O poočitvi stvarne služnosti pri gospodujočem zemljišču odloči sodišče, ki odloča o stvarni služnosti, čeprav se gospodujoče zemljišče ne nahaja na njegovem območju in tudi v primeru, da predlog za vpis stvarne služnosti predloga za poočitev ne vsebuje (saj gre za vpis po uradni dolžnosti). Zato ni zakonske podlage, da je sodišče pozvalo predlagatelja, da naknadno priloži še fotokopijo listine za drugo krajevno pristojno sodišče.
tekst :
Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep z dne 6.3.2009 in sklep z dne 23.4.2007 razveljavita ter vrne zadeva v ponovno odločanje.
Dovoli se izbris vpisov, ki so bili napravljeni na podlagi teh sklepov, izbris zaznambe zavrženja predloga in ponoven vpis plombe.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor predlagateljice, ki ga je vložila zoper sklep zemljiškoknjižne referentke z dne 23.4.2007, opr. št. Dn. 542/2007 o zavrženju vknjižbe služnostne pravice, kot neutemeljen.
Zoper sklep o zavrnitvi ugovora vlaga pritožbo predlagateljica in navaja, da vztraja pri razlogih, ki jih je navedla že v ugovoru zoper sklep zemljiškoknjižne referentke z dne 23.4.2007. Z zemljiškoknjižnim predlogom je predlagala zgolj vknjižbo služnostne pravice v obsegu, kot izhaja iz zemljiškoknjižnega dovolila, predlog je bil vložen pred pristojnim sodiščem, to je sodiščem, ki je po 126. členu Zakona o zemljiški knjigi krajevno pristojno za odločanje o predlaganem vpisu. Sodišče je s svojo zahtevo po dodatnem izvodu listine kršilo določbo 7. odstavka 142. člena ZZK-1, saj je to določilo napačno tolmačilo, hkrati pa je zavrglo predlog o tistem, kar je predlagatelj predlagal in za kar je sodišče tudi pristojno. Zavrženje bi se lahko nanašalo le na tisti del, za katerega je pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani. 2. odstavek 145. člena ZZK-1 nedvomno potrjuje stališče predlagateljice, saj določa, da se zavrže predlog le v tistem delu, ki se nanaša na vpise, v katerih je krajevno pristojno odločati drugo zemljiškoknjižno sodišče in zato predloga v delu, v katerem se zahteva vknjižba služnosti, ni mogoče zavreči. Pritožnica opozarja tudi na to, da je poočitev pomožni vpis, ki se izvede po uradni dolžnosti, torej brez sodelovanja predlagatelja ali kogarkoli in da je podlaga za poočitev sklep Okrajnega sodišča v Litiji, ne pa listina, katere prepis je sodišče zahtevalo od predlagateljice. Opozarja tudi na dosedanjo prakso, ki obstaja v zvezi z vknjižbo služnostne pravice in poočitvijo takih vpisov, ki je drugačna od izpodbijane odločitve. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa nadalje izhaja, da odloča o poočitvi stvarne služnosti pri gospodujočem zemljišču tisto sodišče, ki odloča o stvarni služnosti, torej Okrajno sodišče v Litiji. Glede na to je še dodatno nerazumljiva zahteva po dodatnem prepisu listine, saj to listino sodišče že ima, Okrajno sodišče v Ljubljani pa je ne potrebuje, saj o poočitvi ne bo odločalo. Pritožnica predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa ter sklepa zemljiškoknjižnega referenta in vračilo zadeve v ponovno odločanje ter hkrati izbris vseh vpisov, ki so nastali zaradi izpodbijanih sklepov ter ponoven vpis plombe.
Pritožba je utemeljena.
