Predlagatelji so sprva vložili predlog za vrnitev zaplenjenega premoženja v upravnem postopku, kasneje pa še v nepravdnem. Prvega so umaknili, izbrali so torej nepravdni postopek. V tem postopku jim mora zato biti omogočena celovita vsebinska presoja utemeljenosti njihovega predloga - a največ takšna, kot bi je bili deležni v vsakem od obeh možnih postopkov. Ne glede na to posebnost je predlog lahko materialnopravno utemeljen le, če je (oziroma bi bil) utemeljen po določbah vsaj enega od predpisov, torej bodisi po določbah ZIKS bodisi po določbah ZDen.
Vrhovno sodišče ne najde nobene podlage za razlago, da je predlagateljem treba vrniti odvzeto premoženje ne glede na obe zakonski ureditvi oziroma tako, da bi sodišče ugotovilo predlogu za vrnitev premoženja, odvzetega po 1. oz. 2. točki prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ, pod drugačnimi pogoji, pogoji, ki jih predpisuje ZIKS. Takšna razlaga bi povzročila neenako obravnavo položajev, ki jih je sodna praksa več kot dve desetletji obravnavana enako, in bi zato pomenila nedopusten poseg v pravico do enakega varstva pravic.
Nova pravna ureditev postavitve odrasle osebe pod skrbništvo sledi spoznanju, da osebe z duševno boleznijo niso nujno popolnoma nesposobne za sklepanje pravnih poslov ali nastopanje v vseh pravnih postopkih v vseh vlogah. Sodišče mora v nepravdnem postopku za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo najprej ugotoviti, ali oseba res ne more sama poskrbeti za svoje pravice in koristi in če, na katerih področjih življenja in v kakšnem obsegu potrebuje pomoč. Ne glede na navedbe v predlogu ali pobudi za začetek postopka po uradni dolžnosti, mora preveriti sposobnosti osebe na vseh področjih vsakdanjega življenja, po ugotovitvi, pri katerih zadevah in kakšno pomoč oseba potrebuje, pa mora pri opredelitvi skrbnikovih nalog upoštevati temeljno načelo, da sme v samostojnost in duševno integriteto osebe poseči le toliko, kolikor je nujno potrebno za zaščito njenih koristi.
Predlog se zavrne.
V primeru, ko je ugotovljeno, da je pogodba o hipotekarnem kreditu v celoti nična, ker po odpravi nepoštenega pogoja o valuti kredita v CHF ne more več obstajati, je potrošnik dolžan banki vrniti prejeti znesek kredita v evrski vrednosti na dan izplačila kredita, ne pa tudi plačati nadomestila za uporabo sredstev, izplačanih na podlagi te pogodbe.
Dogovor o tuji valuti je v konkretnem primeru predstavljal bistveno sestavino pogodbe. Sporna kreditna pogodba zato brez pogodbenega pogoja o valutni klavzuli ne more obstajati, ne da bi sodišče aktivno poseglo v njeno bistvo in pogodbo preoblikovalo. Ker pravo EU ne dopušča spreminjanja pogodbenega pogoja (valutne klavzule) s spremembo valute, kar bi po slovenskem pravu lahko vodilo do delne ničnosti, je sankcija ničnosti celotne pogodbe v konkretnih okoliščinah razumen in primeren ukrep, ki omogoča ponovno vzpostavitev dejanskega ravnotežja med pravicami in obveznostmi sopogodbenikov. Takšna sankcija zagotavlja polni učinek Direktive 93/13, učinkovito varstvo potrošnika in ima odvračalni učinek.
