OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO –ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0052580
OZ člen 34, 46, 49, 82, 87/1, 91.
ničnost pogodbe – neobstoječ predmet pogodbe - leasing pogodba – prevara – odškodnina – odškodninska odgovornost pri prevari
Če predmet leasing pogodbe ne obstoji, je takšna pogodba nična. Če pa je bila tožeča stranka v sklenitev pogodbe s toženčevim ravnanjem (predložitvijo ponarejenih plačilnih list, zamolčanjem svoje plačilne nesposobnosti) zapeljana, ima pravico do povračila nastale škode. Odškodninska odgovornost pri prevari je specialno urejena, neodvisna od samega obstoja pogodbe, vezana zgolj na nepoštenost pogodbene stranke, ki je prevaro povzročila.
t
ekst
:
Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. in 3. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (to je v 1. točki izreka) v zvezi s popravnim sklepom istega sodišča potrdi.
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.
O b r a z l o ž i t e v
Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka po sklenjeni leasing pogodbi dolžna plačati 12.382,09 EUR in podredni tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 12.419.65 EUR odškodnine. Tožeči stranki je naložilo tudi povračilo stroškov pravdnega postopka tožene stranke v višini 2.363,27 EUR.
Zoper navedeno odločbo se po svojem pooblaščencu
iz vseh pritožbenih razlogov po
338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka. Izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je sklenjena leasing pogodba nična, saj njen predmet ni neobstoječi avtomobil, pač pa zagotovitev finančnih sredstev za nakup predmeta, ki ga je izbral leasingojemalec pri dobavitelju. Tožeča stranka je svojo obveznosti izpolnila v celoti, saj je sredstva zagotovila in jih tudi nakazala dobavitelju. Opozarja na pogodbeno določeno obveznost leasingojemalca, da je dolžan predmet leasinga nemudoma prevzeti in posledice, če tega ne bi storil. Meni, da jo je tožena stranka naklepno zavedla, da je vozilo prevzela, saj je o nedobavi ni obvestila, nanjo pa so prešle tudi vse pravice in obveznosti v zvezi s preizkusom pomanjkljivosti, izpolnitvijo, jamstvom in posledicami zamude iz naslova dobave. V kolikor tožena stranka svojih pravic ni uveljavljala pri dobavitelju, niti ni obvestila tožeče stranke, sama nosi posledice takšnega ravnanja. Ne strinja se z zaključkom, da je celotna leasing pogodba nična in opozarja na določbe obligacijskega prava, ki urejajo mandatno pogodbo, saj so v leasing pogodbi zajeti tudi elementi te, ki je veljavna, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške, ki jih je imela v zvezi z izpolnitvijo naročila in škodo, ki ji je brez krivde nastala pri tem. Ne strinja se z dokazno oceno sodišča prve stopnje, saj pričanja tožene stranke ni mogoče oceniti kot verodostojnega, to pa tudi ne daje podlage za zaključek, da je tožeča stranka za nedobavo vozila vedela. Opozarja tudi, da v kolikor bi ji tožena stranka ne predložila ponarejenih plačilnih list in jo s tem zavedla, ne bi sklenila leasing pogodbe, saj bi bilo to zanjo preveliko poslovno tveganje, posledično pa ji ne bi nastala nikakršna škoda. Pa tudi, da bi, če bi jo toženec obvestil, da vozilo ni bilo dobavljeno, morda lahko zadržala izplačilo kupnine prodajalcu. Nasprotuje še zaključku, da toženec ni nakazal plačanih zneskov, saj je sam izpovedal, da je plačeval negotovinsko. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in priglaša stroške pritožbe.
Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.
Pritožba je delno utemeljena.
Glede primarnega tožbenega zahtevka
Pravdni stranki sta dne 16.12.2004 podpisali pogodbo o finančnem leasingu št. 3776/04, katere sestavni del so bili tudi splošni pogoji FO 05/04.