Po 118. členu Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) se v zemljiški knjigi pri gospodujoči nepremičnini poočiti povezava med vpisom stvarne služnosti, ki je vknjižena pri služeči nepremičnini . O poočitbi, ki je po 114. členu ZZK-1 pomožni vpis, odloči po 3. odstavku 118. člena ZZK-1 zemljiškoknjižno sodišče po uradni dolžnosti, če dovoli vpis, v zvezi s katerim se ta poočitba vpiše. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, o poočitvi stvarne služnosti pri gospodujočem zemljišču, glede na citirano določilo 3. odstavka 118. člena ZZK-1, odloči sodišče, ki odloča o stvarni služnosti, čeprav se gospodujoče zemljišče ne nahaja na njegovem območju in tudi v primeru, da predlog za vpis stvarne služnosti predloga za poočitev ne vsebuje (saj gre za vpis po uradni dolžnosti). Glede na to, da je predlagateljica svoj predlog vložila pri krajevno pristojnem zemljiškoknjižnem sodišču in je predlogu priložila tudi listino, ki je podlaga za predlagani vpis, zato ni bilo nobene zakonske podlage za to, da je sodišče na podlagi 7. odstavka 142. člena v zvezi z 144. in 145. členom ZZK-1 pozvalo predlagateljico, da naknadno priloži še fotokopijo listine za drugo krajevno pristojno sodišče v Ljubljani. Zakon namreč obveznost, da predlagatelj priloži predlogu še ustrezno število prepisov listine (in ne fotokopij) predvideva le v primeru, da se s predlogom zahtevajo vpisi, o katerih so pristojna odločati druga zemljiškoknjižna sodišča, ne predvideva pa tega za primer pomožnega vpisa, ki se ne izvede na predlog ampak po uradni dolžnosti in o katerem vedno odloča isto sodišče, ki odloča o glavnem vpisu. Če je torej sodišče krajevno pristojno za glavni vpis, je pristojno tudi za poočitbo in do situacije, ki jo predvideva 7. odstavek 142. člena sploh ne more priti. Da je takšna razlaga pravilna kaže tudi določilo 145. člena ZZK-1 , ki določa, da zemljiškoknjižno sodišče zemljiškoknjižni predlog v delu, v katerem se nanaša na vpise, o katerih je krajevno pristojno odločati drugo zemljiškoknjižno sodišče, v primeru neupoštevanja 7. odst. 142. člena (in neupoštevanju sklepa o dopolnitvi predloga) zavrže. V konkretnem primeru je za odločanje tako o glavnem kot pomožnem vpisu pristojno isto sodišče in uporaba te sankcije zato sploh ne pride v poštev. V primeru poočitbe služnosti je popolnoma jasno, da se poočitev izvrši, če se dovoli glavni vpis in obratno, ne more pa se dovoliti glavni vpis in „zavreči“ pomožni vpis, o katerem se odloči po uradni dolžnosti, ne glede na to, da ga izvede drugo zemljiškoknjižno sodišče. To je bilo očitno tudi stališče sodišča prve stopnje, ki pa je nato, namesto da bi o predlogu odločilo, celoten predlog zavrglo, torej tudi v delu, ki se nanaša na glavni vpis in za katerega ni dvoma, da je o njem pristojno odločati in ga tudi izvesti.
Ker sta torej sklep zemljiškoknjižne referentke o zavrženju zemljiškoknjižnega predloga ter sklep zemljiškoknjižnega sodnika o zavrnitvi ugovora zoper ta sklep glede na opisano nepravilna, je pritožbeno sodišče na podlagi 161. člena ZZK-1 pritožbi ugodilo in razveljavilo tako izpodbijani sklep kot sklep zemljiškoknjižnega referenta ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Hkrati je dovolilo tudi izbris vpisov, ki so bili opravljeni na podlagi obeh sklepov, izbris zaznambe zavrženja vpisa in ponoven vpis plombe.
Pogodba o naročilu (776. člen OZ) kot pogoj veljavnosti ne zahteva obličnosti pri sklepanju, tako je ustni dogovor dovolj za njeno veljavnost.
Mandatna pogodba je dvostranska pogodba (natančneje dvostranska obveznostna pogodba), v takšnem primeru pa se uporabljajo pravila o sočasnosti izpolnitve.
Posledica opustitve plačila predujma za izvedbo dokaza je opustitev izvedbe tega dokaza, ne glede na to, kako bi to lahko vplivalo na ugotavljanje dejanskega stanja.
