DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00079888
Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 2-1, 2-2. ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46, 46/3. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - straža - varovanje državne meje - plačilo razlike v plači - sodba SEU - neuporaba direktive EU
Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v pretežnem delu (razen deloma glede zakonskih zamudnih obresti od prisojenih zneskov) ugodilo. Presodilo je, da niti straža niti varovanje državne meje ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je v zvezi s tem odrejeno stalno pripravljenost, glede na ugotovitve o načinu njenega izvajanja, utemeljeno štelo v delovni čas tožnika ter posledično ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike do 100 % osnovne plače. Pritožba tej presoji zmotno nasprotuje s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, temveč zgolj tiste, katerih narava oz. značilnosti uporabi direktive neizogibno nasprotujejo, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi straža in varovanje državne meje.
OZ člen 40, 40/2. URS člen 23. ZZK člen 35. ZFPPIPP člen 300.
litispendenca - priznanje terjatev v stečajnem postopku - pogojna terjatev - ločitvena pravica - zloraba pravice - zastavna pravica - ničnost - fiktivna pogodba - zemljiški dolg - kreditna pogodba - solidarni dolžnik - pristop k dolgu - zloraba pravice do sodnega varstva
Za ničnost nekega pravnega posla ne zadošča nedopusten nagib ene od strank, če druga zanj ni vedela (drugi odstavek 40. člena Obligacijskega zakonika) in je bil posel realiziran tako, kot je bil dogovorjen, ima pa dopusten predmet in podlago. Kreditna pogodba, h kateri je drugi tožnik pristopil kot solidarni dolžnik, in glede katere ni sporno, da ni bila fiktivna, je bila sklenjena že v letu 2010. Res je prvi tožnik navajal, da naj bi bila takrat že vložena tožba A. na razveljavitev posla z drugim tožnikom in na vračilo kupnine, vendar take navedbe ne zadoščajo za ugotovitev ničnosti pogodbe o solidarnem poroštvu, ki je bila sklenjena z banko. Običajno je, da h kreditni pogodbi za pravno osebo pristopijo kot solidarni dolžniku tudi njeni (dejanski) lastniki. Res je bilo zavarovanje sprva samo z menicami, vendar je drugi tožnik že na podlagi kreditne pogodbe postal solidarni dolžnik. Zato ni nič nenavadnega in gre za običajno prakso, da je banka v letu 2012 svojo terjatev dodatno zavarovala na način, da ji je drugi tožnik izročil zemljiško pismo za že prej ustanovljeni (in v zemljiški knjigi vpisan) zemljiški dolg. Ker kakšnih drugih navedb glede tega, da naj bi banka za očitan namen drugega tožnika vedela, oziroma da sicer ne bi zavarovala svoje terjatve s poroki in v posledici z zemljiškim dolgom (ali hipoteko), prvi tožnik ni podal, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da prvi tožnik ni izkazal niti, da naj bi bil posel fiktiven niti da naj bi bil ničen. Naknadno je bil med solidarnima dolžnikoma in banko sklenjen dodatek, s katerim se je solidarno poroštvo spremenilo v pristop k dolgu. Zaradi tega dodatka sama terjatev in njeno zavarovanje nista postali fiktivni in tudi ne nični.
V okviru predmetnega postopka sodišče države izvršiteljice ne sme in ne more presojati, ali je pristojni organ države izdaje dejansko stanje ugotovil pravilno. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, v katerih storilec zanika storitev prekrška in pojasnjuje, da naj bi pregon za prekršek zastaral, ter da krivda za očitani prekršek storilcu ni bila dokazana. Te navedbe se nanašajo na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ki je podlaga za izdajo odločbe o prekršku pristojnega organa države izdaje, ki je postala pravnomočna in je sodišče države izvršiteljice nanjo vezano. Ne glede na to, ali so te navedbe pravilne in resnične, v okviru predmetnega postopka odločitve prekrškovnega organa druge države članice EU ni mogoče spremeniti in ugotoviti, da storilec ni storil očitanega prekrška.
