odškodninska odgovornost – izvršitelj – protipravno ravnanje izvršitelja – rubež – dvojni rubež iste stvari – odškodninska odgovornost države za delo izvršitelja – evidenca zarubljenih premičnin – dolžnost vzpostavitve evidence zarubljenih premičnin
Tožena stranka ne more odgovarjati za morebitno nepravilno ravnanje izvršitelja. Izvršitelji niso delavci sodišča, temveč imenovani s strani pravosodnega ministra, zaradi česar za ravnanje v okviru opravljanja svojih del in nalog odgovarjajo samostojno in imajo v ta namen tudi predpisano zakonsko obveznost zavarovanja odgovornosti.
ZIZ nalaga dolžnost zaznamovanja rubeža premičnin v ustrezni evidenci zgolj v primeru, ko je takšna evidenca za ustrezno vrsto premičnine tudi vzpostavljena. Pri tem pa zakon ne predpisuje dolžnosti ureditve oziroma vzpostavitve evidence za vse vrste premičnin, torej tudi za žičnici.
URS člen 26. ZOR člen 12, 361, 376, 376/1, 376/2, 387, 387/1, 391. ZDPra člen 14.
odškodninska odgovornost države - izbris iz registra prebivalstva RS - izbrisani - zastaranje odškodninskega zahtevka izbrisanega - pretrganje zastaranja - pretrganje zastaranja zaradi ravnanja tožene stranke - pretrganje zastaranja z izdajo dopolnilne odločbe - predhodni predlog pravobranilstvu
Tožena stranka je prek svojih organov vse od prve ustavne odločbe (objektivno) kazala, da je pripravljena sanirati nezakonito stanje, do katerega je prišlo zaradi protipravnega izbrisa. Sodišče druge stopnje zato ocenjuje, da je bilo zaradi takšnega (kontinuiranega) ravnanja tožene stranke zastaranje pretrgano, in sicer nazadnje z izdajo dopolnilne odločbe MNZ, ki je bila tožeči stranki vročena 5.4.2004.
Predhodni predlog pravobranilstvu po 14. členu ZDPra ni procesna predpostavka in ne pretrga zastaranja.
STVARNO PRAVO – ZEMLJIŠKA KNJIGA – IZVRŠILNO PRAVO
VSL0052566
ZZK-1 člen 8. ZTLR člen 33.
nedopustnost izvršbe - tožba na ugotovitev nedopustnosti izvršbe – vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo – zavezovalni pravni posel – razpolagalni pravni posel – načelo zaupanja v zemljiško knjigo
Tožnica razpolaga z veljavnim pravnim naslovom (pogodbo o razdružitvi premoženja) za pridobitev lastninske pravice na deležu nepremičnine, a bi morala za ugoditev zahtevku za ugotovitev nedopustnosti izvršbe izkazati tudi veljavni vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. Nepomembni so razlogi, zakaj do vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo ni prišlo.
spor majhne vrednosti – nelogična dokazna ocena – bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Argumentacija je nelogična do take mere, da to predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker sodbe ni mogoče preizkusiti.
tekst :
Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi v 1. in 3. točki ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. 009I/2005-10255 z dne 19.10.2005 v 1. točki izreka za glavnico 1.400,56 EUR in za zakonske zamudne obresti od različnih zneskov in različnih datumov, in v 4. točki izreka. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki povrniti 690,70 EUR pravdnih stroškov. Odločitev sodišča prve stopnje temelji na tem, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da je odpovedala zavarovalno pogodbo.
Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe. Kot bistveno navaja, da sodišče prve stopnje ni podalo pravne podlage, na kateri je ugodilo predlogu za izvršbo za zapadle zavarovalne premije za čas od 1.1.2003 do 1.10.2004; sodišče ni odgovorilo, od kdaj tožeča stranka šteje zavarovalno pogodbo za prekinjeno; tožena stranka je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi vsebinsko smiselno navedla, da je razdrla pogodbo zaradi okoliščin na strani tožeče stranke; med obravnavo se niso razčistila vsa dejstva, ki zadevajo pogodbeno razmerje; napačen je zaključek sodišča, češ da je splošno znano, da pri pošiljanju z navadno pošto lahko pride do izgube pošiljke, saj je to zunaj trditev tožeče stranke; dokazna ocena je pomanjkljiva; če sodišče verjame, da je poslala odpoved z navadno pošto, kar je bila navada, bi sodišče to moralo upoštevati.
Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila. Predlagala je zavrnitev pritožbe.
Pritožba je utemeljena.
Sodbe ni mogoče preizkusiti, to pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, ki bo o stvari moralo ponovno odločati. Pri tem nova glavna obravnava niti ni nujna, kajti sodišče prve stopnje lahko na podlagi doslej zbranega gradiva upoštevaje v nadaljevanju navedene pomisleke o stvari ponovno odloči (1. odstavek 354. člena ZPP in 1. odstavek 450. člena ZPP).
Zavrnitev tožbenega zahtevka temelji na tem, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da je odpovedala zavarovalno pogodbo, zaradi česar mora za določeno obdobje plačati zavarovalno premijo. Sodišče prve stopnje toženki verjame, da je odpoved poslala. Verjame tudi, da se je skupaj z agentko celo oglasila pri tožeči stranki, da bi pridobila potrdilo o tem, da je tožeča stranka pošiljko prejela, vendar tožeča stranka oziroma njeni ljudje potrdila niso hoteli izdati. Kljub temu sodišče prve stopnje šteje, da prejem odpovedi ni dokazan. Pri tem v zvezi z vprašanjem dokaznega bremena glede tožeče stranke po stališču sodišča prve stopnje zadostuje njena trditev, da pošiljke ni prejela. Sodišče prve stopnje ne pojasni, pa tudi sicer iz razlogov izpodbijane sodbe ni jasno, kako naj bi in, ali, bi sploh lahko tožena stranka dokazala, da je tožeča odpoved prejela, če je bil med njima običajen način komuniciranja navadna pošta. Ocena sodišča prve stopnje je nelogična, saj sodišče prve stopnje ugotovi, da se je toženka celo oglasila pri tožeči stranki in zahtevala potrdilo o prejemu. Če se je tam oglasila zaradi potrdila, je torej tožeča stranka najkasneje tedaj zvedela, da je bila odpoved dana. Delavec tožeče stranke glede na ugotovitve sodišča prve stopnje ni dejal, da odpovedi niso prejeli, pač pa, da o tem ne dajejo potrdil. Nelogičen in nerazumen je zato zaključek sodišča prve stopnje, češ da se je pošiljka morda izgubila. Če se je, je tožeča stranka najkasneje tedaj, ko se je toženka pri njej zglasila, vedela, da je pogodba odpovedana. Že mogoče, da se je tožena stranka oglasila pri tožeči stranki zaradi prejema potrdila, ker bi naj to kazalo na dvom o tem, ali je tožeča stranka odpoved dejansko prejela (kot ugotavlja sodišče prve stopnje), vendar pa je prav dejstvo, da se je tam zglasila, bil edini način, da bi dvom odpravila. Če bi tožeča stranka tedaj odpovedi ne prejela, bi bil logičen odgovor, naj odpoved ponovno pošlje, ne pa, da o tem ne izdajajo potrdil. Očitno torej ob obisku toženke tožeča stranka ni storila nič, da bi toženki dvom o prejemu pošiljke odpravila.
V povezavi s tem delom dokazne ocene se pritožba tudi utemeljeno sprašuje, ali in od kdaj tožeča stranka šteje zavarovalno pogodbo za prekinjeno in na kakšni podlagi vtožuje zavarovalne premije le za določeno obdobje. Res je, da je stvar tožeče stranke, za kakšno obdobje zahteva premije. V konkretnem primeru, ko je sporno vprašanje odstopa od pogodbe, pa je v zvezi z logičnostjo dokazne ocene pomemben tudi odgovor na vprašanje, ali, od kdaj in zakaj šteje tožeča stranka pogodbo odpovedano, če odstopne izjave ni prejela. Tudi v zvezi s tem vprašanjem je pomembno, ali je tožeča stranka toženo pred pravdo pozivala na plačilo. Tudi tu ne gre za to, da bi bil tak poziv na splošno potreben, v konkretnem primeru pa je tudi to pomembno v zvezi z vprašanjem prejema odpovedi.
