GRADBENIŠTVO - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00036542
URS člen 22. ZUP člen 42, 43, 43/2. ZGO-1 člen 2, 2-11, 89, 89/1, 95, 95/2, 96, 96/2, 97, 103, 103/1. GZ člen 68, 68/6.
dopuščena revizija - postopek izdaje uporabnega dovoljenja - uporabno dovoljenje za del objekta - priznanje statusa stranskega udeleženca - etažni lastniki večstanovanjske stavbe - pravni interes za udeležbo v postopku - pravna korist - varstvo lastninske pravice - učinkovito varstvo pravic in pravnih interesov - ugoditev reviziji - zavrnitev tožbe
Že zaradi formalne omejitve stranske udeležbe iz ZGO-1 ni mogoče uporabiti 43. člena ZUP za določitev stranskih udeležencev v postopku izdaje uporabnega dovoljenja. Tudi sicer bi bilo v nasprotju z logično in sistemsko razlago, da bi ZGO-1 v 96. členu omejeval krog oseb, ki imajo položaj stranke v postopku izdaje uporabnega dovoljenja, v 95. členu ZGO-1, na katerega se tudi sklicuje Upravno sodišče, pa širil pravni interes za udeležbo oseb v navedenem postopku.
Uporabno dovoljenje po svoji vsebini kot javnopravni akt dovoljuje začetek uporabe objekta z vidika razmerja med investitorjem in državo kot nosilcem oblasti. Taka javnopravna odobritev uporabe objekta ali njegovega posameznega dela pa ne posega v (so)lastninsko pravico lastnikov dela objekta oziroma solastnikov skupnih delov in naprav in upravičenja, ki iz nje izhajajo. Zato tudi upravno odločanje o tem ne posega v njihov pravni položaj.
Izdaja uporabnega dovoljena, ki oblikuje javnopravno razmerje med investitorjem in državo, ima za posledico, da v tako dovoljeno uporabo objekta (oziroma njegovega dela) država ne bo posegla v okviru svojih oblastvenih pristojnosti, npr. prek ukrepa inšpektorja (150. člen in naslednji ZGO-1) ali naložitve kazni za prekršek (npr. 4. točka prvega odstavka 164. člena ZGO-1). Navedeno javnopravno razmerje pa ne posega v lastninsko pravico drugih oseb, saj uporabno dovoljenje nima razlastitvenega oziroma siceršnjega omejevalnega učinka v razmerju do navedenih lastninskih upravičenj. Take posledice ne določa niti ZGO-1 niti drug zakon. Lastniki delov objekta in solastniki skupnih delov in naprav (tožniki in druge osebe v enakem položaju) lahko zato varujejo svojo lastninsko pravico na podlagi določb SZ-1, SPZ in OZ pred morebitnimi protipravnimi posegi investitorja ali drugih oseb, ki bi s svojimi dejanji ogrožali njihovo varnost, posegali v lastninsko pravico oziroma jim povzročali protipravno škodo, ne glede na to, ali je bilo za objekt izdano uporabno dovoljenje ali ne. O zasebnopravnih upravičenjih oziroma varstvu civilnih pravic pa ne odločajo upravni organi temveč pristojna sodišča, zato tudi s tega vidika omejitev iz 96. člena ZGO-1 ne posega nedopustno v pravni položaj tožnikov in učinkovito sodno varstvo, ki jim je za to na voljo.
Le posredna možnost, da bi se prek zavrnitve izdaje uporabnega dovoljenja oziroma naložitve odprave ugotovljenih pomanjkljivosti ali drugih napak investitorju (97. člen ZGO-1 itd.) doseglo nadaljnje gradbene posege oziroma odpravo izgrajenih delov objekta, ne utemeljuje osebnega in neposrednega pravnega interesa navedenih (so)lastnikov za sodelovanje v postopku odločanja o tem, ali se dovoli uporaba navedenega objekta ali ne.
JAVNI USLUŽBENCI - RAZREŠITVE IN IMENOVANJA - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00036139
URS člen 23, 120. ZUS-1 člen 32, 32/2, 32/3. ZODPol člen 21, 47. ZJU člen 80, 80/2.
odložitvena in ureditvena začasna odredba - Nacionalni preiskovalni urad (NPU) - razrešitev direktorja - neizkazana težko popravljiva škoda - pravica do učinkovitega sodnega varstva - vodstveni delavci - varstvo javne koristi - zavrnitev pritožbe
Tožnik s svojimi navedbami ni izkazal verjetnosti nastanka težko popravljive škode v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1 in s tem potrebe po izdaji začasne odredbe.
Izdaja začasne odredbe ni in ne sme biti namenjena uvajanju splošne suspenzivnosti tožbe v upravnem sporu zoper odločitve v postopkih imenovanj ali razrešitev, saj samo zaradi neimenovanja na položaj ali izgube položaja ne more priti do posega v pravno varovani položaj posameznika, ki bi utemeljeval izdajo začasne odredbe. Posameznik ima sodno varstvo zoper (nezakonito) razrešitev, ni pa to dovolj za izdajo začasne odredbe, s katero bi bil zanj varovan položaj oziroma funkcija.
