OBLIGACIJSKO PRAVO – DRUŽINSKO PRAVO – STANOVANJSKO PRAVO
VSM0020893
SPZ člen 23. SZ člen 117, 122. URS člen 22. ZOR člen 103,103/1, 107, 107/2, 109, 117, 117/2. ZPP člen 190, 190/1, 190/2. ZTLR člen 33. ZZK-1 člen 9. ZZZDR člen 52, 52/1, 54.
enostranska prodaja skupnega premoženja zakoncev – ničnost prodajne pogodbe – izpodbojnost prodajne pogodbe – začetek teka roka za izpodbijanje – pravočasnost izpodbijanja – kršitev prepovedi prodaje stanovanja pred dokončnim poplačilom kupnine – subjektivne meje pravnomočnosti – učinek pravnomočne ugotovitvene sodbe o obstoju (so)lastnisnke pravice – pasivna legitimacija za zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine
Četudi je prvotožena stranka s stanovanjem razpolagala v nasprotju z določili ZZZDR, ki urejajo premoženjska razmerja med zakonci, se ničnost pogodbe iz tega razloga ne more uveljaviti. Ničnost je skrajna sankcija, ki se praviloma uveljavi le, kadar so prizadeti širši družbeni interesi. Na drugo sankcijo odkazujejo določila ZZZDR, ki je v razmerju do ZOR specialni predpis, saj le-ta varujejo interese zakoncev v njunem medsebojnem razmerju, hkrati pa dajejo zakoncu možnost, da reagira na nedovoljeno razpolaganje drugega zakonca tako, da pravne posle sklenjene v nasprotju z določilom prvega odstavka 52. člena ZZZDR, po katerem zakonca s skupnim premoženjem upravljata in z njim razpolagata skupno in sporazumno, izpodbija.
Kršitev 122. člena SZ ne more biti razlog za ničnost pogodbe o nadaljnji prodaji stanovanja pred dokončnim poplačilom pogodbene cene stanovanja, saj ta zakonska prepoved varuje le prodajalca, ki je prodal stanovanje po določilih 117. člena in sledečih členov SZ. Četudi so pogodbene stranke kršile prepoved iz 122. člena SZ, je takšna prepoved manjšega pomena, saj zaradi naknadnega plačila preostanka kupnine, kršitev prepovedi sama po sebi ni imela nobenih nedovoljenih posledic in se v skladu z drugim odstavkom 107. člena ZOR, ob tem ko ni sporno, da je bila kupoprodajna pogodba v celoti realizirana, ničnost ne more uveljaviti, saj je tak pravni posel konvalidiral.
Za presojanje pravočasnosti izpodbojne tožbe ni relevanten trenutek pridobitve lastninske pravice oziroma vpisa v zemljiško knjigo, saj se določila ZOR nanašajo na izpodbijanje pogodbe kot zavezovalnega pravnega posla, ki predstavlja pravni temelj za pridobitev lastninske pravice, le-ta pa je z vsemi učinki veljavno sklenjen že, ko pogodbene stranke dosežejo soglasje o bistvenih sestavinah ter zadostijo obličnostnim zahtevam, kdaj se realizirajo pravice in obveznosti, ki za pogodbene stranke iz take pogodbe izhajajo, je pri tem nepomembno.
Sicer prvi odstavek 190. člena ZPP določa, da če katera od strank odtuji stvar ali pravico, o kateri teče pravda, to ni ovira, da se pravda med istima strankama ne konča, vendar pa subjektivnih meja pravnomočnosti že iz povsem procesnih razlogov ni mogoče širiti na osebe, ki v takšni pravdni niso imele možnosti sodelovati.
