ZOR člen 154, 515, 515/1. OZ člen 131. ZZK-1 člen 5.
prenos lastninske pravice na nepremičnini - odgovornost prodajalca za pravne napake – grajanje napak – prekluzija - izdaja zemljiškoknjižnega dovolila – vpis v zemljiško knjigo - jamčevalni zahtevki – povrnitev škode
Prodajalec odgovarja za pravno napako na nepremičnini, če dejstvo, ki pomeni pravno napako, obstaja takrat, ko začne učinkovati prodajalčev razpolagalni pravni posel (ko zemljiškoknjižno sodišče prejme predlog kupca za vknjižbo), s katerim prenese lastninsko pravico na kupca in ni potrebno, da bi napaka obstajala že ob sami izdaji zemljiškoknjižnega dovolila.
Ni dopustno uveljavljati odškodninskega zahtevka za neposredno škodo namesto jamčevalnega, ki ga ni več, ker je ugasnil zaradi prekluzije.
ZZK-1 člen 147, 188, 188/3. SPZ člen 65, 69, 70, 105, 105/1, 110.
lastninska pravica več oseb – solastnina – etažna lastnina – odločanje o vpisih v zemljiško knjigo – stanje zemljiške knjige ob vpisu
Solastnina na nepremičnini pomeni, da je razdeljena lastninska pravica, ne pa stvar sama. Posamezni solastnik tako ni upravičen na primer do konkretnega stanovanja v stavbi. Na posameznem delu nepremičnine je mogoče ustanoviti le etažno lastnino, ne glede na zapis v pogodbi, da naj bi takšen posamezni del predstavljal določen idealni delež večstanovanjske stavbe. Le s soglasjem vseh solastnikov se lahko določijo idealni deleži na skupnih prostorih glede na celotno nepremičnino.
ZDR člen 82, 82/1, 88, 88/1, 88/1-1, 88/2, 115, 115/1, 118. ZGD-1 člen 35.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - utemeljen razlog - dokazno breme - posebno varstvo pred odpovedjo - doječa mati - obveščanje delodajalca - prokurist - sodna razveza
Z dejstvom, da tožnica doji, je bil seznanjen prokurist tožene stranke, torej tožena stranka. Četudi je prokura kasneje prenehala, to ne vpliva na dejstvo, da je bila tožena stranka z omenjenim dejstvom seznanjena, in da tožnici, ki je bila varovana kot doječa mati, ni mogla zakonito redno odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.
ZTLR člen 28/2, 28/4, 72/1, 72/2, 72/3. SPZ člen 27/1.
pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem – presoja dobrovernosti posestnika
Po določbah ODZ in ZTLR se je za zakonito in dobroverno posest štela posest, ki je temeljila na veljavnem pravnem naslovu in ki ni bila pridobljena na nepristen način. Enako velja glede presoje dobrovernosti. Po SPZ je dobrovernost podana le tedaj, kadar posestnik misli, da so se stekle vse predpostavke za pridobitev lastninske pravice, saj je le tedaj v opravičljivi zmoti glede svoje lastninske pravice. Ob presoji dobrovernosti posesti po ODZ in ZTLR pa je sodna praksa vse do leta 2002 upoštevala, da je dobroveren ali pošten posestnik tisti, ki je prepričan, da je stvar, ki jo poseduje njegova last. Dobrovernosti ni, če posestnik ve ali mora po okoliščinah domnevati, da stvar pripada drugemu.
S svojo odločitvijo je sodišče prve stopnje dosledno in pravilno sledilo načelu formalnosti zemljiškoknjižnega postopka, ki ga uzakonja 124. člen ZZK-1. To pa pomeni, da lahko odloča o pogojih za vpis samo na podlagi listin, ki so podlaga za vpis, in na podlagi stanja vpisov v zemljiški knjigi, ne pa da samo skuša interpretirati morebitno nezapisano pogodbeno voljo strank.
ZOR člen 25, 25/2, 314, 374. ZPP člen 3, 3/3, 285, 481, 482, 483.
temeljna načela obligacijskega prava – zastaranje – čas, ki je potreben za zastaranje – splošni zastaralni rok – medsebojne terjatve iz pogodb v prometu blaga in storitev
Za uporabo triletnega zastaralnega roka iz določila 374. čl. ZOR ni bistveno, ali gre za terjatev iz gospodarskih pogodb (2. odst. 25. čl. ZOR), pač pa, ali gre za medsebojne terjatve (družbenih) pravnih oseb.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0058759
OZ člen 131, 131/1, 190.
dokazni standard – dokazni standard prepričanja – obstoj škode
Za vsebinsko odločanje o tožbenem zahtevku potrebujemo visoko stopnjo resničnosti, in sicer prepričanje o pravno relevantnih dejstvih. Sodnik vzame določeno dejstvo za podlago svoje odločbe le, če je o njem prepričan.