Glede NPU ni mogoče govoriti ne o ustavno ne o zakonsko vzpostavljeni avtonomiji v razmerju do Policije, ki bi jo lahko varoval razrešeni direktor NPU prek svojega predloga za izdajo začasne odredbe. ZODPol je sicer vzpostavil oblikovanje NPU kot posebne organizacijske enote, ki deluje avtonomno oziroma je pri izvajanju svojih nalog avtonomen, vendar pa te avtonomije ne vzpostavlja v razmerju do generalnega direktorja Policije niti glede položaja samega NPU niti glede položaja direktorja NPU. NPU je organizacijska enota Uprave kriminalistične policije, ta pa je notranja organizacijska enota Generalne policijske uprave, ki skupaj s policijskimi upravami sestavlja Policijo, direktorja NPU pa, imenuje in razrešuje generalni direktor Policije. Ob tem pa je treba poudariti, da je generalni direktor Policije uradnik na položaju (drugi odstavek 80. člena ZJU), ki mora izpolnjevati zakonske in strokovne zahteve, ki jih predpisujeta ZJU in ZODPol (47. člen) in ne politični funkcionar, tako da s tega vidika zakon omejuje neposredno politično poseganje funkcionarjev izvršne veje oblasti v položaj direktorja NPU. Zgolj politično usmerjeno delovanje samega generalnega direktorja Policije v razrešitev določene osebe kot direktorja NPU bi bilo s tega vidika nezdružljivo z načeli samostojnega in strokovnega delovanja policije v razmerju do nosilcev vsakokratne politične oblasti, ki izhaja iz zakonske ureditve ZODPol.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - TUJCI - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00036136
Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav člen 2, 3, 3-2, 6, 6/1, 6/3. BHRIPO člen 2, 2/1. URS člen 19, 22, 23, 25. ZTuj-2 člen 64, 64/1, 69, 69/4. ZUS-1 člen 80. Priporočilo Komisije EU 2017/2338 z dne 16. 11. 2017 o skupnem "Priročniku o vračanju", ki ga uporabljajo pristojni organi držav članic pri izvajanju nalog v zvezi z vračanjem (2017) paragraf 1, 1/3, 5, 5/5. Priporočilo Komisije EU 2017/820 z dne 12. maja 2017 o sorazmernih policijskih kontrolah in policijskem sodelovanju na schengenskem območju (2017) točka 2, 19.
zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito - izročitev tujca - predaja Republiki Hrvaški - mednarodni sporazum - odločba o vrnitvi tujca - neizdaja posebnega sklepa - tožba zaradi varstva ustavnih pravic - ugoditev tožbi - Direktiva 2008/115/ES - razlaga direktive - predlog za predhodno odločanje Sodišča Evropske unije - acte claire - procesna jamstva - pravica do izjave - ugoditev pritožbi - zavrnitev tožbe
Skladno z Direktivo 2008/115/ES ne obstaja dolžnost države članice, da državljana tretje države vrne v izvorno državo, cilj Direktive je namreč v tem, da se državljana tretje države čim prej preda; če med državama članicami ni sklenjen sporazum, izda odločbo o vrnitvi država članica, ki državljana tretje države predaja, v nasprotnem primeru pa izda odločbo o vrnitvi (kot v obravnavanem primeru) država članica, ki državljana tretje države sprejme. Ker torej predstavlja odločba o vrnitvi hkrati tudi odločbo o sprejemu državljana tretje države, izda v obravnavani zadevi odločbo o vrnitvi (samo) Republika Hrvaška, ki je državljanu tretje države dolžna zagotoviti tudi procesna jamstva skladno z Direktivo, vključno s pravico do izjave
Odločba o vračanju se izda samo takrat, ko se državljana tretje države odstranjuje iz območja EU, ne pa v primeru "predaje" osebe iz ene države članice v drugo državo članico. To pomeni, da izda odločbo o vrnitvi tista država članica, ki osebo odstranjuje iz območja EU. S tem se po presoji Vrhovnega sodišča državljanu tretje države zagotavljajo pravice in pravna sredstva na podlagi Direktive, pri čemer niti ni mogoče ugotoviti, da je takšna ureditev v neskladju z Ustavo. Poleg tega velja med državami članicami EU domneva zagotavljanja enakega standarda človekovih pravic na podlagi pravnih aktov EU.
V obravnavani zadevi Republika Slovenija skladno s 3. odstavkom 6. člena Direktive, 2. členom Sporazuma ter 1. odstavkom 64. člena ZTuj-2 v zvezi s 4. odstavkom 69. člena ZTuj-2 ni bila dolžna tožniku izdati odločbe o vrnitvi, temveč je to dolžna storiti Republika Hrvaška. Razbremenitev odgovornosti Republike Slovenije glede izdaje odločbe o vrnitvi pomeni po drugi strani, da obravnavano ravnanje Republike Slovenije samo po sebi ne more predstavljati podlage za zatrjevani poseg v tožnikove ustavne pravice.
Vrhovno sodišče meni, da 69. člen Ztuj-2 ni v neskladju z Direktivo in tudi ni našlo razlogov za ustavno neskladnost ZTuj-2, pri čemer niti tožnik ne navaja argumentov, ki bi utemeljevali nasprotno. V obravnavani zadevi tako ni mogoče zaključiti, da je predaja tožnika na podlagi 4. odstavka 69. člena ZTuj-2 ogrozila tožnikove ustavne pravice. Ob predpostavki, da so posamezniku zagotovljena temeljna postopkovna jamstva skladno s Sporazumom in Direktivo, na kar smiselno s sklicevanjem na mednarodno pogodbo napotuje 4. odstavek 69. člena ZTuj-2, Vrhovno sodišče meni, da ureditev po ZTuj-2 sama po sebi ne posega v ustavne pravice iz 19., 22., 23. in 25. člena Ustave.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00036418
ZPP člen 367a, 367a/1. SZ-1 člen 103, 103/1, 103/1-5.