Leasing pogodba je inominatna pogodba, za katero se uporabljajo pravila, ki veljajo za klasične pogodbe civilnega in gospodarskega pogodbenega prava. Z izrazom pa se pojmuje različne pogodbe, katerim je skupna leasingodajalčeva obveznost, da za določen čas leasingojemalcu prepusti rabo določene stvari (1).
Tovrstne narave je tudi obravnavana pogodba. Predmet pogodbe je bila prepustitev rabe osebnega vozila ford mondeo 2,0 TDI, št. šasije W. Določila pogodbe se resda uporabljajo tako, kot se glasijo (2), a zaključka, da je šlo v obravnavanem primeru zgolj za posojilno pogodbo oziroma pogodbo, katere predmet je bilo le financiranje nakupa tožene stranke, kot zatrjuje tožeča stranka, določila sporne pogodbe ne omogočajo, saj iz nje jasno izhaja, da je predmet leasinga zgoraj navedeno osebno vozilo. Svojih trditev, da je obravnavana pogodba le navidezna in prikriva neko drugo pogodbo (plačilo dolga tožene stranke), pa tožeča stranka ni izkazala, saj tega ni potrdil noben izveden dokaz.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da vozilo, ki naj bi bilo prepuščeno v rabo, ne obstaja. Tožeča stranka takšnega zaključka zgolj s sklicevanjem na (po logično obrazloženi dokazni oceni sodišča prve stopnje) neprepričljivo izpovedbo priče S. R., ki naj bi vozilo videla, ne more izpodbiti. Ker vozila, ki naj bi bilo dano v rabo, ni bilo, obravnavana leasing pogodba ne more biti veljavna (3), ne glede na to, kdo je vozilo izbral. Nakazila, namenjenega plačilu vozila, ni mogoče šteti za izpolnitev posebne, mandatne pogodbe med pravdnima strankama, saj je to del osnovnega pravnega posla pravdnih strank. Posledično tudi za ta del pogodbe velja sankcija ničnosti.
Zaradi ničnosti leasing pogodbe je tožena stranka prosta svoje obveznosti plačila iz pogodbe. Ker je pogodba nična, mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi te pogodbe ali pa dati ustrezno denarno nadomestilo (1. odstavek 87. člena OZ). Ker tožena stranka na podlagi te pogodbe ni ničesar prejela (zatrjevano poplačilo dolga tožene stranke je ostalo nedokazano), tudi ni dolžna ničesar vrniti.
Ker zaradi ničnosti leasing pogodbe, ki utemeljuje zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo toženčevih obveznosti po pogodbi, ni pomembno, čigava obveznost je uveljavljanje zahtevkov do prodajalca, kdo je predmet leasinga izbral, kdo koga ni obveščal, kdaj bi moral toženec vozilo prevzeti ali je toženec res opravil delno plačilo in podobno, se pritožbeno sodišče do teh očitkov v tej zvezi ni opredeljevalo.
Ker pritožbeno sodišče v tem delu ni zasledilo utemeljenosti uveljavljenih pritožbenih razlogov, niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbo tožeče stranke v tem delu zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje, kolikor se ta nanaša na primarni tožbeni zahtevek (to je v 1. točki izreka), potrdilo (353. člen ZPP).
Glede podrednega tožbenega zahtevka
Tožeča stranka uveljavlja tudi povračilo škode, ki ji je nastala, ker jo je tožena stranka s podpisom prevzemnega zapisnika zavedla, da je vozilo tudi prejela, pa tudi zato, ker bi toženec tožečo stranko moral obvestiti, da mu vozilo ni bilo izročeno, predvsem pa, ker ji je izročil ponarejene plačilne liste in zamolčal svojo plačilno nesposobnost, saj drugače sporne pogodbe ne bi sklenila.
Pritrditi gre stališču sodišča prve stopnje, da tožencu ni mogoče očitati, da je s podpisom prevzemnega zapisnika tožečo stranko zavedel, da je bilo vozilo izročeno. Prevzemni zapisnik je bilo le pooblastilo dobavitelju, da toženi stranki kot leasingodajalcu izroči predmet leasinga. Ker dobava vozila tudi ni bila razlog za sklenitev leasing pogodbe, temveč bi morala biti njena posledica, tožencu tudi ni mogoče očitati, da je kriv za sklenitev nične pogodbe (4). Za resničnega pa se ni izkazal niti očitek tožeče stranke, da je toženec vedoma sklenil pogodbo za neobstoječe vozilo (z namenom poplačila svojih dolgov).
