CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00032606
ZPP člen 142, 142/4, 318, 318/1. URS člen 22, 39. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 10. OZ člen 179.
kršitev osebnostnih pravic - javna oseba - novinar - odgovorni urednik - žalitev časti in dobrega imena - žaljiva izjava - poslanec - Twitter - tehtanje ustavnih pravic - kolizija med svobodo izražanja ter pravico do dobrega imena in časti - pravica do izjave - povrnitev nepremoženjske škode - protipravnost - zamudna sodba - osebno vročanje - vročanje v hišni predalčnik - velikost poštnega predalčnika - fikcija vročitve - nastop fikcije - dopuščena revizija
Odgovor na prvo dopuščeno revizijsko vprašanje se glasi: v primeru, da naslovnik v roku iz 142. člena ZPP pisanja ne prevzame na pošti, je tega dopustno vrniti sodišču, če ga ni mogoče pustiti v hišnem predalčniku, tudi, če je ta premajhen (čeprav je sicer v splošnem uporaben). Z vidika pravice do izjave pa zadošča, da je naslovnik na vrnitev konkretne pošiljke sodišču opozorjen s tipskim obvestilom za primer osebne vročitve v skladu s Pravilnikom o ovojnici za vročanje po pošti v pravdnem postopku, v katerem je navedeno tudi, da bo pismo vrnjeno sodišču, ki je odredilo njegovo vročitev, če naslovnik predalčnika nima ali je ta neuporaben.
Pri presoji o protipravnosti sporne objave na Twitterju ni pravilen jezikovno-analitičen pristop ampak je treba izhajati iz tega, kakšen je bil hipni učinek objave na povprečnega uporabnika oziroma sledilca. Pri omejevanju izražanja v tovrstnem komunikacijskem okolju je treba zaradi doktrine zastraševalnega učinka (chilling effect) hkrati upoštevati način nastajanja sporočil.
Po oceni Vrhovnega sodišča zato, ker gre za objavo na Twitterju, zgolj to, da je toženec objavil le satirično, sarkastično ter za tožnico osebno žaljivo prispodobo, verbalno karikaturo, in ne tudi obsežnejšega vsebinskega odziva na televizijsko oddajo, ne zadošča za oceno, da je bil njegov namen zaničevanje in razvrednotenje tožnice.
Če je sodišče pri presoji protipravnosti pri uresničevanju svobode izražanja prestrogo, lahko posameznike zaradi strahu pred sankcijo odvrača tudi od ustavno še sprejemljivega izražanja in deluje samoomejitveno. To pa je, ko gre za svobodo izražanja, škodljivo za razvoj demokratične družbe in pluralizma. Prav to nehoteno razsežnost zastraševalnega učinka (chilling effect) mora tudi imeti pred očmi sodišče, ko razsoja v primeru konflikta med svobodo izražanja in drugimi ustavnimi pravicami.Ko gre za izražanje prek družbenih omrežij, kot je Twitter, s specifičnim slogom in načinom izražanja, je nevarnost zastrašitvenega učinka toliko večja.
Toženec se je s „čivkom“ odzval na televizijski prispevek, v katerem je novinarka v zvezi s pomembno družbeno temo izpostavila nekatere člane politične stranke, katere predsednik je. Tožnica je bila ob sporni objavi urednica dnevno-informativnih oddaj na nacionalni radioteleviziji. Ta je javni zavod posebnega kulturnega in nacionalnega pomena, saj opravlja javno službo z namenom zagotavljanja demokratičnih, socialnih in kulturnih potreb državljank in državljanov. Tožnica je torej opravljala z vidika pravice javnosti do obveščenosti izjemno pomembno, odgovorno delo ter zato javni kritiki izpostavljeno delo. To pomeni, da je bila tako kot toženec tudi ona javna oseba, pri teh pa so meje dovoljene kritike širše kot pri zasebnikih, zlasti kadar se kritika nanaša na njihovo ravnanje, povezano z družbeno pomembnim položajem, ki ga zasedajo. Zato mora s svojo funkcijo in z njo povezano institucionalno odgovornostjo sprejeti tudi pričakovanja o višjem tolerančnem pragu, takem, kot se pričakuje od nosilcev pomembnih javnih funkcij.