dopuščena revizija - odpoved najemne pogodbe - najemna pogodba za neprofitno stanovanje - krivdni razlogi za odpoved najemne pogodbe - način uporabe nepremičnine - motenje stanovalcev pri mirni uporabi stanovanja - pravica do mirne uporabe stanovanja
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je, upoštevaje okoliščine konkretnega primera, zlasti toženkine osebne okoliščine, presoja sodišča druge stopnje, da je poseg v toženkino pravico do spoštovanja doma sorazmeren ukrep za varstvo interesov ostalih stanovalcev večstanovanjske stavbe, pravilna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - SOCIALNO ZAVAROVANJE - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00036549
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 22, 23, 25. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. ZUS-1 člen 51, 51/2, 59. ZPIZ-1 člen 15, 15/2. ZPIZ-2 člen 16, 16/1. ZPSV člen 4, 6. ZZVZZ člen 15, 15-6, 15-21.
predlog za dopustitev revizije - prispevki za socialno varnost - odmera prispevkov za socialno varnost - zavezanec za plačilo prispevka - status zavarovanca - lastnik zasebne družbe - prejemnik denarne socialne pomoči - poseg v pričakovane pravice - neizvedba glavne obravnave - zavrnitev dokaznih predlogov - odločanje na seji - pravica do izjave - dopuščena revizija - vprašanje, pomembno za razvoj prava prek sodne prakse - odstop od sodne prakse
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Ali odločitev davčnega organa o odmeri prispevkov za zdravstveno varstvo in poškodbe pri delu na drugi pravni podlagi (tj. na temelju statusa zavarovanca z naslova lastništva družbe z omejeno odgovornostjo), čeprav je bilo zavezancu predhodno priznano kritje teh prispevkov na podlagi drugega zavarovalnega statusa, pomeni kršitev načela varstva legitimnih pričakovanj?
2. Ali je Upravno sodišče s tem, ko je opustilo izvedbo glavne obravnave, poseglo v pravice iz 22., 23.. in 25. člena Ustave RS ter 6. člena EKČP in posledično onemogočilo uresničevanje pravice strank upravnega postopa do dokazovanja dejstev s pričami?
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00037033
ZUS-1 člen 20, 20/1, 45, 45/1, 51, 51/2, 59, 59/2, 59/2-2, 83, 83/2, 83/2-1. ZDDV-1 člen 63, 63/1, 67, 67/1. URS člen 22. ZPP člen 236, 285, 287.
dovoljena revizija po vrednostnem kriteriju - davek na dodano vrednost (DDV) - dodatna odmera DDV - nepriznan odbitek vstopnega DDV - obvezne sestavine računa - vedenje o goljufivih transakcijah - odločitev brez glavne obravnave - pravica stranke do izjave v postopku - pravica do izvedbe dokaza - zavrnitev dokaznih predlogov - substanciranje dokaznega predloga - materialno procesno vodstvo - nedovoljena vnaprejšnja dokazna ocena - bistvena kršitev določb postopka - ugoditev reviziji
Razlogi za opustitev izvedbe glavne obravnave ob spornem dejanskem stanju so izrecno opredeljeni v 59. členu ZUS-1, zato določbe 51. člena ZUS-1 ni mogoče razumeti kot podlago za dodatno širjenje izjem od navedene zakonske obveznosti. Ob tem velja izpostaviti, da drugi odstavek 51. člena ZUS-1 ne ureja dodatnih razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov poleg tistih, ki izhajajo iz zakona, potrjenih z ustaljeno ustavnosodno presojo Ustavnega sodišča Republike Slovenije in s sodno prakso Vrhovnega sodišča.
Da je substanciranost dokaza pomanjkljiva, je stvar ocene (presoje) sodišča v konkretnem primeru, s katero mora biti stranka seznanjena, da lahko pravico do dokaza uspešno uveljavlja in s tem ohrani tudi svoj položaj stranke kot subjekta postopka. V upravnem sporu je zato treba dati stranki možnost, da se z navedeno pomanjkljivostjo seznani in jo tudi odpravi. Temu služi institut materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP), v okviru katerega mora pred sprejetjem dokaznega sklepa na glavni obravnavi oziroma v pripravljalnem postopku v upravnem sporu (prvi odstavek 45. člena ZUS-1) sodnik zagotoviti razjasnitev navedene okoliščine. To je toliko bolj pomembno v upravnem sporu, v katerem je tožnik, ki uveljavlja varstvo svojega položaja v razmerju do oblasti (kot nosilec ustavne pravice do učinkovitega sodnega varstva), soočen s toženo stranko, ki na podlagi predhodno izvedenega davčnega (upravnega) postopka praviloma razpolaga z velikim obsegom listinskih dokazov, ki jih lahko predlaga v izvedbo sodišču. Šele v primeru, če stranka tudi po pozivu sodišča dokaznega predloga ne substancira, ga sodišče iz tega razloga lahko zavrne.
Če se pomanjkljivost dejanskega stanja kaže kot napačna presoja v upravnem postopku izvedenih dokazov, je treba zaradi načela neposrednosti na glavni obravnavi ponoviti njihovo izvedbo. Že zato zgolj dejstvo, da je bil dokaz izveden v upravnem postopku, ni zadosten razlog za zavrnitev predloga, da naj Upravno sodišče ta dokaz izvede tudi v upravnem sporu. Razlaga, po kateri bi bilo mogoče dokazni predlog zavrniti zgolj zato, ker je bil dokaz izveden pred upravnim organom, nima podlage, ob pravilni razlagi 59. in 51. člena ZUS-1, ne v določbah ZPP in ne v določbah ZUS-1.
