Zoisove štipendije za dodatno študijsko leto (za čas absolventskega staža) ni mogoče dodeliti. Takšno materialnopravno stališče nima zakonske podlage. ZŠtip namreč določa, da so upravičenci do štipendije po splošnih pogojih tisti, ki imajo status dijaka oziroma študenta oziroma so udeleženci izobraževanja odraslih ter izpolnjujejo še druge pogoje, določene z zakonom. Pogoje za določitev Zoisove štipendije določa zakon v 24. členu. Tožnica navedene pogoje za pridobitev Zoisove štipendije izpolnjuje. V študijskem letu 2012/2013 je imela status študentke in je bila njena povprečna ocena v študijskem letu 2011/2012 9,8, kar pomeni, da je presegala povprečno oceno 8,5, ki je bila določena kot pogoj za pridobitev Zoisove štipendije v 4. alineji prvega odstavka 24. člena ZŠtip. Iz prvega odstavka 44. člena ZŠtip izhaja, da se o dodelitvi državne štipendije in Zoisove štipendije odloči za obdobje od vložitve zahtevka oziroma z dnem vpisa v izobraževalni program do konca izobraževalnega programa. Čas absolventskega staža, ko ima nekdo status študenta, je del izobraževalnega programa, ki se zaključi z izdelavo diplomskega dela. Ravno diplomsko delo, kateremu je namenjen absolventski staž, je zadnje dejanje samega študijskega programa. Ker tožnica izpolnjuje vse pogoje za pridobitev Zoisove štipendije in je zato pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je drugostopenjsko urpavno odločbo odpravilo, prvostopenjsko upravno odločbo pa spremenilo tako, da je tožnici priznalo pravico do Zoisove štipendije za izobraževanje na fakulteti.
ZUPJS člen 15, 24, 31, 42. Pravilnik o načinu upoštevanja dohodkov pri ugotavljanju upravičenosti do otroškega dodatka, državne štipendije, znižanega plačila vrtca, subvencije, malice za učence in dijake, subvencije kosila za učence, subvencije prevoza za dijake in študente, oprostitve plačila socialnovarstvenih storitev in prispevka k plačilu družinskega pomočnika člen 4, 42/1, 42/2, 42/4. URS člen 2.
znižano plačilo vrtca - dohodek
Na podlagi podatkov iz uradnih evidenc je bilo v predsodnem postopku pravilno ugotovljeno, da dohodek tožničine družine znaša 22.860,37 EUR, in da povprečni mesečni dohodek na osebo (3-članske družine) znaša 653,01 EUR, kar predstavlja 64,31 % neto povprečne mesečne plače vseh zaposlenih. Zato je bila tožnica utemeljeno razvrščena v 7. dohodkovni razred. Kadar povprečni mesečni dohodek na osebo v odstotkih od neto plače znaša nad 64 % do 82 %, so starši v skladu s 24. členom ZUPJS dolžni plačati 53 % cene programa vrtca, kot je zakonito odločeno že v obravnavanem predsodnem postopku. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih upravnih odločb tožene stranke in določitev plačila vrtca v višini 43 % cene programa vrtca.
odkupna vrednost enot premoženja, vpisanih na osebnem računu pri skladu obveznega dodatnega pokojninskega in invalidskega zavarovanja – prenos ali enkratno izplačilo odkupne vrednosti – poklicna pokojnina – pripadnik slovenske vojske
Tožnik uveljavlja izplačilo odkupne vrednosti enot premoženja, vpisanih na osebnem računu pri Skladu obveznega dodatnega pokojninskega in invalidskega zavarovanja Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje je, ob upoštevanju avtentične razlage določbe 5. odstavka 206. člena ZPIZ-2 (po kateri je to določbo treba razumeti tako, da imajo zavarovanci, ki so najmanj 10 let opravljali vojaško službo v Slovenski vojski ter ne nameravajo uveljaviti pravice do poklicne pokojnine, ter poklicni vojaki, ki se jim odpove pogodba o zaposlitvi na obrambnem področju na podlagi zakona, zaradi starostne omejitve opravljanja vojaške službe, pravico zahtevati, da se jim sredstva, ki jih imajo na računu pri Skladu, izplačajo v enkratnem znesku, šele po prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z Ministrstvom za obrambo), ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri Republiki Sloveniji, Ministrstvu za obrambo, ni prenehalo, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo U-I-153/14-18 oziroma U-I-123/15-15 z dne 12. 5. 2016 ugotovilo, da je bil 5. odstavek 206. člena ZPIZ-2 z vsebino, kot mu jo je določila avtentična razlaga, v neskladju z Ustavo RS. Glede na takšno ustavno odločbo in dejstvo, da je pravna podlaga za odločanje v obravnavani zadevi 5. odstavek 206. člena ZPIZ-2, to je določba pred spremembo določeno v ZPIZ-2B, ki je bil sprejet 23. 12. 2015, je odločitev sodišča prve stopnje, ki temelji na avtentični razlagi 5. odstavka 206. člena ZPIZ-2, nepravilna.
