BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ - IZVRŠILNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00038432
URS člen 23. ZBPP člen 1, 1/1, 1/2, 1/3, 7, 8, 8-4, 24, 24/1, 24/1-1, 26, 26-4, 28, 28/2, 28/2-1. ZIZ člen 55.
dopuščena revizija - brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - upravičenost do brezplačne pravne pomoči - izjema od splošnega pravila dodeljevanja BPP - izvršilni postopek - ugovor zoper sklep o izvršbi - sestava in vložitev pritožbe - razlaga zakona - pravica do sodnega varstva - zavrnitev revizije
Po četrti alineji 8. člena ZBPP je mogoče dolžniku v izvršilnem postopku dodeliti BPP ne le za sestavo in vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi, temveč tudi za sestavo in vložitev pritožbe zoper odločitev o ugovoru zoper sklep o izvršbi.
URS člen 155, 155/2, 156. ZUstS člen 23, 23/1, 23/2. ZV-1 člen 199b, 199b/4, 199b/5, 199b/6, 199b/6-1, 199b/6-3, 199b/7, 199e, 199e/1, 199e/2, 199e/5.
dopuščena revizija - nadomestilo za rabo vode - vodna pravica - odmera nadomestila - retroaktivna veljavnost zakona - retroaktivna veljavnost novele zakona - poseganje v pridobljene pravice - postopek za oceno ustavnosti zakona - prekinitev postopka do odločitve Ustavnega sodišča
Revizijski postopek se prekine do odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije o zahtevi za oceno ustavnosti določb 4. in 5. odstavka ter 1. in 3. alineje 6. odstavka ter 7. odstavka 199.b člena, 1. odstavka in 1. stavka 2. odstavka 199.e člena v zvezi s 5. odstavkom istega člena Zakona o vodah (Uradni list RS, št. 67/02, 2/04 – ZZdrI-A, 41/04 – ZVO-1, 57/08, 57/12, 100/13, 40/14, 56/15 in 65/20).
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00038390
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 47. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 2, 2-b, 46, 46/1, 46/1-ia. URS člen 22, 23. ZMZ-1 člen 2, 2-6, 31, 41, 41/2, 49, 49/1, 49/1-2, 49/1-3, 52, 70. ZUS-1 člen 30, 33, 37, 37/2, 64, 65, 85, 85/1, 85/1-1, 94, 94/1. ZUP člen 213, 213/1, 219, 221, 221/1.
dopuščena revizija - mednarodna in subsidiarna zaščita - že priznan status subsidiarne zaščite - status begunca - odprava odločbe - ponovljeni postopek - ponovni postopek za priznanje mednarodne zaščite - delna odločba - enoten postopek - enotni postopek za priznanje mednarodne zaščite - oblikovanje izreka - učinkovito pravno sredstvo - spor polne jurisdikcije - ugoditev reviziji - zmotna uporaba materialnega prava
Celovita in de novo presoja zakonitosti izpodbijanega akta v upravnem sporu mora biti omejena zgolj na presojo tega, kar tožnik zahteva po vsebini, ne glede na to, ali je vložil tožbo v sporu polne jurisdikcije, izpodbojno tožbo ali kakšno od drugih oblik tožbe, če so zanjo izpolnjeni zakonski pogoji. Tako v primeru spora, kot je obravnavani, odločanje o zakonitosti priznanja subsidiarne zaščite ni niti predmet tožbenega zahtevka po vsebini niti odločanja sodišča v upravnem sporu, saj tega tožnik ne izpodbija. Odločba, s katero je bila tožniku priznana mednarodna zaščita v obliki subsidiarne zaščite, se lahko v upravnem sporu, v katerem se s tožbo izpodbija taka odločba zato, ker mu ni bil priznan status begunca, spremeni oziroma odpravi le, če je tožba utemeljena iz razlogov, ki se nanašajo na zavrnitev podelitve statusa begunca. Sicer je treba tožbo zavrniti kot neutemeljeno.
Ne iz ZMZ-1 ne iz Procesne direktive II ne izhaja niti obveznost niti pooblastilo upravnega organa revidentke, da bi o prošnji za mednarodno zaščito moral odločiti kot o dveh ločenih samostojnih zahtevkih in s tem v dveh ločenih točkah izreka. Zaradi tega tudi upravni organ revidentke o vprašanju podelitve statusa subsidiarne zaščite ne more izdati delne odločbe v nobeni fazi postopka, niti v primeru ponovnega odločanja po odpravi izpodbijane odločbe s strani Upravnega sodišča.
Za zaščito pravnega položaja prosilca v situaciji, kot je obravnavana, lahko tudi po odpravi odločbe o priznanju statusa mednarodne zaščite s strani Upravnega sodišča, tožena stranka izda v nadaljnjem postopku odločanja o mednarodni zaščiti začasno odločbo.