Sodni svet mora v vsakem posameznem primeru glede na dejstva in okoliščine konkretnega primera presoditi, ali je kršitev oziroma dopustitev kršitve predpisov po svoji teži in pomenu taka, da utemeljuje izrek sankcije razrešitve. Na ta način mu je zakonodajalec prepustil določeno polje lastne presoje, da lahko ob upoštevanju vseh bistvenih okoliščin konkretnega primera odloči na najprimernejši način. Glede na navedeno je kršitev oziroma dopustitev kršitve predpisov v zvezi z dodeljevanjem zadev, ki ima za posledico razrešitev predsednika sodišča, nedoločen pravni pojem. Nedoločen pravni pojem je namreč usmerjen na opredeljevanje dejanskega stanu v pravni normi. Diskrecijski pravici se približuje, kolikor ima upravni organ pri uporabi (napolnjevanju vsebine) nedoločenega pravnega pojma določeno polje proste presoje.
Po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZS se predsednika sodišča razreši funkcije predsednika, če krši ali dopusti kršitev predpisov v zvezi z dodeljevanjem zadev. To pomeni, da se njegova odgovornost vzpostavi na podlagi ugotovljenih kršitev teh predpisov. Predsednik sodišča je namreč kot nosilec obveznosti (dolžnosti) za svoje ravnanje pravno odgovoren, saj je za kršitev njegovih obveznosti predvidena sankcija. Ne gre torej za objektivno ali subjektivno (krivdno) odgovornost na podlagi splošnih pravil o civilni odškodninski odgovornosti, ampak za ugotavljanje obstoja kršitve predpisov (vzrok), za katero je kot pravna posledica predvidena razrešitev (posledica).
Sodna kontrola nad odločanjem Sodnega sveta v postopku razrešitve predsednika sodišča, v katerem mu je pri razlagi nedoločenega pravnega pojma dopuščeno določeno polje lastne presoje, je zadržana in v tem pogledu podobna sodni kontroli nad uporabo prostega preudarka. Sodna presoja je omejena zlasti na presojo vprašanja, ali Sodni svet meril za konkretiziranje nedoločenega pravnega pojma ni uporabil v očitnem nasprotju z vrednostnimi opredelitvami zakona. Sodišče v okviru sodne kontrole te meje prostega preudarka ne sme nadomestiti z lastnim, saj bi šlo v tem primeru za kršitev načela delitve oblasti. Odločbe, pri katerih je upravnemu organu odprt določen manevrski prostor lastne presoje, morajo biti izdane v okviru in v skladu z namenom zakonskega pooblastila. Da bi sodišče lahko presojalo zakonitost odločbe upravnega organa, izdane po prostem preudarku, mora biti v njej navedena ocena zakonskega dejanskega stanja, dejansko stanje, pomembno za zakonito in pravilno odločbo, dokazi, ki utemeljujejo obstoj teh dejstev, in preudarki, ki so upravni organ vodili pri odločanju.
Vrhovno sodišče je v zadevi X Ips 54/2024 prekinilo postopek odločanja o reviziji in vložilo zahtevo za oceno ustavnosti drugega odstavka 111. člena ZDavP-2, ki ureja zavarovanje izpolnitve pričakovane davčne obveznosti, kadar ta presega 50.000,00 EUR, brez potrebe po presoji obstoja razlogov za takšno zavarovanje. Ker gre tudi pri odločanju o reviziji v tem sporu za v bistvenem enako zadevo in za ista pravna vprašanja oziroma za ista vprašanja skladnosti določbe ZDavP-2 z Ustavo Republike Slovenije, je Vrhovno sodišče v skladu z drugim odstavkom 23. člena ZUstS prekinilo tudi postopek odločanja o tej reviziji.
Zakonodajalec je z uzakonitvijo možnosti dodeljevanja zadev z zamikom želel čimbolj izenačiti čas reševanja zadev in tako zagotoviti pravico strank do enakega varstva v postopku (22. člen Ustave) in do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja (prvi odstavek 23. člena Ustave). Ta cilj zakonodajalca je legitimen in s tako zakonsko ureditvijo ni prekomerno posegel v pravico do zakonitega sodnika, če so pravila načina dodeljevanja določena objektivno in vnaprej. Po presoji Vrhovnega sodišča tudi ni v nasprotju s pravico do zakonitega sodnika, če so pravila dodeljevanja zadev z zamikom konkretizirana v letnem razporedu dela. Pomembno je, da so tudi ta pravila objektivna in določena vnaprej, da so odredbe vodje oddelka o razlogih za prednostno reševanje zadev transparentne ter je omogočena časovna sledljivost odredbe in dodelitve.