Sodišče je dolžno zavarovati ustavne pravice posameznikov pred zlorabami svobode izražanja, prav tako pa mora paziti, da z omejitvami svobode izražanja ne ogrozi demokratične razprave. Zaradi vsebine toženčevega visoko varovanega političnega sporočila, ki prevladuje nad obliko, v kateri je bilo izraženo in zaradi česar je oblika varovana tako kot vsebina, nadalje, zaradi konteksta v katerem je bila sporna izjava podana ter družbenega položaja obeh pravdnih strank, vključno z institucionalno odgovornostjo tožnice kot urednice dnevno-informativnega programa na javni radioteleviziji, se je večina članov senata Vrhovnega sodišča odločila, da v tem konfliktu med svobodo političnega izražanja toženca in pravico do časti in dobrega imena tožnice da prednost razsvetljenskemu načelu, da samo svobodna razprava o pomembnih družbenih temah omogoča približevanje resnici. Tako je prevladalo stališče, da je treba dati prednost svobodi političnega izražanja. Vrhovno sodišče se zato ni opredeljevalo do nepravnih razsežnosti toženčeve izjave.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZDRAVSTVENO VARSTVO - ZDRAVSTVENA DEJAVNOST
VS00031428
URS člen 49, 49/2. ZZdrS člen 25.
zdravniška služba - specializacija zdravnikov - odobritev zdravniške specializacije - povrnitev stroškov specializacije - zaposlitev v sistemu javnega zdravstva - obvezno zdravstveno zavarovanje - pravica do svobodne izbire zaposlitve - pravica do zdravstvenega varstva - test sorazmernosti - test legitimnosti - dopuščena revizija
Razlaga ZzdrS, ki sta jo zavzeli nižji sodišči, je ustavno skladna in sledi namenu zakona. Dejstvo, da oškodovanost javnih sredstev numerično ni izkazana, ne pomeni, da ni trpel sistem, katerega namen je uresničevanje pravice do zdravstvenega varstva iz 51.člena Ustave. Prav to pa je vrednotna podstat zakonskega pravila, ki ga je toženec prekršil.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00032081
ZPP člen 347, 347/2, 347/3, 347/3-1, 355, 355/1, 357a, 357a/1, 357a/2, 357a/5, 358, 358/1, 358/1-1. URS člen 23, 25.
predlog za določitev nujne poti - pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - zmotna uporaba materialnega prava - izvedba glavne obravnave pred sodiščem druge stopnje - dopolnitev postopka - načelo ekonomičnosti - načelo smotrnosti - trditvena podlaga - presoja trditvene podlage - materialno procesno vodstvo
Pritožnik ima prav; razveljavitveni sklep sodišča druge stopnje je kljub obširnemu utemeljevanju razveljavitve vsebinsko prazen. Bere se kot zbirek vseh možnih alibijev, s pomočjo katerih se skuša pritožbeno sodišče izogniti pritožbeni obravnavi oziroma meritorni presoji nujne poti. Resda je ta lahko zanj zahtevna oziroma težavna, a to ne sme biti samostojen razlog za razveljavitev. Pri presoji (ne)utemeljenosti instančne razveljavitve, kot jo ureja 357.a člen ZPP, tako ni dovolj, da sodišče druge stopnje le naniza (oziroma si zagotovi) vsa mogoča dogmatična zavarovanja, temveč je bistveno, da so ta v razmerju do vsakokratnega postopka predvsem prepričljivo procesno in praktično osmišljena.
Instančno sodišče je prvostopenjski sklep razveljavilo, ker zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni bilo ugotovljeno popolno dejansko stanje, tj. dejanska raba nepremičnin. To ni predmet presoje v tem pritožbenem postopku. Ob takem zavzetem stališču pa bi moralo sodišče druge stopnje (vsaj poskusiti) očitano pomanjkljivost najprej sámo odpraviti in s tem zapolniti zaznano praznino. ZPP nalaga sodišču druge stopnje, da razpiše pritožbeno obravnavo, če je treba zapolniti upoštevno dejansko stanje z neugotovljenimi, a zatrjevanimi dejstvi. Če ima pritožbeno sodišče na voljo ustrezne procesne možnosti, a jih (prehitro) ne izkoristi, razveljavitev in ponovitev celotnega sojenja gotovo ni smotrna.
povrnitev premoženjske škode - odgovornost države za delo sodišč - zakonito dedovanje - oporočno dedovanje - obstoj oporoke - sodna hramba - izgubljena ali založena oporoka po smrti oporočitelja - kopija oporoke - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - vzročna zveza - opustitev vložitve pravnega sredstva - pretrganje vzročne zveze - dopuščena revizija
Namen sodne hrambe oporoke je v večji pravni varnosti – oporočitelj oporoko zaupa sodišču z namenom, da bi jo varovalo pred uničenjem, izgubo in zlorabo - ter olajšanju dokazovanja. Tožnik je utemeljeno zaupal sodišču in pričakoval, da bo ravnanje sodišča v zvezi s sodno hrambo oporoke kot pomembnim pravnim poslom za primer smrti še posebej skrbno. Zato se je utemeljeno zanesel na ugotovitev sodnice, da oporoke pokojnice ni v sodni hrambi in v zmotnem prepričanju o resničnosti te izjave pristal na sklenitev dednega dogovora in zakonito dedovanje.
