PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00034155
ZP-1 člen 156, 156/1, 156/1-5, 158.. URS člen 22.
kršitev materialnih določb zakona - odločba o sankciji - sankcije za prekršek - odvzem predmetov - fakultativni odvzem predmetov - arbitrarnost
Kršitev po 5. točki 156. člena ZP-1 ne bo podana, ko sodišče ne bo pravilno ovrednotilo pravnorelevantnih dejstev posameznega primera in bo zmotno presodilo primernost izrečene prekrškovne sankcije (158. člen ZP-1). Tudi takšna presoja pa bo lahko izjemoma prerasla v kršitev materialnih določb zakona, in sicer v primerih, ko bo odločitev sodišča tako očitno napačna in brez stvarno razumnih razlogov, da bo mogoče sklepati, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev - torej samovoljno (arbitrarno).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POLITIČNE STRANKE - USTAVNO PRAVO
VS00047448
ZPP člen 367a, 367a/a. URS člen 82.
dopuščena revizija - pogodba o kandidaturi za poslanca Državnega zbora - politična stranka - poslanec - poslanski mandat - politična odgovornost - izstop iz politične stranke - izstop iz poslanske skupine - stroški v zvezi z volitvami - povrnitev stroškov - ničnost pogodbenega določila - namen pogodbenega določila
Revizija se dopusti glede vprašanja ali je z vidika Ustave RS, ki v 82. členu določa, da so poslanci predstavniki ljudstva, dopustno urejati vprašanja izstopa iz tožeče stranke (ali vsakokratne politične stranke) na način, da toženec (ali vsakokratni poslanec) kot predstavnik ljudstva nase prevzema breme civilnih sankcij.
Pritožbeno sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko ob odločanju o pritožbi tretje toženke zoper sklep sodišča prve stopnje o delni oprostitvi sodne takse in obročnem plačilu njenega preostanka dne 24. 4. 2019 ni upoštevalo načina izvršitve odločbe Ustavnega sodišča, ki je bila objavljena že pred tem (18. 5. 2018). V skladu z načinom izvršitve odločbe, kot ga je določilo Ustavno sodišče, bi moralo pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti izdati nov plačilni nalog tretji toženki za pritožbo zoper sodbo.
KMETIJSKA ZEMLJIŠČA - OBLIGACIJSKO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00035178
URS člen 71, 71/2. ZKZ člen 20, 21, 22, 22/2, 23, 24. ZUP člen 279. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6.
prodajna pogodba - kmetijsko zemljišče - odobritev pravnega posla - odločba upravne enote o odobritvi pravnega posla - tožba v upravnem sporu - obseg sodne presoje - uveljavljanje napake volje - nagib za sklenitev pogodbe - veljavnost pogodbe - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe - akt, ki očitno ne posega v tožnikovo pravico
V upravnem sporu izvedena sodna presoja zakonitosti odločb, izdanih v postopku odobritve prodaje kmetijskih zemljišč, je omejena na presojo pravilne uporabe določb ZKZ, ne pa tudi na presojo eventualnih civilnopravnih elementov same pogodbe.
Opisani obseg presoje zakonitosti upravne odločbe odobritve pravnega posla prodaje kmetijskih zemljišč v upravnem sporu pa določa tudi vsebino spora in uspeh, ki ga pritožnik s tožbo lahko zasleduje in doseže. To je presoja zakonitosti izdane odločbe, glede upoštevanja zakonskih pravil o ponudbi, sprejemu ponudbe, roku za vložitev zahteve za odobritev pravnega posla in določitvi predkupnih upravičencev. Pritožnik pa s svojimi tožbenimi in pritožbenimi navedbami take presoje zakonitosti upravne odločbe in sodbe sodišča prve stopnje ne zahteva. Odločbo izpodbija izključno zaradi razlogov (ne)veljavnosti sklenjenega pravnega posla, kar pa, kot že navedeno, ni predmet upravnega postopka in upravnega spora. Presoja sodišča prve stopnje o zavrženju njegove tožbe na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 je zato pravilna.