V primeru vrnitve zadeve v ponovni postopek po odpravi odločbe, s katero je bil osebi predhodno priznan status subsidiarne zaščite, o tem statusu pristojni organ ne more odločiti z delno odločbo.
Tudi v tem primeru je očitno, da bi izpolnitev sodbe Upravnega sodišča v dani procesni situaciji pomenila, da bi že po izdani odločbi o priznanju statusa begunca tožniku morala revidentka izdati tudi (delno) odločbo o priznanju statusa subsidiarne zaščite, da bi s tem izpolnila zahteve, ki so ji bile naložene s strani Upravnega sodišča v okviru izpolnitve sodbe. Za to pa ne le, da nima to stališče ustrezne opore v materialnem in procesnem pravu, temveč tudi vsebinsko in sistemsko ni smiselno.
Vrhovno sodišče ne vidi prepričljivih razlogov, ki bi utemeljevali odstop od stališča, da je pravica do mednarodne zaščite ena pravica, ki se na podlagi prošnje za mednarodno zaščito podeli v dveh oblikah, in sicer kot status begunca oziroma status subsidiarne zaščite. Prav tako ostaja na stališču, da pri posamezni obliki pravice ne gre za samostojni zahtevek, ampak se v okviru odločanja o prošnji odloča zgolj o zahtevku za priznanje mednarodne zaščite.
Ključno vprašanje je, v katerem trenutku postane oseba subjekt kazenskega postopka, torej nosilec temeljnih procesnih jamstev, med njimi tudi privilegija zoper samoobtožbo. Pri tem je odločilen dejanski začetek kazenskega postopka in ne dejstvo, kdaj je bil kazenski postopek formalno uveden. Šteje se, da se kazenski postopek zoper osumljenca dejansko začne tisti trenutek, ko je policijsko preiskovanje osredotočeno – zoženo proti enemu možnemu storilcu, tako, da policija te osebe ne obravnava več kot občana, ki lahko da kakšno koristno informacijo o kaznivem dejanju ali storilcu, temveč kot domnevnega storilca tega kaznivega dejanja. Vprašanje osredotočenosti suma in z njim povezano priznanje procesno pravne subjektivitete posameznika vselej ostaja quaestio facti vsakega konkretnega primera.
Glede na navedeno Vrhovno sodišče zaključuje, da ob prvem razgovoru obsojenke s policistom M. J. sum storitve kaznivega dejanja nanjo še ni bil osredotočen, zato jo policist ni bil dolžan poučiti po določbi četrtega odstavka 148. člena ZKP, ko pa je policist z njo nadaljeval razgovor in je že bil seznanjen z izjavo oškodovanca, da ga je poškodovala obsojenka, pa bi obsojenko moral seznaniti s pravico do privilegija zoper samoobtožbo. Kljub temu, da tega ni storil, nož, s katerim je bil zaboden oškodovanec, ne predstavlja nedovoljenega dokaza, saj bi ga organi pregona v vsakem primeru našli ob ogledu stanovanja, v katerem je bilo storjeno kaznivo dejanje.
Dokaznega predloga, katerega namen je ugibanje, kaj bi lahko za mnenje izvedenca psihiatra pomenila vsebina zdravstvene dokumentacije o obsojenkini poškodbi glave, ni mogoče šteti za ustrezno konkretiziranega. Gre za tako imenovani fishing expedition, v okviru katerega obsojenčeva obramba ni konkretno navedla, na podlagi česa zaključuje, da bi medicinska dokumentacija o obsojenkini poškodbi glave privedla do drugačne odločitve sodišča v zvezi z obsojenkino zmožnostjo zavedati se pomena svojega ravnanja.
DAVKI - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00039072
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 22. ZDavP-2 člen 139, 140. ZUS-1 člen 2, 2/3, 64, 64/3. ZUP člen 281, 281/1.
dopuščena revizija - davek od dohodkov pravnih oseb (DDPO) - odprava upravnega akta - ponovljeni postopek - ponovni davčni inšpekcijski nadzor - zapisnik - zapisnik o inšpekcijskem postopku - napačna vročitev - pravica do izjave v postopku - dejstva in dokazi - ugoditev reviziji - kršitev pravice do izjave
V ponovljenem postopku je bil opravljen nov davčni inšpekcijski nadzor, izdan nov zapisnik in četudi bi bila vsebina identična prejšnjemu, morda ne bi bili identični ugovori revidenta zoper to vsebino. Revident bi lahko ponudil nove argumente, za kar je bil potencialno prikrajšan. Ustavna kategorija enakega varstva pravic (22. člen Ustave) med drugim zagotavlja tudi pravico do izjavljanja v postopku glede celotnega procesnega gradiva, ki je v sodnem spisu in lahko vpliva na odločitev sodišča. Glede na to, da ima enako varstvo pravic v upravnem postopku poseben pomen (glej 8. točko obrazložitve), lahko zaključimo, da se pravica do izjavljanja glede procesnega gradiva razteza tudi na upravni spis. Glede tega Vrhovno sodišče dodaja, da pomeni v obravnavanem primeru navedena pravica do izjavljanja pravico, da sodišče omogoči izjaviti se o upravnem spisu in morebitno kršitev te pravice v upravnem postopku lahko tudi samo sanira. Ob tem Vrhovno sodišče še poudarja, da je kršitev pravice do izjave lahko podana tudi, če bi gradivo, glede katerega stranki ni bila zagotovljena pravica do izjave, na odločitev lahko vplivalo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO
VS00037560
Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlametna in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES člen 17. Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov člen 1. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 7, 8. URS člen 35, 38. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 10.