Ker je upnikov predlog zavarovanja njegove terjatve do dolžnika usmerjen na isti dokumentarni akreditiv, s katerim je upnik dal zavarovanje dolžniku za svojo terjatev, je predlagano sredstvo zavarovanja terjatve z začasno odredbo neprimerno, saj bi s prepovedjo sodišče akreditivni banki, da izpolni obveznost iz akreditiva, upnik dosegel učinek, ki nasprotuje pravi naravi akreditiva.
spor majhne vrednosti – nelogična dokazna ocena – bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Argumentacija je nelogična do take mere, da to predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker sodbe ni mogoče preizkusiti.
tekst :
Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi v 1. in 3. točki ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. 009I/2005-10255 z dne 19.10.2005 v 1. točki izreka za glavnico 1.400,56 EUR in za zakonske zamudne obresti od različnih zneskov in različnih datumov, in v 4. točki izreka. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki povrniti 690,70 EUR pravdnih stroškov. Odločitev sodišča prve stopnje temelji na tem, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da je odpovedala zavarovalno pogodbo.
Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe. Kot bistveno navaja, da sodišče prve stopnje ni podalo pravne podlage, na kateri je ugodilo predlogu za izvršbo za zapadle zavarovalne premije za čas od 1.1.2003 do 1.10.2004; sodišče ni odgovorilo, od kdaj tožeča stranka šteje zavarovalno pogodbo za prekinjeno; tožena stranka je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi vsebinsko smiselno navedla, da je razdrla pogodbo zaradi okoliščin na strani tožeče stranke; med obravnavo se niso razčistila vsa dejstva, ki zadevajo pogodbeno razmerje; napačen je zaključek sodišča, češ da je splošno znano, da pri pošiljanju z navadno pošto lahko pride do izgube pošiljke, saj je to zunaj trditev tožeče stranke; dokazna ocena je pomanjkljiva; če sodišče verjame, da je poslala odpoved z navadno pošto, kar je bila navada, bi sodišče to moralo upoštevati.
Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila. Predlagala je zavrnitev pritožbe.
Pritožba je utemeljena.
Sodbe ni mogoče preizkusiti, to pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, ki bo o stvari moralo ponovno odločati. Pri tem nova glavna obravnava niti ni nujna, kajti sodišče prve stopnje lahko na podlagi doslej zbranega gradiva upoštevaje v nadaljevanju navedene pomisleke o stvari ponovno odloči (1. odstavek 354. člena ZPP in 1. odstavek 450. člena ZPP).
Zavrnitev tožbenega zahtevka temelji na tem, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da je odpovedala zavarovalno pogodbo, zaradi česar mora za določeno obdobje plačati zavarovalno premijo. Sodišče prve stopnje toženki verjame, da je odpoved poslala. Verjame tudi, da se je skupaj z agentko celo oglasila pri tožeči stranki, da bi pridobila potrdilo o tem, da je tožeča stranka pošiljko prejela, vendar tožeča stranka oziroma njeni ljudje potrdila niso hoteli izdati. Kljub temu sodišče prve stopnje šteje, da prejem odpovedi ni dokazan. Pri tem v zvezi z vprašanjem dokaznega bremena glede tožeče stranke po stališču sodišča prve stopnje zadostuje njena trditev, da pošiljke ni prejela. Sodišče prve stopnje ne pojasni, pa tudi sicer iz razlogov izpodbijane sodbe ni jasno, kako naj bi in, ali, bi sploh lahko tožena stranka dokazala, da je tožeča odpoved prejela, če je bil med njima običajen način komuniciranja navadna pošta. Ocena sodišča prve stopnje je nelogična, saj sodišče prve stopnje ugotovi, da se je toženka celo oglasila pri tožeči stranki in zahtevala potrdilo o prejemu. Če se je tam oglasila zaradi potrdila, je torej tožeča stranka najkasneje tedaj zvedela, da je bila odpoved dana. Delavec tožeče stranke glede na ugotovitve sodišča prve stopnje ni dejal, da odpovedi niso prejeli, pač pa, da o tem ne dajejo potrdil. Nelogičen in nerazumen je zato zaključek sodišča prve stopnje, češ da se je pošiljka morda izgubila. Če se je, je tožeča stranka najkasneje tedaj, ko se je toženka pri njej zglasila, vedela, da je pogodba odpovedana. Že mogoče, da se je tožena stranka oglasila pri tožeči stranki zaradi prejema potrdila, ker bi naj to kazalo na dvom o tem, ali je tožeča stranka odpoved dejansko prejela (kot ugotavlja sodišče prve stopnje), vendar pa je prav dejstvo, da se je tam zglasila, bil edini način, da bi dvom odpravila. Če bi tožeča stranka tedaj odpovedi ne prejela, bi bil logičen odgovor, naj odpoved ponovno pošlje, ne pa, da o tem ne izdajajo potrdil. Očitno torej ob obisku toženke tožeča stranka ni storila nič, da bi toženki dvom o prejemu pošiljke odpravila.