ODŠKODNINSKO PRAVO – USTAVNO PRAVO – MEDNARODNO PRAVO ČLOVEKOVIH PRAVIC
VSL0059046
EKČP člen 6, 13, 41. URS člen 26. ZOR člen 200. OZ člen 131, 179.
pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - pravica do učinkovitega pravnega sredstva - pravica do enakosti pred zakonom - kršitev pravice do sojenja v razumnem roku - povrnitev škode - nepremoženjska škoda - pravno priznana škoda - osebnostne pravice - pravna podlaga
Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pravica do učinkovitega pravnega sredstva in pravica do enakosti pred zakonom niso osebnostne pravice. Tožnica zato svojega zahtevka ne more utemeljiti na določilu 179. čl. OZ oziroma 200. čl. ZOR, ki priznava denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice.
odpoved najemnega razmerja – izpraznitev stanovanja – razlog odpovedi – neplačilo najemnine - neplačilo nesubvecioniranega dela najemnine – odločba o subvencioniranju najemnine
Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da odločba o subvencioniranju najemnine predstavlja razlog, zaradi katerega ni možno odpovedati najemne pogodbe zaradi neplačila nesubvencioniranega dela najemnine.
krajevna nepristojnost – odločanje o krajevni pristojnosti po uradni dolžnosti – odločanje o krajevni pristojnosti na ugovor
Okrajno sodišče v Krškem se ne bi smelo samo po uradni dolžnosti izreči za krajevno nepristojno in zadevo še pred vročitvijo tožbe toženki odstopiti Okrajnemu sodišču v Sevnici, ampak bi moralo tožbo vročiti toženki in šele v primeru, če bi toženka v odgovoru na tožbo ugovarjala krajevni pristojnosti sodišča v Krškem, bi se lahko do razpisa glavne obravnave izreklo za nepristojno. Zato je Okrajno sodišče v Krškem še naprej pristojno za odločanje v tem sporu.
pogodba o uporabi glasbenih neodrskih del - podlaga pravnega posla (kavza, causa) - tarifa - nadomestilo za uporabo repertoarja - zastaranje terjatve
Razveljavljen tarifni del pravilnika na veljavnost pogodbe ni vplival, saj sta bila način in višina plačila med strankama v pogodbi dogovorjena posebno, sama obveznost plačila nadomestila za uporabo repertoarja pa izhaja že iz ZASP in torej pogodba ni bila sklenjena na podlagi prej navedenega pravilnika, ampak na podlagi ZASP.
vlaganje sredstev zakoncev - vlaganje zakoncev v obnovo stanovanja, ki je last tretjega – nova stvar – investicijsko vzdrževanje - obogatitveni zahtevek – stvarnopravni zahtevek – gradnja na tujem svetu – dogovor z lastnikom stvari
Z obnovo stanovanja in izdelavo dveh sob v mansardi hiše tožnica in prvotoženec nista ustvarila nove stvari, saj sta le izboljšala bivalne pogoje, kar je opredeliti kot investicijsko vzdrževanje.
Z lastnikom sporne nepremičnine ni bilo dogovora, da bosta zaradi vlaganj v obnovo hiše postala solastnika sporne nepremičnine.
Tožnica je na podlagi vlaganj v sporno nepremičnino dobila le obogatitveni zahtevek, ni pa pridobila lastninske pravice.
ZZK člen 9. ZZK-1 člen 6, 141. ZGO-1 člen 211, 212, 213, 214. ZJC člen 2, 3.
javno dobro - vpis služnostne pravice po ZJS – javna cesta – pridobitev služnosti na javnem dobru – lastnik javnega dobra
Javna cesta mora biti vpisana v zemljiško knjigo kot javno dobro v lasti države, če gre za državno cesto ali kot javno dobro v lasti občine, če gre za občinsko cesto. Na javni cesti je mogoče pridobiti služnost pod pogoji, ki so določeni s predpisi, ki urejajo javne ceste in v obsegu, kot ga določa 3. odstavek 2. člena ZJC. ZJC omogoča predlagatelju pridobitev služnosti, predlog predlagatelja pa je bil zavrnjen iz razloga, ker v zemljiški knjigi MOK ni vpisana kot lastnica nepremičnin. Predlagatelj ni priložil nobene listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti, kdo je lastnik nepremičnin, država ali MOK ali morda katera druga lokalna skupnost.
tekst :
Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Dovoli se izbris zaznambe zavrnitve vpisa.
