obseg zapuščine - spor o obsegu zapuščine - porabljena denarna sredstva - namenska raba denarja - vrnitev denarja v zapuščino
Pri reševanju vprašanja obsega zapuščine je nepomembno, ali je zapustnica denar porabila v skladu s pravili solastninskega prava (vlagala naj bi v solastno nepremičnino). Če ga je porabila, potem pač ni del zapuščine.
učinki obveznosti – upnikove pravice in dolžnikove obveznosti – izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj – actio pauliana – kako se izpodbija – oblikovanje tožbenega zahtevka – učinek izpodbijanja
Tožba za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj nima za posledico absolutne, retroaktivne razveljavitve tistega pravnega dejanja, ki se izpodbija, ampak ima le relativne učinke – pravno dejanje izgubi učinek le proti tožniku in le toliko, kolikor je potrebno za izpolnitev njegove obveznosti. Izven teh okvirov pa ostane izpodbijano pravno dejanje v veljavi, saj je upnikovo izpodbijanje omejeno samo na višino dolžnikove neizpolnjene obveznosti.
OBLIGACIJSKO PRAVO – STANOVANJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO
VSL0056871
SZ člen 24, 24/1, 26, 29, 33. ZOR člen 210. ZPP člen 2 in 212.
upravljanje v večstanovanjskih hišah – pogodba o upravljanju – položaj upravnika – zakoniti zastopnik – izterjava obratovalnih stroškov – izterjava stroškov upravljanja – aktivna legitimacija upravnika – neupravičena pridobitev – trditveno in dokazno breme
Za stroške upravljanja, to je za stroške opravil, ki jih je izvedel upravnik sam in gre zato za njegovo lastno terjatev, velja, da jo lahko uveljavlja v lastnem imenu.
Aktivno legitimacijo, da obratovalne stroške izterjuje v lastnem imenu, lahko upravniku podelijo etažni lastniki v pogodbi, ki so jo sklenili z upravnikom, ali v posebnem naročilu, če so bili stroški plačani iz njihovih namensko zbranih sredstev. Kadar do takega prenosa materialnopravnih upravičenj ni prišlo, je upravnik aktivno legitimiran le, če je stroške založil iz lastnih sredstev.
tekst :
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
Obrazložitev
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV I-597/96, z dne 15. 03.1996, v celoti razveljavilo in zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 37,69 EUR in zakonite zamudne obresti na dan 30.11.1995 v znesku 1,09 EUR ter zakonite zamudne obresti od zneska 37,69 EUR od 01.12.1995 do plačila. Odločilo je tudi, da tožeča stranka sama krije svoje nadaljnje stroške postopka.
Zoper navedeno sodbo se po svojih pooblaščencih iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov iz Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka. Navaja, da je od toženca kot lastnika stanovanja v objektu, kjer je bila imenovana za upravnika, zahtevala plačilo obratovalnih stroškov in stroškov upravljanja. Pravni temelj njenega zahtevka predstavlja pogodba o upravljanju z dne 10.07.1992, iz katere je razvidno, da so jo lastniki tega objekta izbrali za upravnika. K pogodbi je priložen seznam lastnikov, med katerimi je tudi tožena stranka. Ker je upravnik v času vložitve predloga za izvršbo po veljavni zakonodaji vtoževane stroške lahko izterjal le od lastnika, kar je splošno znano dejstvo, zavrnitev zahtevka iz tega razloga ni upravičena. Sklicuje se tudi na sklep Višjega sodišča v Ljubljani, ki je že presodilo, da iz predloga za izvršbo izhaja tako pravna podlaga kot višina terjatve. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da ni izkazana višina zahtevka, saj iz izpiska iz knjigovodske evidence z dne 25.01.1996, na podlagi katerega je bil vložen predlog za izvršbo, izhaja vsaka vtoževana postavka, ki skupaj znašajo vtoževani znesek. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in priglaša stroške pritožbe.
Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.
Pritožba ni utemeljena.
Ker je glede na zahtevan znesek obravnavana zadeva spor majhne vrednosti (1. odstavek 443. člena ZPP), je mogoče v skladu s specialno določbo 1. odstavka 458. člena ZPP sodbo izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP (absolutne bistvene kršitve pravdnega postopka) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.
