TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču druge stopnje v nov pritožbeni postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Pritožnik ima prav; razveljavitveni sklep sodišča druge stopnje je kljub obširnemu utemeljevanju razveljavitve vsebinsko prazen. Bere se kot zbirek vseh možnih alibijev, s pomočjo katerih se skuša pritožbeno sodišče izogniti pritožbeni obravnavi oziroma meritorni presoji nujne poti. Resda je ta lahko zanj zahtevna oziroma težavna, a to ne sme biti samostojen razlog za razveljavitev. Pri presoji (ne)utemeljenosti instančne razveljavitve, kot jo ureja 357.a člen ZPP, tako ni dovolj, da sodišče druge stopnje le naniza (oziroma si zagotovi) vsa mogoča dogmatična zavarovanja, temveč je bistveno, da so ta v razmerju do vsakokratnega postopka predvsem prepričljivo procesno in praktično osmišljena.

Instančno sodišče je prvostopenjski sklep razveljavilo, ker zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni bilo ugotovljeno popolno dejansko stanje, tj. dejanska raba nepremičnin. To ni predmet presoje v tem pritožbenem postopku. Ob takem zavzetem stališču pa bi moralo sodišče druge stopnje (vsaj poskusiti) očitano pomanjkljivost najprej sámo odpraviti in s tem zapolniti zaznano praznino. ZPP nalaga sodišču druge stopnje, da razpiše pritožbeno obravnavo, če je treba zapolniti upoštevno dejansko stanje z neugotovljenimi, a zatrjevanimi dejstvi. Če ima pritožbeno sodišče na voljo ustrezne procesne možnosti, a jih (prehitro) ne izkoristi, razveljavitev in ponovitev celotnega sojenja gotovo ni smotrna.