OBRAZLOŽITEV:
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor predlagatelja in potrdilo sklep Okrajnega sodišča v Kranju Dn. št. 2362/2006-8 z dne 2. 2. 2009 v izpodbijani točki II. izreka sklepa, s katerim je zemljiškoknjižni referent Okrajnega sodišča v Kranju zavrnil predlog predlagatelja za vknjižbo služnostne pravice pri nepremičninah parc. št. 1007, 1008/1, 1009/1, 1009/8, 1009/9, 1009/10, 1009/12, 1009/13, 1010, 1011/2, 1026/2 (1), vse vl. št. 2243 k.o. X, v korist parc. št. 467/3, 467/5 in 467/1 k.o. X.
2. Predlagatelj vlaga pritožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava ter predlaga višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da dovoli vknjižbo služnostne pravice. Odločitev sodišča prve stopnje je napačna, saj nepremičnina ne more biti vpisana samo kot javno dobro, saj mora biti vedno vpisan tudi lastnik nepremičnine. Če so zemljiškoknjižni vpisi napačni, to ne sme škodovati predlagatelju, ki je veljavno pridobil služnostno pravico od MOK, ki je lastnica nepremičnin. Sodišče prve stopnje bi moralo hkrati z odločanjem o predlogu predlagatelja, po uradni dolžnosti popraviti napačen vpis. Predlagatelj ne more prevzeti odgovornosti za napačno vodeno zemljiško knjigo.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Vpisi so dovoljeni proti osebi, proti kateri učinkuje listina, ki je podlaga za vpis, in ki je v zemljiški knjigi vpisana kot imetnik pravice, na katero se vpis nanaša (2. odstavek 9. člena Zakona o zemljiški knjigi (2)). Predlagatelj je predlogu priložil »služnostno pogodbo« (3), iz katere izhaja, da MOK kot lastnica nepremičnin, dovoljuje predlagatelju, kot služnostnemu upravičencu, vknjižbo služnosti gradnje, vzdrževanja in dostopa do napeljav komunalnih vodov (4) na nepremičninah. Iz podatkov zemljiške knjige izhaja, da MOK ni vpisana kot lastnica nepremičnin, pri podatkih o lastnikih (B list) je le oznaka, da nepremičnine predstavljajo javno dobro, brez oznake lastnika nepremičnine (5).
5. Nepremičnine (verjetno) predstavljajo javne ceste in poti (6), zato je potrebno upoštevati določbe Zakona o javnih cestah (7). Javna cesta mora biti vpisana v zemljiško knjigo kot javno dobro v lasti države, če gre za državno cesto, ali kot javno dobro v lasti občine, če gre za občinsko cesto. Na javni cesti je mogoče pridobiti služnost pod pogoji, ki so določeni s predpisi, ki urejajo javne ceste in v obsegu kot ga določa 3. odstavek 2. člena ZJC (8). ZJC omogoča predlagatelju pridobitev služnosti, predlog predlagatelja pa je bil zavrnjen iz razloga, ker v zemljiški knjigi MOK ni vpisana kot lastnica nepremičnin. Predlagatelj ni priložil nobene listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti, kdo je lastnik nepremičnin, država ali MOK ali morda katera druga lokalna skupnost. Pogoje za pridobitev javnega dobra določa 21. člen Zakona o graditvi objektov (9). Objekt, ki je po določbah ZGO-1 grajeno javno dobro, pridobi status grajenega javnega dobra državnega pomena z ugotovitveno odločbo, ki jo na podlagi sklepa Vlade RS izda pristojno ministrstvo, v katerega delovno področje sodi takšen objekt oziroma pridobi status grajenega javnega dobra lokalnega pomena z ugotovitveno odločbo, ki jo na podlagi sklepa pristojnega občinskega organa po uradni dolžnosti izda pristojna občinska uprava. Na podlagi odločbe ministrstva ali občine je šele mogoče ugotoviti, v čigavi lasti so nepremičnine ali v državni ali v lasti lokalne skupnosti.