Pritrditi pa gre pritožbi, da zaključek sodišča, da je tožeča stranka vedela, da vozilo tožencu ni bilo dobavljeno, nima podlage v izvedenih dokazih (toženčevem pričanju), kot navaja sodišče prve stopnje. Nadalje pa tudi, da ni pravilen zaključek sodišča, da predložitev ponarejenih plačilnih list s strani tožene stranke, ne more biti v vzročni zvezi s tožeči stranki nastalo škodo, saj to ni bil razlog ničnosti pogodbe. Slednje sicer drži, a očitke tožeče stranke, da jo je toženec s predložitvijo ponarejenih plačilnih list napeljal h sklenitvi pogodbe, ki je sicer, če bi vedela za slabo finančno stanje toženca, ne bi sklenila, gre opredeliti kot očitek prevare (5).
Če pa je bila tožeča stranka v sklenitev pogodbe s toženčevim ravnanjem (predložitvijo ponarejenih plačilnih list, zamolčanjem svoje plačilne nesposobnosti) zapeljana, ima pravico do povračila nastale škode (2. odstavek 49. člena OZ), ne glede na to ali je bila ta pogodba sicer nična zaradi nekega drugega razloga (zaradi ugotovljene ničnosti pa tožeči stranki tudi ni bilo potrebno zahtevati razveljavitve pogodbe). Odškodninska odgovornost pri prevari je specialno urejena, neodvisna od samega obstoja pogodbe, vezana pa zgolj na nepoštenost (6) pogodbene stranke (7), ki je prevaro povzročila.
Sodišče prve stopnje zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča resničnosti tega očitka tožencu ni presojalo, prav tako pa tudi ne višine toženi stranki povzročene škode, zato je ostalo v tem delu dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na podredni tožbeni zahtevek, razveljavilo (355. člen ZPP).
V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje presoditi ali je toženec s svojim nepoštenim ravnanjem tožečo stranko zapeljal v sklenitev pogodbe in ji tako povzročil zatrjevano škodo ter ponovno odločiti o podrednem tožbenem zahtevku tožeče stranke ustrezno pa tudi obrazložiti, zakaj meni, da tožencu ni mogoče očitati, da tožeče stranke ni obvestil o nedobavi vozila.
Ker je pritožbeno sodišče delno razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje, je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo (3. in 4. odstavek 165. člena ZPP).
----------------------------------
(1) Glej Jadek Pensa: Nekatere sporne pogodbene klavzule pri indirektnem finančnem lizingu, pravosodni bilten, št. 3/2003, str.205 in naslednje.
(2) 1. odstavek 82. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).
(3) Če je predmet obveznosti nemogoč (prepustitev rabe neobstoječega vozila), je pogodba nična (34. člen OZ).
(4) Odgovornost za sklenitev nične pogodbe odgovornega pogodbenika po 91. členu OZ.
(5) Prevara je po svoj vsebini povzročitev zmote ( o bistvenih lastnostih predmeta, o sopogodbeniku, če se pogodba sklepa glede na te osebe, o drugih okoliščinah) – 46. in 49. člen OZ.
(6) Načelo vestnosti in poštenja pogodbenikom nalaga, da v obligacijskih razmerjih ravnajo pošteno (5. člen OZ).