URS člen 33. ZUS-1 člen 32, 32/2, 80, 80/3, 80/3-1, 82. GZ člen 82, 93. ZGO-1 člen 3a.
ukrep gradbenega inšpektorja - inšpekcijski ukrep ustavitve gradnje in odstranitve objekta - odložitvena začasna odredba - izkazana težko popravljiva škoda - enostavni objekti - odstranitev objektov - ireverzibilna škoda - poseg v lastninsko pravico - zadržanje izvršitve odločbe - delna ugoditev pritožbi
Pritožnik je verjetno izkazal težko popravljivo škodo, ki je v tem, da v primeru izvršitve ukrepa pred odločitvijo o tožbi, ob morebitnem uspehu s tožbo, zaradi spremenjene normativne ureditve, ne bo mogel ponovno zgraditi dimenzijsko enakih objektov.
ZKP člen 201, 202, 371, 371/1-11.. KZ-1 člen 308.. URS člen 20.
pripor - utemeljen sum - opis kaznivega dejanja - neogibna potrebnost pripora - varnost ljudi - obrazloženost sklepa - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države
Obstoj okoliščin storitve kaznivega dejanja, iz katerih je razvidno ekonomsko izkoriščanje tujcev ali takšne nevarne razmere, ki kažejo, da je bila zaradi tega ogrožena varnost ljudi v smislu 20. člena Ustave ter da utegne biti s ponovitvijo kaznivega dejanja varnost ljudi ponovno ogrožena, lahko utemeljuje obstoj neogibne potrebnosti pripora. Vendar pa morajo biti okoliščine, ki izkazujejo že tako nevarnost za življenje in zdravje ljudi, konkretno izkazane z okoliščinami obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Za konkretizacijo te nevarnosti tako ne more zadostovati le hipotetično sklepanje na abstraktni ravni o obstoju teh okoliščin, ki nimajo konkretne podlage v okoliščinah izvršitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00032867
Direktiva Sveta 2003/96/ES z dne 27. oktobra 2003 o prestrukturiranju okvira Skupnosti za obdavčitev energentov in električne energije člen 8. URS člen 14, 14/2, 74. ZTro-1 člen 93, 93/1. ZUS-1 člen 42, 42/1. ZPP člen 11, 11/1, 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
dopuščena revizija - zahtevek za vračilo trošarine - vračilo trošarine za komercialni namen - vračilo trošarine za plinsko olje - delovni stroj - enakost pred zakonom - svobodna gospodarska pobuda - pomembno pravno vprašanje trošarine - pomembno pravno vprašanje izkazano
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Ali je pravilna razlaga Upravnega sodišča, da je statični delovni stroj po prvem odstavku 93. členu Zakona o trošarinah (ZTro-1) le stroj, ki: ne izpolnjuje pogojev za registracijo za udeležbo v javnem prometu, se med različnimi lokacijami delovišč premika na posebnih vozilih s specialnimi prevozi, je njegova mobilnost omejena na zaprto delovišče/gradbišče in služi samo za občasno premikanje po njem ter se hkrati v času opravljanja svoje funkcije ne premika in deluje kot statični delovni stroj?
2. Ali je 93. člen Zakona o trošarinah (ZTro-1) glede vračila trošarine za energente, ki se dokazljivo porabijo za pogon strojev v gradbeništvu, ki se uporabljajo pri dejanskem opravljanju dejavnosti, ki se uvršča v področje "Gradbeništvo", v skladu s predpisom, ki ureja standardno klasifikacijo dejavnosti, v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave Republike Slovenije) in svobodno gospodarsko pobudo (74. člen Ustave Republike Slovenije)?
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00032869
URS člen 22. ZDavP-2 člen 140, 140/2. ZDDPO-2 člen 32, 32/3. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
dopuščena revizija - davek od dohodkov pravnih oseb (DDPO) - davčna osnova - davčno (ne)priznani odhodki - obresti od posojil - posojilo družbenika družbi - jamstvo - patronatska izjava - pripombe na zapisnik - prekluzija navajanja novih dejstev in dokazov - enako varstvo pravic - pomembno pravno vprašanje izkazano
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Ali pojem jamstva po tretjem odstavku 32. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb zajema tudi patronatsko izjavo oziroma druge oblike jamstva, ki ne omogočajo neposrednega poplačila upnika?
