pravica zahtevati delitev nepremičnine – delitev nepremičnine – neprimeren čas za delitev stvari – zasebni in javnopravni režim na nepremičnini – razlastitveni postopek – javno dobro
Dokler obstajata na predmetni nepremičnini, ki v naravi predstavlja pot, hkrati zasebni in javnopravni režim, gre za neprimeren čas za delitev nepremičnine v nepravdnem postopku. V kolikor želi predlagateljica na celotni nepremičnini vzpostaviti javno dobro in se s preostalimi skupnimi lastniki oziroma solastniki ne more sporazumeti, ima na voljo razlastitveni postopek.
odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila - obojestranska krivda - deljena odgovornost - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah
Odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.
Pri pogodbi o preužitku je po volji pogodbenih strank izključena uporaba obligacijskih institutov enakovrednosti dajatev in neupravičene pridobitve (obogatitve), na takšno pogodbeno voljo pa so vezani tudi tisti pravni nasledniki izročevalcev, ki bi jim lahko pripadel nujni delež po zapustniku.
ZZZDR člen 78, 105, 105/1, 105/3, 129. ZPP člen 413.
skupno starševstvo – sporazum staršev – odločitev sodišča o skupnem starševstvu – odmera preživnine – stroški postopka v sporih iz razmerij med starši in otroki
O skupnem starševstvu sodišče na zahtevo enega ali obeh staršev ne more odločiti. Skupno starševstvo je lahko le posledica sporazuma obeh staršev.
ZFPPIPP člen 348, 351, 351/2. ZGD-1 člen 100. ZIZ člen 25. ZPPSL člen 6, 104.
osebna družba – osebna odgovornost družbenikov – stečaj – izvršba – družba z neomejeno odgovornostjo – stečajni upravitelj
Skladno z določbo 2. odstavka 351. člena ZFPPIPP upnik nima pravice po začetku stečajnega postopka nad družbo z neomejeno odgovornostjo v izvršilnem postopku proti osebno odgovornima družbenikoma uveljavljati terjatve na podlagi njune odgovornosti za obveznosti te družbe.
ZPIZ-1 člen 68, 68/2, 70, 70/2. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško člen 6, 24.
invalidska pokojnina - sorazmerni del - gostota zavarovanja - prijava pri zavodu za zaposlovanje
Ker so pri ugotavljanju dejstev, ki vplivajo na pridobitev pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine, državljani Hrvaške in Slovenije izenačeni, je treba pri štetju delovnih let upoštevati tudi obdobje, ko je bila tožnica kot brezposelna oseba prijavljena pri zavodu za zaposlovanje na Hrvaškem. Skupaj s tem obdobjem pa tožnica izpolnjuje pogoj gostote zavarovanja in se ji prizna pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO –ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0052580
OZ člen 34, 46, 49, 82, 87/1, 91.
ničnost pogodbe – neobstoječ predmet pogodbe - leasing pogodba – prevara – odškodnina – odškodninska odgovornost pri prevari
Če predmet leasing pogodbe ne obstoji, je takšna pogodba nična. Če pa je bila tožeča stranka v sklenitev pogodbe s toženčevim ravnanjem (predložitvijo ponarejenih plačilnih list, zamolčanjem svoje plačilne nesposobnosti) zapeljana, ima pravico do povračila nastale škode. Odškodninska odgovornost pri prevari je specialno urejena, neodvisna od samega obstoja pogodbe, vezana zgolj na nepoštenost pogodbene stranke, ki je prevaro povzročila.
t
ekst
:
Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. in 3. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (to je v 1. točki izreka) v zvezi s popravnim sklepom istega sodišča potrdi.
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.
O b r a z l o ž i t e v
Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka po sklenjeni leasing pogodbi dolžna plačati 12.382,09 EUR in podredni tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 12.419.65 EUR odškodnine. Tožeči stranki je naložilo tudi povračilo stroškov pravdnega postopka tožene stranke v višini 2.363,27 EUR.