V povezavi s tem delom dokazne ocene se pritožba tudi utemeljeno sprašuje, ali in od kdaj tožeča stranka šteje zavarovalno pogodbo za prekinjeno in na kakšni podlagi vtožuje zavarovalne premije le za določeno obdobje. Res je, da je stvar tožeče stranke, za kakšno obdobje zahteva premije. V konkretnem primeru, ko je sporno vprašanje odstopa od pogodbe, pa je v zvezi z logičnostjo dokazne ocene pomemben tudi odgovor na vprašanje, ali, od kdaj in zakaj šteje tožeča stranka pogodbo odpovedano, če odstopne izjave ni prejela. Tudi v zvezi s tem vprašanjem je pomembno, ali je tožeča stranka toženo pred pravdo pozivala na plačilo. Tudi tu ne gre za to, da bi bil tak poziv na splošno potreben, v konkretnem primeru pa je tudi to pomembno v zvezi z vprašanjem prejema odpovedi.
Nepomembno pa je, kar pritožba prav tako trdi, da naj bi šlo za razdrtje pogodbe zaradi okoliščin na strani tožeče stranke. Ni videti, kako naj bi to vplivalo na odločitev, če je bilo v postopku doslej nesporno ugotovljeno, da je bila po izteku 5-letnega roka odpoved zavarovalne pogodbe mogoča.
Tako je torej glede na vse zgoraj povedano argumentacija sodišča prve stopnje v zvezi z dejanskimi ugotovitvami in dokazno oceno nerazumljiva in predvsem nelogična, zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Ne gre torej za vprašanje dejanskega stanja, pač pa je argumentacija v taki meri nelogična, da to predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka (glej II Ips 3/2006).
Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. točki 165. člena ZPP.
Lastnik služne stvari lahko zahtevo, naj pravica stvarne služnosti preneha, uveljavi le z ustreznim oblikovalnim zahtevkom.
Sodišče mora najprej ugotoviti, ali je bila služnostna pravica (in v kakšnem obsegu) ustanovljena oziroma pridobljena, saj ukinitev služnosti ni mogoča, če ta ne obstoji. Obstoj služnosti je namreč izhodiščna predpostavka zahtevka za ukinitev služnosti.
sposobnost biti stranka – sposobnost biti udeleženec – smrt stranke pred vložitvijo predloga
Sposobnost biti stranka je ena od temeljnih predpostavk za dopustnost vložitve tako tožbe kot tudi predloga v nepravdnem postopku. Fizična oseba to sposobnost izgubi s smrtjo. Zato vložitev predloga s strani osebe, ki je umrla pred njegovo vložitvijo, ni dopustna. Te napake tudi ni mogoče odpraviti, saj fizična oseba te lastnosti ne more spet pridobiti. Kadar torej predlog vloži oseba, ki je umrla že pred vložitvijo predloga, sodišče predlog zavrže.
V konkretnem primeru je bilo med strankama po seznanitvi toženke z odškodninskim zahtevkom tožnika dejansko nesporna zgolj odškodnina, ki jo je zavarovalnica nakazala takratni pooblaščenki tožeče stranke. Takšno dolžnost ji tudi sicer izrecno nalaga 919. člen ZOR, pri čemer enako določbo vsebuje tudi 943. člen OZ. Pritožbeno sodišče pri tem opozarja, da se navedeni pravni temelj ne izčrpa po preteku v zakonu določenega obdobja za izplačilo nespornega dela zavarovalnega zneska, saj je takšna materialnopravna obveznost del obligacijskega razmerja strank in kot takšna obstaja od njenega nastanka do prenehanja
zamudna sodba – vročanje – naslov stranke – sprememba naslova med pravdo – odvetnik kot stranka – pritrditev na oglasno desko
Toženka je med pravdo spremenila svoj naslov in tega ni sporočila sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ker je vročitev sodnih pisanj opravilo s pritrditvijo na sodno desko. Toženka nastopa kot stranka in ne kot pooblaščenka, zato jo veže določba 145. člena ZPP.