2. Ali je ureditev drugega odstavka 140. člena Zakona o davčnem postopku v nasprotju z 22. členom Ustave Republike Slovenije?
Okoliščina, da je PUP za mesto Maribor urejal območje prostorske planske enote St 10 S, sama po sebi ne izključuje drugačnega urejanja dela te planske enote s kasneje sprejetim (v letu 2013 tudi spremenjenim) OPPN za del PPE St 10 S in s tem tudi prenehanja veljavnosti PUP v tem delu. Revidenta namreč ne trdita, da omenjeni OPPN ne bi bil v skladu s prostorskimi sestavinami oziroma da v njih ni bilo podlage za sprejem OPPN z namenom izvedbe prostorske ureditve območja, za katerega je bilo v prostorskih sestavinah predvideno urejanje s PIN. Navedeno stališče tudi v ničemer ne posega v prenehanje veljavnosti PUP z dnem uveljavitve OPN in v postopek njihovega spreminjanja in dopolnjevanja, določena v četrtem odstavku 96. člena ZPNačrt.
OPN je hierarhično višji predpis kot OPPN, saj mora biti ta skladen z OPN. Navedeno razmerje izhaja iz vsebine njunega urejanja.
Iz četrtega odstavka 95. člena ZPNačrt ne izhaja, da bi moral biti na tej podlagi sprejeti OPPN v skladu s PUP oziroma z v njem določenimi prostorskimi izvedbenimi pogoji. Biti pa mora skladen s prostorskimi sestavinami v preteklosti sprejetih občinskega dolgo- in srednjeročnega družbenega plana. Že na podlagi te ureditve, ki je specialna v razmerju do določb, ki veljajo za sprejem OPPN po uveljavitvi OPN, je mogoče sklepati, da med OPPN in PUP ni vzpostavljenega hierarhičnega odnosa na način, kot je za OPPN in OPN določen v četrtem odstavku 15. člena ZPNačrt.
Oba prostorska izvedbena akta (PUP in PIN) sta vsak za svoje območje urejanja določala pogoje za gradnjo objektov in je kasnejši PIN, sprejet za določeno območje urejanja, nadomestil na istem območju do tedaj veljavni PUP. Slednji so torej že na podlagi zakona veljali le do sprejema izvedbenega načrta. Tako PUP kot PIN pa so morali biti usklajeni s hierarhično višjima aktoma (dolgo- in srednjeročnim planom občine), medtem ko tak odnos med njimi ni bil, niti ni mogel biti vzpostavljen.
Iz zakonske zahteve, da PIN upošteva prostorske sestavine občinski družbenih planov, in na drugi strani iz enake zahteve za OPPN po četrtem odstavku 95. člena ZPNačrt izhaja, da gre za vsebinsko primerljiva prostorska predpisa.
INFORMACIJE JAVNEGA ZNAČAJA - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00032201
ZUS-1 člen 17, 32, 32/1, 32/2, 76. ZInfP člen 10, 10/3. ZUP člen 43. URS člen 23.
začasna odredba - dostop do informacij javnega značaja - stranski udeleženec - odločba informacijskega pooblaščenca - aktivna legitimacija za vložitev tožbe v upravnem sporu - odložitvena začasna odredba - izkazana težko popravljiva škoda - suspenzivni učinek tožbe v upravnem sporu - pravica do učinkovitega sodnega varstva
Izvršitev odločbe Informacijskega pooblaščenca pred odločitvijo sodišča o njeni pravilnosti in zakonitosti po naravi stvari povzroči, da sodno varstvo ne bi bilo učinkovito, kar je nedvomno lahko težko popravljiva posledica.