revizija - pravni interes za revizijo - povrnitev nepremoženjske škode - varstvo osebnih podatkov - kolizija ustavnih pravic - pravica do zasebnosti - pravica do svobode izražanja - relativna javna oseba - potek časa - izguba lastnosti - objava na svetovnem spletu - umik objave - arhiv objav - izbris podatkov - pravica do pozabe - sodna praksa SEU - sodba praksa ESČP - dopuščena revizija
S pravico do pozabe se označuje pravica osebe, da zahteva izbris določenih osebnih podatkov oziroma informacij, na podlagi katerih jo je mogoče identificirati. Učinek umika člankov v omejeno dostopen arhiv je skoraj enak izbrisu, saj se s takšnim tehničnim ukrepom lahko izključi pravica do informiranja pomembnega dela naključnih uporabnikov interneta in iskalcev aktualnih novic. Tudi za takšno omejevanje svobode izražanja in informiranja morajo zato obstajati utemeljeni razlogi.
Posameznik po izteku dogodka, zaradi katerega je bil relativna javna oseba, ne izgubi lastnosti javne osebe. V zvezi s tem dogodkom bo vedno ohranil tak status. Udeležbe v dogodku pač ne more izključiti za nazaj. Drugo pa je vprašanje, ali je po poteku tega dogodka upravičen do anonimnosti in varovanja osebnih podatkov. Odgovor nanj ni enoznačen in je odvisen od vsakokratnih okoliščin primera, zlasti pomena samega dogodka, vloge osebe v javnem življenju in siceršnjega njenega vedenja in nastopanja v javnosti, interesa javnosti do dostopa informacije v določenem času po preteku dogodka, vsebine in oblike objave.
Pretirana in v nasprotju s poslanstvom medijev bi bila zahteva, da sami sprotno, vsakodnevno preverjajo aktualnost svojih preteklih objav, so pa to dolžni zahtevo upravičene osebe in tedaj po potrebi tudi ustrezno ukrepati.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00038973
OZ člen 618. URS člen 33. ZPP člen 339, 367a, 367a/1.
dopuščena revizija - najemno razmerje - najem nepremičnine - nepremičnina v lasti občine - obrt - skupni podjem - nadaljevanje najema - bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Revizija je dopuščena glede vprašanj najema občinskega zemljišča za potrebe kamnoseške delavnice, po smrti očeta ter glede pravne varnosti z vidika pravice do premoženja. Predlagatelj je sin pokojnega kamnoseka, ki je v isti delavnici že za časa očetovega življenja opravljal svojo obrt.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00036934
URS člen 22. ZUS-1 člen 20, 20/2, 51, 51/1, 51/2, 52, 59, 59/1, 59/2, 59/2-1, 59/2-2, 59/2-3, 59/3, 60. ZPP člen 285, 286, 286/1, 286/3, 286/4. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
izbris iz registra stalnega prebivalstva - odškodnina zaradi izbrisa - pogoji za priznanje odškodnine - dokazni predlog za zaslišanje strank - glavna obravnava v upravnem sporu - odločitev brez glavne obravnave - neizvedba glavne obravnave - restriktivna razlaga izjem - materialno procesno vodstvo - nova dejstva in dokazi - obrazloženost dokaznega sklepa - pravica do enakega varstva pravic - pravica do izjave - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Glavna obravnava je v upravnem sporu namenjena tudi odločanju o tem, katere dokaze je treba izvesti za razjasnitev spornega dejanskega stanja. Zato izvedba glavne obravnave ni odvisna od presoje, katere dokaze je mogoče oziroma potrebno izvesti na glavni obravnavi, temveč je (tudi) to presojo treba opraviti prav na sami glavni obravnavi. Presoja, ali so izpolnjeni pogoji za izvedbo predlaganih dokazov na glavni obravnavi, po izrecnem stališču Ustavnega sodišča tako ni dopustni izjemni razlog, da bi Upravno sodišče odreklo izvedbo glavne obravnave.