Nepomembno pa je, kar pritožba prav tako trdi, da naj bi šlo za razdrtje pogodbe zaradi okoliščin na strani tožeče stranke. Ni videti, kako naj bi to vplivalo na odločitev, če je bilo v postopku doslej nesporno ugotovljeno, da je bila po izteku 5-letnega roka odpoved zavarovalne pogodbe mogoča.
Tako je torej glede na vse zgoraj povedano argumentacija sodišča prve stopnje v zvezi z dejanskimi ugotovitvami in dokazno oceno nerazumljiva in predvsem nelogična, zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Ne gre torej za vprašanje dejanskega stanja, pač pa je argumentacija v taki meri nelogična, da to predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka (glej II Ips 3/2006).
Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. točki 165. člena ZPP.
odškodninska odgovornost - padec na poledeneli površini - sokrivda - skrbnost oškodovanca - odmera nepremoženjske škode
Tožniku, ki je v zgodnjih jutranjih urah dostavljal prehrambene izdelke zavarovancu toženke in je moral hoditi po zaledenelem dvorišču, pokritim s snežnim puhom, ni mogoče očitati, da je opustil skrb za lastno varnost, saj je bil primerno obut in je hodil počasi.
O poočitvi stvarne služnosti pri gospodujočem zemljišču odloči sodišče, ki odloča o stvarni služnosti, čeprav se gospodujoče zemljišče ne nahaja na njegovem območju in tudi v primeru, da predlog za vpis stvarne služnosti predloga za poočitev ne vsebuje (saj gre za vpis po uradni dolžnosti). Zato ni zakonske podlage, da je sodišče pozvalo predlagatelja, da naknadno priloži še fotokopijo listine za drugo krajevno pristojno sodišče.
tekst :
Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep z dne 6.3.2009 in sklep z dne 23.4.2007 razveljavita ter vrne zadeva v ponovno odločanje.
Dovoli se izbris vpisov, ki so bili napravljeni na podlagi teh sklepov, izbris zaznambe zavrženja predloga in ponoven vpis plombe.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor predlagateljice, ki ga je vložila zoper sklep zemljiškoknjižne referentke z dne 23.4.2007, opr. št. Dn. 542/2007 o zavrženju vknjižbe služnostne pravice, kot neutemeljen.
Zoper sklep o zavrnitvi ugovora vlaga pritožbo predlagateljica in navaja, da vztraja pri razlogih, ki jih je navedla že v ugovoru zoper sklep zemljiškoknjižne referentke z dne 23.4.2007. Z zemljiškoknjižnim predlogom je predlagala zgolj vknjižbo služnostne pravice v obsegu, kot izhaja iz zemljiškoknjižnega dovolila, predlog je bil vložen pred pristojnim sodiščem, to je sodiščem, ki je po 126. členu Zakona o zemljiški knjigi krajevno pristojno za odločanje o predlaganem vpisu. Sodišče je s svojo zahtevo po dodatnem izvodu listine kršilo določbo 7. odstavka 142. člena ZZK-1, saj je to določilo napačno tolmačilo, hkrati pa je zavrglo predlog o tistem, kar je predlagatelj predlagal in za kar je sodišče tudi pristojno. Zavrženje bi se lahko nanašalo le na tisti del, za katerega je pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani. 2. odstavek 145. člena ZZK-1 nedvomno potrjuje stališče predlagateljice, saj določa, da se zavrže predlog le v tistem delu, ki se nanaša na vpise, v katerih je krajevno pristojno odločati drugo zemljiškoknjižno sodišče in zato predloga v delu, v katerem se zahteva vknjižba služnosti, ni mogoče zavreči. Pritožnica opozarja tudi na to, da je poočitev pomožni vpis, ki se izvede po uradni dolžnosti, torej brez sodelovanja predlagatelja ali kogarkoli in da je podlaga za poočitev sklep Okrajnega sodišča v Litiji, ne pa listina, katere prepis je sodišče zahtevalo od predlagateljice. Opozarja tudi na dosedanjo prakso, ki obstaja v zvezi z vknjižbo služnostne pravice in poočitvijo takih vpisov, ki je drugačna od izpodbijane odločitve. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa nadalje izhaja, da odloča o poočitvi stvarne služnosti pri gospodujočem zemljišču tisto sodišče, ki odloča o stvarni služnosti, torej Okrajno sodišče v Litiji. Glede na to je še dodatno nerazumljiva zahteva po dodatnem prepisu listine, saj to listino sodišče že ima, Okrajno sodišče v Ljubljani pa je ne potrebuje, saj o poočitvi ne bo odločalo. Pritožnica predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa ter sklepa zemljiškoknjižnega referenta in vračilo zadeve v ponovno odločanje ter hkrati izbris vseh vpisov, ki so nastali zaradi izpodbijanih sklepov ter ponoven vpis plombe.
Pritožba je utemeljena.
Po 118. členu Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) se v zemljiški knjigi pri gospodujoči nepremičnini poočiti povezava med vpisom stvarne služnosti, ki je vknjižena pri služeči nepremičnini . O poočitbi, ki je po 114. členu ZZK-1 pomožni vpis, odloči po 3. odstavku 118. člena ZZK-1 zemljiškoknjižno sodišče po uradni dolžnosti, če dovoli vpis, v zvezi s katerim se ta poočitba vpiše. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, o poočitvi stvarne služnosti pri gospodujočem zemljišču, glede na citirano določilo 3. odstavka 118. člena ZZK-1, odloči sodišče, ki odloča o stvarni služnosti, čeprav se gospodujoče zemljišče ne nahaja na njegovem območju in tudi v primeru, da predlog za vpis stvarne služnosti predloga za poočitev ne vsebuje (saj gre za vpis po uradni dolžnosti). Glede na to, da je predlagateljica svoj predlog vložila pri krajevno pristojnem zemljiškoknjižnem sodišču in je predlogu priložila tudi listino, ki je podlaga za predlagani vpis, zato ni bilo nobene zakonske podlage za to, da je sodišče na podlagi 7. odstavka 142. člena v zvezi z 144. in 145. členom ZZK-1 pozvalo predlagateljico, da naknadno priloži še fotokopijo listine za drugo krajevno pristojno sodišče v Ljubljani. Zakon namreč obveznost, da predlagatelj priloži predlogu še ustrezno število prepisov listine (in ne fotokopij) predvideva le v primeru, da se s predlogom zahtevajo vpisi, o katerih so pristojna odločati druga zemljiškoknjižna sodišča, ne predvideva pa tega za primer pomožnega vpisa, ki se ne izvede na predlog ampak po uradni dolžnosti in o katerem vedno odloča isto sodišče, ki odloča o glavnem vpisu. Če je torej sodišče krajevno pristojno za glavni vpis, je pristojno tudi za poočitbo in do situacije, ki jo predvideva 7. odstavek 142. člena sploh ne more priti. Da je takšna razlaga pravilna kaže tudi določilo 145. člena ZZK-1 , ki določa, da zemljiškoknjižno sodišče zemljiškoknjižni predlog v delu, v katerem se nanaša na vpise, o katerih je krajevno pristojno odločati drugo zemljiškoknjižno sodišče, v primeru neupoštevanja 7. odst. 142. člena (in neupoštevanju sklepa o dopolnitvi predloga) zavrže. V konkretnem primeru je za odločanje tako o glavnem kot pomožnem vpisu pristojno isto sodišče in uporaba te sankcije zato sploh ne pride v poštev. V primeru poočitbe služnosti je popolnoma jasno, da se poočitev izvrši, če se dovoli glavni vpis in obratno, ne more pa se dovoliti glavni vpis in „zavreči“ pomožni vpis, o katerem se odloči po uradni dolžnosti, ne glede na to, da ga izvede drugo zemljiškoknjižno sodišče. To je bilo očitno tudi stališče sodišča prve stopnje, ki pa je nato, namesto da bi o predlogu odločilo, celoten predlog zavrglo, torej tudi v delu, ki se nanaša na glavni vpis in za katerega ni dvoma, da je o njem pristojno odločati in ga tudi izvesti.