invalidnost - odmera pokojnine - osebne okoliščine - vojaški invalid - civilni invalid vojne - vojaški mirnodobni invalid - prišteta doba
Tožniku bi se lahko ob priznani ustrezni invalidnosti po drugih predpisih upoštevala prišteta doba zaradi osebnih okoliščin, le upoštevajoč določbo 138. člena ZPIZ-2. Skladno z zahtevo v citiranem členu, bi bil lahko zavarovanec upravičen do višje odmere pokojnine, če bi imel potrjen status vojaškega invalida od I. do VI. skupine oziroma civilnega invalida vojne od I. do VI. skupine. Slednje zahteve tožnik, ki je vojaški mirovni invalid IX. skupine s 30 % invalidnostjo, ne izpolnjuje.
priznanje tuje sodne odločbe - avstrijska sodna odločba - priznanje in izvršitev tujih odločb o prekrških - prevod odločbe
Ker je glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotovilo, da je izkazana domneva, da so bile kršene temeljne pravice iz 6. člena Pogodbe (tretji odstavek 20. člena Okvirnega sklepa Sveta 2005/214/PNZ), je izpodbijani sklep spremenilo tako, da je predlog za priznanje in izvršitev izpodbijane odločbe organa države izdaje zavrnilo.
V okviru predmetnega postopka sodišče države izvršiteljice ne sme in ne more presojati, ali je pristojni organ države izdaje dejansko stanje ugotovil pravilno. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, v katerih storilec pojasnjuje le dejanske okoliščine storjenega prekrška.
predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti - trditveno in dokazno breme - nedovoljenost informativnih dokazov - nesubstanciran dokazni predlog
Z listinama, ki jih je predložila k svojemu predlogu, dolžnica ni uspela dokazati, da je v času vročanja sklepa o izvršbi (torej v obdobju od 1. 10. 2021 do 16. 10. 2021) dejansko bivala v tujini in ne na naslovu, kjer je bila opravljena fikcija vročitve sklepa o izvršbi. Z omenjenima listinama je dolžnica zgolj dokazala, da je dne 27. 7. 2021 odpotovala za en dan v Republiko B., ter da je bila z Ukazom predsednika Republike Slovenije postavljena za veleposlanico v Republiki B., pri čemer iz Ukaza ni razvidno, za točno katero obdobje je bila postavljena za veleposlanico RS v Republiki B. oziroma s katerim dnem nastopi funkcijo veleposlanice v tujini-državi sprejemnici.
Pravilno sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem dolžnice, saj je dokazni postopek tudi v izvršilnem postopku namenjen temu, da se ugotovi resničnost že zatrjevanih pravno pomembnih dejstev. Zato je nedovoljen t.i. informativni dokaz, pri katerem manjkajo dejanske navedbe oziroma so le-te pavšalne, in ki naj se izpelje zato, da bo šele njegova izvedba dala podlago za trditve. Dolžnica v svojem predlogu za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti ni trdila, na katerem naslovu naj bi dejansko in neprekinjeno bivala v obdobju od 1. 10. 2021 do 16. 10. 2021, te pomanjkljive trditvene podlage pa zaradi nedovoljenega informativnega dokaza ne sme v dokaznem postopku dopolnjevati.