Tožnik zatrjuje, da je na podlagi pogodbe o upravljanju z dne 10.07.1997, sklenjene med tožečo stranko in lastniki (v nadaljevanju pogodba), upravnik večstanovanjske hiše na naslovu G. ter da za lastnike in uporabnike stanovanjskih storitev te hiše obračunava stroške, nastale s preskrbo, jih razdeljuje, poravnava fakture in vrši izterjavo. Ob tem se je skliceval tako na sklenjeno pogodbo kot na verzijsko upravičenje, saj je dolgove poravnal.
Tožeča stranka kot upravnik tako zahteva plačilo stroškov upravljanja in obratovalnih stroškov, za njihovo izterjavo pa veljajo drugačna pravila. Za stroške upravljanja, to je za stroške opravil, ki jih je izvedel upravnik sam in gre zato za njegovo lastno terjatev, velja, da jo lahko uveljavlja v lastnem imenu. Glede obratovalnih stroškov pa velja, da Stanovanjski zakon (Ur. l. RS, št. 18/1991 s spremembami, v nadaljevanju SZ), ki je veljal v času zatrjevanega nastanka vtoževane terjatve ne daje pravne podlage, da bi lahko upravnik tovrstne stroške od etažnega lastnika terjal v lastnem imenu.
29. člen SZ določa le, da upravnik v mejah svojih pooblastil zastopa lastnike pred sodišči in upravnimi organi v sporih o njihovih pravicah in koristih po zakonu ter s tem upravniku podeljuje položaj zakonitega zastopnika. Aktivno legitimacijo, da obratovalne stroške izterjuje v lastnem imenu, lahko upravniku podelijo etažni lastniki v pogodbi, ki so jo sklenili z upravnikom, ali v posebnem naročilu, če so bili stroški plačani iz njihovih namensko zbranih sredstev. Takšne določbe pogodba o upravljanju z dne 25.01.1992, na katero se sklicuje pritožnik, nima (1).
Ob pomanjkanju takšnih določil v pogodbi, je upravnik aktivno legitimiran le, če je stroške založil iz lastnih sredstev, česar pa tožeča stranka ni zatrjevala. Drži, da je sicer navedla, da je račune poravnala, vendar ni povedala, iz čigavih sredstev. Le, če jih je poravnala iz svojih sredstev in ne morebiti iz sredstev ostalih etažnih lastnikov (kjer bi lahko nastopala kot zakoniti zastopnik), bi lahko zahtevala povračilo na podlagi določb o neupravičeni obogatitvi (210. člen Zakona o obligacijskih razmerjih).
Tožeča stranka zahteva tudi povračilo stroškov upravljanja (1. odstavek 24. člena SZ). Ti predstavljajo njeno lastno terjatev in jih ima pravico terjati. Zavezanec za plačilo pa je lastnik stanovanja (5. in 6. alineja 26. člena SZ v povezavi 33. členom SZ). Tožeča stranka ni navedla, da je toženec lastnik stanovanja, pojasnila je le, da svoje storitve opravlja za uporabnike oz. lastnike, kar bi lahko pomenilo tudi za najemnike. Ti pa niso zavezani za povračilo stroškov upravljanja. Uspeti ne more niti s pritožbenim sklicevanjem, da je splošno znano dejstvo, da je upravnik v času vložitve predloga za izvršbo po veljavni zakonodaji vtoževane stroške lahko izterjal le od lastnika, saj tudi za splošno znana dejstva velja, da jih je potrebno zatrjevati, ni pa jih potrebno dokazati (2).
Odveč je tudi pritožbeno in poprejšnje sklicevanje na predložene listine (izpisek iz knjigovodske evidence, sklenjena pogodba o upravljanju in podobno), saj izvedeni dokazi ne morejo nadomestiti pomanjkljivih trditev. 2. in 212. člen ZPP pravdnima strankama (primarno pa tožeči stranki, v katere interesu in po volji katere se vodi postopek) nalagajo, da navedejo dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke in ugovore ter predlagajo dokaze, s katerimi ta dejstva dokazujejo (trditveno in dokazno breme).