Zavezanec za dostop do informacij javnega značaja po izrecni določbi zakona ni dolžan prosilcu poslati zahtevanih podatkov, če vloži tožbo v upravnem sporu, stranski udeleženec pa lahko suspenzivni učinek tožbe poskuša doseči z v konkretnem primeru vloženo zahtevo za izdajo začasne odredbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00031824
ZUS-1 člen 22, 22/2. ZPP člen 343, 343/1, 343/4. URS člen 25, 125.
zavrženje pritožbe kot nedovoljene - pomanjkanje postulacijske sposobnosti - pravica do pravnega sredstva
Ker je pritožbo vložila oseba, ki zaradi pomanjkanja postulacijske sposobnosti te pravice nima, pritožba ni dovoljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrglo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00032947
ZPP člen 70, 70/1, 70/1-5, 70/1-6. URS člen 23, 154.
dopuščena revizija - pravica do poštenega obravnavanja - pravica do zakonitega (naravnega) sodnika - letni razpored dela sodnikov - bolniška odsotnost - nadomeščanje člana senata - izločitev sodnika - izločitev višjega sodnika - sodelovanje sodnika v postopku pred nižjim sodiščem - Sodni red - podzakonski akt - odlok občine - javna objava pravnega predpisa - priloga predpisa - vacatio legis - pravni režim na nepremičnini - naselbinski spomenik - lex certa - nujna pot - stvarna služnost poti - javno dobro - obnova pravdnega postopka - nova dejstva in dokazi
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali je nadomeščanje članov pritožbenih senatov zaradi njihove kratkotrajne odsotnosti (npr. za posamičen sejni dan zaradi bolniške odsotnosti ali dopusta) skladno s predpisi in pravico do naravnega sodnika ter poštenega sojenja.
- ali odločanje o pritožbi v okoliščinah konkretne zadeve pomeni obstoj razlogov iz 5. oziroma 6. točke 70. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP),
- ali je v okoliščinah konkretnega primera pravilno stališče sodišča glede védenja toženke o vrsti pravnega režima na sporni nepremičnini, ki se nahaja v območju z občinskim odlokom razglašenega zdraviliškega kompleksa kot naselbinskega spomenika.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00032858
URS člen 22. ZDDV-1 člen 67, 67/1, 82. ZUS-1 člen 51, 51/2, 59, 59/1, 59/2, 59/2-2, 83, 83/2, 83/2-1, 93. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
dovoljena revizija po vrednostnem kriteriju - davek na dodano vrednost (DDV) - odbitek vstopnega DDV - pogoji za odbitek vstopnega DDV - vedenje o goljufivih transakcijah - odločitev brez glavne obravnave - pravica do izvedbe dokaza - postavitev izvedenca - kriteriji za zavrnitev dokaznih predlogov - pravica do kontradiktornega postopka - bistvena kršitev določb postopka - ugoditev reviziji
Ko tožnik v upravnem sporu predlaga izvedbo dokazov in ko utemelji obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje, je upravno sodišče dolžno izvesti glavno obravnavo in ne sme že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi formalni ali vsebinski razlogi.
Razlogi za opustitev izvedbe glavne obravnave ob spornem dejanskem stanju so izrecno opredeljeni v 59. členu ZUS-1, zato določbe 51. člena ZUS-1 ni mogoče razumeti kot podlago za dodatno širjenje izjem od navedene zakonske obveznosti.
BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00040951
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 22. ZBan-1 člen 253a, 253a/1, 320, 320/1, 320/1-1, 337, 337/2, 342, 344, 349, 349/1, 349/2. ZUS-1 člen 59, 59/1, 59/2, 59/2-2, 59/3. ZPP člen 236a. ZBan-2 člen 405, 405/1, 405/1-2.
dopuščena revizija - Banka Slovenije - odločba o izrednih ukrepih - izredni ukrep - imenovanje izredne uprave banke - stečaj banke - ukrepi za stabilnost bank - kapitalska ustreznost banke - glavna obravnava v upravnem sporu - neizvedba glavne obravnave - odločanje na seji - kontradiktornost postopka - zaslišanje stranke - pisna izjava stranke - nova dejstva in dokazi - zavrnitev revizije
Zoper odločbo o izredni upravi revident ni vložil tožbe, tožba dveh tožnikov pa je bila zavrnjena. Dejanske ugotovitve iz odločbe o izredni upravi je zato treba šteti za resnično ugotovljene (res judicata pro veritate habetur). Pri zahtevi za zaslišanje nekdanjega zakonitega zastopnika revidenta gre po povedanem za dokaz, ki ne more biti pomemben za odločitev in ga zato ni bilo treba izvesti (enako določa druga alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Kljub zatrjevanju v reviziji, da naj bi tožnik v sodnem postopku predlagal postavitev izvedencev, pregled tožbe pokaže, da to ne drži.