Sklenitev dednega dogovora ne pomeni, da je privolil v kršitev in se odpovedal uveljavljanju škode, ki mu je nastala s protipravnim ravnanjem sodišča
BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ - ODVETNIŠTVO - USTAVNO PRAVO
VS00031459
URS člen 14, 14/2. ZOdv člen 17, 17/5. ZBPP člen 30, 30/6. ZOdv-D člen 1. ZUS-1 člen 92.
nagrada za odvetniške storitve - višina nagrade odvetnika - znižana nagrada - brezplačna pravna pomoč - načelo enakosti - ustavnost zakonske ureditve - pomanjkljive navedbe - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
Da bi Vrhovno sodišče lahko presodilo o tem, da se plačilo odvetnika neustavno razlikuje v tem, da se v primeru plačila odvetnikov iz sredstev proračuna zniža za polovico vrednosti po OT, za sodne izvedence, cenilce in tolmače pa ne, bi moral revident utemeljevati ter izkazati, da tako znižanje plačila odvetnika poseže v bistveno enak sistem plačil za dela sodnega izvedenca, cenilca ali tolmača na podlagi pravilnikov. To pa iz revizijskih navedb ne izhaja, niti navedeno ni samo po sebi (očitno) razvidno Vrhovnemu sodišču.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - SOCIALNO ZAVAROVANJE - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00031471
URS člen 2, 14, 22. ZPP člen 19, 20, 20/4, 23, 23/1, 274, 274/2, 350, 350/2. ZUS-1 člen 2, 13, 13/1, 13/2, 13/2-1, 13/2-3, 13/3, 46, 46/1, 46/1-3, 77, 82. ZDavP-2 člen 353. ZDSS-1 člen 7, 58. ZS člen 110.
prispevki za socialno varnost - odmera prispevkov za socialno varnost - spor o pristojnosti - spor o pristojnosti med Upravnim sodiščem RS in Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani - obrazložitev odstopa od ustaljene prakse - občna seja - pravno mnenje Občne seje - sestava sodišča - odločanje v senatu ali sodniku posamezniku - absolutna bistvena kršitev določb postopka - izpolnjevanje pogojev za odločanje po sodniku posamezniku - enostavno dejansko in pravno stanje - odstop od sodne prakse - očitna kršitev - pooblastila predsednika senata - sklep o nepristojnosti - relativna bistvena kršitev določb postopka
Obstaja dlje časa trajajoča in ustaljena sodna praksa, iz katere izhaja pristojnost upravnega sodišča za sojenje v sporih o zakonitosti odločb FURS o odmeri prispevkov. Zato bi potrebovalo Vrhovno sodišče za odločitev v tem pristojnostnem sporu široko soglasje o tem, da je v to prakso treba poseči na podlagi drugačne razlage pristojnostnih določb ZUS-1 in ZDSS-1.
V obravnavani zadevi soglasje med Upravnim oddelkom ter Delovnim in socialnim oddelkom Vrhovnega sodišča glede navedenega vprašanja pristojnosti ni bilo doseženo. Zato je bilo v odsotnosti le-tega za razrešitev navedenega vprašanja ter za zagotovitev enotnosti (bodoče) sodne prakse treba uporabiti pravno možnost, ki jo posebej za to predvideva sistemska ureditev Zakona o sodiščih, torej odločanje Občne seje Vrhovnega sodišča. Ustrezno vsebinsko utemeljeno odločitev Občne seje o tem, da se ustaljena sodna praksa glede pristojnosti upravnega sodišča za odločanje v navedenih sporih spremeni, je bilo ob dveh možnih pravnih razlagah upoštevnih določb ZDSS-1 v navedenih okoliščinah treba šteti za pogoj za poseganje v ustaljeno sodno prakso.
Ob odsotnosti širšega soglasja med navedenima oddelkoma Vrhovnega sodišča ter ob nesprejetju odločitve Občne seje v okviru specifičnega pristojnostnega spora, ki po vsebini posega v okvir dveh specializiranih vej sodišč, je umanjkal potrebni temelj za spremembo ustaljene sodne prakse. Zato v obravnavani zadevi Vrhovno sodišče v dosedanjo ustaljeno sodno prakso ni poseglo.
