IZVRŠILNO PRAVO – ZEMLJIŠKA KNJIGA – STVARNO PRAVO
VSL0052547
ZZK člen 5, 5/4. ZZK-1 člen 8, 8/1. ZIZ člen 64, 64/1.
nedopustnost izvršbe – pogodbena hipoteka – skupno premoženje zakoncev – načelo zaupanja v zemljiško knjigo – dobra vera upnika
V konkurenci originarno pridobljene lastninske pravice in pogodbeno ustanovljene hipoteke je ključnega pomena načelo zaupanja v zemljiško knjigo, kar pomeni, da tisti, ki v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic. Tožeča stranka bi lahko s svojim zahtevkom uspela, v kolikor bi izpodbila domnevo, da je prvotoženec oziroma njegov pravni prednik vedel, da podatki v zemljiški knjigi ne odražajo realnega stanja, to je, da je vedel, da je tožnica solastnica sporne nepremičnine.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – razlog nesposobnosti – izvolitev v naziv – zagovor – vabilo na zagovor – pisna obdolžitev – vročanje – okoliščine, zaradi katerih je od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor
Tožnica je bila na sestanek, na katerem naj bi se zagovarjala pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, vabljena preko SMS sporočila, pri čemer ji ni bilo sporočeno, v čem je namen sestanka. Ker ji zaradi tega ni bila omogočena ustrezna priprava na zagovor, je odpoved nezakonita iz formalnih razlogov.
Če je izvršilno sodišče ugovor dolžnika zavrnilo iz formalnopravnega, nevsebinskega razloga, kar pomeni, da razlog zavrnitve ugovora ni bilo med strankama sporno dejstvo, ki se nanaša na terjatev, ki je predmet izvršbe, tožba na nedopustnost izvršbe ni dopustna.
dedovanje na podlagi oporoke – pogoji za veljavnost oporoke – oporočna sposobnost – poslovna sposobnost – razveljavitev oporoke – oblike oporoke – pisna oporoka pred pričami
Tisti, ki izpodbija oporoko zaradi poslovne nesposobnosti oporočitelja, mora dokazati, da oporočitelj ni bil sposoben izraziti svoje volje.
ZOR člen 85, 85/1. SZ-1 člen 25, 25/3. SPZ člen 67, 67/3.
sklenitev pogodbe – etažni lastniki – zastopanje – učinki zastopanja – upravljanje večstanovanjske stavbe – skupni prostor v večstanovanjski stavbi – redno upravljanje
Ker tožena stranka pogodbe ni podpisala in tako proti njej nima učinka, tožeča stranka na tej pravni podlagi ne more zahtevati od tožene stranka plačilo stroškov, ki so posledica sklenitve pogodbe med tožečo stranko in tretjo osebo, kot zastopnico očitno ostalih etažnih lastnikov, ne pa tudi tožene stranke.
ZTLR člen 28, 28/4, 72, 72/2, 72/3. ODZ paragraf 326.
priposestvovanje - dobroverna posest - dobra vera - dobrovernost posesti - presoja dobrovernosti posesti
Za obstoj dobroverne posesti mora biti poleg dejanske oblasti nad stvarjo podana tudi posestnikova zavest o lastništvu nepremičnine, to je, da je posestnik lahko v opravičljivi zmoti glede tega, komu nepremičnina dejansko pripada. Posestnik mora biti prepričan, da je stvar njegova, to pa tudi potem, ko je s povprečno skrbnostjo razmislil o vseh okoliščinah, ki se nanašajo na njegovo posest določene nepremičnine. Dobrovernost posesti je izključena, če gre za očitno neskrbno ravnanje posestnika, zaradi katerega je prišlo do njegove napačne predstave.
nastanek služnostne pravice - priposestvovanje služnostne pravice – dejansko izvrševanje služnosti – izvrševanje stvarne pravice na tuji stvari – splošna raba
Temeljni pogoj za priposestvovanje služnostne pravice je dejansko izvrševanje služnosti, ne pa izvrševanje splošne rabe, kot je to ugotovljeno v obravnavanem primeru. Ni šlo za izvrševanje služnosti (stvarno pravico na tuji stvari), pač pa splošno rabo (ki ni stvarna pravica na tuji stvari).
