Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, ko je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da je oškodovanec najprej vrgel petardo k nogam obdolženca, ga verbalno žalil ter nato še z roko zamahnil v smeri njegovega obraza ter ga je šele zatem obdolženec z udarcem s pestjo tako močno udaril v predel obraza, da je utrpel oškodovanec oteklino spodnje ustnice. Napačno pa je uporabilo kazenski zakon, ker je sledilo obtožnemu aktu tožilca, da je s takšnim opisanim ravnanjem obdolženec prekoračil silobran. S tem, da je obdolženec vrnil nekoliko močnejši udarec, kot ga je dobil, še ne pomeni, da je prekoračil meje silobrana, pač pa je po oceni sodišča druge stopnje še vedno podana sorazmernost med intenzivnostjo napada in obrambe. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo pritožbi obdolženčeve zagovornice ter izpodbijano sodbo, s katero je bil obdolženec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja grdega ravnanja v prekoračenem silobranu po členu 146/1 KZ v zvezi s členom 11/3 KZ, spremenilo tako, da je obdolženca oprostilo iz razlogov po 1. točki 358. člena ZKP v zvezi s členom 11 KZ.
Pogodba med prodajalcem in navideznim kupcem med njima nima učinka, velja pa pogodba med prodajalcem in pravim kupcem, s katerim je bila glede na soglasje volj sklenjena.
Glede na vse povedano pritožbeno sodišče meni, da ni šlo za napad s strani tožnika, temveč za obrambno reakcijo, saj se je napad s strani toženca že začel tedaj, ko je prišel v tožnikovo kopalnico, vpil nad tožnikom in ga porinil v vrata. Pri tem pa je potrebno upoštevati, kar je sicer prvostopno sodišče tudi storilo, da je bil napadalec dosti mlajši in močnejši od tožnika, ki je bil takrat star 65 let. Povsem logično je pritožbeno zatrjevanje, da je bilo v danih okoliščinah tožnika utemeljeno strah tako zase kot za vnukinjo. Glede na povedano se kot neprepričljiv izkaže očitek prvostopnega sodišča glede tožnikovega delnega sodelovanja v pretepu in glede njegove lahkomiselnosti, da si je toženca sploh upal udariti, poznavaje njegovo napadalnost. Ker torej tožnik za nastanek škode ni sokriv, zanjo 100% odgovarja toženec po 1. odstavku 154. člena ZOR.
Dolžnik mora izpolniti obveznost v roku, ki je določen za izpolnitev. Le če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko ga upnik opomni k izpolnitvi obveznosti.
Ker je bil predlog za zavarovanje, sklep o izvršbi in ugovor vložen v času veljavnosti ZIP, ki ni poznal izvršilnega naslova overjenega seznama davčne uprave, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je predlog za zavarovanje zavrnilo.
Ker dolžnik ugovarja v ugovor zoper sklep o izvršbi, da terjatev dolžnikovega dolžnika še ni zapadla, je to preuranjeno in ne more predstavljati razloga iz 55. člena ZIZ. V nadaljevanju izvršbe, ko bo šlo za prenos v izterjavo, bo lahko dolžnik ta ugovor ponovil.
Začasne odredbe za prepoved razpolaganja s stanovanjem in dvema garažama, ki je premoženje družbe z omejeno odgovornostjo, ni mogoče izdati zoper fizično osebo - četudi je ta edini družbenik.
Vsak poseg v okviru izvršilnega postopka v zaklenjenem prostoru lahko opravi le uradna oseba (tretji odst. 44. čl. ZIP), kar velja tudi na splošno za izročitev oz. izpraznitev nepremičnine (220. čl. ZIP).
ZOR člen 132, 132. ZIP člen 50, 50/1, 50/1-8, 50, 50/1, 50/1-8.
ugovor zoper sklep o izvršbi
Dejstvo, da je upnik po zukupni pogodbi zavarovani z zastavno pravico na nepremičnini, in sporazuma strank po pravnomočnem sklepu sodišča, razdrl pogodbo in zahteva vrnitev predmeta po zakupni pogodbi, pomeni razlog, ki preprečuje izvršbo po 8. točki 50. člena ZIZ. Za izterjavo škode, ki je upniku nastala zaradi razdrte pogodbe, pa citirani izvršilni naslov ne velja.
Stvarna pristojnost se določi, na podlagi kazenskega zakona v času storitve kaznivega dejanja, razen, če spremenjeni zakon ni milejši. Če je spremenjeni zakon glede zagrožene kazni strožji, je okrajno sodišče še vedno stvarno pristojno, saj strožje kazni glede na II. odst. 3. čl. KZ ni mogoče izreči.
Navidezna pogodba je pogodba, pri kateri stranki sporazumno izjavita nekaj, česar nočeta in če pri tem prikrivata drugo pogodbo, ki jo dejansko hočeta skleniti. Če je pravni prednik tožnikov pogodbo o prodaji zemlje sklenil zato, da bi pridobil otroški dodatek, to še ne pomeni, da gre za simuliran pravni posel.
Izpovedbo priviligirane priče je mogoče prebrati na glavni obravnavi le v primeru, da je bila takšna priča na glavno obravnavo pravilno vabljena, pa se vabilu ni odzvala, ker tako velja domneva, da se je pravici do oprostitve dolžnosti pričevanja izrecno odrekla.
Priviligirano pričo je tako potrebno vabiti na vsako glavno obravnavo, saj če je priča že enkrat podala svojo izjavo in se pravici do oprostitve dolžnosti pričevanja ni odpovedala, lahko kasneje torej na naslednjem naroku, na katerem je zaslišana, izrabi pravico, da ji ni potrebno pričati. Ker priča I.K. ni bil vabljen na glavno obravnavo, tako ni imel možnosti, da se izrecno odpove pravici iz 236. čl. ZKP. Sodišče prve stopnje zato na izpovedbo te priče ne bi smelo opreti svoje odločbe. Sodba sodišča prve stopnje se tako opira na dokaz, na katerega se po določbah Zakona o kazenskem postopku ne more opreti, zato je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. tč. I. odst. 371. čl. ZKP.
povzročitev škode - odškodninska odgovornost - vzročna zveza
Dejstvo, da so mladoletni toženci vdrli v učilnico in ukradli generalni ključ skoraj eno leto prej kot se je šola odločila za zamenjavo ključavnic, je okoliščina, ki vzbuja dvom v obstoj vzročne zveze med vlomom in škodo, ki jo je tožeča stranka imela z zamenjavo ključavnic kot ukrepom za preprečitev ponovnega vdora.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da dejanje, ko je obtoženec oškodovanki vzel torbico iz rok in jo odnesel, ni bilo storjeno na posebno predrzen način, pač pa le na predrzen način, in da je zato pravilna pravna opredelitev obtoženčevega ravnanja, to je, da je storil kaznivo dejanje tatvine po členu 211/1 KZ, ne pa kaznivo dejanje velike tatvine po členu 212/1 točka 3 KZ. Obtožencu so bile izrečene pravične kazenske sankcije.