Zoper navedeno odločbo se po svojem pooblaščencu
iz vseh pritožbenih razlogov po
338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka. Izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je sklenjena leasing pogodba nična, saj njen predmet ni neobstoječi avtomobil, pač pa zagotovitev finančnih sredstev za nakup predmeta, ki ga je izbral leasingojemalec pri dobavitelju. Tožeča stranka je svojo obveznosti izpolnila v celoti, saj je sredstva zagotovila in jih tudi nakazala dobavitelju. Opozarja na pogodbeno določeno obveznost leasingojemalca, da je dolžan predmet leasinga nemudoma prevzeti in posledice, če tega ne bi storil. Meni, da jo je tožena stranka naklepno zavedla, da je vozilo prevzela, saj je o nedobavi ni obvestila, nanjo pa so prešle tudi vse pravice in obveznosti v zvezi s preizkusom pomanjkljivosti, izpolnitvijo, jamstvom in posledicami zamude iz naslova dobave. V kolikor tožena stranka svojih pravic ni uveljavljala pri dobavitelju, niti ni obvestila tožeče stranke, sama nosi posledice takšnega ravnanja. Ne strinja se z zaključkom, da je celotna leasing pogodba nična in opozarja na določbe obligacijskega prava, ki urejajo mandatno pogodbo, saj so v leasing pogodbi zajeti tudi elementi te, ki je veljavna, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške, ki jih je imela v zvezi z izpolnitvijo naročila in škodo, ki ji je brez krivde nastala pri tem. Ne strinja se z dokazno oceno sodišča prve stopnje, saj pričanja tožene stranke ni mogoče oceniti kot verodostojnega, to pa tudi ne daje podlage za zaključek, da je tožeča stranka za nedobavo vozila vedela. Opozarja tudi, da v kolikor bi ji tožena stranka ne predložila ponarejenih plačilnih list in jo s tem zavedla, ne bi sklenila leasing pogodbe, saj bi bilo to zanjo preveliko poslovno tveganje, posledično pa ji ne bi nastala nikakršna škoda. Pa tudi, da bi, če bi jo toženec obvestil, da vozilo ni bilo dobavljeno, morda lahko zadržala izplačilo kupnine prodajalcu. Nasprotuje še zaključku, da toženec ni nakazal plačanih zneskov, saj je sam izpovedal, da je plačeval negotovinsko. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in priglaša stroške pritožbe.
Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.
Pritožba je delno utemeljena.
Glede primarnega tožbenega zahtevka
Pravdni stranki sta dne 16.12.2004 podpisali pogodbo o finančnem leasingu št. 3776/04, katere sestavni del so bili tudi splošni pogoji FO 05/04.
Leasing pogodba je inominatna pogodba, za katero se uporabljajo pravila, ki veljajo za klasične pogodbe civilnega in gospodarskega pogodbenega prava. Z izrazom pa se pojmuje različne pogodbe, katerim je skupna leasingodajalčeva obveznost, da za določen čas leasingojemalcu prepusti rabo določene stvari (1).
Tovrstne narave je tudi obravnavana pogodba. Predmet pogodbe je bila prepustitev rabe osebnega vozila ford mondeo 2,0 TDI, št. šasije W. Določila pogodbe se resda uporabljajo tako, kot se glasijo (2), a zaključka, da je šlo v obravnavanem primeru zgolj za posojilno pogodbo oziroma pogodbo, katere predmet je bilo le financiranje nakupa tožene stranke, kot zatrjuje tožeča stranka, določila sporne pogodbe ne omogočajo, saj iz nje jasno izhaja, da je predmet leasinga zgoraj navedeno osebno vozilo. Svojih trditev, da je obravnavana pogodba le navidezna in prikriva neko drugo pogodbo (plačilo dolga tožene stranke), pa tožeča stranka ni izkazala, saj tega ni potrdil noben izveden dokaz.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da vozilo, ki naj bi bilo prepuščeno v rabo, ne obstaja. Tožeča stranka takšnega zaključka zgolj s sklicevanjem na (po logično obrazloženi dokazni oceni sodišča prve stopnje) neprepričljivo izpovedbo priče S. R., ki naj bi vozilo videla, ne more izpodbiti. Ker vozila, ki naj bi bilo dano v rabo, ni bilo, obravnavana leasing pogodba ne more biti veljavna (3), ne glede na to, kdo je vozilo izbral. Nakazila, namenjenega plačilu vozila, ni mogoče šteti za izpolnitev posebne, mandatne pogodbe med pravdnima strankama, saj je to del osnovnega pravnega posla pravdnih strank. Posledično tudi za ta del pogodbe velja sankcija ničnosti.