Glavna obravnava sicer ni namenjena zgolj izvajanju dokazov, pač pa je v splošnem namenjena zagotavljanju splošne pravice strank do izjavljanja in enakega obravnavanja (22. člen Ustave RS) oziroma zagotavljanju pravice do poštenega sojenja (prvi odstavek 6. člena EKČP). Vendar pa ob prepovedi navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov (342. člena ZBan-1) v tem konkretnem postopku ne more biti sama sebi namen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00032606
ZPP člen 142, 142/4, 318, 318/1. URS člen 22, 39. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 10. OZ člen 179.
kršitev osebnostnih pravic - javna oseba - novinar - odgovorni urednik - žalitev časti in dobrega imena - žaljiva izjava - poslanec - Twitter - tehtanje ustavnih pravic - kolizija med svobodo izražanja ter pravico do dobrega imena in časti - pravica do izjave - povrnitev nepremoženjske škode - protipravnost - zamudna sodba - osebno vročanje - vročanje v hišni predalčnik - velikost poštnega predalčnika - fikcija vročitve - nastop fikcije - dopuščena revizija
Odgovor na prvo dopuščeno revizijsko vprašanje se glasi: v primeru, da naslovnik v roku iz 142. člena ZPP pisanja ne prevzame na pošti, je tega dopustno vrniti sodišču, če ga ni mogoče pustiti v hišnem predalčniku, tudi, če je ta premajhen (čeprav je sicer v splošnem uporaben). Z vidika pravice do izjave pa zadošča, da je naslovnik na vrnitev konkretne pošiljke sodišču opozorjen s tipskim obvestilom za primer osebne vročitve v skladu s Pravilnikom o ovojnici za vročanje po pošti v pravdnem postopku, v katerem je navedeno tudi, da bo pismo vrnjeno sodišču, ki je odredilo njegovo vročitev, če naslovnik predalčnika nima ali je ta neuporaben.
Pri presoji o protipravnosti sporne objave na Twitterju ni pravilen jezikovno-analitičen pristop ampak je treba izhajati iz tega, kakšen je bil hipni učinek objave na povprečnega uporabnika oziroma sledilca. Pri omejevanju izražanja v tovrstnem komunikacijskem okolju je treba zaradi doktrine zastraševalnega učinka (chilling effect) hkrati upoštevati način nastajanja sporočil.
Po oceni Vrhovnega sodišča zato, ker gre za objavo na Twitterju, zgolj to, da je toženec objavil le satirično, sarkastično ter za tožnico osebno žaljivo prispodobo, verbalno karikaturo, in ne tudi obsežnejšega vsebinskega odziva na televizijsko oddajo, ne zadošča za oceno, da je bil njegov namen zaničevanje in razvrednotenje tožnice.
Če je sodišče pri presoji protipravnosti pri uresničevanju svobode izražanja prestrogo, lahko posameznike zaradi strahu pred sankcijo odvrača tudi od ustavno še sprejemljivega izražanja in deluje samoomejitveno. To pa je, ko gre za svobodo izražanja, škodljivo za razvoj demokratične družbe in pluralizma. Prav to nehoteno razsežnost zastraševalnega učinka (chilling effect) mora tudi imeti pred očmi sodišče, ko razsoja v primeru konflikta med svobodo izražanja in drugimi ustavnimi pravicami.Ko gre za izražanje prek družbenih omrežij, kot je Twitter, s specifičnim slogom in načinom izražanja, je nevarnost zastrašitvenega učinka toliko večja.