utemeljenost predloga za vpis v zemljiško knjigo - pogoji za vpis v zemljiško knjigo
Pri odločanju o utemeljenosti predlaganega vpisa zemljiškoknjižno sodišče presoja, ali je v trenutku začetka zemljiškoknjižnega postopka obstajal pravni temelj pridobitve pravice v korist osebe, za katero se vpis zahteva, oziroma če je vsebina dovoljena z zemljiškoknjižnim dovolilom.
pridržanje v psihiatrični zdravstveni organizaciji – načelo sorazmernosti
Nujnost ukrepa potrjuje celo sama udeleženka, ki je izpovedala, da je samovoljno prenehala jemati zdravila, ker je ocenila, da jo omamljajo. Takšen nekritičen in neuvideven odnos do zdravljenja je vsekakor terjal začasno zdravljenje na zaprtem oddelku, saj ambulantni način zdravljenja očitno ni zadoščal.
tekst :
Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je bila X utemeljeno pridržana na zdravljenju na zaprtem oddelku P. k. L. do 28.4.2009.
Zoper navedeno odločitev se pravočasno pritožuje pridržana oseba in njena zagovornica, postavljena po uradni dolžnosti. Slednja uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugotovi, da je bilo pridržanje X neutemeljeno in nezakonito. Izpodbijani sklep ni bil vročen pridržani osebi, s čimer ji je bila odvzeta pravica do kontradiktornega sojenja in sodnega varstva. Opozarja na vsebino odločbe Ustavnega sodišča RS, ki je opozorilo, katere okoliščine je ob tem potrebno presojati, do teh pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Tak sklep ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče je presodilo, da je bilo pridržanje nujno, da bi se preprečilo nastanek hude premoženjske škode, ki bi si jo lahko pridržana povzročila z nekritično prodajo hiše. Razpolaganje z lastnino pa ne predstavlja okoliščine, zaradi katere bi bil poseg prisilnega pridržanja legitimen in sorazmeren. Omejitev razpolaganja z lastnino je mogoče doseči z drugimi, blažjimi ukrepi. S samim pridržanjem te omejitve vsaj za dalj časa ni mogoče doseči. Navedeni ukrep je vsekakor nesorazmeren in prekomeren namenu doseči omejitev razpolaganja z lastnino, saj je pridržana oseba lastnica več nepremičnin, zato njeno bivanje s prodajo hiše ne bi bilo v ničemer ogroženo. Prav tako bi se s prodajo spremenila le oblika njenega premoženja in se tako sodišče sploh ni opredelilo do odločilnega dejstva, v čem bi prodaja ene izmed hiše pomenila nevarnost za nastanek hujše škode.
Pritožba ni utemeljena.
Prisilno pridržanje v psihiatrični zdravstveni organizaciji pomeni omejitev človekove pravice do osebne svobode iz 19. člena Ustave RS in človekove pravice do prostovoljnega zdravljenja iz 3. odstavka 51. člena Ustave RS. Človekove pravice so omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava (3. odstavek 15. člena Ustave RS). Tako Ustava RS v 2. odstavku 19. člena in 3. odstavku 51. člena dopušča tudi omejitev pravice do osebne svobode in pravice do prostovoljnega zdravljenja, a le v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Vse to pa je pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, saj je pri presoji posega v ustavno zagotovljene pravice pridržane osebe upoštevalo načelo sorazmernosti, v skladu s katerim je omejitev človekovih pravic oziroma poseg vanje dopusten le v tistem obsegu, ki je nujno potreben za dosego namena, zaradi katerega so človekove pravice (v konkretnem primeru prostost in pravica do prostovoljnega zdravljenja) omejene.
Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja pridržane osebe kot tudi na podlagi izvedeniškega mnenja in zaslišanja lečečega zdravnika ter drugih podatkov, izhajajočih zlasti iz obvestila o pridržanju, ugotovilo obseg vseh materialnopravno pogojev, ki jih za pridržanje določa 70. člen Zakona o nepravdnem postopku (ZNP). Iz obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje izhaja, da je pri pridržanki podana določena duševna bolezen oziroma duševno stanje, ki bistveno vpliva na njeno vedenje in ravnanja. Strokovno mnenje izvedenca J. R. namreč ne dopušča nikakršnega dvoma o zdravstvenem stanju udeleženke. Zdravi se za shizofrenično psihozo, pri tem se menjavajo stanja maničnosti in depresivnosti, zadnja poslabšanja pa segajo od marca naprej, ko je bila kar 19-krat sprejeta v zdravstveni ustanovi. V vmesnem času je neracionalno razpolagala s svojim premoženjem, se zadolževala in trošila denar. Navedena dejstva je potrdil tudi lečeči zdravnik dr. U. G., zato jih je sodišče prve stopnje utemeljeno vzelo v podlago svoje odločitve.
Pritožbeno sodišče se pridružuje oceni sodišča prve stopnje, da je bilo zaradi narave duševne bolezni udeleženke nujno potrebno, da se ji začasno omeji svoboda gibanja zaradi preprečitve nastanka večje premoženjske škode in sicer najdalj do 28.4.2009. Pri tem je sodišče prve stopnje ta sicer nujen poseg v pravice pridržane osebe omejilo na krajše časovno obdobje, kot je bilo to po mnenju izvedenca potrebno za izboljšanje duševnega stanja do te mere, da ne bo več nevarnosti ogrožanja povzročitve hude škode. Nujnost ukrepa potrjuje celo sama udeleženka, ki je izpovedala, da je samovoljno prenehala jemati zdravila, ker je ocenila, da jo omamljajo. Takšen nekritičen in neuvideven odnos do zdravljenja je vsekakor terjal začasno zdravljenje na zaprtem oddelku P. k., saj ambulantni način zdravljenja očitno ni zadoščal.
Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi udeleženka z nameravano prodajo hiše le spremenila obliko lastnine in do škode ne bi prišlo. Tako izvedenec kot lečeči zdravnik sta namreč potrdila, da je udeleženka nekritično in neracionalno razpolagala z denarjem in drugim premoženjem, kar bi bilo utemeljeno pričakovati tudi ob morebitni prodaji hiše, kar pa vsekakor predstavlja grožnjo za nastanek večje materialne škode.
Sodišče prve stopnje je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, zagrešilo pa ni uveljavljanih ne po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev. Udeleženki namreč ni bila kršena pravica do kontradiktornosti in sodnega varstva, saj je v postopku aktivno sodelovala, prav tako pa ji je bil sklep vročen, saj je bil pritožbeni rok upošteven glede na datum prejema izpodbijanega sklepa s strani same udeleženke in sicer z dnem 18.5.2009. Zato je na podlagi 2. odstavka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. členom ZNP pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.
ZDru člen 37. ZLNDL člen 3, 3/3. ZZK-1 člen 147, 161, 161/3, 161/3-5. ZLPP člen 1, 2, 3. ZUN člen 21.
lastninjenje nepremičnin v upravi društva
Predlagatelj vpisa lastninske pravice v predmetnem postopku je društvo, zato zanj ni mogoče uporabiti določb ZLPP, temveč ZDru, ki je začel veljati 4. 11. 1995. Le-ta v svojem 37. členu določa, da se družbena lastnina, s katero razpolagajo društva na dan uveljavitve tega zakona, lastninsko preoblikuje v skladu s posebnimi zakoni, eden izmed takšnih posebnih zakonov pa je tudi ZLNDL, ki ga je potrebno uporabiti.
plačilo takse kot procesna predpostavka - pravočasno plačilo sodne takse – dokazilo o plačilu sodne takse
Taksni zavezanec po opravljenem plačilu sodne takse sodišču ni dolžan dostavljati nikakršnih dokazil o plačilu, dovolj je že pravočasno plačilo sodne takse za konkretno zadevo.