6. Nepremičnine so v zemljiški knjigi že vpisane kot javno dobro, kar pomeni, da so že pridobile status javnega dobra, zato ni potreben poseben akt državnega organa oziroma lokalne skupnosti o priznanju takšnega statusa nepremičninam (primerjaj 211. člen ZGO-1), zadostuje že ugotovitvena odločba ministrstva ali občinskega organa, ki bo podlaga za vpis lastninske pravice na nepremičninah na državo ali občino (10). Predlagatelj bo svojo služnostno pravico lahko vpisal v zemljiško knjigo šele potem, ko (če) bo zemljiška knjiga prejela predlog za vpis lastninske pravice na MOK ter odločbo občine, da so nepremičnine javno dobro lokalnega pomena (2. odstavek 212. člena ZGO-1) (11).
7. Glede pavšalnih pritožbenih navedb, da je zemljiška knjiga odgovorna, ker na nepremičninah ni vpisan lastnik, je potrebo predlagatelju pojasniti zgodovinski potek predpisov, ki so urejali vpise javnega dobra v zemljiško knjigo. Zaradi posebnega pomena in zaščite javnega dobra, saj gre za pravico javnega prava, ki je predmet splošne in ne morebitne posebne lastninske pravice, so se nepremičnine, ki predstavljajo javno dobro vpisovale v posebne sezname. Zakon o zemljiški knjigi (12) je posebne sezname opustil, določal je, da se nepremičnine v splošni rabi vpišejo kot javno dobro (16. člen ZZK), ter da se nepremičnine, ki so vpisane v seznamih kot javno dobro, po uradni dolžnosti prenesejo v vložke glavne knjige in vknjižijo kot javno dobro (141. členom ZZK). Zaznamba javnega dobra v zemljiško knjigo ni vsebovala podatka o vrsti javnega dobra (npr. ali gre za vodno dobro ali javno cesto, kar sedaj določa drugi odstavek 111. člen ZZK-1), zato so nekatere nepremičnine, ki so javno dobro, v zemljiško knjigo še vedno vpisane brez označbe lastnika, predvsem pa brez natančne označbe vrste javnega dobra. Iz navedenega razloga so ministrstva in občinske uprave dolžna po uradni dolžnosti izdati odločbe, da gre za zemljišča ali objekte, ki so javno dobro državnega ali lokalnega pomena (drugi odstavek 212. člena ZGO-1).
8. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ker sodišče prve stopnje ni storilo kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku (13) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. točke tretjega odstavka 161. člena ZZK-1 dovolilo izbris zaznambe zavrnitve vpisa.
Preživninska obveznost do otrok je primarna in ima prednost pred vsemi drugimi toženčevimi obveznostmi.
Če toženec daje preveč za stroške bivanja in vzdrževanja hiše bo to moral racionalizirati oziroma urediti posebej, ne more pa to iti na račun preživnine za otroka. Ob tem je toženec, ki je zaposlen in torej sposoben za delo, dolžan po potrebi poiskati tudi dodatno delo oziroma dopolnilni vir zaslužka, da bo lahko izpolnjeval svoje preživninske obveznosti do otrok.
V obravnavani zadevi glede na tožničino polnoletnost ne gre za spor iz 2. odst. 406. čl. ZPP, zato določba 414. čl. ZPP ne pride v poštev.