DAVKI - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00035524
ZDavP-2 člen 5, 63, 63/1, 89, 267, 267/3. ZUP člen 260, 260-1, 261, 261/2. ZUS-1 člen 64, 64/4, 64/5.
dohodnina - odmera dohodnine - informativni izračun dohodnine - davčna odmerna odločba - prepozen ugovor - davčna napoved na podlagi samoprijave - postopek odmere dohodnine - obnovljeni postopek - postopek po uradni dolžnosti - davčna osnova za odmero dohodnine - zmanjšanje davčne osnove - upoštevanje stroškov - stroški v zvezi z delom - uveljavljanje davčnih olajšav - posebna davčna olajšava za vzdrževane družinske člane - stroški v zvezi z vzdrževanimi družinskimi člani - enotnost sodne prakse - načelo materialne resnice - načelo davčne pravičnosti - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Na pravno vprašanje, zaradi katerega je bila dopuščena revizija (ali se v postopkih odmere dohodnine v primeru samoprijave, ki je vložena po tem, ko zoper informativni izračun ni bil vložen ugovor in je le-ta pridobil naravo odmerne odločbe – obenem pa ni bil začet davčni postopek po uradni dolžnosti – priznavajo stroški v zvezi z delom ter vzdrževanimi družinskimi člani) je treba odgovoriti tako, da se v obnovljenih postopkih odmere dohodnine morajo priznati tudi stroški v zvezi z delom ter vzdrževanimi družinskimi člani in to ne glede na to, da davčna napoved na podlagi samoprijave (63. člen ZDavP-2), ki je vložena po tem, ko zoper informativni izračun ni bil vložen ugovor in je le-ta pridobil naravo odmerne odločbe, ni mogoča.
Končni rok za vložitev davčne napovedi na podlagi samoprijave ne postavlja omejitev glede upoštevanja tam navedenih dejstev (v obnovljenem postopku). Davčni zavezanec zaradi same uporabe instituta samoprijave (v obnovljenem davčnem postopku) ni prekludiran za uveljavljanje stroškov dela ter davčnih olajšav.
Tudi v obnovljenem postopku velja načelo materialne resnice (5. člen ZDavP-2), po katerem je davčni organ dolžan ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za sprejem zakonite in pravilne odločitve, pri čemer je dolžan z enako skrbnostjo ugotoviti tudi tista dejstva, ki so v korist zavezanca za davek, če ni s tem zakonom drugače določeno. Tako je torej dolžan izdati pravilno in zakonito odločbo tako z vidika uporabe materialnega prava kot tudi ugotovitve dejanskega stanja. Ne ZDavP-2 in ne ZUP pa ne vsebujeta nobenih omejitev (prekluzij) glede uporabe vseh relevantnih dejstev in dokazov v obnovljenem postopku, ki bi omejevale postopek in presojo davčnega organa pri doseganju navedenega cilja. Skladno z načelom davčne pravičnosti (14. člen Ustave) je treba tudi v primeru obnove postopka odmere dohodnine vselej upoštevati vsa, tudi nova dejstva, tako glede dohodkov kot tudi stroškov ter olajšav, ki znižujejo davčno osnovo davčnega zavezanca, če so nastali v upoštevnem davčnem obdobju.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00036226
OZ člen 103, 104, 105, 106, 107, 110, 239, 245. ZŠtip-1 člen 58, 58/7-2. URS člen 2.
pogodba o štipendiranju - upravna pogodba - štipendija za študij v tujini - kršitev pogodbene obveznosti - doktorska disertacija - dolžnost obveščanja - kršitev neznatnega pomena - zaposlitev v Republiki Sloveniji - odstop od pogodbe - odstopno upravičenje - vračilo štipendije - zapadlost terjatve - dopuščena revizija
Čeprav je toženki gotovo mogoče očitati neskrbno ravnanje glede obveščanja, pa je sklad s tem, ko se je o stanju njenega študija sam pozanimal pri univerzi, sam saniral njeno kršitev oziroma dosegel namen, ki ga je obveznost obveščanja zasledovala. Nato pa je bil dolžan tako pridobljeno informacijo ponovno ovrednotiti v luči javnega interesa. Pri tem je težko sprejemljiva teza, da ne bi bilo več v javnem interesu vztrajati pri pogodbi, katere glavni pogodbeni smoter bi bil z veliko verjetnostjo uresničen čez manj kot mesec dni.
Toženkino dolžnost, da v celoti izpolni svoje pogodbene obveznosti in se za dogovorjeni čas tudi zaposli v RS, je zato treba presojati od trenutka, ko je bilo dokončno razjasnjeno, ali je tožnik od pogodbe veljavno odstopil, torej od trenutka konca te pravde. Toženka ima še vedno pravico in dolžnost, da svojo preostalo obveznost izpolni in vse dotlej, dokler se ne izteče rok za njeno izpolnitev, tožnik še ne more terjati vračila štipendije.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00036174
ZCes-1 člen 2, 3, 39/1, 39/2. SPZ člen 217/2. URS člen 125. ZS člen 3.