Ne drži tudi dolžničina pritožbena teza, da je sodišče poklonilo preveliko težo izpiskom MNZ (vpogled v CRP) z dne 13. 7. 2022 in 18. 4. 2024. Iz izpiska MNZ z dne 18. 4. 2024 jasno izhaja, da je dolžnica začasno bivanje v tujini prijavila za obdobje od 16. 11. 2021 do 16. 11. 2025, torej za obdobje, ki se ne nanaša na čas vročanja sklepa o izvršbi v tej zadevi. Tudi očitki o tem, da se sodišče ni opredelilo do predloženega dokaza Ukaza predsednika Republike Slovenije z dne 12. 7. 2021, so neutemeljeni. Pravica stranke do izvedbe dokazov ni absolutna, zato sodišče tudi ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, če za zavrnitev obstajajo upravičeni razlogi. Sodišče zato lahko zavrne nesubstancirane dokazne predloge strank in tudi nepotrebne oziroma nerelavantne dokaze, s katerimi bi se dokazovale trditve o dejstvih, ki niso pravno odločilna oziroma pravno relevantna in ne bi mogla spremeniti odločitve sodišča. Kot že navedeno, predloženi dokaz ne izkazuje in dokazuje dolžničinih trditev, da je v času vročanja sklepa o izvršbi dejansko bivala v tujini. Navedeni dokaz le potrjuje trditve, da je bila dolžnica postavljena za veleposlanico RS v tujini, pri čemer čas nastopa funkcije ni razviden. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da bi sodišče prve stopnje moralo sodno pisanje dolžnici vročati po diplomatski poti.
ZSSloV člen 59, 59/3, 59/4, 65, 65/1, 65/3,. ZObr člen 93, 93/6. ZSPJS člen 5, 5/1, 21, 22d, 22e. Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (2009) člen 3a. ZPP člen 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8.
odpravnina - vojaška oseba - odmerna osnova - plača
Pritožba ne prereka prvostopenjske ugotovitve, da je bila toženka dolžna izplačati tožniku odpravnino iz šestega odstavka 93. člena ZObr in enkratni znesek na podlagi tretjega odstavka 65. člena ZSSloV. Nasprotuje pa prvostopenjski presoji o osnovi za odmero teh denarnih terjatev. Pritožba neutemeljeno vztraja, da je treba za izračun osnove za odpravnino upoštevati le tožnikovo osnovno plačo za polno delovno obveznost, povečano za dodatka za delovno dobo in stalnost (postavka plačilne liste Z104). Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilnega izhodišča, da šesti odstavek 93. člena ZObr pri definiranju osnove za odpravnino uporablja pojem povprečna plača vojaške osebe. Pri razlagi tega pojma je pravilno tolmačilo zakonske določbe. Na podlagi prvega odstavka 58. člena ZSSloV se za plače v Slovenski vojski uporabljajo predpisi, ki urejajo plače javnih uslužbencev. Glede na prvi odstavek 5. člena ZSPJS je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Pritožbeno sodišče tako soglaša s prvostopenjsko presojo, da morajo biti v izračun povprečne plače tožnika v zadnjih šestih mesecih zaposlitve zajeti zneski, ki so mu bili v tem obdobju izplačani iz naslova osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in vseh dodatkov. Pravilno je prvostopenjsko razlogovanje, da bi moral zakonodajalec v primeru, če bi menil, da se izplačana delovna uspešnost in (določeni) dodatki ne vštevajo v osnovo za odmero odpravnine iz 93. člena ZObr, to v zakonu izrecno določiti, pa ni.
uporabnina za nepremičnino - stanovanjska hiša - obratovalni stroški
Obratovalni stroški, kot je strošek za elektriko, ne štejejo v uporabnino, ki se jo ovrednoti z ugotavljanjem, koliko bi znašala povprečna mesečna tržna najemnina za podobno nepremičnino. Pravilno tožnik v odgovoru na pritožbo poudarja razliko med najemnino in obratovalnimi stroški po Stanovanjskem zakonu (v nadaljevanju SZ). Tožnik zahteva povračilo stroškov elektrike, ki jih je povzročila toženka z neupravičeno uporabo njegove nepremičnine in jih je plačal sam. Temeljno pravilo neupravičene pridobitve je, da je tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi (1. odstavek 190. člena OZ). Tožnik tako upravičeno zatrjuje, da je bila toženka v tem delu obogatena in je slednja neutemeljeno prihranila izdatke, tožnik pa prikrajšan. Sodišče prve stopnje je zato pravilno oba verzijska zahtevka na plačilo uporabnine in na vrnitev plačanih stroškov za elektriko, ki jih je povzročila toženka, ločeno obravnavalo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00079161
OZ člen 106, 247. ZPP člen 8, 139, 139/3, 277, 277/1, 277/2, 318, 318/1, 318/1-3, 318/1-4, 318/4, 338, 338/2, 339, 339/2, 339/2-8.