ZIZ člen 61, 61a, 61a/2, 61a/3. ZST-1 člen 34, 34/1, 34/4, 41.
sodna taksa – plačilo na napačen račun
Iz potrdila o plačilu izhaja, da je račun, na katerega je dolžnica plačala takso, napačen, saj jo je bila dolžna plačati na račun št. 011008450100810, plačala pa jo je na račun št. 011008450084126. Taksa po nalogu torej sploh ni bila plačana, zaradi česar se šteje, da je ugovor umaknjen.
URS člen 14, 23, 23/1, 25, 26, 26/1. OZ člen 179. EKČP člen 6, 6/1, 13, 41. ZVPSBNO člen 25. SR člen 159, 159/2, 166. ZPP člen 7, 212.
odškodninska odgovornost države - protipravno ravnanje državnega organa - kršitev osebnostne pravice - sojenje v (ne)razumnem roku - pravna praznina - analogija - razpravno načelo
Po 1. odstavku 26. člena URS ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Ne gre za klasično, temveč posebno vrsto odgovornosti, kot zaščito, ki je je deležen vsakdo pred morebitno škodo, ki mu jo povzroči država s protipravnimi dejanji.
Določbe 26. člena URS ni mogoče neposredno uporabiti, ker opredeljuje samo predpostavke za odškodninsko odgovornost: protipravnost ravnanja osebe ali organa, ki opravlja službo ali dejavnost državnega organa ali nosilca javnih pooblastil, škoda in vzročna zveza. Gre za pravno praznino, ki jo je treba zapolniti s pomočjo analogije, po merilu podobnosti. Odgovornost države po 26. členu URS se v bistvenem ujema s primeri, ki jih urejajo splošna odškodninska pravila OZ.
Če je z zemljiškoknjižnim predlogom vpis lastninske pravice predlagan pri eni nepremičnini, z listino pa predlagatelj izkazuje nakup druge nepremičnine, je predlog utemeljeno zavrnjen. Ker tudi s predložitvijo identifikacijske številke, ki ustreza nepremičnini iz pogodbe, pri vložku, kjer je vpis predlagan, vpisa ni mogoče doseči, pozivanje k popravi oz. dopolnitvi predloga ni smiselno.
OZ člen 149, 150, 153, 153/2, 153/3, 179, 299, 378. ZPP člen 313.
objektivna odgovornost - nevarna stvar – stroj za izsekovanje cekinov - odgovornost imetnika nevarne stvari - deljena odgovornost - prispevek oškodovanca - skrbnost pri ravnanju z nevarno stvarjo – presoja odškodnine za nepremoženjsko škodo
Pri porazdelitvi odgovornosti je prvo sodišče premalo upoštevalo ugotovitve, da je bila tožnica seznanjena, da se stroj ne sme čistiti med obratovanjem (delavke so stroj čistile med obratovanjem le, če niso bili prisotni nadrejeni) in da so tudi na stroju samem vidno zapisana opozorila o prepovedi poseganja vanj med obratovanjem. Ker je neposreden vzrok obravnavane nesreče ravnanje tožnice v nasprotju z navedenim, je njeno ravnanje v znatni meri prispevalo k nastanku škode, po oceni pritožbenega sodišča 60 %.
ZOR člen 25, 25/2, 314, 374. ZPP člen 3, 3/3, 285, 481, 482, 483.
temeljna načela obligacijskega prava – zastaranje – čas, ki je potreben za zastaranje – splošni zastaralni rok – medsebojne terjatve iz pogodb v prometu blaga in storitev
Za uporabo triletnega zastaralnega roka iz določila 374. čl. ZOR ni bistveno, ali gre za terjatev iz gospodarskih pogodb (2. odst. 25. čl. ZOR), pač pa, ali gre za medsebojne terjatve (družbenih) pravnih oseb.