Zamudne obresti, kot oblika denarnega nadomestila zaradi omejitve uporabe nepremičnine pred pravno razlastitvijo, lastniku pripadajo vse od odvzema posesti na nepremičnini, zgolj obračunajo se ob določitvi odškodnine za razlaščeno nepremičnino, saj do takrat ni osnove, od katere bi se izračunal odstotni delež in ni znan čas, v katerem obresti tečejo. Zamudne obresti se torej zgolj odmerijo ob določitvi odškodnine za razlaščeno nepremičnino, pravica do njihovega plačila pa nastaja kontinuirano v času omejene uporabe nepremičnine. Zamejitev višine zamudnih obresti iz osmega odstavka 109. člena ZUreP-3 ne velja za čas pred začetkom uporabe ZUreP-3 1. 6. 2022.
Golo dejstvo, da je zavezancu za davek sklep o začetku DIN vročen šele po tem, ko je ta postopek (oziroma njegov ugotovitveni in dokazni del) že zaključen, še ne pomeni avtomatično kršitve 22. člena Ustave.
Izpodbijana odločitev sodišča druge stopnje sloni na drugačnem materialnopravnem zaključku o nujnosti informiranja porokov in zastaviteljev, ne pa v drugačni presoji standarda izpolnitve pojasnilne dolžnosti, zato ne gre za sodbo presenečenja.
Odvetnik ve, da s predlogom za prenos pristojnosti ne bo uspel. O tem v danem primeru - glede na številne predhodno vložene predloge in jasno prakso Vrhovnega sodišča - ne more biti resnega dvoma. To pomeni, da abstraktno predlagalno upravičenje iz 67. člena ZPP uresničuje mimo namena tega instituta ter v neposrednem nasprotju z načelom ekonomičnosti in hitrosti postopka. Še več: uresničuje ga prav s ciljem, da se to načelo ne bi udejanjilo. Tak cilj pa je v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (drugi odstavek 11. člena ZPP; glej tudi drugi odstavek 11. člena ZOdv).
Takšna špekulativna ravnanja ne morejo uživati pravnega varstva in takšne vloge ni mogoče upoštevati - ni dovoljena. Prvi odstavek 11. člena ZPP namreč sodišču nalaga, da onemogoči vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke in drugi udeleženci v postopku.
Ker navideznega predloga za prenos pristojnosti ni zavrglo že pristojno sodišče, je predlog zavrglo Vrhovno sodišče. Ob tem je odvetnika tudi denarno kaznovalo.
Prenehanje pravovarstvenega zahtevka zaradi zastaranja zgolj zato, ker stranka napačno oblikuje svoj tožbeni predlog z zahtevo za sodno varstvo, h kateri je bila izrecno napotena s strani zapuščinskega sodišča, in kar je spregledalo tudi pravdno sodišče, prekomerno posega v pravico stranke do sodnega varstva.
Vrhovno sodišče ob preizkusu izpodbijane odločitve sodišča druge stopnje (367. in 370. člen ZPP) ugotavlja, da je sodba sodišča druge stopnje v zadostni meri in dovolj konkretno obrazložena, zato zatrjevane kršitve 22. in 25. člena Ustave RS niso podane. Do vprašanja, ali so razlogi sodišča druge stopnje tudi materialnopravno pravilni, pa se Vrhovno sodišče ne opredeljuje, saj presega domet dopuščene revizije.