priposestvovanje - stvarna služnost poti - priposestvovanje stvarne služnosti - exceptio illegalis - javna cesta - kategorizacija cest - občinski odlok - protiustavnost podzakonskega akta - sodna praksa Ustavnega sodišča - dopuščena revizija
Priposestvovanje stvarne služnosti poti ni teklo v času, ko je bila trasa poti kategorizirana kot javna cesta z odlokom občine, ki je bil protiustaven, čeprav lastnik zemljišča uporabi poti ni nasprotoval.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VS00036175
ZOZP-UPB3 člen 18, 18/1. ZUstS člen 23, 23/2.
prekinitev postopka - postopek za oceno ustavnosti - obvezno zavarovanje v prometu
Vrhovno sodišče je v zadevi III Ips 42/2019 s sklepom prekinilo postopek in z zahtevo začelo postopek za oceno ustavnosti prvega odstavka 18. člena ZOZP. Zadeva se pri Ustavnem sodišču RS vodi pod opr. št. U-I-52/20 z dne 28. 2. 2020.
Ker bi moralo Vrhovno sodišče tudi pri odločanju o reviziji v obravnavani zadevi uporabiti navedeni člen ZOZP, je v skladu z drugim odstavkom 23. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS) prekinilo tudi ta revizijski postopek.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00035183
URS člen 127, 127/1. ZUS-1 člen 4, 82, 82/2, 95, 95/1. ZPP člen 377.
predlog za dopustitev revizije - plagiatorstvo - tožba zaradi varstva ustavnih pravic - zavrženje tožbe kot prepozne - upravni spor - zavrnitev pritožbe - nedovoljena revizija - pravna sredstva - pritožba - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Ne v ZUS-1 ne v katerem drugem zakonu ni pravne podlage, na podlagi katere bi bilo mogoče zoper sklep Vrhovnega sodišča, izdanega v pritožbenem postopku v upravnem sporu, vložiti redno ali izredno pravno sredstvo (razen ob izpolnitvi predpisanih pogojev obnove postopka). Tudi v upravnem sporu je prav Vrhovno sodišče kot najvišje sodišče v državi zadnja sodna stopnja odločanja. Obravnavanje predloga za dopustitev revizije in posledično dopustna vložitev revizije v obravnavanem primeru - ko je Vrhovno sodišče že odločalo o pritožbi zoper izpodbijani sklep – bi nenazadnje pomenilo ponovno odločanje istega (najvišjega) sodišča o istih pravnih vprašanjih.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/1. URS člen 22. ZBan-2 člen 60, 60/1, 267, 267/1, 354, 356, 356/4, 359, 361, 361/1, 361/2. ZUS-1 člen 20, 20/2, 20/3, 59, 59/1, 59/2, 59/2-2.
dopuščena revizija - pridobitev kvalificiranega deleža v banki - nadzor in ukrepanje Banke Slovenije - odsvojitev delnic - usklajeno delovanje - delničarski sporazum - postopek sodnega varstva - sporno dejansko stanje - glavna obravnava v upravnem sporu - odločanje sodišča brez glavne obravnave - odločanje na seji - izvajanje dokazov po uradni dolžnosti - prepozen dokazni predlog - zavrnitev revizije
359. člen ZBan-2 je specialna določba in razen prav v izjemnih primerih izključuje uporabo drugega odstavka 20. člena ZUS-1. Glede na podrejeno uporabo ZUS-1 in določbo (tretjega odstavka) 20. člena ZUS-1 sicer ta določba v ZBan-2 sploh ne bi bila potrebna.
V okoliščinah obravnavane zadeve tudi po določbi drugega odstavka 20. člena ZUS-1 sodišču ne bi bilo treba opraviti glavne obravnave. Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da je sojenje na seji glede na 2. alinejo 2. odstavka 59. člena ZUS-1 dopustno, ko stranka uveljavlja nedovoljene tožbene novote oziroma nepomembna (nerelevantna) dejstva in dokaze. V takem primeru gre pravzaprav za to, da so razlogi, ki jih uveljavlja stranka, v toliki meri zgrešeni oziroma nedopustni, da se na dejansko in dokazno podlago, na kateri temelji izpodbijani upravni akt, niti približno ne nanašajo. Izključitev dejstev in predlaganih dokazov iz teh procesnih oziroma iz materialnopravnih razlogov pa pomeni, da relevanten preostanek procesnega gradiva tvori le podlaga, ki je med strankama nesporna. V upravnem sporu torej ne velja načelo materialne resnice v takem kontekstu, da bi moralo sodišče po uradni dolžnosti v celoti in po resnici ugotavljati dejansko stanje. To pomeni, da gre pri pooblastilu za zbiranje dokazov za možnost sodišča in ne njegovo dolžnost. Kljub omejenemu preiskovalnemu načelu ima torej stranka dolžnost, da predloži dokaze iz svoje sfere.
Odgovor na prvo dopuščeno vprašanje (ali je Upravno sodišče RS kršilo pravico tožeče stranke do glavne obravnave iz prvega odstavka 59. člena ZUS-1, pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in pravico do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ker je kljub spornemu dejanskemu stanju odločilo brez javne glavne obravnave) je torej nikalen. Drugo vprašanje pa ni relevantno, saj, kot se je izkazalo, drugi odstavek 20. člena ZUS-1 ne predstavlja pravne podlage za odločitev v zadevi.
kršitev osebnostnih pravic - razžalitev dobrega imena in časti - pravica do časti in dobrega imena - pravica do izjave - žaljiva izjava - test sorazmernosti - kolizija ustavnih pravic - kolizija med svobodo izražanja ter pravico do dobrega imena in časti - svoboda izražanja v sodnem postopku - povrnitev nepremoženjske škode - protipravnost - dopuščena revizija
Pri omejevanju svobode izražanja v sodnih postopkih gre za pomembna pravna vprašanja, ki jih je treba obravnavati v okviru 39. člena Ustave.