Ker sta torej sklep zemljiškoknjižne referentke o zavrženju zemljiškoknjižnega predloga ter sklep zemljiškoknjižnega sodnika o zavrnitvi ugovora zoper ta sklep glede na opisano nepravilna, je pritožbeno sodišče na podlagi 161. člena ZZK-1 pritožbi ugodilo in razveljavilo tako izpodbijani sklep kot sklep zemljiškoknjižnega referenta ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Hkrati je dovolilo tudi izbris vpisov, ki so bili opravljeni na podlagi obeh sklepov, izbris zaznambe zavrženja vpisa in ponoven vpis plombe.
motenje posesti – pravica do posesti – varstvo na temelju pravice – zahtevek v petitorni pravdi
V vzporedni pravdi je bil zavrnjen tožbeni zahtevek, da je tožnica postala lastnica sporne nepremičnine, nič pa ni bilo konkretno odločeno o pravici do posesti, ne o njeni, ne o toženkini. Ni mogoče govoriti, da je bilo odločeno o varstvu posesti iz naslova pravice do posesti. O tožničini izgubi pravice do posesti oziroma toženkini pridobitvi pravice do posesti bi bilo mogoče govoriti, če bi toženka imela pravnomočno in izvršljivo sodno odločbo, ki tožnici odreka pravico do posesti (da bi bila tožnica dolžna opustiti uporabo sporne nepremičnine). S tem ko tožnica nima lastninske pravice na spornem delu nepremičnine, še ne pomeni, da nima pravice do posesti.
Zmotna je pritožnikova razlaga določbe drugega odstavka 18. čl. ZP-1. Po navedeni zakonski določbi lahko storilec, če izrečena globa presega trikratni znesek najnižje globe iz 17. čl., najpozneje do poteka roka za plačilo globe predlaga, da se globa plača v obrokih. Takšna zakonska določba je glede roka, v katerem je mogoče predlagati obročno plačilo globe, nedvoumna. Predlog je mogoče vložiti le do izteka roka, v katerem bi moral storilec globo plačati, to pa je v 30 dneh po pravnomočnosti prej citirane sodbe. Ker je storilec ta rok zamudil, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je storilčevo vlogo, da se mu dovoli obročno plačilo globe, kot prepozno vloženo zavrglo, pravilna.
Od tožeče stranke ni mogoče zahtevati, da pozna natančne katastrske podatke in točno izmero spornega dela zemljišča, saj se to ugotavlja v izvedenskem mnenju oz. katastrskem elaboratu. Prilagoditev tožbenega zahtevka glede na elaborat tako ne pomeni spremembe tožbe v smislu 184. čl. ZPP.
Sodišče razen na podlagi izrecnega pristanka strank dokumentacije iz drugih spisov ne sme upoštevati, medtem ko te omejitve za izvedenca ne veljajo.
Kadar sodišče opusti zaslišanje izvedenca na obravnavi, pri čemer pripombe na njegovo mnenje niso vsebinske narave, gre zgolj za kršitev načela neposrednosti izvajanja dokazov, ki je v tem primeru lahko le relativnega značaja.