denarna socialna pomoč – odločitev o pravdnih stroških – načelo uspeha
Stroški sodno socialnega spora so izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka. Obsegajo tudi nagrado za delo odvetnika. Ker je tožnik v sporu o glavni stvari uspel, saj je ne izpodbijani ugoditveni del sodbe že pravnomočen, je v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP upravičen do povračila stroškov v skladu z ZOdvT.
Pritožnikova vloga „Pravno odškodninski zahtevek“ je nepopolna, saj nima določno postavljenega dajatvenega zahtevka. Tožnik tudi po pozivu sodišča, da nejasno in nepopolno vlogo popravi tako, da jo označi kot tožbo, postavi jasen in določen tožbeni zahtevek, o katerem naj odloči sodišče, da navede številko in datum morebitne izpodbijane odločbe oziroma pojasni tožbeni zahtevek glede vtoževane odškodnine ter izkaže elemente odškodninske odgovornosti, vloge ni dopolnil tako, da bi bila sposobna za obravnavo. Zato je pravilno zavržena (5. odstavek 108. člena ZPP).
Center za socialno delo je izdal odločbo, s katero je odločil po uradni dolžnosti, da tožniku preneha pravica do državne štipendije z določenim dnem in da je tožnik dolžan prejete zneske štipendije za sporno šolsko oziroma študijsko leto vrniti. Zoper to odločitev je tožnik vložil vlogo „Prošnja za odpis dolga štipendije“,v kateri je navedel, da ugovarja na izterjavo štipendije za sporno študijsko leto, in sicer zaradi bolezni. Pritožbeno sodišče se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik v navedeni vlogi ne oporeka pravilnosti odločitve CSD, in da se je njegova vloga nanašala zgolj na odpis dolga štipendije. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe iz razloga, ker tožnik ni vložil pritožbe ali jo je vložil prepozno (drugi odstavek 63. člena ZDSS-1), napačna.
ZPP člen 86, 86/3, 86/4, 91, 91/1, 374. ZDSS-1 člen 19.
zavrženje revizije - pooblaščenec
Po določbi tretjega in četrtega odstavka 86. člena ZPP, ki se na temelju 19. člena ZDSS-1 subsidiarno uporablja v postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči, sme stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravljati pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik oziroma tudi sama, če ima opravljen pravniški državni izpit. Ker vložnik ni vložil revizije po odvetniku oziroma ni izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit, je sodišče prve stopnje revizijo na podlagi prvega odstavka 91. člena in prvega odstavka 374. člena ZPP pravilno zavrglo kot nedovoljeno.
V predmetni zadevi je vložena ena tožba zoper štiri dokončne posamične upravne akte o pravicah iz javnih sredstev. Gre za eno tožbo z več tožbenimi zahtevki, zato je z izpodbijano sodno odločbo iz tega naslova, ob pravilno uporabljeni 1.b točki Odvetniške tarife, utemeljeno priznanih le 300 točk, ne pa za vsak tožbeni zahtevek posebej. Sicer pa prav zaradi smotrnosti in ekonomičnosti sodnega postopka ni razumnega razloga za vlaganje štirih samostojnih tožb med istima strankama v zvezi z istovrstnimi predmeti sporov. Zato pritožbeni predlog za priznanje višjih stroškov, kot da bi bile vložene štiri tožbe, ni utemeljen.
Druga pripravljalna vloga, vložena po tem, ko sta tožnika že umaknila tožbo, za postopek ni bila več potrebna. Po prvem odstavku 155. člena ZPP sodišče upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.