zamudna sodba - pogoji za izdajo zamudne sodbe - vročanje tožbe - vročanje pravni osebi na naslovu v registru - fikcija vročitve - nesklepčnost tožbe - dejanska trditvena podlaga - utemeljenost tožbenega zahtevka - nasprotje med navedbami v tožbi in predloženimi dokazi - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - izpodbijanje dejanskega stanja - nedovoljen pritožbeni razlog - odstop od pogodbe - dodatni rok za izpolnitev obveznosti - pogodbena kazen
Zamudna sodba temelji na predpostavki, da tožena stranka s svojo pasivnostjo priznava vse dejanske navedbe tožeče stranke, ki jih je ta podala v tožbi. Posledično tožena stranka po izdaji zamudne sodbe ugotovljenim dejstvom ne more ugovarjati.
ZFPPIPP člen 103, 103/1, 103/4, 233, 233/7, 233/8, 402. Pravilnik o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen (2008) člen 7, 7/4.
postopek osebnega stečaja - postopek odpusta obveznosti stečajnega dolžnika - stroški stečajnega postopka - nagrada upravitelju - odmera in plačilo nagrade upravitelja
Če unovčena stečajna masa zadošča za plačilo nadomestila upravitelju za izvajanje nadzora nad dolžnikom v postopku osebnega stečaja, ki ga upravitelj mora izvajati v skladu s 402. členom ZFPPIPP, je zato mogoče na podlagi smiselne uporabe določbe osmega odstavka 233. člena ZFPPIPP upravitelju priznati nagrado za izvajanje dodatnih nalog.
predlog za izdajo začasne odredbe - začasna določitev stikov - neizvrševanje - ogroženost otroka - spremenjenih okoliščin ni
Sodišče prve stopnje je v 8. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa tudi ustrezno ovrednotilo okoliščino, da predlagateljica končnega sklepa z dne 27. 12. 2023 ne izvršuje v celoti, ker ne izvaja prevozov mld. otrok v petek popoldan v X. na vikend stike z očetom (nasprotnim udeležencem). Pravilno je pojasnilo, da ta opustitev predlagateljice sicer ni v korist mld. otrok (kot tudi ni v njihovo korist, da se nasprotni udeleženec vsak četrtek ne pripelje na tedenski stik v Y.), vendar ta okoliščina sama po sebi še ne izkazuje ogroženosti mld. otrok, zlasti z ozirom na to, da predlagateljica ne onemogoča stikov z mld. otroci v Y. in da ne brani, da bi nasprotni udeleženec za potrebe vikend stikov mld. otroke prevzemal v Y.
Sodišče druge stopnje k temu še dodaja, da okoliščina, da predlagateljica mld. otrok ne pripelje na vikend stike v X., glede na opisane okoliščine primera ne predstavlja razloga za izdajo začasne odredbe zaradi ogroženosti mld. otrok, temveč razlog za vložitev predloga za izvršbo (končni sklep z dne 27. 12. 2023 namreč predstavlja izvršilni naslov glede stikov), česar pa se je po podatkih spisa nasprotni udeleženec že poslužil, Okrajno sodišče na Ptuju pa je dne 8. 5. 2024 izdalo sklep, s katerim je predlagano izvršbo dovolilo.
ogroženost otroka - začasna odredba - stiki pod nadzorom
Pravilno sodišče prve stopnje zaključuje, da nova začasna odredba, s katero bi se nadomestila prejšnja začasna odredba, ni potrebna, saj ni izkazana ogroženost otrok. Sodišče pa lahko v primeru, ko ugotovi, da otroka nista več ogrožena in da se njune koristi lahko zavarujejo drugače, začasno odredbo odpravi po uradni dolžnosti.