Iz zakona izhaja, da je tudi ob podanih razlogih iz druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 stvar nadaljnje procesne odločitve Upravnega sodišča, ali bo odločilo na seji ali po izvedeni glavni obravnavi. Ker pa opustitev izvedbe glavne obravnave iz tam navedenih razlogov pomeni kršitev človekove pravice strank do glavne obravnave iz 22. člena Ustave, Upravno sodišče navedene zakonske določbe ne sme (več) uporabiti kot podlago za odločanje na seji.
Tudi v upravnem sporu je treba strankam zagotoviti, da ob ustreznem materialnem procesnem vodstvu uresničijo svojo pravico do nadaljnjega navajanja dejstev in predlaganja dokazov skladno s 286. členom ZPP.
Opustitev izvedbe glavne obravnave zgolj zato, ker že v sami tožbi navedena dejstva ali dokazi niso dovoljeni ali upoštevni (kot to izhaja iz druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1), v to upravičenje strank iz ZPP nedopustno posega. Na prvem naroku za glavno obravnavo pa je tudi uresničljiva možnost Upravnega sodišča, da ob med strankama spornem dejanskem stanju samo odloči o tem, da bo izvedlo za odločitev pomembne dokaze, tudi če jih stranke niso predlagale (drugi odstavek 20. člena ZUS-1).
V upravnem sporu je treba dati stranki možnost, da se z morebitno pomanjkljivostjo dokaznih predlogov glede njihove substanciranosti seznani in jo tudi odpravi. Temu služi institut materialnega procesnega vodstva, v okviru katerega mora pred sprejetjem dokaznega sklepa na glavni obravnavi oziroma v pripravljalnem postopku v upravnem sporu sodnik zagotoviti razjasnitev navedene okoliščine.
Upravno sodišče s tem, ko v primeru spornega dejanskega stanja ne izvede glavne obravnave, bistveno krši določbe postopka v upravnem sporu in nedopustno posega v pravice strank do glavne obravnave iz 22. člena Ustave. V primeru, da so podani ustavno dopustni in zakonsko predpisani izjemni razlogi, da glavne obravnave ne izvede, pa mora to v svoji sodbi jasno in izrecno obrazložiti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00037561
URS člen 19, 22, 50, 51, 52, 52/2. ZDZdr člen 1, 1/2, 3, 3/2, 8, 8/2, 74, 74/1, 75. ZNP-1 člen 42.
zadržanje na varovanem oddelku socialno varstvenega zavoda - pogoji za sprejem - zdravljenje - obstoj milejšega ukrepa - dopuščena revizija
Nesorazmerno oziroma v nasprotju z namenom varovanja je vsako zadrževanje na varovanem oddelku SVZ, če niso kumulativno izpolnjeni vsi pogoji za sprejem iz prvega odstavka 74. ZDZdr. Pogoji niso izpolnjeni, če ta ukrep ni prilagojen zdravstvenim potrebam nasprotne udeleženke in bi bil zanjo po spoznanjih psihiatrične stroke primernejši milejši ukrep, in to ne glede na to, ali je predviden z zakonom ali ne.
Določba drugega odstavka 52. člena Ustave ustvarja pozitivno obveznost države, da na normativni in izvedbeni ravni, kolikor to le dopuščajo njene finančne možnosti, sprejme celovite ukrepe za uresničevanje človekovega dostojanstva oseb z duševnimi motnjami.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00037669
ZP-1 člen 11a, 11a/2, 156, 156/1, 156/1-3.. URS člen 31.
kršitev materialnih določb zakona - prepoved ponovnega sojenja v isti stvari - ne bis in idem - zavrženje kazenske ovadbe - umik predloga za pregon - razmerje med prekrški in kaznivimi dejanji
Načelo ne bis in idem ne more predstavljati ovire za kasnejši prekrškovni postopek, saj zavrženje kazenske ovadbe s strani državnega tožilca (ki ni bilo posledica uspešno zaključenega postopka poravnavanja ali odloženega pregona) ne predstavlja odločbe, ki bi imela učinek pravnomočno razsojene stvari in bi preprečevala ponovno obravnavanje storilca zaradi istega ravnanja v kaznovalnem (kazenskem ali prekrškovnem) postopku.
Veljavna zakonodaja narekuje razlago, da zavrženje kazenske ovadbe zaradi oškodovančevega umika predloga za pregon ne more imeti pravno relevantnih posledic za pregon prekrška, ki se nanaša na zaščito druge pravne dobrine izven razpolagalne sfere oškodovanca.