Stroški postopka v upravnem postopku gredo v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel (prvi odstavek 113. člena ZUP). V skladu z drugim odstavkom 113. člena ZUP gredo stroški v breme stranke, če se postopek, ki se je začel po uradni dolžnosti, končal za stranko neugodno, če se je postopek končal za stranko ugodno, gredo stroški v breme organa, razen osebnih stroškov stranke. V predmetni zadevi se je postopek začel na zahtevo stranke, torej v skladu s prvim odstavkom 113. člena ZUP. Zato prvostopenjsko sodišče stroškov, nastalih v upravnem postopku, utemeljeno ni priznalo.
V tretjem odstavku 28. člena ZDSS-1 je določeno, da se v primeru, če na poravnalni narok ali na prvi narok za glavno obravnavo ali na kakšen poznejši narok ne pride nobena stranka, narok preloži. Če tudi na naslednji narok ne pride nobena stranka, se šteje, da je tožeča stranka tožbo umaknila. Do takšne posledice pa lahko pride pod pogojem, da je bila stranka pravilno vabljena, in da ni izkazala upravičenih razlogov za izostanek oziroma ni splošno znanih okoliščin, iz katerih izhaja, da stranka iz upravičenih razlogov ni mogla priti na narok. Stranka je glede na drugi odstavek 280. člena ZPP pravilno vabljena na narok za glavno obravnavo, če ji ostane zadosti časa za pripravo, vendar najmanj 15 dni od prejema vabila. Tožniku do razpisanega naroka za glavno obravnavo ni ostalo 15 dni za pripravo na narok. Ker ni bil pravilno vabljen na narok za glavno obravnavo, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za postopanje po tretjem odstavku 28. člena ZDSS-1. Zato je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje o ustavitvi postopka nezakonit.
ZPP člen 86, 86/3, 86/4, 87, 87/3, 347. ZDSS-1 člen 65, 65/1.
štipendija – zavrženje revizije
V tretjem odstavku 86. člena ZPP je določeno, da v postopku z izrednimi pravdnimi sredstvi stranka lahko opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Določba omenjenega odstavka ne velja le v primeru, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit (četrti odstavek 86. člena ZPP). V prvem odstavku 65. člena ZDSS-1 je nadalje določeno, da v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi stranka lahko opravlja procesna dejanja tudi po pooblaščencu, ki je predstavnik sindikata, združenja zavarovancev oziroma delodajalcev, če ga ta zaposli za zastopanje svojih članov in je opravil pravniški državni izpit. Revizija ni bila vložena po odvetniku, prav tako niso izpolnjeni pogoji po četrtem odstavku 86. člena ZPP oziroma prvem odstavku 65. člena ZDSS-1, zato je sodišče prve stopnje revizijo utemeljeno zavrglo (374. člen ZPP).
ZŠtip-1 člen 21, 23, 24, 24/1, 24/1-2. Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij člen 5, 5/1, 5/2, 5/6, 6.
štipendija - Zoisova štipendija - izjemen dosežek
Pogoj za dodelitev Zoisove štipendije je enak za vsa tekmovanja, torej da gre za srebrno ali zlato priznanje na državnem tekmovanju, to je na državni stopnji tekmovanja. Ker je tožnik srebrni priznanji iz matematike v šolskih letih 2012/2013 in 2013/2014 in iz fizike v obeh šolskih letih prejel za tekmovanje na področni, ne pa državni stopnji, njegovega dosežka ni mogoče opredeliti kot izjemnega v smislu 24. člena ZŠtip-1. Zato niso izpolnjeni pogoji za priznanje Zoisove štipendije in je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb in priznanje Zoisove štipendije utemeljeno zavrnilo.