(7) Glej tudi Plavšak, Juhart in ostali: Obligacijski zakonik s komentarjem, komentar 49. in 97. člena.
odškodninska odgovornost - padec na poledeneli površini - sokrivda - skrbnost oškodovanca - odmera nepremoženjske škode
Tožniku, ki je v zgodnjih jutranjih urah dostavljal prehrambene izdelke zavarovancu toženke in je moral hoditi po zaledenelem dvorišču, pokritim s snežnim puhom, ni mogoče očitati, da je opustil skrb za lastno varnost, saj je bil primerno obut in je hodil počasi.
odškodninska odgovornost – izvršitelj – protipravno ravnanje izvršitelja – rubež – dvojni rubež iste stvari – odškodninska odgovornost države za delo izvršitelja – evidenca zarubljenih premičnin – dolžnost vzpostavitve evidence zarubljenih premičnin
Tožena stranka ne more odgovarjati za morebitno nepravilno ravnanje izvršitelja. Izvršitelji niso delavci sodišča, temveč imenovani s strani pravosodnega ministra, zaradi česar za ravnanje v okviru opravljanja svojih del in nalog odgovarjajo samostojno in imajo v ta namen tudi predpisano zakonsko obveznost zavarovanja odgovornosti.
ZIZ nalaga dolžnost zaznamovanja rubeža premičnin v ustrezni evidenci zgolj v primeru, ko je takšna evidenca za ustrezno vrsto premičnine tudi vzpostavljena. Pri tem pa zakon ne predpisuje dolžnosti ureditve oziroma vzpostavitve evidence za vse vrste premičnin, torej tudi za žičnici.
ZPIZ-1 člen 68, 68/2, 70, 70/2. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško člen 6, 24.
invalidska pokojnina - sorazmerni del - gostota zavarovanja - prijava pri zavodu za zaposlovanje
Ker so pri ugotavljanju dejstev, ki vplivajo na pridobitev pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine, državljani Hrvaške in Slovenije izenačeni, je treba pri štetju delovnih let upoštevati tudi obdobje, ko je bila tožnica kot brezposelna oseba prijavljena pri zavodu za zaposlovanje na Hrvaškem. Skupaj s tem obdobjem pa tožnica izpolnjuje pogoj gostote zavarovanja in se ji prizna pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine.
sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja - odločanje in izdaja sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja - odločanje po uradni dolžnosti - kazenske točke v cestnem prometu - pravnomočnost - vložitev ustavne pritožbe - prekinitev postopka
Sodba Okrajnega sodišča v Novi Gorici in odločbe prekrškovnih organov, s katerimi so bile kazenske točke izrečene, so pravnomočne in izvršljive. Vložitev ustavne pritožbe zoper eno od odločb, ki so podlaga za izrek sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ni ovira za izrek sklepa, ki ga je sprejelo sodišče prve stopnje. Vložnik ustavne pritožbe Ustavnemu sodišču RS ni niti predlagal zadržanja izvršitve izpodbijanega sklepa do odločitve o ustavni pritožbi, prav tako višje sodišče, glede na svojo odločitev v zvezi s pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje na katero se pritožnik sklicuje, ne najde razloga, da bi samo prekinilo postopek do odločitve ustavnega sodišča.
izvršba na nepremičnine – tržna vrednost – cenitev – cenilec – dokazna ocena
Namen dokazovanja z izvedencem ni doseči strinjanje strank glede njegovih ugotovitev. Gre za dokaz, ki je ravno tako kot ostali dokazi podvržen dokazni oceni sodišča v skladu z 8. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Preden sodišče opre svojo odločitev na cenitev, mora tako preveriti, ali je cenitev ustrezna in ali so morebiti izpolnjeni pogoji za postopanje po 254. členu ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. S tem, ko je sodišče prve stopnje naredilo oceno cenitve ter jo ocenilo kot prepričljivo in strokovno, se tako ni postavilo v vlogo izvedenca, temveč je zgolj izpolnilo svojo zakonsko obveznost.
ZD člen 117, 120, 120/3. OZ člen 299, 299/2, 561, 561/3. ZZZDR člen 211. ZPP člen 3, 3/3, 7, 7/1, 212.
pogodba o dosmrtnem preživljanju – razveza pogodbe – neizpolnjevanje pogodbe s strani preživljalca
Toženka ni izkazala konkretnih prizadevanj, da bi še naprej izpolnjevala obveznosti iz pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Izvrševanje pogodbenih obveznosti je povsem opustila in jih že več let ne izpolnjuje. Ker tudi ni dokazano, da bi ji tožnik prepovedal ali celo fizično preprečil izvrševanje pogodbenih obveznosti ali pa vsaj ustvaril takšne razmere oz. odnose, ki bi bili tako nevzdržni, da bi preprečevali izpolnjevanje teh, je bilo pravilno ugodeno tožbenemu zahtevku.