URS člen 155, 156. ZUstS člen 23, 23/1, 23/2. ZV-1 člen 199b, 199b/4, 199b/5, 199b/6, 199b/6-1, 199b/6-3, 199b/7, 199e, 199e/1, 199e/2, 199e/5.
nadomestilo za rabo vode - odmera nadomestila - retroaktivna veljavnost zakona - retroaktivna veljavnost novele zakona - poseganje v pridobljene pravice - postopek za oceno ustavnosti zakona - prekinitev postopka do odločitve Ustavnega sodišča
Revizijski postopek se prekine do odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije o zahtevi za oceno ustavnosti določb 4. in 5. odstavka ter 1. in 3. alineje 6. odstavka ter 7. odstavka 199.b člena, 1. odstavka in 1. stavka 2. odstavka 199.e člena v zvezi s 5. odstavkom istega člena Zakona o vodah (Uradni list RS, št. 67/02, 2/04 – ZZdrI-A, 41/04 – ZVO-1, 57/08, 57/12, 100/13, 40/14, 56/15 in 65/20).
URS člen 155, 156. ZUstS člen 23, 23/1, 23/2. ZV-1 člen 199b, 199b/4, 199b/5, 199b/6, 199b/6-1, 199b/6-3, 199b/7, 199e, 199e/1, 199e/2, 199e/5.
nadomestilo za rabo vode - odmera nadomestila - retroaktivna veljavnost zakona - retroaktivna veljavnost novele zakona - poseganje v pridobljene pravice - postopek za oceno ustavnosti zakona - prekinitev postopka do odločitve Ustavnega sodišča
Revizijski postopek se prekine do odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije o zahtevi za oceno ustavnosti določb 4. in 5. odstavka ter 1. in 3. alineje 6. odstavka ter 7. odstavka 199.b člena, 1. odstavka in 1. stavka 2. odstavka 199.e člena v zvezi s 5. odstavkom istega člena Zakona o vodah (Uradni list RS, št. 67/02, 2/04 – ZZdrI-A, 41/04 – ZVO-1, 57/08, 57/12, 100/13, 40/14, 56/15 in 65/20).
URS člen 155, 156. ZUstS člen 23, 23/1. ZV-1 člen 199b, 199b/4, 199b/5, 199b/6, 199b/6-1, 199b/6-3, 199b/7, 199e, 199e/1, 199e/2, 199e/5.
nadomestilo za rabo vode - odmera nadomestila - retroaktivna veljavnost zakona - retroaktivna veljavnost novele zakona - poseganje v pridobljene pravice - postopek za oceno ustavnosti zakona - prekinitev postopka do odločitve Ustavnega sodišča
Revizijski postopek se prekine do odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije o zahtevi za oceno ustavnosti določb 4. in 5. odstavka, 1. in 3. alineje 6. odstavka ter 7. odstavka 199.b člena, 1. odstavka, 1. stavka 2. odstavka in 5. odstavka 199.e člena Zakona o vodah (Uradni list RS, št. 67/02, 2/04 – ZZdrI-A, 41/04 – ZVO-1, 57/08, 57/12, 100/13, 40/14, 56/15 in 65/20).
GRADBENIŠTVO - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00036542
URS člen 22. ZUP člen 42, 43, 43/2. ZGO-1 člen 2, 2-11, 89, 89/1, 95, 95/2, 96, 96/2, 97, 103, 103/1. GZ člen 68, 68/6.
dopuščena revizija - postopek izdaje uporabnega dovoljenja - uporabno dovoljenje za del objekta - priznanje statusa stranskega udeleženca - etažni lastniki večstanovanjske stavbe - pravni interes za udeležbo v postopku - pravna korist - varstvo lastninske pravice - učinkovito varstvo pravic in pravnih interesov - ugoditev reviziji - zavrnitev tožbe
Že zaradi formalne omejitve stranske udeležbe iz ZGO-1 ni mogoče uporabiti 43. člena ZUP za določitev stranskih udeležencev v postopku izdaje uporabnega dovoljenja. Tudi sicer bi bilo v nasprotju z logično in sistemsko razlago, da bi ZGO-1 v 96. členu omejeval krog oseb, ki imajo položaj stranke v postopku izdaje uporabnega dovoljenja, v 95. členu ZGO-1, na katerega se tudi sklicuje Upravno sodišče, pa širil pravni interes za udeležbo oseb v navedenem postopku.
Uporabno dovoljenje po svoji vsebini kot javnopravni akt dovoljuje začetek uporabe objekta z vidika razmerja med investitorjem in državo kot nosilcem oblasti. Taka javnopravna odobritev uporabe objekta ali njegovega posameznega dela pa ne posega v (so)lastninsko pravico lastnikov dela objekta oziroma solastnikov skupnih delov in naprav in upravičenja, ki iz nje izhajajo. Zato tudi upravno odločanje o tem ne posega v njihov pravni položaj.