Zaradi ničnosti leasing pogodbe je tožena stranka prosta svoje obveznosti plačila iz pogodbe. Ker je pogodba nična, mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi te pogodbe ali pa dati ustrezno denarno nadomestilo (1. odstavek 87. člena OZ). Ker tožena stranka na podlagi te pogodbe ni ničesar prejela (zatrjevano poplačilo dolga tožene stranke je ostalo nedokazano), tudi ni dolžna ničesar vrniti.
Ker zaradi ničnosti leasing pogodbe, ki utemeljuje zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo toženčevih obveznosti po pogodbi, ni pomembno, čigava obveznost je uveljavljanje zahtevkov do prodajalca, kdo je predmet leasinga izbral, kdo koga ni obveščal, kdaj bi moral toženec vozilo prevzeti ali je toženec res opravil delno plačilo in podobno, se pritožbeno sodišče do teh očitkov v tej zvezi ni opredeljevalo.
Ker pritožbeno sodišče v tem delu ni zasledilo utemeljenosti uveljavljenih pritožbenih razlogov, niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbo tožeče stranke v tem delu zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje, kolikor se ta nanaša na primarni tožbeni zahtevek (to je v 1. točki izreka), potrdilo (353. člen ZPP).
Glede podrednega tožbenega zahtevka
Tožeča stranka uveljavlja tudi povračilo škode, ki ji je nastala, ker jo je tožena stranka s podpisom prevzemnega zapisnika zavedla, da je vozilo tudi prejela, pa tudi zato, ker bi toženec tožečo stranko moral obvestiti, da mu vozilo ni bilo izročeno, predvsem pa, ker ji je izročil ponarejene plačilne liste in zamolčal svojo plačilno nesposobnost, saj drugače sporne pogodbe ne bi sklenila.
Pritrditi gre stališču sodišča prve stopnje, da tožencu ni mogoče očitati, da je s podpisom prevzemnega zapisnika tožečo stranko zavedel, da je bilo vozilo izročeno. Prevzemni zapisnik je bilo le pooblastilo dobavitelju, da toženi stranki kot leasingodajalcu izroči predmet leasinga. Ker dobava vozila tudi ni bila razlog za sklenitev leasing pogodbe, temveč bi morala biti njena posledica, tožencu tudi ni mogoče očitati, da je kriv za sklenitev nične pogodbe (4). Za resničnega pa se ni izkazal niti očitek tožeče stranke, da je toženec vedoma sklenil pogodbo za neobstoječe vozilo (z namenom poplačila svojih dolgov).
Pritrditi pa gre pritožbi, da zaključek sodišča, da je tožeča stranka vedela, da vozilo tožencu ni bilo dobavljeno, nima podlage v izvedenih dokazih (toženčevem pričanju), kot navaja sodišče prve stopnje. Nadalje pa tudi, da ni pravilen zaključek sodišča, da predložitev ponarejenih plačilnih list s strani tožene stranke, ne more biti v vzročni zvezi s tožeči stranki nastalo škodo, saj to ni bil razlog ničnosti pogodbe. Slednje sicer drži, a očitke tožeče stranke, da jo je toženec s predložitvijo ponarejenih plačilnih list napeljal h sklenitvi pogodbe, ki je sicer, če bi vedela za slabo finančno stanje toženca, ne bi sklenila, gre opredeliti kot očitek prevare (5).
Če pa je bila tožeča stranka v sklenitev pogodbe s toženčevim ravnanjem (predložitvijo ponarejenih plačilnih list, zamolčanjem svoje plačilne nesposobnosti) zapeljana, ima pravico do povračila nastale škode (2. odstavek 49. člena OZ), ne glede na to ali je bila ta pogodba sicer nična zaradi nekega drugega razloga (zaradi ugotovljene ničnosti pa tožeči stranki tudi ni bilo potrebno zahtevati razveljavitve pogodbe). Odškodninska odgovornost pri prevari je specialno urejena, neodvisna od samega obstoja pogodbe, vezana pa zgolj na nepoštenost (6) pogodbene stranke (7), ki je prevaro povzročila.