Absolutna bistvena kršitev je podana le v primeru očitne kršitve pravil ZUS-1 o tem, kdaj je v zadevi za odločanje pooblaščen sodnik posameznik, saj bi zahteva po podrobni analizi in minucioznem tehtanju (ne)izpolnjevanja v 13. členu ZUS-1 navedenih pogojev ne ustrezala naravi absolutno bistvene kršitve.
Sodnica posameznica je ob izrecnem sklicevanju na 3. alinejo drugega odstavka 13. člena ZUS-1 sprejela sodno odločbo, ki očitno ne more pomeniti pravno enostavne zadeve, saj je z odločitvijo po lastnih navedbah odstopila od dotedanje sodne prakse. Vendar pa glede na posebne okoliščine tega primera absolutna bistvena kršitev določb postopka vseeno ni podana. Zakon pooblašča (enega) določenega sodnika, da sprejme sklep o nepristojnosti in odstopi zadevo pristojnemu sodišču (drugi odstavek 274. člen ZPP). Res je sicer, da bi tudi na tej pravni podlagi tovrstno odločitev lahko sprejel le predsednik senata kot sodnik posameznik in ne sodnik poročevalec. Vendar pa bi se s tem vprašanjem Vrhovno sodišče kot relativno bistveno kršitvijo pravil postopka ukvarjalo le na podlagi izrecnega ugovora strank in na podlagi ugotovitve, da je tak pritožbeni ugovor pred Vrhovnim sodiščem sploh dopusten.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - nezadovoljstvo z delom sodišča - nepravilnosti v postopku - varstvo osebnih podatkov - videz nepristranskosti sodišča
Med tehtne razloge ne spada nezadovoljstvo z delom sodišča oziroma njegovimi odločitvami ali uveljavljanje postopkovnih nepravilnosti, za odpravo katerih so na voljo druga pravna sredstva; kar je tudi v sodni praksi že ustaljeno stališče.
Vrhovno sodišče se ne spušča v vsebinsko presojo očitanih kršitev v pomenu instančnega preizkusa, zato tožnici, ki ju moti konkretno ravnanje z osebnimi podatki, v tem pomenu s predlogom po 67. členu ZPP že v zasnovi ne moreta uspeti. Očitane kršitve pa, četudi bi bile zares podane, same po sebi ne (o)krnijo videza nepristranskosti in neodvisnosti celotnega sodišča.
Sodišče prve stopnje ni razpolagalo ne z vročilnico ne s sporočilom o prejetem pismu, ki bi ga oseba, ki je opravljala vročitev, izpolnila s potrebnimi podatki (o datumu neuspelega poskusa osebne vročitve in o vložitvi sporočila o prispelem pismu v naslovnikov hišni predalčnik z opozorilom na posledice upustitve prevzema dokumenta ter datumom vložitve pisma v naslovnikov predalčnik). Oprlo se je na drugo listino – poizvednico, v kateri pošta izjavlja toženki, kaj se je dogajalo z njeno pošiljko pritožniku, ne da bi imel slednji možnost temu nasprotovati in predlagati dokaze.
Če je po presoji sodišča mogoče tožbo kot prepozno zavreči, iz okoliščin primera (npr. iz vsebine tožbe) pa ne izhaja, da bi se stranka zavedala, da je njena tožba glede na sodišču predložene listine (vročilnico, poizvednico itd.) lahko prepozna, jo je treba v okviru materialnega procesnega vodstva s tem seznaniti in ji dati možnost, da poda ustrezne navedbe in predlaga morebitne dokaze. Šele na podlagi izvedbe takih dokazov in njihove presoje v konkretnem primeru pred predsednikom senata je možen sklep o procesnem dejanskem stanju, na podlagi katerega sodišče odloči o nepravočasnosti tožbe.
V obravnavani zadevi iz vsebine tožbe ali siceršnjih okoliščin primera ne izhaja, da bi se pritožnik zavedal ali moral zavedati, da je njegova tožba lahko prepozna. Ker je v obravnavani zadevi ključno, kdaj je bila drugostopenjska odločba vročena pritožniku, je sodišče prve stopnje s tem, ko v tej zvezi ni zagotovilo navedenega procesnega jamstva, poseglo v pritožnikov pravni položaj in pravico iz 22. člena Ustave.