Zaradi napačnega materialnopravnega pristopa pri reševanju kolizije med pravico do svobode izražanja in pravico do varstva časti in dobrega imena je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Pri reševanju kolizije med pravico do svobode izražanja in pravico do varstva časti in dobrega imena je treba upoštevati tudi predhodno ravnanje razžaljene osebe. Nižji sodišči sta se osredotočili izključno na okoliščine v zvezi s kršitvijo tožničine pravice do časti in dobrega imena.
DAVKI - STAVBNA ZEMLJIŠČA - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00034323
URS člen 22, 23, 25, 158. ZDavP-2 člen 88, 90, 90/1, 90/2, 404. ZUP člen 66, 66/3, 139. ZUS-1 člen 94, 94/2. ZSZ člen 62, 62/1. ZGO-1 člen 218c, 218c/2, 218c/3, 218c/4. Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Kranjska Gora - uradno prečiščeno besedilo (UPB1) (2015) člen 19, 20.
dopuščena revizija - nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - odmera nadomestila - davčni postopek - pravnomočna odmerna odločba - izredno pravno sredstvo - odprava odločbe po 90. členu ZDavP-2 - pogoji za uporabo - očitna napaka - razlaga zakona - napačno ugotovljeno dejansko stanje - vpogled v javne evidence po uradni dolžnosti - ravnanje zavezanca - ugoditev reviziji - napačna uporaba materialnega prava
Z uporabo izrednega pravnega sredstva iz 90. člena ZDavP-2 je mogoče doseči odpravo, razveljavitev ali spremembo pravnomočne odmerne odločbe (tudi) zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, ki je v očitnem nasprotju s podatki iz uradnih oziroma javnih evidenc, ki so dostopne davčnemu organu, saj to šteje za očitno napako pri ugotovitvi dejanskega stanja, ki je bilo podlaga za izdajo odmerne odločbe.
"Očitnost" se nanaša (tudi) na napako v dejanskem temelju odločitve, ki pa mora dosegati določeno stopnjo prepoznavnosti, da jo lahko kvalificiramo kot tako. Ne more šteti za očitno tista napaka, ki terja nadaljnji zahtevnejši postopek ugotavljanja pravilnega dejanskega stanja, prav tako pa tudi ne tista, ki terja kompleksno presojo dejstev oziroma visoko stopnjo subjektivnosti pri presoji njihove pravilnosti (resničnosti). Iz pojma očitne napačnosti so torej izključeni primeri, ko je za ugotovitev napačnosti določenega dejstva treba izvajati zahtevne postopke z izvedencem, prav tako pa tudi ni mogoče očitne napačnosti utemeljevati na tem, da naj bi uradna oseba pristojnega organa v postopku zmotno ocenila kot verodostojno izpoved določene priče itd. Očitna napačnost glede ugotovitve dejanskega stanja je tako le tista, kjer je mogoče ugotoviti očitni razkorak med v odločbi ugotovljenim dejanskim stanjem in dejstvi, ki jih je mogoče ugotoviti na podlagi objektivnih meril, brez zahtevnih ugotovitvenih postopkov preverjanja njihove resničnosti.
Čeprav je bil zavezanec neskrben in v okviru predpisanih možnosti občini ni sporočil predpisanih podatkov, z ZDavP-2 ni omejen pri uveljavljanju očitne napake pri ugotavljanju dejanskega stanja pri odmeri NUSZ.
Izredno pravno sredstvo iz 90. člena ZDavP-2 lahko zavezanec uveljavlja tudi z navedbami, da je prišlo do očitne napake, ker je odmerna odločba o NUSZ utemeljena na podatkih, ki so v nasprotju s podatki iz javnih evidenc, do katerih lahko dostopata tudi tožena stranka oziroma občina. V ta okvir lahko sodijo tudi podatki iz zemljiške knjige.
Vendar pa je treba v vsakem posameznem primeru uporabe tega izrednega pravnega sredstva ugotoviti, ali gre za očitno napako v zgoraj navedenem smislu. Če namreč napačnost ne izhaja očitno že iz vpogleda v navedene javne evidence in evidence, s katerimi razpolaga tožena stranka, temveč bi bilo treba za tako ugotovitev izvajati nadaljnji kompleksnejši postopek presoje pravilnosti dejanskega stanja v povezavi z drugimi dejstvi in dokazi, potem ne gre za očitno napako pri ugotovitvi dejanskega stanja iz 90. člena ZDavP-2. Navedena očitnost napačnega dejanskega stanja je vprašanje presoje v vsakem primeru posebej, tako da navedeno stališče glede prepoznavanja očitne napake na podlagi vpogleda v uradne evidence ne izključuje drugih primerov, kjer bi bilo tovrstno očitno napako, ki je vodila do previsoke in nezakonite obdavčitve davčnega zavezanca, mogoče prepoznati na podlagi enostavne in preproste presoje drugih dokazov (npr. ob vpogledu v listino, iz katere napačnost ugotovitve dejanskega stanja izhaja že na prvi pogled).