Ker tožeča stranka temu bremenu že glede temelja (obstoja terjatve) ni zadostila, v postopku ne more uspeti, ne glede na morebiti izkazano višino svoje terjatve. Pritožbeno sodišče je v sklepu II Cp 1541/2007 z dne 08.08.2007 res zapisalo, da iz izvršilnega predloga in pripravljalne vloge izhaja višina terjatve in tudi pravna podlaga tožbenega zahtevka, kar pa še ne pomeni, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Tožba, ki je predmet sodne presoje, mora biti sposobna obravnavanja (popolna in razumljiva), ali je tožbeni zahtevek utemeljen ali ne, pa je vprašanje njene sklepčnosti in dokazovanja.
Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, pri presoji pa pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno pa je sodišče prve stopnje uporabilo tudi materialno pravo (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).
Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbe (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 163. člena ZPP).
Pristojnost sodnika posameznika za odločanje o pritožbi zoper sodbo v sporu majhne vrednosti določa 5. odstavek 458. člena ZPP.
nesreča pri delu – odškodninska odgovornost – objektivna odgovornost – nevarna dejavnost
Delo na gradbenem odru sicer samo po sebi ne predstavlja nevarne dejavnosti in tudi vsako delo na višini ne predstavlja nevarne dejavnosti. Delo na gradbenem odru na višini štirih metrov pa pomeni nevarno dejavnost, ker gre za večjo izpostavljenost nastanku škode in možnosti nastanka obsežnejših škod. Izvajalec nevarne dejavnosti za škodo, ki izvira iz te dejavnosti, objektivno odgovarja.
ZPP člen 286, 337, 337/1, 339, 339/1. SPZ člen 66, 66/1, 68. ZTLR člen 14, 14/1, 15, 15/6. ZOR člen 219, 210, 214, 218, 324, 324/2, 277, 277/1. OZ člen 198, 190, 193, 197, 299, 299/2, 378, 378/1.
neupravičena uporaba – solastniki – sklepčnost tožbe – nedobroverni posestnik
Solastnik, ki uporablja solastno stvar v večjem obsegu, kot ustreza njegovemu idealnemu deležu, se glede presežka šteje za nedobrovernega posestnika. V takem primeru se razmerje med solastnikoma, če se nista dogovorila o plačilu za uporabo, presoja po pravilih o neupravičeni pridobitvi. Splošni predpostavki obogatitvenega zahtevka sta okoriščenje tistega, ki je brez podlage uporabil tujo stvar, in prikrajšanje tistega, čigar stvar je bila neupravičeno uporabljena. Prikrajšanje pa mora biti vselej konkretno in realno. Tej zahtevi tožnica s tožbeno trditvijo, da toženec ničesar ne plačuje za uporabo stanovanja, ni zadostila.
OZ člen 6, 131, 131/1, 131/2, 135, 171, 171/1. ZDR člen 43, 43/1. ZVZD člen 5, 5/1, 5/2. Pravilnik o merilih in načinu kategorizacije nastanitvenih objektov člen 1. ZPP člen 213.
povzročitev škode – krivdna odgovornost – kdaj je podana krivda – skrbnost – odgovornost delodajalca za zagotovitev pogojev za varnost in zdravje delavca – protipravnost – opustitev ukrepov za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev – deljena odgovornost – objektivna odgovornost – nevarna dejavnost – delo nočnega receptorja – rop – napad oboroženega roparja
Kljub obstoju okoliščin, kot so neučinkovit videonadzor, hramba večje količine denarja v sefu in neomejen dostop v hotel, tveganje za nastanek škode ni toliko večje od običajnega, da bi zadostovalo za opredelitev dela nočnega receptorja za nevarnega.
Okoliščina, ki jo je imelo sodišče pred očmi ob določanju rente, je bila plača, ki bi jo pritožnica dosegala z 27 leti delovne dobe v nazivu predmetna učiteljica-svetovalka. S trditvijo, da je prišlo do povišanja plač, je pritožnica zatrjevala spremenjeno okoliščino, ki bi lahko bila podlaga za zvišanje rente. Ni mogoče pritrditi sodišču prve stopnje, da sta daljša delovna doba in rast plač okoliščini, ki sta predvidljivi in bi lahko bili upoštevani pri določitvi rente v letu 1998.