ZFPPIPP člen 348, 351, 351/2. ZGD-1 člen 100. ZIZ člen 25. ZPPSL člen 6, 104.
osebna družba – osebna odgovornost družbenikov – stečaj – izvršba – družba z neomejeno odgovornostjo – stečajni upravitelj
Skladno z določbo 2. odstavka 351. člena ZFPPIPP upnik nima pravice po začetku stečajnega postopka nad družbo z neomejeno odgovornostjo v izvršilnem postopku proti osebno odgovornima družbenikoma uveljavljati terjatve na podlagi njune odgovornosti za obveznosti te družbe.
ZPP člen 288, 288/1, 288/2, 324, 324/3. ZPSPP člen 28.
litispendenca – odločanje o ugovoru litispendence – izrek sodbe – uporaba materialnega prava
Izrek sodbe obsega odločbo, s katero je sodišče ugodilo posameznim zahtevkom, ki se nanašajo na glavno stvar ali stranske terjatve, ali jih je zavrnilo, in odločbo o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljena zaradi pobota, ne vsebuje pa odločitve o procesnih vprašanjih, kot je vprašanje utemeljenosti ugovora o litispendenci.
Neprecizna uporaba izrazov odstop od pogodbe in odpoved pogodbe ne vpliva na utemeljenost zahtevka za izpraznitev poslovnih prostorov, ki je v obravnavanem primeru bistven. Prvostopenjsko sodišče je sodilo v mejah postavljenega zahtevka, pri tem je pravilno uporabilo materialno pravo, ki ga pozna po uradni dolžnosti.
spor o obsegu zapuščine – napotitev na pravdo – prekinitev zapuščinskega postopka
Pravica dedičev, ki trdijo, da sporne nepremičnine spadajo v zapuščino, je manj verjetna, ker so nepremičnine v zemljiški knjigi vpisane na enega od dedičev. Pri tem ni pomembno na kakšni podlagi je le-ta pridobil lastninsko pravico.
dedovanje – vrednost zapuščine – ugotavljanje vrednosti zapuščine
Ugotovitev zapuščinskega sodišča o vrednosti zapuščine ne pomeni, da je zapuščina dejansko toliko vredna, temveč ima ta ugotovitev pomen zgolj za odmero sodne takse, ki se plača od čiste vrednosti zapuščine.
dokazna ocena – izvedensko mnenje – postavitev drugega izvedenca – postavitev novega izvedenca – razlog za postavitev drugega izvedenca – oporočna sposobnost
Zgolj dejstvo, da mnenje tožnici ni v korist, še ni razlog za postavitev drugega izvedenca.
stroški postopka – odmera stroškov v nepravdnem postopku – stroški, nastali po krivdi udeleženca
Vložitev predloga za ureditev meje po osebi, ki ni aktivno legitimirana za takšen predlog, in posledično temu umik predloga, je okoliščina, ki se je primerila predlagateljema, in zato prvemu nasprotnemu udeležencu odgovarjata za nastale mu stroške postopka ne glede na izid postopka.
spor o pristojnosti – vrednost spornega predmeta – tožbeni zahtevek – denarni zahtevek – dopolnitev tožbe – določitev zahtevka
Odločilna je vrednost postavljenega zahtevka, ki se v konkretnem primeru nanaša na denarni znesek 5.054,63 EUR, torej tisti, s katerim tožnik zahteva plačilo. Ni mogoče govoriti, da bi ravnanje tožeče stranke predstavljalo delni umik tožbe, saj do takšne situacije ni prišlo. Tožnik ni postavil tožbenega zahtevka na plačilo 113.432,13 EUR, ki bi ga potem zmanjšal in tako preklical zahtevo za pravno varstvo v višini 108.378,10 EUR.
pravica zahtevati delitev nepremičnine – delitev nepremičnine – neprimeren čas za delitev stvari – zasebni in javnopravni režim na nepremičnini – razlastitveni postopek – javno dobro
Dokler obstajata na predmetni nepremičnini, ki v naravi predstavlja pot, hkrati zasebni in javnopravni režim, gre za neprimeren čas za delitev nepremičnine v nepravdnem postopku. V kolikor želi predlagateljica na celotni nepremičnini vzpostaviti javno dobro in se s preostalimi skupnimi lastniki oziroma solastniki ne more sporazumeti, ima na voljo razlastitveni postopek.
odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila - obojestranska krivda - deljena odgovornost - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah
Odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.