URS člen 22. ZDDPO-2 člen 29. ZUS-1 člen 51, 51/1, 51/2, 59, 59/2, 59/2-2, 75, 75/2, 93, 93/1.
dopuščena revizija - davčni inšpekcijski nadzor - davčni postopek - nepriznani odhodki - dokazovanje v davčnem postopku - dokaz z zaslišanjem prič - zavrnitev dokaznega predloga - nedopustna vnaprejšnja dokazna ocena - kršitev načela konktradiktornosti - ugoditev reviziji - bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - pritrdilno ločeno mnenje
Vnaprejšnja dokazna ocena je tako izjemoma sprejemljiva le, če sodišče izčrpno in prepričljivo argumentira, zakaj predlagani dokaz ne bi vplival na odločitev, pri tem pa mora izhajati iz predpostavke, da bi ta dokaz uspel dokazati zatrjevano dejstvo, ne glede na to pa bi sodišče glede na ostala ugotovljena dejstva in prepričljivost ostalih dokazov odločilo enako. Gre za situacijo, ko bi se kot resnično potrdilo tisto, kar je stranka s predlogom želela dokazati, pa to kljub vsemu ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev v sporu. V takem primeru gre v bistvu za nerelevanten dokaz, ki kljub uspešni izvedbi ne bi mogel vplivati na ugotovitev upoštevnih in odločilnih dejstev.
Pri dokaznem predlogu, naj se kot priče zaslišijo predstavniki izvajalcev del (izdajateljev računov), ne gre za zgoraj opisan primer. Revidentka z njim namreč ni dokazovala dejstev, ki so bila v izpodbijani odločbi že dokazana, ali dejstev, ki niso pomembna za odločitev, temveč nasprotna dejstva, takšna, ki bi glede na njene trditve morebiti lahko spremenila višino ugotovljene davčne obveznosti. Z zaslišanji je namreč želela dokazati dejansko izvršitev zaračunanih storitev in s tem verodostojnost prejetih računov, ki so bili podlaga za knjiženje spornih odhodkov.
Stališče Upravnega sodišča, da izpovedba predlaganih prič ne bi mogla privesti do drugačne odločitve v obravnavnem upravnem sporu, pomeni vnaprejšnjo dokazno oceno, ki ni dopustna in pomeni kršitev revidentkine pravice do obravnavanja pred sodiščem. Na takšen način je bilo stranki onemogočeno dokazovanje odločilnega dejstva, tj. dejanske izvedbe zaračunanih del in s tem višine davčno priznanih odhodkov. S tem je Upravno sodišče kršilo načelo kontradiktornosti postopka, kar pomeni tudi kršitev pravice do izvedbe glavne obravnave iz prvega odstavka 51. člena ZUS-1 oziroma pravice do izvajanja dokazov iz 22. člena Ustave, na kar utemeljeno opozarja revizija.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - SODSTVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00036128
ZPP člen 367, 367a, 367b, 374, 374/1. ZPP-E člen 122, 125, 125/3. ZUS-1 člen 11, 11/1, 22, 22/1, 83, 83-1. ZS člen 98, 106. URS člen 25.
direktna revizija - zavrženje revizije kot nedovoljene - uporaba pravil zpp - pravica do pravnega sredstva - zavrnitev pritožbe
"Direktna" revizija za upravne spore, v katerih so bile sodbe upravnega sodišča izdane po začetku uporabe ZPP-E, t.j. po 14. 9. 2017, po navedenem presečnem datumu ni več mogoča, saj so bile določbe, ki so to določale v ZUS-1 pred novelo ZPP-E, črtane, torej za vložitev direktne revizije ni več pravne podlage. Zato je irelevantno, da je materija spora pritožnikova davčna obveznost iz leta 2008 do 2010, saj je relevantno le, kdaj se je postopek pred upravnim sodiščem pravnomočno končal.
Zaradi opustitve pojasnilne dolžnosti bi toženka lahko odgovarjala le, če bi tožnici nastala škoda, ker bi se uresničilo katero izmed tveganj, na katera bi morala biti opozorjena, vendar ni bila. Očitek, da ji zdravnik ni pojasnil, da ima inverzni astigmatizem in jo seznanil z mestom dioptrije, bi bil torej lahko pomemben le ob hkratni ugotovitvi, da je do negativnih posledic zaradi s tem povezanega zapleta tudi v resnici prišlo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - INVALIDI - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO - ŽRTVE VOJNEGA NASILJA
VS00034318
URS člen 23, 25. ZUS-1 člen 2, 36, 36/1, 36/1-3. ZVojI člen 87. ZPP člen 81, 81/1, 96, 100, 100/1 343, 346.
priznanje statusa civilnega invalida vojne - sposobnost biti stranka - stranka v postopku upravnega spora - zavrženje tožbe - procesna legitimacija za pritožbo - obseg pooblastila odvetniku - pooblastilo odvetniku za vložitev tožbe - aktivna legitimacija za vložitev tožbe v upravnem sporu - smrt stranke pred vložitvijo tožbe - smrt pooblastitelja - zavrnitev pritožbe - neprenosljiva osebna pravica
Za potrebe upravnega spora je treba določbo prvega odstavka 100. člena ZPP razlagati tako, da je tožba v upravnem sporu (nadaljnje) dejanje pooblaščenca, ki ga je mogoče opraviti tudi na podlagi predhodno podanega pooblastila, čeprav je pooblastitelj, ki je bil stranka v upravnem postopku, pred vložitvijo tožbe umrl. Pri tem pa je pomembno, da iz pooblastila izhaja, da vključuje (tudi) vložitev tožbe v upravnem sporu.