URS člen 14, 14/2, 156. ZDoh-2 člen 27, 27-5, 105, 105/3, 105/3-11. ZUS-1 člen 83, 83/2, 83/2-2.
direktna revizija - zahteva za oceno ustavnosti - dohodnina - odmera dohodnine - davčna osnova za odmero dohodnine - oprostitev plačila dohodnine - odškodnina - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - odškodnina zaradi kršitev osebnostnih pravic - osebna poškodba - načelo enakosti - zahteva za oceno ustavnosti določb zakona
Revizijski postopek se prekine do odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije o zahtevi za oceno ustavnosti 27. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 9/12 – odl. US, 24/12, 30/12, 40/12 – ZUJF, 75/12, 94/12, 52/13 – odl. US, 96/13, 29/14 – odl. US, 50/14, 23/15, 55/15, 63/16, 69/17, 21/19, 28/19 in 66/19).
Po oceni Vrhovnega sodišča je 27. člen ZDoh-2 v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave, saj bistveno enake položaje ureja različno brez stvarnega, razumnega razloga, ki bi izhajal iz narave stvari.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00031429
ZVPot člen 22, 23, 24, 24/1. ZPotK člen 6, 6/1, 7, 7/1-5, 7/1-9. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 4, 5.
varstvo potrošnikov - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - valutno tveganje - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - razlaga direktive - Direktiva Sveta 93/13/EGS - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - načelo vestnosti in poštenja - slaba vera banke - monetarna politika - indični dokaz - neposreden dokaz - verodostojnost priče - izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja v reviziji - nova dejstva in dokazi v reviziji
Tožnikom kot povprečnim potrošnikom ni bila onemogočena racionalna oziroma preudarna odločitev v zvezi z oceno celotnega stroška najetega kredita. Ker je toženka kot strokovnjakinja na bančnem področju ob sklepanju spornih pogodb ravnala v skladu z zahtevo dobre vere, sporni pogodben pogoj o prevzemu valutnega tveganja ne more biti nepošten v smislu 3. člena Direktive 93/13 v povezavi s 24. členom ZVPoT.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00033130
URS člen 33, 69. SPZ člen 226. ODZ paragraf 1460, 1479.
neprava stvarna služnost - služnost v javno korist - priposestvovanje služnosti v javno korist - izvajalec gospodarske javne službe - razlastitev - razlastitveni akt - dobra vera - pravni posel - odločba Ustavnega sodišča - zavrnitev revizije - dopuščena revizija
Pridobitev služnosti v javno korist s priposestvovanjem ne more pomeniti sredstva za obid prisilnih predpisov o razlastitvi in posledično ni mogoče dopustiti pridobitev služnosti v javno korist s priposestvovanjem, ki ne bi bilo dobroverno (še posebej če ne bi temeljilo na pravnoposlovni podlagi). Upoštevna je tudi odločba Ustavnega sodišča Up-849/14.
povrnitev nepremoženjske škode - varstvo osebnostnih pravic - kolizija ustavnih pravic - praktična konkordanca - svoboda izražanja - pravica do komunikacijske zasebnosti - pravica do osebnega dostojanstva - domneva nedolžnosti - čast in dobro ime - objava prisluhov iz predkazenskega postopka - relativno javna osebnost - javni interes - novinarstvo - sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP)
Kadar pride do tehtanja pravice do svobode izražanja s pravico do zasebnosti iz prakse Evropskega sodišča za človekove pravice izhajajo naslednja merila za presojo: a) ali gre za prispevek k razpravi splošnega interesa, b) ali gre za javno osebnost oz. kakšna je njena funkcija, c) njeno predhodno ravnanje, d) način pridobivanja informacij in njihova resničnost, e) vsebina, oblika in posledice objave ter f) resnost izrečenih sankcij (kadar so novinarje zaradi objave doletele kakšne sankcije).
Novinarji toženca niso sami prisluškovali tožniku, temveč so prisluhe (ki so bi bili pridobljeni zakonito) dobili iz anonimnega vira. Pred objavo so iz pridobljenih informacij izločili vso komunikacijo, ki je zadevala zasebno in intimno življenje tožnika, in vse informacije, ki so se nanašale na kazenski postopek. Ugotovitve kažejo, da so novinarji k poročanju pristopili odgovorno ter objavili le tiste vsebine, ki so bile pomembne z vidika razprave v javnem interesu. V postopku nikoli ni bila sporna avtentičnost ali resničnost objavljene vsebine prisluhov. V posameznih člankih so novinarji celo izrecno opredelili, zakaj in v čem je podan interes javnosti, da se z objavljenimi vsebinami seznanijo. S tem so sledili standardom novinarske etike.