Tožeča stranka v tožbenem zahtevku zahteva tudi, da se ugotovi, da tožena stranka nima pravice zaračunavati stroškov upravljanja in druge stroške za tisti del, ki ga je tožena stranka imenovala poslovni prostor v površini 49,96 m2. V tem delu tako ne gre za ugotovitev obstoja dejstev, temveč za ugotovitev neobstoja pravice tožene stranke, da zaračunava tožeči stranki za sporni del prostorov stroške upravljanja, kot da gre za poslovne prostore.
ZST-1 člen 11, 11/1, 12, 12/1, 12/2. ZST člen 13, 13/1, 13/3. ZPP člen 168, 169.
oprostitev plačila sodnih taks – dokazno breme – predložitev dokazov – izkazanost predpostavk – občutno zmanjšana sredstva za preživljanje
Dokazno breme premoženjskega stanja, ki utemeljuje taksno oprostitev, je na strani predlagatelja oprostitve, saj predstavlja taksna oprostitev izjemo glede na splošno obveznost plačila sodnih taks. Da bi predlagatelj s predlogom taksne oprostitve uspel, mora vsebinsko predpostavko zatrjevati (poleg tega pa še dokazati – izkazati).
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO –ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0052580
OZ člen 34, 46, 49, 82, 87/1, 91.
ničnost pogodbe – neobstoječ predmet pogodbe - leasing pogodba – prevara – odškodnina – odškodninska odgovornost pri prevari
Če predmet leasing pogodbe ne obstoji, je takšna pogodba nična. Če pa je bila tožeča stranka v sklenitev pogodbe s toženčevim ravnanjem (predložitvijo ponarejenih plačilnih list, zamolčanjem svoje plačilne nesposobnosti) zapeljana, ima pravico do povračila nastale škode. Odškodninska odgovornost pri prevari je specialno urejena, neodvisna od samega obstoja pogodbe, vezana zgolj na nepoštenost pogodbene stranke, ki je prevaro povzročila.
t
ekst
:
Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. in 3. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (to je v 1. točki izreka) v zvezi s popravnim sklepom istega sodišča potrdi.
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.
O b r a z l o ž i t e v
Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka po sklenjeni leasing pogodbi dolžna plačati 12.382,09 EUR in podredni tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 12.419.65 EUR odškodnine. Tožeči stranki je naložilo tudi povračilo stroškov pravdnega postopka tožene stranke v višini 2.363,27 EUR.
Zoper navedeno odločbo se po svojem pooblaščencu
iz vseh pritožbenih razlogov po
338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka. Izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je sklenjena leasing pogodba nična, saj njen predmet ni neobstoječi avtomobil, pač pa zagotovitev finančnih sredstev za nakup predmeta, ki ga je izbral leasingojemalec pri dobavitelju. Tožeča stranka je svojo obveznosti izpolnila v celoti, saj je sredstva zagotovila in jih tudi nakazala dobavitelju. Opozarja na pogodbeno določeno obveznost leasingojemalca, da je dolžan predmet leasinga nemudoma prevzeti in posledice, če tega ne bi storil. Meni, da jo je tožena stranka naklepno zavedla, da je vozilo prevzela, saj je o nedobavi ni obvestila, nanjo pa so prešle tudi vse pravice in obveznosti v zvezi s preizkusom pomanjkljivosti, izpolnitvijo, jamstvom in posledicami zamude iz naslova dobave. V kolikor tožena stranka svojih pravic ni uveljavljala pri dobavitelju, niti ni obvestila tožeče stranke, sama nosi posledice takšnega ravnanja. Ne strinja se z zaključkom, da je celotna leasing pogodba nična in opozarja na določbe obligacijskega prava, ki urejajo mandatno pogodbo, saj so v leasing pogodbi zajeti tudi elementi te, ki je veljavna, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške, ki jih je imela v zvezi z izpolnitvijo naročila in škodo, ki ji je brez krivde nastala pri tem. Ne strinja se z dokazno oceno sodišča prve stopnje, saj pričanja tožene stranke ni mogoče oceniti kot verodostojnega, to pa tudi ne daje podlage za zaključek, da je tožeča stranka za nedobavo vozila vedela. Opozarja tudi, da v kolikor bi ji tožena stranka ne predložila ponarejenih plačilnih list in jo s tem zavedla, ne bi sklenila leasing pogodbe, saj bi bilo to zanjo preveliko poslovno tveganje, posledično pa ji ne bi nastala nikakršna škoda. Pa tudi, da bi, če bi jo toženec obvestil, da vozilo ni bilo dobavljeno, morda lahko zadržala izplačilo kupnine prodajalcu. Nasprotuje še zaključku, da toženec ni nakazal plačanih zneskov, saj je sam izpovedal, da je plačeval negotovinsko. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in priglaša stroške pritožbe.
Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.
Pritožba je delno utemeljena.
Glede primarnega tožbenega zahtevka
Pravdni stranki sta dne 16.12.2004 podpisali pogodbo o finančnem leasingu št. 3776/04, katere sestavni del so bili tudi splošni pogoji FO 05/04.
Leasing pogodba je inominatna pogodba, za katero se uporabljajo pravila, ki veljajo za klasične pogodbe civilnega in gospodarskega pogodbenega prava. Z izrazom pa se pojmuje različne pogodbe, katerim je skupna leasingodajalčeva obveznost, da za določen čas leasingojemalcu prepusti rabo določene stvari (1).
Tovrstne narave je tudi obravnavana pogodba. Predmet pogodbe je bila prepustitev rabe osebnega vozila ford mondeo 2,0 TDI, št. šasije W. Določila pogodbe se resda uporabljajo tako, kot se glasijo (2), a zaključka, da je šlo v obravnavanem primeru zgolj za posojilno pogodbo oziroma pogodbo, katere predmet je bilo le financiranje nakupa tožene stranke, kot zatrjuje tožeča stranka, določila sporne pogodbe ne omogočajo, saj iz nje jasno izhaja, da je predmet leasinga zgoraj navedeno osebno vozilo. Svojih trditev, da je obravnavana pogodba le navidezna in prikriva neko drugo pogodbo (plačilo dolga tožene stranke), pa tožeča stranka ni izkazala, saj tega ni potrdil noben izveden dokaz.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da vozilo, ki naj bi bilo prepuščeno v rabo, ne obstaja. Tožeča stranka takšnega zaključka zgolj s sklicevanjem na (po logično obrazloženi dokazni oceni sodišča prve stopnje) neprepričljivo izpovedbo priče S. R., ki naj bi vozilo videla, ne more izpodbiti. Ker vozila, ki naj bi bilo dano v rabo, ni bilo, obravnavana leasing pogodba ne more biti veljavna (3), ne glede na to, kdo je vozilo izbral. Nakazila, namenjenega plačilu vozila, ni mogoče šteti za izpolnitev posebne, mandatne pogodbe med pravdnima strankama, saj je to del osnovnega pravnega posla pravdnih strank. Posledično tudi za ta del pogodbe velja sankcija ničnosti.
Zaradi ničnosti leasing pogodbe je tožena stranka prosta svoje obveznosti plačila iz pogodbe. Ker je pogodba nična, mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi te pogodbe ali pa dati ustrezno denarno nadomestilo (1. odstavek 87. člena OZ). Ker tožena stranka na podlagi te pogodbe ni ničesar prejela (zatrjevano poplačilo dolga tožene stranke je ostalo nedokazano), tudi ni dolžna ničesar vrniti.
Ker zaradi ničnosti leasing pogodbe, ki utemeljuje zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo toženčevih obveznosti po pogodbi, ni pomembno, čigava obveznost je uveljavljanje zahtevkov do prodajalca, kdo je predmet leasinga izbral, kdo koga ni obveščal, kdaj bi moral toženec vozilo prevzeti ali je toženec res opravil delno plačilo in podobno, se pritožbeno sodišče do teh očitkov v tej zvezi ni opredeljevalo.
Ker pritožbeno sodišče v tem delu ni zasledilo utemeljenosti uveljavljenih pritožbenih razlogov, niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbo tožeče stranke v tem delu zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje, kolikor se ta nanaša na primarni tožbeni zahtevek (to je v 1. točki izreka), potrdilo (353. člen ZPP).
Glede podrednega tožbenega zahtevka
Tožeča stranka uveljavlja tudi povračilo škode, ki ji je nastala, ker jo je tožena stranka s podpisom prevzemnega zapisnika zavedla, da je vozilo tudi prejela, pa tudi zato, ker bi toženec tožečo stranko moral obvestiti, da mu vozilo ni bilo izročeno, predvsem pa, ker ji je izročil ponarejene plačilne liste in zamolčal svojo plačilno nesposobnost, saj drugače sporne pogodbe ne bi sklenila.