Toženec se je s „čivkom“ odzval na televizijski prispevek, v katerem je novinarka v zvezi s pomembno družbeno temo izpostavila nekatere člane politične stranke, katere predsednik je. Tožnica je bila ob sporni objavi urednica dnevno-informativnih oddaj na nacionalni radioteleviziji. Ta je javni zavod posebnega kulturnega in nacionalnega pomena, saj opravlja javno službo z namenom zagotavljanja demokratičnih, socialnih in kulturnih potreb državljank in državljanov. Tožnica je torej opravljala z vidika pravice javnosti do obveščenosti izjemno pomembno, odgovorno delo ter zato javni kritiki izpostavljeno delo. To pomeni, da je bila tako kot toženec tudi ona javna oseba, pri teh pa so meje dovoljene kritike širše kot pri zasebnikih, zlasti kadar se kritika nanaša na njihovo ravnanje, povezano z družbeno pomembnim položajem, ki ga zasedajo. Zato mora s svojo funkcijo in z njo povezano institucionalno odgovornostjo sprejeti tudi pričakovanja o višjem tolerančnem pragu, takem, kot se pričakuje od nosilcev pomembnih javnih funkcij.
Sodišče je dolžno zavarovati ustavne pravice posameznikov pred zlorabami svobode izražanja, prav tako pa mora paziti, da z omejitvami svobode izražanja ne ogrozi demokratične razprave. Zaradi vsebine toženčevega visoko varovanega političnega sporočila, ki prevladuje nad obliko, v kateri je bilo izraženo in zaradi česar je oblika varovana tako kot vsebina, nadalje, zaradi konteksta v katerem je bila sporna izjava podana ter družbenega položaja obeh pravdnih strank, vključno z institucionalno odgovornostjo tožnice kot urednice dnevno-informativnega programa na javni radioteleviziji, se je večina članov senata Vrhovnega sodišča odločila, da v tem konfliktu med svobodo političnega izražanja toženca in pravico do časti in dobrega imena tožnice da prednost razsvetljenskemu načelu, da samo svobodna razprava o pomembnih družbenih temah omogoča približevanje resnici. Tako je prevladalo stališče, da je treba dati prednost svobodi političnega izražanja. Vrhovno sodišče se zato ni opredeljevalo do nepravnih razsežnosti toženčeve izjave.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZDRAVSTVENO VARSTVO - ZDRAVSTVENA DEJAVNOST
VS00031428
URS člen 49, 49/2. ZZdrS člen 25.
zdravniška služba - specializacija zdravnikov - odobritev zdravniške specializacije - povrnitev stroškov specializacije - zaposlitev v sistemu javnega zdravstva - obvezno zdravstveno zavarovanje - pravica do svobodne izbire zaposlitve - pravica do zdravstvenega varstva - test sorazmernosti - test legitimnosti - dopuščena revizija
Razlaga ZzdrS, ki sta jo zavzeli nižji sodišči, je ustavno skladna in sledi namenu zakona. Dejstvo, da oškodovanost javnih sredstev numerično ni izkazana, ne pomeni, da ni trpel sistem, katerega namen je uresničevanje pravice do zdravstvenega varstva iz 51.člena Ustave. Prav to pa je vrednotna podstat zakonskega pravila, ki ga je toženec prekršil.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00032081
ZPP člen 347, 347/2, 347/3, 347/3-1, 355, 355/1, 357a, 357a/1, 357a/2, 357a/5, 358, 358/1, 358/1-1. URS člen 23, 25.
predlog za določitev nujne poti - pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - zmotna uporaba materialnega prava - izvedba glavne obravnave pred sodiščem druge stopnje - dopolnitev postopka - načelo ekonomičnosti - načelo smotrnosti - trditvena podlaga - presoja trditvene podlage - materialno procesno vodstvo
Pritožnik ima prav; razveljavitveni sklep sodišča druge stopnje je kljub obširnemu utemeljevanju razveljavitve vsebinsko prazen. Bere se kot zbirek vseh možnih alibijev, s pomočjo katerih se skuša pritožbeno sodišče izogniti pritožbeni obravnavi oziroma meritorni presoji nujne poti. Resda je ta lahko zanj zahtevna oziroma težavna, a to ne sme biti samostojen razlog za razveljavitev. Pri presoji (ne)utemeljenosti instančne razveljavitve, kot jo ureja 357.a člen ZPP, tako ni dovolj, da sodišče druge stopnje le naniza (oziroma si zagotovi) vsa mogoča dogmatična zavarovanja, temveč je bistveno, da so ta v razmerju do vsakokratnega postopka predvsem prepričljivo procesno in praktično osmišljena.