ZFPPIPP člen 121, 121/1, 121/2. ZPP člen 70, 70-5, 70-6, 71, 73, 73/1, 339, 339/2, 339/2-2, 397, 398, 398/1. URS člen 25. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 13.
postopek osebnega stečaja - sklep o začetku postopka osebnega stečaja - obnova postopka - nedovoljenost predloga za obnovo postopka - smiselna uporaba določb ZPP - izločitev prvostopenjskega sodnika - izločitev sodnika iz razloga nepristranskosti - pristojnost za odločanje o izločitvi sodnika - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pravica do pravnega sredstva
Za odločanje o predlogu za izločitev sodnika je pristojen predsednik sodišča, višje sodišče pa o tem odloča le v obsegu, ki je potreben za odločitev o pritožbi, vse v okviru presoje, ali je podana bistvena kršitev določb pravdnega oziroma insolvenčnega postopka iz 2. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, katerega pravila se smiselno uporabljajo.
Ta izločitveni razlog ni podan, kadar gre za odločanje na isti stopnji postopka, četudi se stranka postopka s prejšnjo (tu celo pravnomočno) odločitvijo istega sodnika ne strinja.
Glede izločitvenega razloga po 6. točki 70. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP pa iz zgoraj citiranega zakonskega določila ne izhaja, da bi višje sodišče ob presoji pritožbe in s tem pravilnosti izdane sodne odločbe, presojalo, ali ta izločitveni razlog dejansko obstaja. To je stvar odločitve predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki je za tako presojo pristojen. Višje sodišča pa mora preveriti zgolj, ali je bil sodnik, ki je izdal izpodbijano odločbo, pred tem s sklepom predsednika sodišča izločen.
Z izpodbijanim sklepom pa dolžnici tudi ni bila odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva. ZFPPIPP zaradi narave postopka, velikega števila udeležencev postopka in načela hitrosti postopka obnove postopka ne dovoljuje. Ob tem pa tako Ustava v 25. členu kot Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin v 13. členu zagotavljata le pravico do pritožbe zoper odločbe sodišča, ne pa tudi pravice do izrednih pravnih sredstev, kot je obnova postopka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - NOTARIAT - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00078724
ZPP člen 3, 3/3, 224, 319. ZN člen 47, 47-3, 47-4. OZ člen 557, 558, 1061, 1061/1-1. ZD člen 117, 117/4.
dedni dogovor - vsebina dednega dogovora - pogodba o dosmrtnem preživljanju - sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju - notarski zapis - obličnost - sklenitev dednega dogovora - nedovoljeno razpolaganje
Dedni dogovor je sporazum med dediči, ki ima vse učinke sodne poravnave. Učinek sodne poravnave (res transacta) je enak učinku pravnomočne sodbe (res iudicata). S sodbo, enako kot s sodno poravnavo sodišče uredi pravna razmerja med strankami. V procesni obliki dednega dogovora (poravnave) so lahko vsebovani različni pravni posli, tudi npr. prodajna pogodba. Ni dvoma, da pritožnice želijo urediti medsebojna sporna razmerja. Namen omejitve, ki velja (tudi) v civilnem procesnem pravu, da razpolaganje z zahtevkom ne sme biti v nasprotju s kogentnimi predpisi ali moralo (tretji odstavek 3. člena ZPP) pa je v tem, da se strankam onemogoči, da bi s procesnimi sredstvi dosegle učinek, ki ga s poslom materialnega prava ne morejo doseči. Za procesna dejanja je zato pomembna opredelitev, ali so določene norme OZ dispozitivne ali kogentne narave, ker je namen tretjega odstavka 3. člena ZPP le v tem, da se strankam prepreči, da bi lahko s procesnimi sredstvi izigrale kogentne zapovedi oziroma prepovedi materialnega prava. Strankam sklenitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju ni prepovedana. Enako velja za sklenitev sporazuma o odpovedi neuvednem dedovanju.