Pogoj za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju ni opomin v smislu določbe 2. odstavka 299. člena OZ.
darilna pogodba – podlaga darilne pogodbe - poslovni namen darilne pogodbe – nagib za darilno pogodbo – pozneje odpadla podlaga – prenehanje darila
Pravna podlaga darilne pogodbe je v neodplačni naklonitvi neke premoženjske koristi v korist obdarjenca, kar je lahko pogojeno z različnimi motivi (nagibi). Nagib je zato lahko tako pomemben, da darila brez njega ne bi bilo in s tem postane del pravne podlage darilne pogodbe. Če je zaradi pozneje nastalih okoliščin odpadla podlaga pravnega posla (1. odstavek 39. člena OZ), je s tem posel prenehal veljati. Kar sta stranki v izvrševanju pogodbe dali ali prejeli, imata pravico zahtevati nazaj oziroma sta to dolžni vrniti (3. odstavek 190. člena OZ).
Pri pogodbi o preužitku je po volji pogodbenih strank izključena uporaba obligacijskih institutov enakovrednosti dajatev in neupravičene pridobitve (obogatitve), na takšno pogodbeno voljo pa so vezani tudi tisti pravni nasledniki izročevalcev, ki bi jim lahko pripadel nujni delež po zapustniku.
zamudna sodba – vročanje – naslov stranke – sprememba naslova med pravdo – odvetnik kot stranka – pritrditev na oglasno desko
Toženka je med pravdo spremenila svoj naslov in tega ni sporočila sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ker je vročitev sodnih pisanj opravilo s pritrditvijo na sodno desko. Toženka nastopa kot stranka in ne kot pooblaščenka, zato jo veže določba 145. člena ZPP.
spor majhne vrednosti – nelogična dokazna ocena – bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Argumentacija je nelogična do take mere, da to predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker sodbe ni mogoče preizkusiti.
tekst :
Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi v 1. in 3. točki ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. 009I/2005-10255 z dne 19.10.2005 v 1. točki izreka za glavnico 1.400,56 EUR in za zakonske zamudne obresti od različnih zneskov in različnih datumov, in v 4. točki izreka. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki povrniti 690,70 EUR pravdnih stroškov. Odločitev sodišča prve stopnje temelji na tem, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da je odpovedala zavarovalno pogodbo.
Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe. Kot bistveno navaja, da sodišče prve stopnje ni podalo pravne podlage, na kateri je ugodilo predlogu za izvršbo za zapadle zavarovalne premije za čas od 1.1.2003 do 1.10.2004; sodišče ni odgovorilo, od kdaj tožeča stranka šteje zavarovalno pogodbo za prekinjeno; tožena stranka je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi vsebinsko smiselno navedla, da je razdrla pogodbo zaradi okoliščin na strani tožeče stranke; med obravnavo se niso razčistila vsa dejstva, ki zadevajo pogodbeno razmerje; napačen je zaključek sodišča, češ da je splošno znano, da pri pošiljanju z navadno pošto lahko pride do izgube pošiljke, saj je to zunaj trditev tožeče stranke; dokazna ocena je pomanjkljiva; če sodišče verjame, da je poslala odpoved z navadno pošto, kar je bila navada, bi sodišče to moralo upoštevati.
Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila. Predlagala je zavrnitev pritožbe.
Pritožba je utemeljena.
Sodbe ni mogoče preizkusiti, to pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, ki bo o stvari moralo ponovno odločati. Pri tem nova glavna obravnava niti ni nujna, kajti sodišče prve stopnje lahko na podlagi doslej zbranega gradiva upoštevaje v nadaljevanju navedene pomisleke o stvari ponovno odloči (1. odstavek 354. člena ZPP in 1. odstavek 450. člena ZPP).