plačilo takse kot procesna predpostavka - pravočasno plačilo sodne takse – dokazilo o plačilu sodne takse
Taksni zavezanec po opravljenem plačilu sodne takse sodišču ni dolžan dostavljati nikakršnih dokazil o plačilu, dovolj je že pravočasno plačilo sodne takse za konkretno zadevo.
pridržanje v psihiatrični zdravstveni organizaciji – načelo sorazmernosti
Nujnost ukrepa potrjuje celo sama udeleženka, ki je izpovedala, da je samovoljno prenehala jemati zdravila, ker je ocenila, da jo omamljajo. Takšen nekritičen in neuvideven odnos do zdravljenja je vsekakor terjal začasno zdravljenje na zaprtem oddelku, saj ambulantni način zdravljenja očitno ni zadoščal.
tekst :
Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je bila X utemeljeno pridržana na zdravljenju na zaprtem oddelku P. k. L. do 28.4.2009.
Zoper navedeno odločitev se pravočasno pritožuje pridržana oseba in njena zagovornica, postavljena po uradni dolžnosti. Slednja uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugotovi, da je bilo pridržanje X neutemeljeno in nezakonito. Izpodbijani sklep ni bil vročen pridržani osebi, s čimer ji je bila odvzeta pravica do kontradiktornega sojenja in sodnega varstva. Opozarja na vsebino odločbe Ustavnega sodišča RS, ki je opozorilo, katere okoliščine je ob tem potrebno presojati, do teh pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Tak sklep ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče je presodilo, da je bilo pridržanje nujno, da bi se preprečilo nastanek hude premoženjske škode, ki bi si jo lahko pridržana povzročila z nekritično prodajo hiše. Razpolaganje z lastnino pa ne predstavlja okoliščine, zaradi katere bi bil poseg prisilnega pridržanja legitimen in sorazmeren. Omejitev razpolaganja z lastnino je mogoče doseči z drugimi, blažjimi ukrepi. S samim pridržanjem te omejitve vsaj za dalj časa ni mogoče doseči. Navedeni ukrep je vsekakor nesorazmeren in prekomeren namenu doseči omejitev razpolaganja z lastnino, saj je pridržana oseba lastnica več nepremičnin, zato njeno bivanje s prodajo hiše ne bi bilo v ničemer ogroženo. Prav tako bi se s prodajo spremenila le oblika njenega premoženja in se tako sodišče sploh ni opredelilo do odločilnega dejstva, v čem bi prodaja ene izmed hiše pomenila nevarnost za nastanek hujše škode.
Pritožba ni utemeljena.
Prisilno pridržanje v psihiatrični zdravstveni organizaciji pomeni omejitev človekove pravice do osebne svobode iz 19. člena Ustave RS in človekove pravice do prostovoljnega zdravljenja iz 3. odstavka 51. člena Ustave RS. Človekove pravice so omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava (3. odstavek 15. člena Ustave RS). Tako Ustava RS v 2. odstavku 19. člena in 3. odstavku 51. člena dopušča tudi omejitev pravice do osebne svobode in pravice do prostovoljnega zdravljenja, a le v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Vse to pa je pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, saj je pri presoji posega v ustavno zagotovljene pravice pridržane osebe upoštevalo načelo sorazmernosti, v skladu s katerim je omejitev človekovih pravic oziroma poseg vanje dopusten le v tistem obsegu, ki je nujno potreben za dosego namena, zaradi katerega so človekove pravice (v konkretnem primeru prostost in pravica do prostovoljnega zdravljenja) omejene.
Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja pridržane osebe kot tudi na podlagi izvedeniškega mnenja in zaslišanja lečečega zdravnika ter drugih podatkov, izhajajočih zlasti iz obvestila o pridržanju, ugotovilo obseg vseh materialnopravno pogojev, ki jih za pridržanje določa 70. člen Zakona o nepravdnem postopku (ZNP). Iz obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje izhaja, da je pri pridržanki podana določena duševna bolezen oziroma duševno stanje, ki bistveno vpliva na njeno vedenje in ravnanja. Strokovno mnenje izvedenca J. R. namreč ne dopušča nikakršnega dvoma o zdravstvenem stanju udeleženke. Zdravi se za shizofrenično psihozo, pri tem se menjavajo stanja maničnosti in depresivnosti, zadnja poslabšanja pa segajo od marca naprej, ko je bila kar 19-krat sprejeta v zdravstveni ustanovi. V vmesnem času je neracionalno razpolagala s svojim premoženjem, se zadolževala in trošila denar. Navedena dejstva je potrdil tudi lečeči zdravnik dr. U. G., zato jih je sodišče prve stopnje utemeljeno vzelo v podlago svoje odločitve.