OZ člen 179, 180, 181, 182. ZOR člen 200, 201, 202, 203.
pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja – kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - kršitev pravice do sojenja v razumnem roku - nepremoženjska škoda zaradi okrnitev osebnostne pravice - kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva – osebnostna pravica – odškodnina za nepremoženjsko škodo
Pravica do sojenja v razumnem roku in pravica do učinkovitega pravnega sredstva nista osebnostni pravici, za varstvo katerih je v 200. čl. ZOR in 179. čl. OZ predvidena odškodnina v denarju. Fizična oseba, ki zatrjuje kršitev teh pravic, do odškodnine za nepremoženjsko škodo ni upravičena, ker zatrjevane škode ni mogoče uvrstiti v nobeno od oblik škod, za katere OZ in ZOR predvidevata odškodnino v denarju.
Da bi bilo „sodelovanje“ pravdnih strank pri nastajanju scenarija filma mogoče šteti kot del pogajanj v smislu 30. člena ZOR, bi bilo treba, da bi se stranki pogajali tudi o pravnih vidikih njunega razmerja, torej o oblikovanju celotne vsebine njunih pravic in obveznosti v določenem pravnem poslu, katerega naj bi sklenili. Značilno za pogajanja pred sklenitvijo pogodbe v smislu 30. člena ZOR je tudi, da stranka ve, s kom kot pogodbeno stranko se pogaja in o kakšni pogodbi (vsebinsko gledano) se z njim pogaja.
izvršba na nepremičnine – uveljavljanje predkupne pravice na dražbi - predkupni upravičenec - javna dražba - najboljši ponudnik
Čeprav iz besedila 182. člena ZIZ izrecno ne izhaja, da v primeru, ko najboljši ponudnik izkoristi pravico iz 4. odstavka 182. člena ZIZ, sodišče ponovno da možnost predkupnemu upravičencu, da izjavi, da nepremičnino kupuje pod enakimi (novimi) pogoji, je treba upoštevati, da je 182. člen ZIZ namenjen tako varstvu pravic predkupnega upravičenca kot doseganju namena prodaje dolžnikovega premoženja, to pa je čim višja cena zaradi čim ugodnejšega poplačila upnikov. Oboje pa se lahko doseže le tako, da se predkupnemu upravičencu v primeru, da najboljši ponudnik v primeru izenačitve ponudbe ponudi višjo ceno, omogoči ponovna izenačitev ugodnejše ponudbe po 1. odstavku 182. člena ZIZ, najboljšemu ponudniku pa nato ponovno uveljavljanje njegovih pravic.
pravica do zasebne lastnine - pravica zahtevati delitev nepremičnine – udeleženci postopka za delitev solastne stvari – neprimeren čas za delitev – odlog za tri leta - civilna delitev stanovanja - način delitve
Ustavna pravica do zasebne lastnine ne vsebuje pravice prisilnega vztrajanja v lastninski skupnosti.
tekst :
Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.
O b r a z l o ž i t e v
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se nepremičnina – stanovanje št. 15 v 4. nadstropju stanovanjske stavbe na naslovu T., B. B., s skupno površino stanovanja 57,97 m2, ki ni vpisano v zemljiški knjigi, in ki predstavlja skupno premoženje predlagateljice in nasprotnega udeleženca, na katerem sta njuna deleža enaka, razdeli civilno – s prodajo nepremičnine in razdelitvijo izkupička med udeleženca po enakih delih.
Zoper tak sklep se pritožuje nasprotni udeleženec. Pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da je stanovanje prazno, a le zato, ker se je najprej začasno iz njega izselil nasprotni udeleženec, ker je bilo življenje s predlagateljico nevzdržno, nato pa še njun sin, potem ko je predlagateljica pripeljala v stanovanje novega partnerja in je bil sinu nasilno onemogočen vstop v stanovanje. Ni res, da nihče ne želi živeti v spornem stanovanju, saj imata v njem stalno bivališče pritožnik in njegov sin M. R.. Pritožnik si je začasno uredil bivališče v V., sin pa sploh nima začasnega bivališča. Nasprotni udeleženec je pridobil skrbništvo nad sinom, ki je doživel hude travme in potrebuje psihiatrično pomoč, odvzeta mu je bila tudi poslovna sposobnost. Ker bo treba za sina poskrbeti, pritožnik meni, da bi ga bilo treba vključiti v postopek delitve skupnega premoženja.