Sodišče prve stopnje zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča resničnosti tega očitka tožencu ni presojalo, prav tako pa tudi ne višine toženi stranki povzročene škode, zato je ostalo v tem delu dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na podredni tožbeni zahtevek, razveljavilo (355. člen ZPP).
V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje presoditi ali je toženec s svojim nepoštenim ravnanjem tožečo stranko zapeljal v sklenitev pogodbe in ji tako povzročil zatrjevano škodo ter ponovno odločiti o podrednem tožbenem zahtevku tožeče stranke ustrezno pa tudi obrazložiti, zakaj meni, da tožencu ni mogoče očitati, da tožeče stranke ni obvestil o nedobavi vozila.
Ker je pritožbeno sodišče delno razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje, je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo (3. in 4. odstavek 165. člena ZPP).
----------------------------------
(1) Glej Jadek Pensa: Nekatere sporne pogodbene klavzule pri indirektnem finančnem lizingu, pravosodni bilten, št. 3/2003, str.205 in naslednje.
(2) 1. odstavek 82. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).
(3) Če je predmet obveznosti nemogoč (prepustitev rabe neobstoječega vozila), je pogodba nična (34. člen OZ).
(4) Odgovornost za sklenitev nične pogodbe odgovornega pogodbenika po 91. členu OZ.
(5) Prevara je po svoj vsebini povzročitev zmote ( o bistvenih lastnostih predmeta, o sopogodbeniku, če se pogodba sklepa glede na te osebe, o drugih okoliščinah) – 46. in 49. člen OZ.
(6) Načelo vestnosti in poštenja pogodbenikom nalaga, da v obligacijskih razmerjih ravnajo pošteno (5. člen OZ).
(7) Glej tudi Plavšak, Juhart in ostali: Obligacijski zakonik s komentarjem, komentar 49. in 97. člena.
O poočitvi stvarne služnosti pri gospodujočem zemljišču odloči sodišče, ki odloča o stvarni služnosti, čeprav se gospodujoče zemljišče ne nahaja na njegovem območju in tudi v primeru, da predlog za vpis stvarne služnosti predloga za poočitev ne vsebuje (saj gre za vpis po uradni dolžnosti). Zato ni zakonske podlage, da je sodišče pozvalo predlagatelja, da naknadno priloži še fotokopijo listine za drugo krajevno pristojno sodišče.
tekst :
Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep z dne 6.3.2009 in sklep z dne 23.4.2007 razveljavita ter vrne zadeva v ponovno odločanje.
Dovoli se izbris vpisov, ki so bili napravljeni na podlagi teh sklepov, izbris zaznambe zavrženja predloga in ponoven vpis plombe.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor predlagateljice, ki ga je vložila zoper sklep zemljiškoknjižne referentke z dne 23.4.2007, opr. št. Dn. 542/2007 o zavrženju vknjižbe služnostne pravice, kot neutemeljen.