Zavrnitev tožbenega zahtevka temelji na tem, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da je odpovedala zavarovalno pogodbo, zaradi česar mora za določeno obdobje plačati zavarovalno premijo. Sodišče prve stopnje toženki verjame, da je odpoved poslala. Verjame tudi, da se je skupaj z agentko celo oglasila pri tožeči stranki, da bi pridobila potrdilo o tem, da je tožeča stranka pošiljko prejela, vendar tožeča stranka oziroma njeni ljudje potrdila niso hoteli izdati. Kljub temu sodišče prve stopnje šteje, da prejem odpovedi ni dokazan. Pri tem v zvezi z vprašanjem dokaznega bremena glede tožeče stranke po stališču sodišča prve stopnje zadostuje njena trditev, da pošiljke ni prejela. Sodišče prve stopnje ne pojasni, pa tudi sicer iz razlogov izpodbijane sodbe ni jasno, kako naj bi in, ali, bi sploh lahko tožena stranka dokazala, da je tožeča odpoved prejela, če je bil med njima običajen način komuniciranja navadna pošta. Ocena sodišča prve stopnje je nelogična, saj sodišče prve stopnje ugotovi, da se je toženka celo oglasila pri tožeči stranki in zahtevala potrdilo o prejemu. Če se je tam oglasila zaradi potrdila, je torej tožeča stranka najkasneje tedaj zvedela, da je bila odpoved dana. Delavec tožeče stranke glede na ugotovitve sodišča prve stopnje ni dejal, da odpovedi niso prejeli, pač pa, da o tem ne dajejo potrdil. Nelogičen in nerazumen je zato zaključek sodišča prve stopnje, češ da se je pošiljka morda izgubila. Če se je, je tožeča stranka najkasneje tedaj, ko se je toženka pri njej zglasila, vedela, da je pogodba odpovedana. Že mogoče, da se je tožena stranka oglasila pri tožeči stranki zaradi prejema potrdila, ker bi naj to kazalo na dvom o tem, ali je tožeča stranka odpoved dejansko prejela (kot ugotavlja sodišče prve stopnje), vendar pa je prav dejstvo, da se je tam zglasila, bil edini način, da bi dvom odpravila. Če bi tožeča stranka tedaj odpovedi ne prejela, bi bil logičen odgovor, naj odpoved ponovno pošlje, ne pa, da o tem ne izdajajo potrdil. Očitno torej ob obisku toženke tožeča stranka ni storila nič, da bi toženki dvom o prejemu pošiljke odpravila.
V povezavi s tem delom dokazne ocene se pritožba tudi utemeljeno sprašuje, ali in od kdaj tožeča stranka šteje zavarovalno pogodbo za prekinjeno in na kakšni podlagi vtožuje zavarovalne premije le za določeno obdobje. Res je, da je stvar tožeče stranke, za kakšno obdobje zahteva premije. V konkretnem primeru, ko je sporno vprašanje odstopa od pogodbe, pa je v zvezi z logičnostjo dokazne ocene pomemben tudi odgovor na vprašanje, ali, od kdaj in zakaj šteje tožeča stranka pogodbo odpovedano, če odstopne izjave ni prejela. Tudi v zvezi s tem vprašanjem je pomembno, ali je tožeča stranka toženo pred pravdo pozivala na plačilo. Tudi tu ne gre za to, da bi bil tak poziv na splošno potreben, v konkretnem primeru pa je tudi to pomembno v zvezi z vprašanjem prejema odpovedi.
Nepomembno pa je, kar pritožba prav tako trdi, da naj bi šlo za razdrtje pogodbe zaradi okoliščin na strani tožeče stranke. Ni videti, kako naj bi to vplivalo na odločitev, če je bilo v postopku doslej nesporno ugotovljeno, da je bila po izteku 5-letnega roka odpoved zavarovalne pogodbe mogoča.