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00031427
SPZ člen 47, 47/3, 47/4. URS člen 23, 33.
nepravdni postopek - postopek za ureditev medsebojnih razmerij - gradnja čez mejo nepremičnine - določitev nove meje - lastninska pravica na nepremičnini - pridobitev lastninske pravice - investitor - nakup nepremičnine na javni dražbi - škoda zaradi gradnje čez mejo nepremičnine - odškodnina za odvzem nepremičnine - kvazi odškodnina - višina odškodnine - subjektivne in objektivne okoliščine - interes udeležencev - presoja dobre vere - tržna vrednost nepremičnine - najemnina - metoda bodočih donosov - superficies solo cedit - načelo povezanosti zemljišča in objekta - tržna vrednost zemljišča
V konkretnem primeru ne gre za klasičen primer gradnje na tujem svetu. Mejaša sta kupca zemljišč, na katerih je bila s strani skupnega pravnega prednika - investitorja - zgrajena sporna hiša, ki je s svojim SZ vogalom že tedaj presegla parcelno mejo za 3 m². V tem pomenu, torej kot kvazi odškodninsko posledico že zatečenega dejanskega stanja, je treba razumeti presojo primerne odškodnine iz 47. člena SPZ.
Revident je vedel, kaj kupuje, pri čemer je ključno, da je investitorju že tedaj jamčil, da ne bo oviral niti gradnje na sosednji parceli niti njene uporabe ter bo pristal na uskladitev meje "odpovedujoč se kakršnikoli odškodnini." Po mnenju Vrhovnega sodišča ni upravičen do nobene odškodnine; obstoječe dejansko stanje je le naključna posledica neizvedenih (pre)parcelacij, zatrjevana razlastitev pa navidezna. Nepravdni postopek se je tako pokazal le kot naknadna tehnična uskladitev sicer v zasnovi neproblematične čezmejne gradnje.
ZUS-1 člen 4, 4/1, 23, 23/1, 28, 28/1, 36, 36/1, 36/1-2, 73, 73/3, 82, 82/2. URS člen 157, 157/2.
plagiatorstvo - mnenje komisije - subsidiarni upravni spor - rok za vložitev tožbe - zavrženje prepozne tožbe - zavrnitev pritožbe
Sodišče prve stopnje je tožbo pravilno zavrglo kot prepozno, saj je pritožnik zamudil rok za vložitev tožbe na podlagi 4. člena ZUS-1, tako ob upoštevanju starejšega stališča sodne prakse o začetku tega roka od takrat, ko je bilo izpodbijano posamično dejanje storjeno, kot tudi ob upoštevanju novejših pomislekov pravne teorije, da začetek tega roka začne teči šele od trenutka seznanjenosti prizadete osebe s takim dejanjem.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK - USTAVNO PRAVO
VS00031135
URS člen 39, 39/1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 10, 10/2. ZPP člen 11, 109, 109/1, 365, 365-2. ZUP člen 22, 22/1.
kaznovanje za žalitev sodišča - žalitev v vlogi - kaznovanje pooblaščenca pravdne stranke - svoboda izražanja v sodnem postopku
Navedbe v pisni vlogi morajo biti premišljene, usmerjene v kritiko izpodbijane odločbe in niso namenjene osebnemu obračunavanju z avtorjem izpodbijanega akta. Drugače je lahko na glavni obravnavi, kjer je stranka ali njen pooblaščenec lahko izzvana z izjavami nasprotne stranke, prič, izvedencev ali sodnikov, in zato emocionalno reagira in izjavi kaj, kar je lahko opredeljeno kot žalitev. Če torej v vlogi pooblaščenec žali sodišče ali sodnike, to kaže samo na to, da so take navedbe premišljene, in kot v obravnavanem primeru, z edinim namenom sramotenju sodnic in senata. Po presoji Vrhovnega sodišča ima varstvo ugleda sodišča in sodnic posebno težo in predstavlja vrednoto, ki v obravnavanem primeru opravičuje poseg v svobodo govora. Tudi z vidika javnega interesa je poseg v navedeno pravico upravičen in tudi nujen. Meje svobode govora so v javni komunikaciji nemalokrat presežene, ali pa komaj še na meji sprejemljivega. Notar, kot oseba javnega zaupanja in nosilec javnih pooblastil, ki v tem primeru nastopa tudi kot pooblaščenec strank, pa bi se teh meja moral še posebej zavedati.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00032873
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 10, 10/2. URS člen 15, 15/5, 39, 39/1. ZPP člen 11, 109, 109/1.
izrek denarne kazni - denarno kaznovanje pooblaščenca - notar - žalitev sodnika - kaznovanje za žalitev sodišča - žalitev sodišča v vlogi - svoboda izražanja - varovanje ugleda in avtoritete sodstva - poseg v svobodo izražanja - žaljiva izjava - presežena meja sprejemljive kritike - zavrnitev pritožbe
V okviru 10. člena EKČP je varovana tudi ostra kritika sodnikovega dela, če ni osebno žaljiva ter ne pomeni destruktivnih in v temelju neupravičenih napadov na sodnike.