Pritožnik pojasnjuje, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da nasprotni udeleženec soglaša s prodajo stanovanja, saj z njo ne soglaša. S takšno odločitvijo pa mu je kršena temeljna ustavna pravica do prostega razpolaganja s svojim premoženjem oziroma do zasebne lastnine.
Navaja, da je nelogično odločanje sodišča, ki ni šlo v smeri razdelitve premoženja na dva enakovredna dela, pač se je odločilo za prodajo stanovanja.
Pritožnik meni, da je treba kot predhodno vprašanje urediti vprašanje bivanja M. R.. Glede na opisano nasprotni udeleženec meni, da je njegov interes, da ne pride do prodaje stanovanja močnejši, še posebej zato, ker imata v tem stanovanju stalno prebivališče on in sin. Zato predlaga, da sodišče odloži delitev in prodajo stanovanja za dobo treh let. V tem obdobju bo bodisi poizkušal pridobiti denar za odkup preostale polovice stanovanja, bodisi kako drugače poizkušal urediti sinov stanovanjski problem.
Pritožba ni utemeljena.
Postopek v tej zadevi se je začel z vložitvijo predloga za delitev skupnega premoženja že 27. 8. 2002. Predlagateljica je predlagala civilno delitev in pojasnila, da v skupno premoženje sodi dvosobno stanovanje in da fizična delitev ni mogoča. S civilno delitvijo je v odgovoru na predlog z dne 13. 9. 2002 soglašal tudi nasprotni udeleženec.
Način delitve, h kateremu mora v skladu z 2. odstavkom 70. člena Stvarnopravnega zakonika (1) stremeti sodišče, če se solastniki ne morejo sporazumeti, je res fizična delitev. A dvosobno stanovanje, veliko le 57 m2, ni fizično deljivo. Stanovanje je namreč skupina prostorov, ki so funkcionalna celota, praviloma z enim vhodom (4. člen Stanovanjskega zakona (2)). Stanovanje je fizično deljivo, če je mogoče iz doslej enega stanovanja narediti dve stanovanji – dve funkcionalni celoti, ki imata vsaka svoj samostojen vhod. Da bi bilo kaj takšnega v konkretnem primeru mogoče, pritožnik ne trdi (in ni trdil v postopku pred sodiščem prve stopnje). Ob tem, ko sta obe pravdni stranki že v začetku postopka soglašali s tem, da fizična delitev ni mogoča, pritožbeni trditvi, da je nelogično odločanje sodišča, ki ni šlo v smeri razdelitve stanovanja na dva enakovredna dela, ni mogoče pritrditi.
Pritožbene navedbe, da bi bilo treba v postopek delitve skupnega premoženja pritegniti skupnega sina udeležencev nepravdnega postopka, so neutemeljene. Udeleženci postopka za razdružitev skupnega premoženja so skupni lastniki premoženja. Dejstvo, da morajo starši za otroke poskrbeti, ne vpliva na status udeležencev postopka za razdružitev skupnega premoženja, saj pravni interes otrok zakoncev, katerih skupno premoženje se deli, s sodno odločbo ni prizadet. Dejanski interes za izid postopka za priznanje statusa udeleženca nepravdnega postopka ne zadošča (prim. 19. člen Zakona o nepravdnem postopku (3)).