vročilnica kot javna listina - trditveno in dokazno breme - zavrnitev pritožbe
Vročilnica je institut, na podlagi katerega sodišče ugotavlja dejstva o vročitvi. Ima lastnost javne listine in potrjuje za normalen potek postopka dve procesno odločilni dejstvi. Prvič, da je bilo določeno pisanje naslovniku vročeno in drugič, kdaj se je to zgodilo. Pravilno izpolnjena vročilnica zato dokazuje tako samo vročitev, kot tudi datum vročitve. Vročilnica kot javna listina dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa, če se ne dokaže nasprotno. Dovoljeno je torej dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena, vendar je ta dokaz mogoče ovreči samo z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost, ne pa s posplošenim zanikanjem prejema sodne pošiljke. Na obsojencu je bilo torej dokazno breme, da dovolj konkretizirano izpodbija pravilnost izpolnjene vročilnice.
goljufija - zakonski znaki - opis dejanja - preslepitveni namen - dokončanje kaznivega dejanja - spravljanje v zmoto - lažnivo prikazovanje dejanskih okoliščin
Obljube, da in do katerega roka bo denar obdolženka oškodovancu vrnila, so sestavni del vsakega posojilnega razmerja ter ne povedo ničesar o tem, katere dejanske okoliščine (ki bi očitan preslepitveni namen konkretizirale nad ravnijo neizpolnitve civilnopravne obveznosti, opisane z dejstvom, da denarja naposled ni vrnila) naj bi obdolženka lažnivo prikazovala, zato tudi sklic na "prvotni namen, ko ji je šlo le za to, da si pridobi denar", izzveni v prazno.
Ker je kaznivo dejanje goljufije dokočano, ko oškodovanec ravna v škodo svojega premoženja, z naknadnimi ravnanji obdolženke oškodovanca nista mogla biti spravljena v zmoto.
postopek osebnega stečaja nad dolžnikom - odpust obveznosti - namen osebnega stečaja in odpusta obveznosti - ugovor proti odpustu obveznosti - zloraba pravice do odpusta obveznosti - nesorazmerno prevzemanje obveznosti
Pri napolnjevanju vsebine standarda „nesorazmernosti“ v pomenu 3. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP zato ne gre zgolj za razliko med dolžnikovim premoženjem in obveznostmi, pač je potrebno upoštevati, da je njegov namen predvsem zaščititi upnike, ki so bili žrtve dolžnikovega lahkomiselnega, špekulativnega ali neodgovornega ravnanja, ne pa preprečiti dolžniku vsakršnega prevzemanja obveznosti. Pri presoji dolžnikove (ne)vrednosti odpusta obveznosti mora sodišče upoštevati tudi njegov moralno - etični odnos do ravnanj, ki so privedla do prezadolžitve ter odnos do upnikov. Zato pritožnica utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje pri presoji povsem prezrlo njene trditve, da nikoli ni imela namena oškodovati upnike, da jih je ves čas plačevala, kolikor jih je le lahko, tudi potem, ko so po prodaji stanovanja in kasneje hudi bolezni njeni življenjski stroški narasli, prihodki pa zelo padli in se je zaradi dolgov znašla v začaranem krogu in nove kredite najemala le zato, da je pokrila osnovne življenjske stroške in odplačevala dolgove.
postopek osebnega stečaja nad dolžnikom - predlog za odpust obveznosti - zavrnitev predloga za odpust obveznosti - namen odpusta obveznosti - obveznosti v stečajnem postopku - aktivno iskanje zaposlitve
Sodelovanje dolžnika je v okviru poročanja ter odzivanja upravitelju in sodišču v primeru postopka odpusta obveznosti še posebej poudarjeno.
trditveno in dokazno breme - dokazi ne morejo nadomestiti manjkajočih trditev - zavrnitev dokaznega predloga - pravica do izjave - škodni dogodek - padec na spolzkih tleh - denarna odškodnina - obstoj protipravnosti - vzročna zveza - elementi civilnega delikta
V skladu z določbo 7. člena ZPP morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, zato sodišče del izpovedbe tožnice, ki presega trditveno tožbeno podlago, pravilno ni upoštevalo. Tudi sodna praksa je enotna, da dokazi ne morejo nadomestiti trditvene podlage.