Instančno sodišče je prvostopenjski sklep razveljavilo, ker zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni bilo ugotovljeno popolno dejansko stanje, tj. dejanska raba nepremičnin. To ni predmet presoje v tem pritožbenem postopku. Ob takem zavzetem stališču pa bi moralo sodišče druge stopnje (vsaj poskusiti) očitano pomanjkljivost najprej sámo odpraviti in s tem zapolniti zaznano praznino. ZPP nalaga sodišču druge stopnje, da razpiše pritožbeno obravnavo, če je treba zapolniti upoštevno dejansko stanje z neugotovljenimi, a zatrjevanimi dejstvi. Če ima pritožbeno sodišče na voljo ustrezne procesne možnosti, a jih (prehitro) ne izkoristi, razveljavitev in ponovitev celotnega sojenja gotovo ni smotrna.
povrnitev premoženjske škode - odgovornost države za delo sodišč - zakonito dedovanje - oporočno dedovanje - obstoj oporoke - sodna hramba - izgubljena ali založena oporoka po smrti oporočitelja - kopija oporoke - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - vzročna zveza - opustitev vložitve pravnega sredstva - pretrganje vzročne zveze - dopuščena revizija
Namen sodne hrambe oporoke je v večji pravni varnosti – oporočitelj oporoko zaupa sodišču z namenom, da bi jo varovalo pred uničenjem, izgubo in zlorabo - ter olajšanju dokazovanja. Tožnik je utemeljeno zaupal sodišču in pričakoval, da bo ravnanje sodišča v zvezi s sodno hrambo oporoke kot pomembnim pravnim poslom za primer smrti še posebej skrbno. Zato se je utemeljeno zanesel na ugotovitev sodnice, da oporoke pokojnice ni v sodni hrambi in v zmotnem prepričanju o resničnosti te izjave pristal na sklenitev dednega dogovora in zakonito dedovanje.
Sklenitev dednega dogovora ne pomeni, da je privolil v kršitev in se odpovedal uveljavljanju škode, ki mu je nastala s protipravnim ravnanjem sodišča
BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ - ODVETNIŠTVO - USTAVNO PRAVO
VS00031459
URS člen 14, 14/2. ZOdv člen 17, 17/5. ZBPP člen 30, 30/6. ZOdv-D člen 1. ZUS-1 člen 92.
nagrada za odvetniške storitve - višina nagrade odvetnika - znižana nagrada - brezplačna pravna pomoč - načelo enakosti - ustavnost zakonske ureditve - pomanjkljive navedbe - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
Da bi Vrhovno sodišče lahko presodilo o tem, da se plačilo odvetnika neustavno razlikuje v tem, da se v primeru plačila odvetnikov iz sredstev proračuna zniža za polovico vrednosti po OT, za sodne izvedence, cenilce in tolmače pa ne, bi moral revident utemeljevati ter izkazati, da tako znižanje plačila odvetnika poseže v bistveno enak sistem plačil za dela sodnega izvedenca, cenilca ali tolmača na podlagi pravilnikov. To pa iz revizijskih navedb ne izhaja, niti navedeno ni samo po sebi (očitno) razvidno Vrhovnemu sodišču.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - SOCIALNO ZAVAROVANJE - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00031471
URS člen 2, 14, 22. ZPP člen 19, 20, 20/4, 23, 23/1, 274, 274/2, 350, 350/2. ZUS-1 člen 2, 13, 13/1, 13/2, 13/2-1, 13/2-3, 13/3, 46, 46/1, 46/1-3, 77, 82. ZDavP-2 člen 353. ZDSS-1 člen 7, 58. ZS člen 110.