Zoper sklep o zavrnitvi ugovora vlaga pritožbo predlagateljica in navaja, da vztraja pri razlogih, ki jih je navedla že v ugovoru zoper sklep zemljiškoknjižne referentke z dne 23.4.2007. Z zemljiškoknjižnim predlogom je predlagala zgolj vknjižbo služnostne pravice v obsegu, kot izhaja iz zemljiškoknjižnega dovolila, predlog je bil vložen pred pristojnim sodiščem, to je sodiščem, ki je po 126. členu Zakona o zemljiški knjigi krajevno pristojno za odločanje o predlaganem vpisu. Sodišče je s svojo zahtevo po dodatnem izvodu listine kršilo določbo 7. odstavka 142. člena ZZK-1, saj je to določilo napačno tolmačilo, hkrati pa je zavrglo predlog o tistem, kar je predlagatelj predlagal in za kar je sodišče tudi pristojno. Zavrženje bi se lahko nanašalo le na tisti del, za katerega je pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani. 2. odstavek 145. člena ZZK-1 nedvomno potrjuje stališče predlagateljice, saj določa, da se zavrže predlog le v tistem delu, ki se nanaša na vpise, v katerih je krajevno pristojno odločati drugo zemljiškoknjižno sodišče in zato predloga v delu, v katerem se zahteva vknjižba služnosti, ni mogoče zavreči. Pritožnica opozarja tudi na to, da je poočitev pomožni vpis, ki se izvede po uradni dolžnosti, torej brez sodelovanja predlagatelja ali kogarkoli in da je podlaga za poočitev sklep Okrajnega sodišča v Litiji, ne pa listina, katere prepis je sodišče zahtevalo od predlagateljice. Opozarja tudi na dosedanjo prakso, ki obstaja v zvezi z vknjižbo služnostne pravice in poočitvijo takih vpisov, ki je drugačna od izpodbijane odločitve. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa nadalje izhaja, da odloča o poočitvi stvarne služnosti pri gospodujočem zemljišču tisto sodišče, ki odloča o stvarni služnosti, torej Okrajno sodišče v Litiji. Glede na to je še dodatno nerazumljiva zahteva po dodatnem prepisu listine, saj to listino sodišče že ima, Okrajno sodišče v Ljubljani pa je ne potrebuje, saj o poočitvi ne bo odločalo. Pritožnica predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa ter sklepa zemljiškoknjižnega referenta in vračilo zadeve v ponovno odločanje ter hkrati izbris vseh vpisov, ki so nastali zaradi izpodbijanih sklepov ter ponoven vpis plombe.
Pritožba je utemeljena.
Po 118. členu Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) se v zemljiški knjigi pri gospodujoči nepremičnini poočiti povezava med vpisom stvarne služnosti, ki je vknjižena pri služeči nepremičnini . O poočitbi, ki je po 114. členu ZZK-1 pomožni vpis, odloči po 3. odstavku 118. člena ZZK-1 zemljiškoknjižno sodišče po uradni dolžnosti, če dovoli vpis, v zvezi s katerim se ta poočitba vpiše. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, o poočitvi stvarne služnosti pri gospodujočem zemljišču, glede na citirano določilo 3. odstavka 118. člena ZZK-1, odloči sodišče, ki odloča o stvarni služnosti, čeprav se gospodujoče zemljišče ne nahaja na njegovem območju in tudi v primeru, da predlog za vpis stvarne služnosti predloga za poočitev ne vsebuje (saj gre za vpis po uradni dolžnosti). Glede na to, da je predlagateljica svoj predlog vložila pri krajevno pristojnem zemljiškoknjižnem sodišču in je predlogu priložila tudi listino, ki je podlaga za predlagani vpis, zato ni bilo nobene zakonske podlage za to, da je sodišče na podlagi 7. odstavka 142. člena v zvezi z 144. in 145. členom ZZK-1 pozvalo predlagateljico, da naknadno priloži še fotokopijo listine za drugo krajevno pristojno sodišče v Ljubljani. Zakon namreč obveznost, da predlagatelj priloži predlogu še ustrezno število prepisov listine (in ne fotokopij) predvideva le v primeru, da se s predlogom zahtevajo vpisi, o katerih so pristojna odločati druga zemljiškoknjižna sodišča, ne predvideva pa tega za primer pomožnega vpisa, ki se ne izvede na predlog ampak po uradni dolžnosti in o katerem vedno odloča isto sodišče, ki odloča o glavnem vpisu. Če je torej sodišče krajevno pristojno za glavni vpis, je pristojno tudi za poočitbo in do situacije, ki jo predvideva 7. odstavek 142. člena sploh ne more priti. Da je takšna razlaga pravilna kaže tudi določilo 145. člena ZZK-1 , ki določa, da zemljiškoknjižno sodišče zemljiškoknjižni predlog v delu, v katerem se nanaša na vpise, o katerih je krajevno pristojno odločati drugo zemljiškoknjižno sodišče, v primeru neupoštevanja 7. odst. 142. člena (in neupoštevanju sklepa o dopolnitvi predloga) zavrže. V konkretnem primeru je za odločanje tako o glavnem kot pomožnem vpisu pristojno isto sodišče in uporaba te sankcije zato sploh ne pride v poštev. V primeru poočitbe služnosti je popolnoma jasno, da se poočitev izvrši, če se dovoli glavni vpis in obratno, ne more pa se dovoliti glavni vpis in „zavreči“ pomožni vpis, o katerem se odloči po uradni dolžnosti, ne glede na to, da ga izvede drugo zemljiškoknjižno sodišče. To je bilo očitno tudi stališče sodišča prve stopnje, ki pa je nato, namesto da bi o predlogu odločilo, celoten predlog zavrglo, torej tudi v delu, ki se nanaša na glavni vpis in za katerega ni dvoma, da je o njem pristojno odločati in ga tudi izvesti.