Pooblastilo, ki ga je pokojni tožnik v tem primeru dal svojemu pooblaščencu (odvetniku), je splošno pooblastilo za zastopanje pred državnimi organi in sodišči, zato vključuje tudi pooblastilo, da pooblaščenec poleg pravnih sredstev v upravnem postopku vloži tudi tožbo za uveljavljanje sodnega varstva v upravnem sporu. Tako pooblastilo pa velja do preklica s strani dedičev, kot to določa citirana določba 100. člena ZPP.
Pooblaščenec je torej na podlagi te zakonske določbe in glede na razmerje njene veljave v upravnem sporu na podlagi 22. člena ZUS-1 upravičen vložiti tožbo v upravnem sporu, enako pa velja tudi za pritožbo, saj navedeno pooblastilo iz 100. člena ZPP učinkuje do pravnomočnosti izpodbijanega upravnega akta, ki pa nastopi šele po koncu (morebitnega) pritožbenega postopka v upravnem sporu.
Ker gre za pravico, ki je osebna in neprenosljiva, sodišče prve stopnje ni moglo šteti, da pooblaščenec lahko vodi upravni spor, saj (katerakoli) stranka razen pokojnega tožnika, ki bi jo nadalje zastopal na podlagi sicer veljavnega pooblastila, očitno ne bi mogla uspeti s tožbo v upravnem sporu, saj ne bi uveljavljala kakšne svoje pravice ali pravne koristi (3. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).
Tožniki v konkretnem, in drugih istovrstnih primerih, državi očitajo, da dovoljuje (prekomeren) promet po cestah, ne da bi ob tem (ustrezno) zavarovala njihove osebnostne pravice (do zdravega življenjskega okolja, do zasebnosti, doma in družinskega življenja). Očitajo ji torej opustitev nalog, ki jih je dolžna opravljati (zagotavljati) v okviru svoje oblastne funkcije. Prav odškodninsko odgovornost države, ki izhaja iz takšnih razmerij, pa ureja 26. člen URS. Ta predvideva odgovornost za protipravno (in krivdno) povzročitev škode v zvezi z izvajanjem (oblastne) dejavnosti.
Država, ki dovoljuje vožnjo po cesti (in s tem dovoljuje izvajanje splošno koristne dejavnosti) od tega nima neposredne koristi. S tem uresničuje javni interes (tj. interes vseh, ki cesto uporabljajo za lokalne, med-regijske ali mednarodne, osebne ali tovorne prevoze), in ne svojega lastnega. Poleg tega država s takšnim dovoljenjem zagotavlja možnosti za mobilnost prebivalstva, s čimer prav tako uresničuje (izvršuje) eno od svojih oblastnih nalog. Stališče, da je za škodo, ki nekaterim posameznikom zaradi hrupa nastaja, odgovorna objektivno (torej neodvisno od tega, kaj bi za zmanjšanje hrupa sploh lahko storila in kako bi s tem posegla v pravice drugih), tako državi nalaga nesorazmerno breme, za katerega v obstoječem pozitivnopravnem redu ni ustrezne podlage.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŠTVA - SODNI REGISTER - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00034307
URS člen 42. ZDru-1 člen 9, 9/1, 9/1-6, 11, 12, 13, 13/1, 25, 25/1. ZPCP-2 člen 20, 32, 32-3. ZPP člen 67a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - registracija društva - temeljni akt društva - statut - pridobitna dejavnost društva - pravica opravljanja dejavnosti cestnega prevoza potnikov - korespondenčna seja - pooblastilo za glasovanje - razlaga zakona - pravica do združevanja - vprašanje, pomembno za razvoj prava prek sodne prakse
Revizija se dopusti glede vprašanj:
I. Ali mora društvo v postopku registracije društva svojo pridobitno dejavnost v temeljnem aktu društva tudi opisno opredeliti tako, da je iz opisa razvidno, kako so izpolnjeni pogoji po prvem odstavku 25. člena Zakona o društvih (povezanost z nameni in cilji društva)?
II. Ali pojem "podjetje" po 32. točki 3. člena Zakona o prevozih v cestnem prometu zajema vse oblike pravnih oseb in torej npr. tudi društva po Zakonu o društvih, ali pa zajema samo pravne in fizične osebe, ki jih ureja Zakon o gospodarskih družbah?
III. Ali je šesto alinejo prvega odstavka 9. člena Zakona o društvih (ki določa, da mora temeljni akt društva določati tudi "upravljanje društva"), treba razumeti na način, da mora društvo v temeljnem aktu urediti tudi:
1.) način sklica in način izvedbe korespondenčne seje organa društva, če temeljni akt društva določa, da se seje organa lahko izvede korespondenčno,
2.) način obveščanja članov društva o sejah organov društva in
3.) da člani v naprej dobijo dnevni red in gradiva za sejo organa z navedbo roka koliko prej?
IV. Ali imenovanje zastopnika pomeni "najpomembnejšo odločitev v društvu" po prvem odstavku 13. člena Zakona o društvih?
V. Ali lahko član društva za glasovanje na zboru članov društva pooblasti drugo osebo v skladu s splošnimi pravili obligacijskega prava?
VI. Ali je sodišče v konkretnem primeru pravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko ni dopustilo določbe v temeljnem aktu društva, po kateri:
1.) zbor članov za člana organa društva lahko imenuje osebo, ki ni član društva, in
2.) se v primeru enakega števila kandidatov za člane v organe društva kot je število članov v teh organih, volitve ne izvedejo, temveč ti kandidati postanejo člani organov?