ZSV člen 100, 100/1, 100/3, 100/5. ZUPJS člen 6, 12, 15, 15/1, 15/2, 51. Uredba o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev člen 11, 16, 18, 18/3, 31.
institucionalno varstvo - oprostitev plačila
V sodni praksi pritožbenega sodišča je bilo že zavzeto enotno stališče, da je 2. odstavek 15. člena ZUPJS potrebno pravilno razlagati in uporabiti tako, da se pri ugotavljanju dohodka primarno uporabijo podatki, ki jih o dohodkih zavezancev vodi davčna uprava, in to ne glede na to, ali je ta podatek razviden iz izdane odločbe, ali pa iz potrdila o dohodkih, ki ima podlago v uradni evidenci davčne uprave. Če podatki o dohodku zavezanca za konkretno leto niso ugotovljeni z odločbo davčne uprave, mora tožena stranka podatke o dejanskem premoženjskem stanju zavezanca pridobiti od nje po uradni dolžnosti že na podlagi 51. člena ZUPJS. To pomeni, da je potrebno tudi v okoliščinah konkretnega primera upoštevati podatke o dohodku iz preteklega leta 2013 in ne predpreteklega leta, kot so bili na podlagi zmotne interpretacije 2. odstavka 15. člena ZUPJS upoštevani v predsodnem postopku. Zato sta izpodbijana posamična upravna akta že iz tega razloga nepravilna in nezakonita in jih je sodišče prve stopnje pravilno odpravilo in zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje.
znižanje plačila vrtca - dohodek družine - vrednost osebnega avtomobila - prihranki
Pravilna so stališča prvostopenjskega sodišča glede vštevanja prihrankov in osebnega avtomobila v premoženje družine pri ugotavljanju upravičenosti do znižanja plačila programa vrtca za tožničinega otroka. Zgolj osebni avtomobil, katerega vrednost ne presega 8.060,00 EUR, se po 2. točki prvega odstavka 18. člena ZUPJS ne upošteva v premoženje družine. Ker tožničin avto presega navedeno vrednost, se upošteva v premoženje družine. Za izvzem prihrankov, ki jih ima družina za določen namen, pa v ZUPJS ni pravne podlage. Glede na dohodke tožničine družine je bila tožnica pravilno uvrščena v 8. dohodkovni razred in znaša plačilo 66 % cene programa, v katerega je otrok vključen. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala odpravo upravnih odločb tožene stranke z uvrstitvijo v nižji dohodkovni razred in določitev nižjega plačila za program vrtca.
V 6. alineji 49. člena ZŠtip je določeno, da štipendijsko razmerje preneha, če štipendist po enoletnem mirovanju štipendijskega razmerja ne predloži ustreznih dokazil, oziroma na podlagi predloženih dokazil ne izpolnjuje pogojev za nadaljnje prejemanje štipendije. Po tej določbi ZŠtip mora štipendist letnik, v katerega je bil ponovno vpisan, uspešno zaključiti še v času enoletnega mirovanja, oziroma najkasneje do zaključka enoletnega mirovanja, to je do konca študijskega leta, v katerem štipendijsko razmerje miruje. Tožnica drugega letnika v času mirovanja štipendijskega razmerja, to je v času trajanja študijskega leta 2012/2013, ni zaključila. S tem pa je izpolnjen dejanski stan iz 6. alineje 49. člena ZŠtip za prenehanje štipendijskega razmerja, čeprav je tožnica kasneje opravila vse študijske obveznosti za drugi letnik in dne 30. 6. 2014 tudi diplomirala. Posledično je tožnica dolžna po 1. odstavku 50. člena ZŠtip vrniti štipendijo. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala odpravo upravnih odločb toženca in ugotovitev, da obveznost vračila štipendije ni nastala.
izredna denarna socialna pomoč – denarna socialna pomoč – zavrženje tožbe – vročanje
Tožena stranka je izpodbijane dokončne odločbe (zavrnitev izredne denarne socialne pomoči) z dne 13. 6. 2013, 8. 7. 2013, 18. 6. 2013 in 13. 3. 2014 v predsodnem postopku tožnici vročala na pravi naslov, to je naslov C. ulica 188, D., ki ga je tožnica sama navedla tako v vlogah, vloženih pri Centru za socialno delo, za uveljavljanje pravic, kot v pritožbah. Tožnica je imela v času od 21. 6. 2013 do 12. 7. 2013, ko so se ji vročale izpodbijane dokončne odločbe, prijavljeno stalno prebivališče na naslovu C. ulica 188, D.. Pošta je bila šele dne 27. 3. 2015 seznanjena, da tožnica ne prebiva več na tem naslovu. Tožnica na prijavljenem prebivališču v stanovanjski hiši v C. Ulici 188 D. ni imela hišnega predalčnika, so ji pa bila puščena obvestila o poštni pošiljki. Stranki se v postopku vroča na dejanski naslov prebivališča, če je ta znan. V konkretnem primeru je bil to naslov C. ulica 188, D.. Razlog, zakaj pisanj vročevalec na tem naslovu ni puščal v hišnem predalčniku, je bil na tožničini strani. Bila pa je o prispelih pošiljkah obveščena in ni bilo nobene ovire, da ne bi mogla pošiljk dvigniti in biti seznanjena z odločbami oziroma, da se ne bi štele odločbe za vročene.