Ker sta torej sklep zemljiškoknjižne referentke o zavrženju zemljiškoknjižnega predloga ter sklep zemljiškoknjižnega sodnika o zavrnitvi ugovora zoper ta sklep glede na opisano nepravilna, je pritožbeno sodišče na podlagi 161. člena ZZK-1 pritožbi ugodilo in razveljavilo tako izpodbijani sklep kot sklep zemljiškoknjižnega referenta ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Hkrati je dovolilo tudi izbris vpisov, ki so bili opravljeni na podlagi obeh sklepov, izbris zaznambe zavrženja vpisa in ponoven vpis plombe.
Ker je upnikov predlog zavarovanja njegove terjatve do dolžnika usmerjen na isti dokumentarni akreditiv, s katerim je upnik dal zavarovanje dolžniku za svojo terjatev, je predlagano sredstvo zavarovanja terjatve z začasno odredbo neprimerno, saj bi s prepovedjo sodišče akreditivni banki, da izpolni obveznost iz akreditiva, upnik dosegel učinek, ki nasprotuje pravi naravi akreditiva.
Tožeča stranka v tožbenem zahtevku zahteva tudi, da se ugotovi, da tožena stranka nima pravice zaračunavati stroškov upravljanja in druge stroške za tisti del, ki ga je tožena stranka imenovala poslovni prostor v površini 49,96 m2. V tem delu tako ne gre za ugotovitev obstoja dejstev, temveč za ugotovitev neobstoja pravice tožene stranke, da zaračunava tožeči stranki za sporni del prostorov stroške upravljanja, kot da gre za poslovne prostore.
STVARNO PRAVO – IZVRŠILNO PRAVO – ZEMLJIŠKA KNJIGA – DRUŽINSKO PRAVO
VSL0052561
ZZZDR člen 51, 51/2. ZZK-1 člena 6, 6/2. SPZ člen 39.
skupno premoženje zakoncev – tožba na ugotovitev nedopustnosti izvršbe – originarna pridobitev lastninske pravice na nepremičnini – dobra vera – publiciteteni učinki vpisov v zemljiško knjigo
Premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, je njuno skupno premoženje (2. odstavek 51. člena ZZZDR). Gre za originaren način pridobitve lastninske pravice, zato pridobi zakonec lastninsko pravico na neoddeljenem delu skupnega premoženja ne glede na vpis v zemljiško knjigo.
Sklicevanja na delitev dela v družini in neukvarjanje s finančnimi posli, ki naj bi bili v domeni moža, vsekakor niso tisti ekskulpacijski razlogi, ki bi tožnico razbremenili, da poskrbi, da bi bila kot kupec navedena v kupnih pogodbah za obe stanovanji.
izvršba na nepremičnine – tržna vrednost – cenitev – cenilec – dokazna ocena
Namen dokazovanja z izvedencem ni doseči strinjanje strank glede njegovih ugotovitev. Gre za dokaz, ki je ravno tako kot ostali dokazi podvržen dokazni oceni sodišča v skladu z 8. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Preden sodišče opre svojo odločitev na cenitev, mora tako preveriti, ali je cenitev ustrezna in ali so morebiti izpolnjeni pogoji za postopanje po 254. členu ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. S tem, ko je sodišče prve stopnje naredilo oceno cenitve ter jo ocenilo kot prepričljivo in strokovno, se tako ni postavilo v vlogo izvedenca, temveč je zgolj izpolnilo svojo zakonsko obveznost.