Sporne navedbe niso v nikakršni funkciji kritike sodbe, ampak so namenjene izključno žaljenju oziroma sramotenju senata in sodnic. Ni jih mogoče opredeliti kot ostro kritiko dela sodnic, temveč so osebno žaljive, saj pravzaprav predstavljajo očitek storitve kaznivega dejanja. S tega vidika pa tudi vse ostale, "nesporne" navedbe, pridobijo v celotnem kontekstu drugačno težo.
V obravnavanem primeru ni mogoče upoštevati stališča ESČP, da so sprejemljivejše kritične pripombe, ki so dane v pravnem sredstvu in pri katerih gre v bistvu za interno komunikacijo med odvetnikom in pritožbenim sodiščem, ki se ne odvija pred očmi splošne javnosti. Prej nasprotno. Navedbe v reviziji (ali drugi pisni vlogi) morajo biti premišljene, usmerjene v kritiko izpodbijane odločbe in niso namenjene osebnemu obračunavanju z avtorjem izpodbijanega akta. Drugače je lahko na glavni obravnavi, kjer je stranka ali njen pooblaščenec lahko izzvana z izjavami nasprotne stranke, prič, izvedencev ali sodnikov, in zato emocionalno reagira in izjavi kaj, kar je lahko opredeljeno kot žalitev. Če torej v vlogi pooblaščenec žali sodišče ali sodnike, to kaže samo na to, da so take navedbe premišljene, in kot v obravnavanem primeru, z edinim namenom sramotenju sodnic in senata.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - LASTNINJENJE - LOKALNA SAMOUPRAVA - STVARNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VS00031356
ZGJS člen 68, 76, 76/1, 76/3. ZLS člen 7, 51, 51/1, 51b, 51b/1, 51b/3, 51c, 51c/1, 51c/1-1, 100, 100/1, 100/2. ZLS-J člen 32. ZLS-K člen 7. PZ člen 44. ZL člen 5. ZPP člen 7, 8, 191, 214, 214/2, 371, 378, 380, 380/2. ZGD-1 člen 623, 623/4. ZZK-1 člen 6, 8. SPZ člen 9, 10. URS člen 139, 155, 155/1.
Luka Koper - koprsko pristanišče - lastninjenje družbene lastnine - ugotovitev obstoja lastninske pravice na nepremičnini - lokalna samouprava - gospodarske javne službe - lastninjenje po ZGJS - javno dobro - lastninjenje gospodarske infrastrukture - lastninjenje nepremičnin z javnimi infrastrukturnimi objekti in napravami - lega nepremičnine - lex rei sitae - dejanska raba nepremičnin - stanje v naravi - ustanovitev nove občine - ustanovitev občine z odločbo Ustavnega sodišča - ustanovitev Občine Ankaran - razdelitev občine - pridobitev pravne subjektivitete - pravno nasledstvo - sodna praksa Ustavnega sodišča - konstituiranje občine - učinkovanje ex tunc - izbrisna tožba - ugotovitveni in dajatveni zahtevek - primarni in podredni tožbeni zahtevek - pasivna stvarna legitimacija - skupno premoženje občin - upravljanje skupnega premoženja - razdelitev skupnega premoženja - sporazum o razdelitvi skupnega premoženja - neobstoj sporazuma - pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona - navadno sosporništvo - enotno in nujno sosporništvo - stranska udeležba - načelo zaupanja v podatke zemljiške knjige - publicitetno načelo - domneva dobre vere - odtujitev stvari med pravdo - univerzalno pravno nasledstvo - oddelitev družbe - prepoved povratne veljave pravnih aktov (retroaktivnost) - časovna veljavnost predpisov - jezikovna razlaga - namenska razlaga - sistematična razlaga - neprerekane trditve - nesporna dejstva - trditveno in dokazno breme - razpravno načelo - materialno proce
Ker Mestna občina Koper in Občina Ankaran nista sklenili ustreznega sporazuma o (raz)delitvi premoženja, so postale nepremičnine po samem zakonu last tiste izmed njiju, pri kateri so se ob ustanovitvi nove občine nahajale, in to z učinkom za nazaj (ex tunc). Ustanovitev nove (izločene) občine pa je v tem pomenu ključna razmejitvena točka tako vsebinsko kot časovno. Opisani delitveni ključ je razumen; sosednji občini se lahko tudi o nepremičninah dogovorita, sicer po zakonu postane lastnica nepremičnin tista občina, na območju katere ležijo.