Pritrditi gre stališču sodišča prve stopnje, da tožencu ni mogoče očitati, da je s podpisom prevzemnega zapisnika tožečo stranko zavedel, da je bilo vozilo izročeno. Prevzemni zapisnik je bilo le pooblastilo dobavitelju, da toženi stranki kot leasingodajalcu izroči predmet leasinga. Ker dobava vozila tudi ni bila razlog za sklenitev leasing pogodbe, temveč bi morala biti njena posledica, tožencu tudi ni mogoče očitati, da je kriv za sklenitev nične pogodbe (4). Za resničnega pa se ni izkazal niti očitek tožeče stranke, da je toženec vedoma sklenil pogodbo za neobstoječe vozilo (z namenom poplačila svojih dolgov).
Pritrditi pa gre pritožbi, da zaključek sodišča, da je tožeča stranka vedela, da vozilo tožencu ni bilo dobavljeno, nima podlage v izvedenih dokazih (toženčevem pričanju), kot navaja sodišče prve stopnje. Nadalje pa tudi, da ni pravilen zaključek sodišča, da predložitev ponarejenih plačilnih list s strani tožene stranke, ne more biti v vzročni zvezi s tožeči stranki nastalo škodo, saj to ni bil razlog ničnosti pogodbe. Slednje sicer drži, a očitke tožeče stranke, da jo je toženec s predložitvijo ponarejenih plačilnih list napeljal h sklenitvi pogodbe, ki je sicer, če bi vedela za slabo finančno stanje toženca, ne bi sklenila, gre opredeliti kot očitek prevare (5).
Če pa je bila tožeča stranka v sklenitev pogodbe s toženčevim ravnanjem (predložitvijo ponarejenih plačilnih list, zamolčanjem svoje plačilne nesposobnosti) zapeljana, ima pravico do povračila nastale škode (2. odstavek 49. člena OZ), ne glede na to ali je bila ta pogodba sicer nična zaradi nekega drugega razloga (zaradi ugotovljene ničnosti pa tožeči stranki tudi ni bilo potrebno zahtevati razveljavitve pogodbe). Odškodninska odgovornost pri prevari je specialno urejena, neodvisna od samega obstoja pogodbe, vezana pa zgolj na nepoštenost (6) pogodbene stranke (7), ki je prevaro povzročila.
Sodišče prve stopnje zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča resničnosti tega očitka tožencu ni presojalo, prav tako pa tudi ne višine toženi stranki povzročene škode, zato je ostalo v tem delu dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na podredni tožbeni zahtevek, razveljavilo (355. člen ZPP).
V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje presoditi ali je toženec s svojim nepoštenim ravnanjem tožečo stranko zapeljal v sklenitev pogodbe in ji tako povzročil zatrjevano škodo ter ponovno odločiti o podrednem tožbenem zahtevku tožeče stranke ustrezno pa tudi obrazložiti, zakaj meni, da tožencu ni mogoče očitati, da tožeče stranke ni obvestil o nedobavi vozila.
Ker je pritožbeno sodišče delno razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje, je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo (3. in 4. odstavek 165. člena ZPP).
----------------------------------
(1) Glej Jadek Pensa: Nekatere sporne pogodbene klavzule pri indirektnem finančnem lizingu, pravosodni bilten, št. 3/2003, str.205 in naslednje.
(2) 1. odstavek 82. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).
(3) Če je predmet obveznosti nemogoč (prepustitev rabe neobstoječega vozila), je pogodba nična (34. člen OZ).
(4) Odgovornost za sklenitev nične pogodbe odgovornega pogodbenika po 91. členu OZ.
(5) Prevara je po svoj vsebini povzročitev zmote ( o bistvenih lastnostih predmeta, o sopogodbeniku, če se pogodba sklepa glede na te osebe, o drugih okoliščinah) – 46. in 49. člen OZ.
(6) Načelo vestnosti in poštenja pogodbenikom nalaga, da v obligacijskih razmerjih ravnajo pošteno (5. člen OZ).
(7) Glej tudi Plavšak, Juhart in ostali: Obligacijski zakonik s komentarjem, komentar 49. in 97. člena.