SPZ v 85. členu uzakonja tudi prepoved poglabljanja nepremičnine, vendar le v primeru, če je zaradi teh posegov sosednja nepremičnina izgubila trdnost, stabilnost ali oporo oziroma če ji taka nevarnost grozi.
predlog za vpis v zemljiško knjigo – listina, ki je podlaga za vpis v zemljiško knjigo – identifikacijski znak nepremičnine – katastrski podatek – identiteta nepremičnine
Zemljiškoknjižno sodišče spremembo podatkov, katerih temeljna evidenca je kataster, v skladu z določbo 1. odstavka 115. člena ZZK-1 poočiti v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti na podlagi prevzema tega podatka iz katastra. Tudi podatek o zemljiški parceli oziroma številka zemljiške parcele je podatek, ki je izvorno katastrski. Če pride do njegove spremembe (golega preštevilčenja ali pa do delitve parcel, ki povzroči preštevilčenje), jo zemljiškoknjižno sodišče iz katastra “zajame“ po uradni dolžnosti. Če lahko stori to, lahko ob kasnejšem predlogu za glavni vpis tudi ponovno preizkusi, ali je nepremičnina, ki je v listini, ki je predložena za vpis, označena s starim podatkom o zemljiški parceli, tista, na katero se predlaga vpis in je v zemljiški knjigi po poočitbi že označena z novo parcelno številko.
stiki med starši in otroki - ureditev stikov otroka s staršem – koristi otroka – obseg stokov
Pri odločanju o stikih toženca s sinom je sodišče prve stopnje izhajalo iz določbe 1. odstavka 106. člena ZZZDR in stike uredilo tako, da je primarno sledilo koristim otroka. Upoštevalo je namen stikov, ki ni le v tem, da tisti od staršev, ki z otrokom ne živi skupaj, lahko uresniči lastne čustvene potrebe in spremlja telesno in duševno stanje otroka, pač pa predvsem v tem, da otrok ohrani občutek čustvene navezanosti, povezanosti in občutek medsebojne pripadnosti.
pogodba o organiziranju potovanja – tretje osebe - odškodninska odgovornost organizatorja potovanja– vzročna zveza
Organizator potovanja, ki je tretjim osebam zaupal posamezne storitve, potniku odgovarja za škodo le, če med ravnanjem tretjega in škodo obstoji vzročna zveza.
tekst :
Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.
Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
O b r a z l o ž i t e v:
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala plačilo odškodnine v višini 4.285,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Naložilo ji je še povrnitev stroškov postopka tožene stranke v višini 927,47 EUR v roku 15 dni.
Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, pri čemer se sklicuje na vse izpodbojne razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Glede razloga zmotne uporabe materialnega prava navaja, da se je sodišče sicer sklicevalo na 2. odstavek 892. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki je pravna podlaga v tem primeru, vendar ga ni pravilno uporabilo. Tožena stranka bi morala dokazati, da je pri izbiri oseb, ki so opravljale storitve, povezane z izvršitvijo potovanja, ravnala kot skrben organizator potovanja. Tega ni storila, sodišče pa je ne glede na to odločilo, da ne odgovarja za škodo, ki je nastala tožnici. Sodišče bi moralo presojati, ali je toženka pri izbiri nadomestnega hotela dejansko ravnala kot skrben organizator potovanja, s čimer je povezana tudi hrana, ki jo v hotelu strežejo. Toženki je bilo glede na dejavnost, ki jo opravlja, nesporno znano, da je območje Karibskih otokov območje visokega tveganja za obolenje s potovalno drisko in je zato še toliko bolj pomembno, da sta hrana in pijača v hotelu neoporečni in ustrezni. Sodišče je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena. V obrazložitvi je namreč navedlo, da verjame tožeči stranki in priči J. M., da sta se prehranjevali le v hotelu in da na izlete nista hodili, pa je vseeno zaključilo, da ni dokazano, da je do okužbe prišlo s hotelsko hrano. Razlogi sodbe so si torej med seboj v nasprotju. Razloga sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov, da tožeča stranka in priča o svojih težavah nista poročali nikomur v hotelu ter da iz dopisa A. C. zavarovalnice izhaja, da tedaj v hotelu niso zaznali nepravilnosti v zvezi s hrano, sta v nasprotju z dejansko vsebino listin in zapisnikov o izvedbi dokazov. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 09.09.2008 nedvomno izhaja, da je tožnica o svoji bolezni obvestila zdravnico, J. M. pa recepcijo hotela in vodičko. Iz vsebine navedenega dopisa pa izhaja zgolj to, da so pri lokalnem vodstvu potovanja, torej vodiču, preverili, ali je ta v spornem obdobju prejel kakšno reklamacijo oziroma pritožbo v zvezi s hrano, ne pa dejstvo, da takrat niso zaznali nepravilnosti v zvezi s prehrano. Lokalno vodstvo potovanja, torej vodič, je zadolžen samo za goste, ki so v hotelu letovali z agencijo F. T. GmbH, in tako niti ni mogoče ugotoviti, da v hotelu niso zaznali nepravilnosti v zvezi s hrano, saj je navadno število potnikov, ki potujejo tja, majhno. V takratni skupini sta bili samo tožnica in J. M.. Sodišče prve stopnje pa je tudi nepopolno in napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da ni dokazano, da je do okužbe tožnice prišlo zaradi hotelske hrane na podlagi razlogov, da obstaja veliko možnih načinov okužbe, da ni poročila o okužbah drugih gostov in da iz dopisa zavarovalnice izhaja, da niso zaznali nepravilnosti v zvezi s hrano. Sodišče se ni opredelilo do navedb tožnice, da se je kot izkušena popotnica držala vseh pravil, ki veljajo na takšnih potovanjih, torej okužba ni mogla biti posledica njenega ravnanja. Izključeni so bili vsi drugi možni vzroki okužbe razen hotelske hrane in pijače. Glede na to, da je izvedenec povedal, da se v 50% primerov ne odkrije povzročitelja potovalne driske, bi moralo sodišče upoštevati še vsa ostala odločilna dejstva, česar pa ni storilo. Tožnica iz navedenih razlogov predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.
Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.
Pritožba ni utemeljena.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v obravnavanem primeru bistveno vprašanje vzročne zveze med nastalo škodo in ravnanjem hotelirjev, za katerega odgovarja toženka. 2. odstavek 892. člena OZ sicer res nalaga dokazno breme organizatorju potovanja glede vprašanja skrbne izbire oseb, ki so izvršile storitve, povezane z izvršitvijo potovanja. Vendar je vzročna zveza med njihovim ravnanjem in nastalo škodo kljub temu pogoj za organizatorjevo odgovornost, vprašanje obstoja vzročne zveze pa je dejansko vprašanje. Glede tega se pritožbeno sodišče pridružuje razlogom sodbe sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih nepopolnosti ali napak pri ugotovitvi dejanskega stanja. Sodišče je upoštevalo, da je tožnica izkušena popotnica in da se je držala navodil, ki veljajo za potovanja v eksotične kraje, nato pa ustrezno obrazložilo, zakaj obstoja vzročne zveze kljub temu ni štelo za dokazanega. Pri tem se je oprlo zlasti na izvedenčevo mnenje, iz katerega izhaja, da je možnih povzročiteljev okužbe veliko, hotelska hrana in pijača v konkretnem primeru nista ostali edina neizključena vzroka. Do okužbe je lahko prišlo tudi z dotikanjem okuženih predmetov splošne rabe, kopanjem v bazenu ali morju ipd. Povzročitelja zato ni bilo mogoče identificirati. Tudi iz dopisa zavarovalnice A. C. izhaja, da v zvezi s prehrano v hotelu v tistem obdobju lokalno vodstvo potovanja ni zaznalo nepravilnosti. Če bi do njih prišlo, bi za to nedvomno vedelo. Glede na to, da so okužbe, kakršno je utrpela tožnica, tam tako pogoste (kot je potrdil izvedenec), zgolj obvestilo o njih na recepciji in pri vodički, ki je bila zadolžena za izlete, ni moglo zahtevati posebne pozornosti. Nedvomno bi, če bi bilo takšnih (hujših) primerov okužbe več, lokalno vodstvo to zabeležilo. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja tožnice in priče J. M. ugotovilo, da je priča obvestila le vodičko zaradi storniranja izletov, na recepciji pa vprašala, kam naj tožnico odpelje, nikomur pa ni povedala za sum zastrupitve s hrano. Navedeno potrjuje zapisnik o zaslišanju obeh. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane.