Pri pogodbi o preužitku je po volji pogodbenih strank izključena uporaba obligacijskih institutov enakovrednosti dajatev in neupravičene pridobitve (obogatitve), na takšno pogodbeno voljo pa so vezani tudi tisti pravni nasledniki izročevalcev, ki bi jim lahko pripadel nujni delež po zapustniku.
sklenitev pogodbe – ponudba – oblika ponudbe – nepodpisana ponudba
Ker je bila za promet z nepremičninami potrebna najmanj pisna oblika, za nezazidana stavbna zemljišča pa celo oblika notarskega zapisa, bi morala biti tudi ponudba pisna. Ker pa gre v konkretnem primeru za pogodbo oziroma listino, ki jo podpišeta obe pogodbeni stranki, je potrebno upoštevati tudi 72. člen ZOR, po katerem je zahteva po pisni obliki izpolnjena, ko je listina podpisana. Nepodpisan osnutek pogodbe v konkretnem primeru zato ne more pomeniti takšne oblike ponudbe, ki bi, če bi bila sprejeta, lahko pomenila, da je prišlo do sklenitve pogodbe.
nerazumljiva vloga – nepopolna vloga – predložitev vloge v zadostnem številu
Med nerazumljive ali nepopolne vloge ni šteti vlog, ki pri sodišču niso vložene v zadostnem številu, za katere velja specialno določilo 6. odst. 108. člena ZPP, da sodišče stranko pozove na predložitev ustreznega števila vlog, ker jo sicer zavrže.
ZPP člen 142, 142/4, 142/5. ZIZ člen 42, 42/2, 42/3.
klavzula o pravnomočnosti in izvršljivosti – predlog za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti – pogoji za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti – vročanje
Drugi in tretji toženec ne prebivata na naslovu P…, zato sodišče zanju ni prejelo obvestila, da sta s prebivališča odsotna in jima je bila vročitev pravilno opravljena. Pogoji za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti zato niso podani.
ZPP člen 154, 155, 155/1, 156. OZ člen 179, 179/1, 179/2, 182.
deljena odgovornost – poškodba oči – odškodnina za skaženost – odškodnina za strah – odškodnina za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem – odškodnina za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti – odmera pravdnih stroškov – odmera pravdnih stroškov za izvedensko mnenje
Tožena stranka bi morala poskrbeti, da bi bila ograja primerno vzdrževana, brez lukenj, da je ne bi bilo mogoče na lahek način poškodovati ter fizično preprečiti ali vsaj z ustreznimi opozorili zmanjšati možnost prehajanja skozi ograjo, pa tudi, da bi bila napenjalna žica, ki se je tožniku zarila v oko, zataknjena tako, da se ne bi mogla sprožiti.
Odmera nepremoženjske škode.
Tožniku ne gredo celotni stroški predujma za izvedensko mnenje, saj se tudi ti odmerjajo v razmerju z doseženim uspehom v pravdi.
spor o pristojnosti – vrednost spornega predmeta – tožbeni zahtevek – denarni zahtevek – dopolnitev tožbe – določitev zahtevka
Odločilna je vrednost postavljenega zahtevka, ki se v konkretnem primeru nanaša na denarni znesek 5.054,63 EUR, torej tisti, s katerim tožnik zahteva plačilo. Ni mogoče govoriti, da bi ravnanje tožeče stranke predstavljalo delni umik tožbe, saj do takšne situacije ni prišlo. Tožnik ni postavil tožbenega zahtevka na plačilo 113.432,13 EUR, ki bi ga potem zmanjšal in tako preklical zahtevo za pravno varstvo v višini 108.378,10 EUR.
pravica zahtevati delitev nepremičnine – delitev nepremičnine – neprimeren čas za delitev stvari – zasebni in javnopravni režim na nepremičnini – razlastitveni postopek – javno dobro
Dokler obstajata na predmetni nepremičnini, ki v naravi predstavlja pot, hkrati zasebni in javnopravni režim, gre za neprimeren čas za delitev nepremičnine v nepravdnem postopku. V kolikor želi predlagateljica na celotni nepremičnini vzpostaviti javno dobro in se s preostalimi skupnimi lastniki oziroma solastniki ne more sporazumeti, ima na voljo razlastitveni postopek.
odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila - obojestranska krivda - deljena odgovornost - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah
Odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.