Tako je torej glede na vse zgoraj povedano argumentacija sodišča prve stopnje v zvezi z dejanskimi ugotovitvami in dokazno oceno nerazumljiva in predvsem nelogična, zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Ne gre torej za vprašanje dejanskega stanja, pač pa je argumentacija v taki meri nelogična, da to predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka (glej II Ips 3/2006).
Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. točki 165. člena ZPP.
zapuščinski postopek – stranke zapuščinskega postopka – pravica vložiti pritožbo zoper sklep o dedovanju – pravica do vložitve pritožbe zoper sklep o dedovanju
V zapuščinskem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi bil pritožnik dedič po zapustniku, niti druga oseba, ki uveljavlja kakšno pravico iz zapuščine. To pomeni, da ni upravičen do vložitve pritožbe zoper sklep o dedovanju.
neupravičena pridobitev – uporaba tuje stvari – uporaba solastnega dela stanovanja - uporabnina
Ker ima toženec celotno stanovanje v posesti, čeprav je solastnik ene idealne polovice, uporablja tudi tujo stvar (tožničino solastno polovico oz. tudi stanovanjske prostore, ki so v skladu z medsebojnim dogovorom celo v njeni izključni uporabi oz. souporabi). Zato ji mora plačati uporabnino.
Pritožbeno sodišče se sicer ne strinja s stališčem prvega sodišča, da bi moral toženec veljavnost poravnave izpodbijati zaradi napak volje s tožbo in ne z ugovorom. Če bi se namreč v postopku ugotovilo, da poravnava predstavlja oderuško pogodbo, bi bila nična in bi tako odpadla podlaga tožnikovega zahtevka.
Dejstvo, da je tožnik s svojim zahtevkom pred zadnjo modifikacijo v pretežni meri uspel, po modifikaciji pa le v manjšem delu ter da je tožnik s svojimi težko razumljivimi vlogami in spreminjanjem zahtevkov povzročil nepotrebne stroške tudi nasprotni stranki, vodi k zaključku, da je potrebno pri odločanju o stroških postopka uporabiti osnovno pravilo 2. odstavka 154. člena ZPP.
motenje posesti – pravica do posesti – varstvo na temelju pravice – zahtevek v petitorni pravdi
V vzporedni pravdi je bil zavrnjen tožbeni zahtevek, da je tožnica postala lastnica sporne nepremičnine, nič pa ni bilo konkretno odločeno o pravici do posesti, ne o njeni, ne o toženkini. Ni mogoče govoriti, da je bilo odločeno o varstvu posesti iz naslova pravice do posesti. O tožničini izgubi pravice do posesti oziroma toženkini pridobitvi pravice do posesti bi bilo mogoče govoriti, če bi toženka imela pravnomočno in izvršljivo sodno odločbo, ki tožnici odreka pravico do posesti (da bi bila tožnica dolžna opustiti uporabo sporne nepremičnine). S tem ko tožnica nima lastninske pravice na spornem delu nepremičnine, še ne pomeni, da nima pravice do posesti.
STVARNO PRAVO – IZVRŠILNO PRAVO – ZEMLJIŠKA KNJIGA – DRUŽINSKO PRAVO
VSL0052561
ZZZDR člen 51, 51/2. ZZK-1 člena 6, 6/2. SPZ člen 39.
skupno premoženje zakoncev – tožba na ugotovitev nedopustnosti izvršbe – originarna pridobitev lastninske pravice na nepremičnini – dobra vera – publiciteteni učinki vpisov v zemljiško knjigo
Premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, je njuno skupno premoženje (2. odstavek 51. člena ZZZDR). Gre za originaren način pridobitve lastninske pravice, zato pridobi zakonec lastninsko pravico na neoddeljenem delu skupnega premoženja ne glede na vpis v zemljiško knjigo.
Sklicevanja na delitev dela v družini in neukvarjanje s finančnimi posli, ki naj bi bili v domeni moža, vsekakor niso tisti ekskulpacijski razlogi, ki bi tožnico razbremenili, da poskrbi, da bi bila kot kupec navedena v kupnih pogodbah za obe stanovanji.