Tožničina navedba o nepravilni uporabi materialnega prava prav tako ni utemeljena, saj je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo relevantne materialnopravne določbe. Kot že navedeno, bi bil v tem primeru podlaga za toženkino odgovornost 2. odstavek 892. člena OZ, vendar je bil v tej zadevi vprašljiv že obstoj vzročne zveze. Če ta ni podana, toženki ni niti treba dokazovati skrbnega ravnanja pri izbiri oseb. Tožnica trdi, da bi moralo sodišče presojati, ali je toženka pri izbiri nadomestnega hotela ravnala s potrebno skrbnostjo. V to presojo se sodišču prve stopnje ni bilo treba spuščati, saj je odgovornost toženke izključilo že v fazi ugotavljanja obstoja vzročne zveze. Ne glede na to pa je ugotovilo, da se kvaliteta drugega hotela ni bistveno razlikovala od kvalitete hotela, najprej določenega za tožničino bivanje (oba sta imela tri ali tri in pol zvezdice). Do bistvenih odstopanj v kvaliteti storitev torej ni moglo priti.
Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka sama (154. člen v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).
Skupno premoženje zakoncev nastane originarno na podlagi samega zakona, zato izpodbijani sporazum o delitvi skupnega premoženja toženke in dolžnika pomeni zgolj akt njegove razdružitve in je deklaratorne narave. Sporazuma o delitvi skupnega premoženja tako tudi načeloma ni mogoče izpodbijati z actio Pauliana. Mogoče pa je ugotoviti, da sporazum prikriva kakšen drug pravni posel.
ZPP člen 180. ZTFI člen 427. ZPlaP člen 29, 29/2. ZBan-1 člen 214, 215. ZOdv člen 10, 10/1, 10/2. URS člen 23. ZIZ člen 31, 31/2, 40, 40/8, 40/9, 40/10.
pravica do sodnega varstva - analogija v procesnem pravu - določenost tožbenega zahtevka –zaupni podatki - poizvedbe sodišča
Če stranka, ki v tožbi opredeli materialnopravni temelj svojega zahtevka, le-tega iz objektivnih razlogov ne more določno postaviti, ker so podatki o stanju na transakcijskih računih ter podatki o izdajatelju vrednostnih papirjev in njihovem številu zaupni podatki, prav te podatke pa nujno potrebuje za postavitev določnega tožbenega zahtevka, potem te poizvedbe na argumentirano zaprosilo tožeče stranke opravi sodišče.
javni uslužbenec – vojak – plačilo po dejansko opravljenem delu – sodno varstvo
Terjatev iz naslova plačila po dejansko opravljenem delu je mogoče uveljavljati neposredno pred delovnim sodiščem, ker gre za tako imenovano čisto denarno terjatev.
Pogodbeno razmerje nastane že s sprejemom ponudbe ali uskladitvijo pogodbenih volj na drug način, zato je zmotno pritožbeno stališče, ki odsotnost pogodbenega razmerja utemeljuje z odsotnostjo toženčevega podpisa na dobavnici.
Nobeno od dejstev, na katera opozarja pritožnik, na odločitev ne more imeti vpliva, zato se sodišče do njih ni bilo dolžno posebej opredeljevati. Sodišče se je dolžno opredeliti le do pravno pomembnih dejstev.
Ker tožena stranka ni uspela izpodbiti razlogov sodišča prve stopnje o neobstoju njene terjatve do tožeče stranke, dejstvo, da sodišče prve stopnje ni odločilo o pobotnem ugovoru, nima vpliva na pravilnost sodbe o tožbenem zahtevku tožeče stranke.
Ustaljena sodna praksa je, da sodišče preveri utemeljenost priglašenih stroškov na samih stroškovnikih, tako da priznane odkljuka, nepriznane pa prečrta ali vpiše nižje stroške od priglašenih. Tako je storilo sodišče prve stopnje tudi v konkretnem primeru, zato je imela tožeča stranka možnost preizkusiti končni znesek priznanih stroškov in v pritožbi tudi konkretno nasprotovati priznanju oziroma nepriznanju določenih stroškov, česar pa ni storila.