Zahteva po tako opravljeni dolžnosti ni contra legem, torej v nasprotju z nacionalno pravno ureditvijo pojasnilne dolžnosti v 6. in 7. členu ZpotK. Kot že pojasnjeno, se vprašanje, ali je bila pojasnilna dolžnost ustrezno opravljena, presoja ob upoštevanju celotne pravne ureditve - poleg 6. in 7. člena ZPotK tudi določb o nepoštenosti pogodbenega pogoja, načela vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ ter meril SEU v zvezi z Direktivo 93/13. Zato ni mogoče pritrditi toženkini tezi o prepovedanem retroaktivnem širjenju pravnega standarda.
Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-85/21-11 z dne 24. 10. 2024 ocenilo, da 95. člen ZDavP‑2 tudi po spremembi z novelo ZDavP-2J ni v neskladju ne z 2. in ne 29. členom Ustave.
Tudi davčne obresti nastanejo tako kot samo davčno razmerje, po volji zakonodajalca, takoj, ko so za to izpolnjeni zakonski pogoji (ex lege), za vsak dan v obdobju obrestovanja in ne šele z izdajo akta, v katerem bi bile ugotovljene. S tega vidika je mogoče govoriti tudi o (do uveljavitve spremembe) zaključenem pravnem položaju davčnih zavezancev glede obrestne obveznosti iz 95. člena ZDavP-2, v katerega pa je, če se sprejme razlaga Upravnega sodišča, očitno povratno obremenjujoče poseženo, saj so za obdobje, ko novela še ni veljala (za obdobje pred 1. 1. 2017), dolžni na podlagi kasneje zaključenega davčnega inšpekcijskega postopka plačati obresti, ki jim sproti niso nastajale, saj je bila obrestna mera nižja.
Ob uporabi določbe prvega odstavka 71. člena ZDavP-2J je do ustavno skladnega rezultata z vidika 155. člena Ustave mogoče priti le tako, da se iz nje izloči materialnopravne določbe glede obrestovanja v postopkih davčnega inšpekcijskega nadzora kot posebnih upravnih postopkih, ki se začnejo po uradni dolžnosti in zajemajo nadzor nad upoštevanjem zakonov v preteklih (zaključenih) davčnih obdobjih. Ker je zaradi teh posebnosti (nedopustno) povratno učinkovanje teh določb toliko bolj izraženo in za davčne zavezance obremenjujoče, bi zato vključitev teh postopkov v pravilo iz prvega odstavka 71. člena ZDavP-2J morala biti izrecno zakonsko določena.
Sodišči prve in druge stopnje sta v okoliščinah konkretnega primera, ko predlagateljici ni mogoče očitati neskrbnosti pri označevanju potrdila o vložitvi tožbe v elektronskem zemljiškoknjižnem predlogu za zaznambo spora, prestrogo razlagali določbe prvega in drugega odstavka 146. člena ZZK-1 ter nepravilno šteli, da procesne predpostavke za vsebinsko odločanje o predlogu niso izpolnjene. S prestrogo razlago določbe četrtega odstavka 146. člena ZZK-1 pa predlagateljici neutemeljeno očitane pomanjkljivosti tudi nista pustili odpraviti v ugovornem postopku, s čimer sta izvotlili njeno ustavno pravico do sodnega varstva (23. člen URS).
Vzročna zveza bo v situacijah, ko je neko ravnanje s škodnim dogodkom v tesni, na pogled očitni povezavi, praviloma podana. Če sodišče ob izsledkih dokaznega postopka in pravnega vrednotenja vendarle oceni, da vzročne zveze ni, mora svoj sklep še bolj jasno in konkretno obrazložiti. Zdravemu razumu se namreč upira misel, da ni nečesa, kar se zdi očitno, da je. Smisel obrazložitve je ravno v tem, da pri naslovniku dosežemo t.i. pomiritveni občutek – da naslovnik ve, zakaj je sodišče odločilo tako in ne drugače.