Izdaja uporabnega dovoljena, ki oblikuje javnopravno razmerje med investitorjem in državo, ima za posledico, da v tako dovoljeno uporabo objekta (oziroma njegovega dela) država ne bo posegla v okviru svojih oblastvenih pristojnosti, npr. prek ukrepa inšpektorja (150. člen in naslednji ZGO-1) ali naložitve kazni za prekršek (npr. 4. točka prvega odstavka 164. člena ZGO-1). Navedeno javnopravno razmerje pa ne posega v lastninsko pravico drugih oseb, saj uporabno dovoljenje nima razlastitvenega oziroma siceršnjega omejevalnega učinka v razmerju do navedenih lastninskih upravičenj. Take posledice ne določa niti ZGO-1 niti drug zakon. Lastniki delov objekta in solastniki skupnih delov in naprav (tožniki in druge osebe v enakem položaju) lahko zato varujejo svojo lastninsko pravico na podlagi določb SZ-1, SPZ in OZ pred morebitnimi protipravnimi posegi investitorja ali drugih oseb, ki bi s svojimi dejanji ogrožali njihovo varnost, posegali v lastninsko pravico oziroma jim povzročali protipravno škodo, ne glede na to, ali je bilo za objekt izdano uporabno dovoljenje ali ne. O zasebnopravnih upravičenjih oziroma varstvu civilnih pravic pa ne odločajo upravni organi temveč pristojna sodišča, zato tudi s tega vidika omejitev iz 96. člena ZGO-1 ne posega nedopustno v pravni položaj tožnikov in učinkovito sodno varstvo, ki jim je za to na voljo.
Le posredna možnost, da bi se prek zavrnitve izdaje uporabnega dovoljenja oziroma naložitve odprave ugotovljenih pomanjkljivosti ali drugih napak investitorju (97. člen ZGO-1 itd.) doseglo nadaljnje gradbene posege oziroma odpravo izgrajenih delov objekta, ne utemeljuje osebnega in neposrednega pravnega interesa navedenih (so)lastnikov za sodelovanje v postopku odločanja o tem, ali se dovoli uporaba navedenega objekta ali ne.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO - ZDRAVSTVENO VARSTVO
VS00036130
ZUS-1 člen 21, 33, 33/1, 33/1-1, 36, 36/1, 36/1-6. ZIKS-1 člen 52, 58, 58/1, 59, 82, 82/1, 82/1-1. URS člen 51.
prekinitev prestajanja zaporne kazni - bolezen - zdravniško potrdilo - zavrnitev vloge - tožba v upravnem sporu - izpodbojna tožba - zavrženje tožbe - izpodbijani akt ne posega v tožnikove pravice - neizkazanost posega v pravice oziroma pravne koristi - pravica do izjave - nova dejstva in dokazi - nedovoljena tožbena novota - zavrnitev pritožbe - ni pravnega interesa
Prvostopenjski organ tudi ob pritožnikovem uspehu v tem upravnem sporu in odpravi izpodbijane odločbe, v ponovnem postopku ne bi mogel izdati nove in zanj bolj ugodne odločbe, s katero bi ugodil njegovemu predlogu, saj je predlagano obdobje prekinitve prestajanja kazni zapora oziroma zdravljenja (tj. do 31. 5. 2019) že preteklo, kar pomeni, da nima več pravnega interesa za izpodbojno tožbo, ker morebitna ugoditev obravnavani tožbi ne bi mogla izboljšati njegovega pravnega položaja.
Predmet novot so lahko le dejstva, ki so obstajala oziroma so nastala do konca upravnega postopka pred upravnim organom prve stopnje, saj sodišče v upravnem sporu pri sojenju lahko upošteva le tisto, kar je oziroma bi moral upoštevati prvostopenjski upravni organ in je obstajalo v času odločanja tega upravnega organa.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - TUJCI - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00036136
Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav člen 2, 3, 3-2, 6, 6/1, 6/3. BHRIPO člen 2, 2/1. URS člen 19, 22, 23, 25. ZTuj-2 člen 64, 64/1, 69, 69/4. ZUS-1 člen 80. Priporočilo Komisije EU 2017/2338 z dne 16. 11. 2017 o skupnem "Priročniku o vračanju", ki ga uporabljajo pristojni organi držav članic pri izvajanju nalog v zvezi z vračanjem (2017) paragraf 1, 1/3, 5, 5/5. Priporočilo Komisije EU 2017/820 z dne 12. maja 2017 o sorazmernih policijskih kontrolah in policijskem sodelovanju na schengenskem območju (2017) točka 2, 19.
zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito - izročitev tujca - predaja Republiki Hrvaški - mednarodni sporazum - odločba o vrnitvi tujca - neizdaja posebnega sklepa - tožba zaradi varstva ustavnih pravic - ugoditev tožbi - Direktiva 2008/115/ES - razlaga direktive - predlog za predhodno odločanje Sodišča Evropske unije - acte claire - procesna jamstva - pravica do izjave - ugoditev pritožbi - zavrnitev tožbe
Skladno z Direktivo 2008/115/ES ne obstaja dolžnost države članice, da državljana tretje države vrne v izvorno državo, cilj Direktive je namreč v tem, da se državljana tretje države čim prej preda; če med državama članicami ni sklenjen sporazum, izda odločbo o vrnitvi država članica, ki državljana tretje države predaja, v nasprotnem primeru pa izda odločbo o vrnitvi (kot v obravnavanem primeru) država članica, ki državljana tretje države sprejme. Ker torej predstavlja odločba o vrnitvi hkrati tudi odločbo o sprejemu državljana tretje države, izda v obravnavani zadevi odločbo o vrnitvi (samo) Republika Hrvaška, ki je državljanu tretje države dolžna zagotoviti tudi procesna jamstva skladno z Direktivo, vključno s pravico do izjave
Odločba o vračanju se izda samo takrat, ko se državljana tretje države odstranjuje iz območja EU, ne pa v primeru "predaje" osebe iz ene države članice v drugo državo članico. To pomeni, da izda odločbo o vrnitvi tista država članica, ki osebo odstranjuje iz območja EU. S tem se po presoji Vrhovnega sodišča državljanu tretje države zagotavljajo pravice in pravna sredstva na podlagi Direktive, pri čemer niti ni mogoče ugotoviti, da je takšna ureditev v neskladju z Ustavo. Poleg tega velja med državami članicami EU domneva zagotavljanja enakega standarda človekovih pravic na podlagi pravnih aktov EU.
V obravnavani zadevi Republika Slovenija skladno s 3. odstavkom 6. člena Direktive, 2. členom Sporazuma ter 1. odstavkom 64. člena ZTuj-2 v zvezi s 4. odstavkom 69. člena ZTuj-2 ni bila dolžna tožniku izdati odločbe o vrnitvi, temveč je to dolžna storiti Republika Hrvaška. Razbremenitev odgovornosti Republike Slovenije glede izdaje odločbe o vrnitvi pomeni po drugi strani, da obravnavano ravnanje Republike Slovenije samo po sebi ne more predstavljati podlage za zatrjevani poseg v tožnikove ustavne pravice.
Vrhovno sodišče meni, da 69. člen Ztuj-2 ni v neskladju z Direktivo in tudi ni našlo razlogov za ustavno neskladnost ZTuj-2, pri čemer niti tožnik ne navaja argumentov, ki bi utemeljevali nasprotno. V obravnavani zadevi tako ni mogoče zaključiti, da je predaja tožnika na podlagi 4. odstavka 69. člena ZTuj-2 ogrozila tožnikove ustavne pravice. Ob predpostavki, da so posamezniku zagotovljena temeljna postopkovna jamstva skladno s Sporazumom in Direktivo, na kar smiselno s sklicevanjem na mednarodno pogodbo napotuje 4. odstavek 69. člena ZTuj-2, Vrhovno sodišče meni, da ureditev po ZTuj-2 sama po sebi ne posega v ustavne pravice iz 19., 22., 23. in 25. člena Ustave.
JAVNI USLUŽBENCI - RAZREŠITVE IN IMENOVANJA - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00036139
URS člen 23, 120. ZUS-1 člen 32, 32/2, 32/3. ZODPol člen 21, 47. ZJU člen 80, 80/2.
odložitvena in ureditvena začasna odredba - Nacionalni preiskovalni urad (NPU) - razrešitev direktorja - neizkazana težko popravljiva škoda - pravica do učinkovitega sodnega varstva - vodstveni delavci - varstvo javne koristi - zavrnitev pritožbe
Tožnik s svojimi navedbami ni izkazal verjetnosti nastanka težko popravljive škode v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1 in s tem potrebe po izdaji začasne odredbe.
Izdaja začasne odredbe ni in ne sme biti namenjena uvajanju splošne suspenzivnosti tožbe v upravnem sporu zoper odločitve v postopkih imenovanj ali razrešitev, saj samo zaradi neimenovanja na položaj ali izgube položaja ne more priti do posega v pravno varovani položaj posameznika, ki bi utemeljeval izdajo začasne odredbe. Posameznik ima sodno varstvo zoper (nezakonito) razrešitev, ni pa to dovolj za izdajo začasne odredbe, s katero bi bil zanj varovan položaj oziroma funkcija.