Tožnica je kot upoštevno infrastrukturo štela vse tisto, kar je pomenilo funkcionalni del koprskega tovornega pristanišča in kar je sama enačila s strukturami znotraj ograjenega območja Luke Koper. S tem je zahtevek utemeljila v pomenu integralne gospodarske infrastrukture pristaniškega omrežja. To ni nerazumno, saj gre za sklop nepremičnin, ki so bile v pomenu pristaniške službe že v zasnovi organsko povezane. Tudi zato ni videti, da bi bilo problematično, ali so bile predmetne nepremičnine namenjene/potrebne za izvajanje gospodarske javne službe, saj jih je tožnica zadosti jasno tudi funkcionalno vezala na pristaniško dejavnost prav v tem pomenu.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - SODNE TAKSE - USTAVNO PRAVO
VS00030613
ZPP člen 105a, 105a/1, 105a/2, 105a/3, 384, 384/1. ZST-1 člen 1, 1/3, 5, 5/1-1, 36, 6/1, 37, 37/1. ZUstS člen 1, 1/3, 44. URS člen 23.
dovoljenost revizije - postopek za plačilo sodne takse - sklep, s katerim je postopek pravnomočno končan - pravica dostopa do sodišča - pravica do učinkovitega sodnega varstva - odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča - odmera sodne takse po ZST-1 - taksa za tožbo - vrnitev sodne takse - odločba Ustavnega sodišča - ugotovitev protiustavnosti - učinek razveljavitvene odločbe ustavnega sodišča - obvezna uporaba odločb ustavnega sodišča - dopuščena revizija
Nižji sodišči sta z zavrnitvijo tožničinega predloga za vračilo dela sodne takse nesorazmerno posegli v pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Sklepa sodišč nižje stopnje temeljita na napačnem stališču, da je glede na specifično ureditev po ZST-1 glede spornega razmerja nastopil učinek pravnomočnosti. Ker bi bil v primeru vrnitve preplačane sodne takse namen sodnih taks še vedno dosežen, Vrhovno sodišče ne vidi v javnem interesu utemeljenega razumnega in stvarnega razloga za zavrnitev tožničinega predloga.
zahteva za presojo ustavnosti - ZFPPIPP - odločba Ustavnega sodišča - ugotovitev neskladnosti zakona z Ustavo - uveljavitev prerekane izločitvene pravice v pravdi - izguba pravice
ZUstS v 44. členu ureja le pravne posledice razveljavitvene odločbe, in sicer se po tem določilu zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Pravne posledice ugotovitvene odločbe Ustavnega sodišča pa v zakonodaji niso urejene. Ker je zakon neizogibno protiustaven že od njegovega sprejema naprej - Ustavno sodišče njegovo protiustavnost zgolj ugotovi - je ustavnoskladna razlaga pravnih posledic ugotovitvene odločbe Ustavnega sodišča na vložene revizije, o katerih še ni bilo odločeno, taka, da ugotovitvena odločba Ustavnega sodišča predstavlja pravno podlago za poseg v pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - sodišče kot predlagatelj - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča - videz nepristranskosti - majhno sodišče - sorodstvo uslužbenca pristojnega sodišča in stranke v postopku - otrok uslužbenke pristojnega sodišča kot stranka v postopku - strokovna sodelavka - okoliščine konkretnega primera - izločitev sodnika - naravni sodnik - spor majhne vrednosti
Stranka predmetnega postopka je sin ene izmed strokovnih sodelavk, ki je na manjšem okrajnem sodišču zaposlena kot sodniška pomočnica.
Sodna praksa je zavzela stališče, da je lahko v primeru majhnega sodišča okrnjen videz njegove nepristranskosti, če je na njem zaposlena stranka ali njen zakonec oziroma sorodnik. Ker pa je treba imeti pred očmi vse okoliščine konkretnega primera, je lahko le posplošeno sklepanje o tem preuranjeno.
Na podlagi vseh okoliščin te zadeve Vrhovno sodišče ocenjuje, da z izvedbo postopka videz nepristranskosti pristojnega sodišča ne bo okrnjen, zato je predlog zavrnilo.