STVARNO PRAVO – ZEMLJIŠKA KNJIGA – IZVRŠILNO PRAVO
VSL0052566
ZZK-1 člen 8. ZTLR člen 33.
nedopustnost izvršbe - tožba na ugotovitev nedopustnosti izvršbe – vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo – zavezovalni pravni posel – razpolagalni pravni posel – načelo zaupanja v zemljiško knjigo
Tožnica razpolaga z veljavnim pravnim naslovom (pogodbo o razdružitvi premoženja) za pridobitev lastninske pravice na deležu nepremičnine, a bi morala za ugoditev zahtevku za ugotovitev nedopustnosti izvršbe izkazati tudi veljavni vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. Nepomembni so razlogi, zakaj do vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo ni prišlo.
ZPP člen 288, 288/1, 288/2, 324, 324/3. ZPSPP člen 28.
litispendenca – odločanje o ugovoru litispendence – izrek sodbe – uporaba materialnega prava
Izrek sodbe obsega odločbo, s katero je sodišče ugodilo posameznim zahtevkom, ki se nanašajo na glavno stvar ali stranske terjatve, ali jih je zavrnilo, in odločbo o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljena zaradi pobota, ne vsebuje pa odločitve o procesnih vprašanjih, kot je vprašanje utemeljenosti ugovora o litispendenci.
Neprecizna uporaba izrazov odstop od pogodbe in odpoved pogodbe ne vpliva na utemeljenost zahtevka za izpraznitev poslovnih prostorov, ki je v obravnavanem primeru bistven. Prvostopenjsko sodišče je sodilo v mejah postavljenega zahtevka, pri tem je pravilno uporabilo materialno pravo, ki ga pozna po uradni dolžnosti.
DENACIONALIZACIJA – LASTNINJENJE - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0055190
ZDen člen 88, 88/1. ZLPP člen 11, 15, 15/2. OZ člen 92.
razpolaganje z nepremičninami, ki so predmet denacionalizacije – ničnost pravnih poslov po 88. členu ZDen - ničnost prodajne pogodbe - pravni interes za uveljavljanje ničnosti – začasna odredba – zavarovanje pravic bivših lastnikov in njihovih dedičev
Nepremičnina predstavlja premoženje, ki je bilo po zakonu zajeto z lastninskim preoblikovanjem podjetij. Denacionalizacijski upravičenec, ki je želel vrnitev takšnega podržavljenega premoženja v naravi, je moral predlagati začasno odredbo za zavarovanje svojega denacionalizacijskega zahtevka (10. člen ZLPP) do 7.6.1993, ker je bil v nasprotnem primeru upravičen le do odškodnine v obliki obveznic Odškodninskega sklada ali delnic v lasti RS (drugi odstavek 15. člena ZLPP).
Pritožbeno sodišče se sicer ne strinja s stališčem prvega sodišča, da bi moral toženec veljavnost poravnave izpodbijati zaradi napak volje s tožbo in ne z ugovorom. Če bi se namreč v postopku ugotovilo, da poravnava predstavlja oderuško pogodbo, bi bila nična in bi tako odpadla podlaga tožnikovega zahtevka.
Dejstvo, da je tožnik s svojim zahtevkom pred zadnjo modifikacijo v pretežni meri uspel, po modifikaciji pa le v manjšem delu ter da je tožnik s svojimi težko razumljivimi vlogami in spreminjanjem zahtevkov povzročil nepotrebne stroške tudi nasprotni stranki, vodi k zaključku, da je potrebno pri odločanju o stroških postopka uporabiti osnovno pravilo 2. odstavka 154. člena ZPP.
nerazumljiva vloga – nepopolna vloga – predložitev vloge v zadostnem številu
Med nerazumljive ali nepopolne vloge ni šteti vlog, ki pri sodišču niso vložene v zadostnem številu, za katere velja specialno določilo 6. odst. 108. člena ZPP, da sodišče stranko pozove na predložitev ustreznega števila vlog, ker jo sicer zavrže.