Glede NPU ni mogoče govoriti ne o ustavno ne o zakonsko vzpostavljeni avtonomiji v razmerju do Policije, ki bi jo lahko varoval razrešeni direktor NPU prek svojega predloga za izdajo začasne odredbe. ZODPol je sicer vzpostavil oblikovanje NPU kot posebne organizacijske enote, ki deluje avtonomno oziroma je pri izvajanju svojih nalog avtonomen, vendar pa te avtonomije ne vzpostavlja v razmerju do generalnega direktorja Policije niti glede položaja samega NPU niti glede položaja direktorja NPU. NPU je organizacijska enota Uprave kriminalistične policije, ta pa je notranja organizacijska enota Generalne policijske uprave, ki skupaj s policijskimi upravami sestavlja Policijo, direktorja NPU pa, imenuje in razrešuje generalni direktor Policije. Ob tem pa je treba poudariti, da je generalni direktor Policije uradnik na položaju (drugi odstavek 80. člena ZJU), ki mora izpolnjevati zakonske in strokovne zahteve, ki jih predpisujeta ZJU in ZODPol (47. člen) in ne politični funkcionar, tako da s tega vidika zakon omejuje neposredno politično poseganje funkcionarjev izvršne veje oblasti v položaj direktorja NPU. Zgolj politično usmerjeno delovanje samega generalnega direktorja Policije v razrešitev določene osebe kot direktorja NPU bi bilo s tega vidika nezdružljivo z načeli samostojnega in strokovnega delovanja policije v razmerju do nosilcev vsakokratne politične oblasti, ki izhaja iz zakonske ureditve ZODPol.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00036418
ZPP člen 367a, 367a/1. SZ-1 člen 103, 103/1, 103/1-5.
dopuščena revizija - odpoved najemne pogodbe - najemna pogodba za neprofitno stanovanje - krivdni razlogi za odpoved najemne pogodbe - način uporabe nepremičnine - motenje stanovalcev pri mirni uporabi stanovanja - pravica do mirne uporabe stanovanja
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je, upoštevaje okoliščine konkretnega primera, zlasti toženkine osebne okoliščine, presoja sodišča druge stopnje, da je poseg v toženkino pravico do spoštovanja doma sorazmeren ukrep za varstvo interesov ostalih stanovalcev večstanovanjske stavbe, pravilna.
DAVKI - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00035524
ZDavP-2 člen 5, 63, 63/1, 89, 267, 267/3. ZUP člen 260, 260-1, 261, 261/2. ZUS-1 člen 64, 64/4, 64/5.
dohodnina - odmera dohodnine - informativni izračun dohodnine - davčna odmerna odločba - prepozen ugovor - davčna napoved na podlagi samoprijave - postopek odmere dohodnine - obnovljeni postopek - postopek po uradni dolžnosti - davčna osnova za odmero dohodnine - zmanjšanje davčne osnove - upoštevanje stroškov - stroški v zvezi z delom - uveljavljanje davčnih olajšav - posebna davčna olajšava za vzdrževane družinske člane - stroški v zvezi z vzdrževanimi družinskimi člani - enotnost sodne prakse - načelo materialne resnice - načelo davčne pravičnosti - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Na pravno vprašanje, zaradi katerega je bila dopuščena revizija (ali se v postopkih odmere dohodnine v primeru samoprijave, ki je vložena po tem, ko zoper informativni izračun ni bil vložen ugovor in je le-ta pridobil naravo odmerne odločbe – obenem pa ni bil začet davčni postopek po uradni dolžnosti – priznavajo stroški v zvezi z delom ter vzdrževanimi družinskimi člani) je treba odgovoriti tako, da se v obnovljenih postopkih odmere dohodnine morajo priznati tudi stroški v zvezi z delom ter vzdrževanimi družinskimi člani in to ne glede na to, da davčna napoved na podlagi samoprijave (63. člen ZDavP-2), ki je vložena po tem, ko zoper informativni izračun ni bil vložen ugovor in je le-ta pridobil naravo odmerne odločbe, ni mogoča.
Končni rok za vložitev davčne napovedi na podlagi samoprijave ne postavlja omejitev glede upoštevanja tam navedenih dejstev (v obnovljenem postopku). Davčni zavezanec zaradi same uporabe instituta samoprijave (v obnovljenem davčnem postopku) ni prekludiran za uveljavljanje stroškov dela ter davčnih olajšav.
Tudi v obnovljenem postopku velja načelo materialne resnice (5. člen ZDavP-2), po katerem je davčni organ dolžan ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za sprejem zakonite in pravilne odločitve, pri čemer je dolžan z enako skrbnostjo ugotoviti tudi tista dejstva, ki so v korist zavezanca za davek, če ni s tem zakonom drugače določeno. Tako je torej dolžan izdati pravilno in zakonito odločbo tako z vidika uporabe materialnega prava kot tudi ugotovitve dejanskega stanja. Ne ZDavP-2 in ne ZUP pa ne vsebujeta nobenih omejitev (prekluzij) glede uporabe vseh relevantnih dejstev in dokazov v obnovljenem postopku, ki bi omejevale postopek in presojo davčnega organa pri doseganju navedenega cilja. Skladno z načelom davčne pravičnosti (14. člen Ustave) je treba tudi v primeru obnove postopka odmere dohodnine vselej upoštevati vsa, tudi nova dejstva, tako glede dohodkov kot tudi stroškov ter olajšav, ki znižujejo davčno osnovo davčnega zavezanca, če so nastali v upoštevnem davčnem obdobju.