Naše pravo prisilne lastninske skupnosti ne pozna. Solastnik ima neodtujljivo pravico do delitve, ki jo lahko uveljavi kadarkoli, samo v neprimernem času ne (1. odstavek 69. člena SPZ). Da bi bil predlog za delitev skupnega premoženja podan v neprimernem času, pritožnik ne trdi. Smiselno pa se sklicuje na določbo 3. odstavka 70. člena SPZ, po kateri lahko sodišče odloži delitev skupnega premoženja za največ tri leta, če kdo od solastnikov izkaže močnejši interes, da se stvar še nekaj časa ne razdeli, kot je interes solastnika, ki predlaga delitev. Nasprotni udeleženec interesa, da se stvar še nekaj časa ne razdeli, sploh ne zatrjuje in ne izkazuje. Ob tem, ko v spornem stanovanju nihče od udeležencev postopka (pa tudi njun sin) že nekaj časa ne živi in ob tem, ko je bila delitev zaradi pritožnikovega neuspešnega uveljavljanja večjega deleža na skupnem premoženju odložena za skoraj šest let, pa je v interesu vseh, da se skupno premoženje razdruži.
Zmožnosti nasprotnega udeleženca za izplačilo predlagateljičinega deleža je sodišče prve stopnje skrbno in realno ocenilo na 3. strani izpodbijanega sklepa. Takšne ocene pritožnik ne izpodbija, ampak v pritožbi posplošeno navede, da bi v obdobju treh let morda poizkušal pridobiti denar za odkup preostale polovice stanovanja. Ob ocenjeni vrednosti stanovanja 87.570,00 EUR in mesečni pokojnini nasprotnega udeleženca 500,00 EUR, je možnost delitve stvari na način iz 5. odstavka 70. člena popolnoma nerealna, celo če bi sodišče delitev odložilo še za nadaljnja tri leta.
Izpodbijana odločitev tudi ne posega nedopustno v pritožnikovo ustavno pravico do zasebne lastnine in tudi ne v njen element – pravico razpolaganja. Lastninska pravica nasprotnega udeleženca je namreč prirejena lastninski pravici predlagateljice in ne sega na njen lastninski delež. Ustavna pravica do zasebne lastnine ne vsebuje pravice prisilnega vztrajanja v lastninski skupnosti.
Pritožba torej ni utemeljena, zato jo je višje sodišče v skladu z določbo 153. člena Zakona o pravdnem postopku(4) v zvezi s 37. členom ZNP zavrnilo.
ZPP člen 13, 181, 182, 182/3, 187, 187/3, 355. SPZ člen 45, 217. ZTLR člen 30, 30/2, 54, 70, 70/3.
služnostna pravica – stvarna služnost – služnost poti – priposestvovanje služnosti – uveljavljanje služnostne pravice z ugovorom – predhodno vprašanje – razveljavitev sodbe brez pritožbene obravnave – zmotna uporaba materialnega prava – nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Ker je v prvostopni sodbi izostalo ugotavljanje dejansko pravnega sklopa odločilnega spornega vprašanja, ali sta toženca na originaren način, s priposestvovanjem, pridobila sporno služnostno pravico, sodišče druge stopnje ni opravilo pritožbene obravnave, temveč je razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo v novo sojenje.
V pravdi zaradi posega v lastninsko pravico tožeče stranke lahko tožena stranka tudi zgolj z ugovorom, da je priposestvovala služnostno pravico, nasprotuje tožbenemu zahtevku (vindikacijskem oz. negatornemu).
V konkretnem primeru je zemljiškoknjižno sodišče, ko je na predlog predlagatelja dovolilo zaznambo začasnih ukrepov za zavarovanje urejanja prostora, postopalo v skladu z določbo 3. odstavka 82. člena ZUreP-1, kjer je določeno, da na podlagi občinskega odloka o začasnih ukrepih občina v roku trideset dni od njegove uveljavitve predlaga zaznambo začasnih ukrepov v zemljiški knjigi.
odpravnina – redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga – odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi – ustrezna zaposlitev
Tožnica je kljub temu, da je ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga odklonila ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu, upravičena do odpravnine, ker se je ponudba nove pogodbe o zaposlitvi nanašala na neustrezno zaposlitev.