Tožbe, vložene zoper izpodbijane dokončne odločbe, so bile vložene po preteku 30 dnevnega roka. Zato je sodišče prve stopnje tožbo (zadeve so se združile v en postopek) pravilno zavrglo kot prepozno (na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP).
ZSVarPre člen 27, 27/1, 31, 31/1. Evropska konvencije o varstvu človekovih pravic člen 41. Pravilnik o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku dodelitve denarne socialne pomoči člen 3, 3/2, 3/2-2. ZPŠOIRSP člen 18. URS člen 14, 22.
denarna socialna pomoč - zmotna uporaba materialnega prava - lastni dohodek - denarna odškodnina Evropskega sodišča za človekove pravice
Odškodnine Evropskega sodišča za človekove pravice, ki jo je tožnica prejela za nepremoženjsko škodo v sporu zoper Republiko Slovenijo, ni mogoče šteti za tožničin dohodek (pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za nadaljnje prejemanje javnih sredstev), torej da si sama s to odškodnino zagotavlja preživetje, temveč gre za pravično zadoščenje, kot je opredeljeno v 41. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic. Kot to izhaja iz 14. člena (enakost pred zakonom) in 22. člena Ustave RS je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Zato ni razumne podlage, da bi bile pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev različno obravnavane osebe, ki jim je bila na podlagi sodbe ESČP oziroma v zvezi s sodbo ESČP priznana odškodnina. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odpravilo odločbi tožene stranke in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici izplačati že zapadle neizplačane zneske denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka.
ZSDP-1 člen 79, 79/3, 83, 83/1, 83/2, 120. ZPP člen 243.
delno plačilo za izgubljen dohodek - izvedenec - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Tožnica je v konkretnem primeru uveljavljala pravico do delnega plačila za izgubljen dohodek. Sodišče nima strokovno - medicinskega znanja, da bi lahko v nasprotju z 243. členom ZPP samo ali celo mimo izpovedi dr. B.B., zaslišanega kot izvedene priče, ugotavljalo objektiviziranost v številnih listinskih medicinskih izvidih zapisanih diagnoz, kaj šele, da bi kvalificirano ocenjevalo težo atopijskega dermatitisa, dokazanost alergije na več osnovnih živil ali obstoj kronične encefalopatije, ki naj bi jo bilo mogoče potrditi le z ustrezno slikovno diagnostiko, ki pri otroku ni bila izvedena. Zaradi nerazčiščenih strokovno medicinskih vprašanj glede obstoja ali neobstoja težkih kroničnih bolezni in stanj iz seznama bolezni, ki je kot Priloga sestavni del Pravilnika o kriterijih za uveljavljanje pravic otrok, ki potrebujejo posebno nego in varstvo, dejansko stanje ni razjasnjeno do takšne stopnje, da bi na dokazni zaključek prvostopenjske sodbe bil mogoč preizkus pravilne uporabe materialnega prava. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo pravico do delnega plačila za izgubljen dohodek iz naslova družinskih prejemkov in toženi stranki naložilo, da s posebno odločbo odmeri višino delnega plačila, spremenilo tako, da je zadevo vrnilo v ponovno predsodno upravno odločanje.
ZDSS-1 v tretjem odstavku 28. člena določa, da se v primeru, če na poravnalni narok ali na prvi narok za glavno obravnavo ali na kakšen poznejši narok ne pride nobena stranka, narok preloži. Če tudi na naslednji narok ne pride nobena stranka, se šteje, da je tožeča stranka tožbo umaknila. Sodišče prve stopnje je razpisalo prvi narok. Iz zapisnika je razvidno, da se tega naroka ni udeležila nobena od vabljenih strank. Sodišče prve stopnje je nato razpisalo nov narok, ki se ga prav tako ni udeležila nobena od vabljenih strank. Zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožba umaknjena in pravilno ustavilo postopek.