prispevki za socialno varnost - odmera prispevkov za socialno varnost - spor o pristojnosti - spor o pristojnosti med Upravnim sodiščem RS in Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani - obrazložitev odstopa od ustaljene prakse - občna seja - pravno mnenje Občne seje - sestava sodišča - odločanje v senatu ali sodniku posamezniku - absolutna bistvena kršitev določb postopka - izpolnjevanje pogojev za odločanje po sodniku posamezniku - enostavno dejansko in pravno stanje - odstop od sodne prakse - očitna kršitev - pooblastila predsednika senata - sklep o nepristojnosti - relativna bistvena kršitev določb postopka
Obstaja dlje časa trajajoča in ustaljena sodna praksa, iz katere izhaja pristojnost upravnega sodišča za sojenje v sporih o zakonitosti odločb FURS o odmeri prispevkov. Zato bi potrebovalo Vrhovno sodišče za odločitev v tem pristojnostnem sporu široko soglasje o tem, da je v to prakso treba poseči na podlagi drugačne razlage pristojnostnih določb ZUS-1 in ZDSS-1.
V obravnavani zadevi soglasje med Upravnim oddelkom ter Delovnim in socialnim oddelkom Vrhovnega sodišča glede navedenega vprašanja pristojnosti ni bilo doseženo. Zato je bilo v odsotnosti le-tega za razrešitev navedenega vprašanja ter za zagotovitev enotnosti (bodoče) sodne prakse treba uporabiti pravno možnost, ki jo posebej za to predvideva sistemska ureditev Zakona o sodiščih, torej odločanje Občne seje Vrhovnega sodišča. Ustrezno vsebinsko utemeljeno odločitev Občne seje o tem, da se ustaljena sodna praksa glede pristojnosti upravnega sodišča za odločanje v navedenih sporih spremeni, je bilo ob dveh možnih pravnih razlagah upoštevnih določb ZDSS-1 v navedenih okoliščinah treba šteti za pogoj za poseganje v ustaljeno sodno prakso.
Ob odsotnosti širšega soglasja med navedenima oddelkoma Vrhovnega sodišča ter ob nesprejetju odločitve Občne seje v okviru specifičnega pristojnostnega spora, ki po vsebini posega v okvir dveh specializiranih vej sodišč, je umanjkal potrebni temelj za spremembo ustaljene sodne prakse. Zato v obravnavani zadevi Vrhovno sodišče v dosedanjo ustaljeno sodno prakso ni poseglo.
Absolutna bistvena kršitev je podana le v primeru očitne kršitve pravil ZUS-1 o tem, kdaj je v zadevi za odločanje pooblaščen sodnik posameznik, saj bi zahteva po podrobni analizi in minucioznem tehtanju (ne)izpolnjevanja v 13. členu ZUS-1 navedenih pogojev ne ustrezala naravi absolutno bistvene kršitve.
Sodnica posameznica je ob izrecnem sklicevanju na 3. alinejo drugega odstavka 13. člena ZUS-1 sprejela sodno odločbo, ki očitno ne more pomeniti pravno enostavne zadeve, saj je z odločitvijo po lastnih navedbah odstopila od dotedanje sodne prakse. Vendar pa glede na posebne okoliščine tega primera absolutna bistvena kršitev določb postopka vseeno ni podana. Zakon pooblašča (enega) določenega sodnika, da sprejme sklep o nepristojnosti in odstopi zadevo pristojnemu sodišču (drugi odstavek 274. člen ZPP). Res je sicer, da bi tudi na tej pravni podlagi tovrstno odločitev lahko sprejel le predsednik senata kot sodnik posameznik in ne sodnik poročevalec. Vendar pa bi se s tem vprašanjem Vrhovno sodišče kot relativno bistveno kršitvijo pravil postopka ukvarjalo le na podlagi izrecnega ugovora strank in na podlagi ugotovitve, da je tak pritožbeni ugovor pred Vrhovnim sodiščem sploh dopusten.