Pritožbeno sodišče se pridružuje oceni sodišča prve stopnje, da je bilo zaradi narave duševne bolezni udeleženke nujno potrebno, da se ji začasno omeji svoboda gibanja zaradi preprečitve nastanka večje premoženjske škode in sicer najdalj do 28.4.2009. Pri tem je sodišče prve stopnje ta sicer nujen poseg v pravice pridržane osebe omejilo na krajše časovno obdobje, kot je bilo to po mnenju izvedenca potrebno za izboljšanje duševnega stanja do te mere, da ne bo več nevarnosti ogrožanja povzročitve hude škode. Nujnost ukrepa potrjuje celo sama udeleženka, ki je izpovedala, da je samovoljno prenehala jemati zdravila, ker je ocenila, da jo omamljajo. Takšen nekritičen in neuvideven odnos do zdravljenja je vsekakor terjal začasno zdravljenje na zaprtem oddelku P. k., saj ambulantni način zdravljenja očitno ni zadoščal.
Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi udeleženka z nameravano prodajo hiše le spremenila obliko lastnine in do škode ne bi prišlo. Tako izvedenec kot lečeči zdravnik sta namreč potrdila, da je udeleženka nekritično in neracionalno razpolagala z denarjem in drugim premoženjem, kar bi bilo utemeljeno pričakovati tudi ob morebitni prodaji hiše, kar pa vsekakor predstavlja grožnjo za nastanek večje materialne škode.
Sodišče prve stopnje je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, zagrešilo pa ni uveljavljanih ne po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev. Udeleženki namreč ni bila kršena pravica do kontradiktornosti in sodnega varstva, saj je v postopku aktivno sodelovala, prav tako pa ji je bil sklep vročen, saj je bil pritožbeni rok upošteven glede na datum prejema izpodbijanega sklepa s strani same udeleženke in sicer z dnem 18.5.2009. Zato je na podlagi 2. odstavka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. členom ZNP pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.
STANOVANJSKO PRAVO – DRUŽINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0055193
ZPP člen 13, 339/1. SZ-1 člen 111. ZZZDR člen 51, 52. SPZ člen 67, 67/5, 72.
skupno premoženje zakoncev – predhodno vprašanje – izpraznitev stanovanja
Vprašanje, ali je tožnik izključni lastnik stanovanja, ki je predmet te pravde, je bistvenega pomena za odločitev v tožbi na izpraznitev stanovanja, ker SZ-1 v 111. členu pogoj za izpraznitev stanovanja veže na dejstvo, da je tožnik lastnik stanovanja. Določilo 2. odstavka 51. člena ZZZDR pa določa, da je vse premoženje, ki ga zakonca z delom pridobita v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje. Zato lastninska pravica tožnika, ki jo ta izkazuje z vpisom v zemljiško knjigo, nima prednosti pred na originaren način pridobljeno lastninsko pravico, na nepremičnini v zemljiško knjigo nevpisane, bivše žene. Po določilu 72. člena SPZ namreč skupni lastniki uporabljajo stvar skupno in samo skupno lahko z njo tudi razpolagajo. Ker je torej vprašanje izključne lastninske pravice tožnika v pravdi na izpraznitev stanovanja sporno, to v postopku predstavlja predhodno vprašanje v smislu določila 13. člena ZPP.
skupno premoženje zakoncev - obseg skupnega premoženja - načelo superficies solo cedit
Kadar je predmet tožbenega zahtevka točno določena nepremičnina, pri ugotavljanju obsega skupnega premoženja zaradi načela superficies solo cedit ni mogoče upoštevati vrednosti prizidka, ki stoji na drugi parceli, čeprav je ta funkcionalno povezan s stavbo, stoječo na nepremičnini, ki je predmet tožbenega zahtevka.
SPZ člen 49, 49/1, 75, 75/2, 100. ZPP člen 311, 339/2-14.
razmerja med solastniki – varstvo solastnine – negatorna tožba solastnika – časovne meje pravnomočnosti
Pri presojanju utemeljenosti varstva solastninske pravice je potrebno upoštevati določbo 100. čl. SPZ, po kateri ima solastnik pravico do tožbe za varstvo svoje pravice na delu stvari, torej varstvo pravice (in ne posesti), in to na (jasno določenem) delu stvari, upoštevajoč pri tem določbe SPZ glede solastnine (čl. 65 do 71) ter načelno urejanje razmerij med solastniki v okvirih določb ZNP. Solastnik pa ne more imeti varstva pred imisijami.
Sodišče odloča glede na stanje ob zaključku glavne obravnave.
STANOVANJSKO PRAVO – STVARNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0058705
SZ-1 člen 30.
etažna lastnina - delitev stroškov – delitev po solastniških deležih – delitev po številu oseb.
30. člen SZ-1 določa, da so etažni lastniki ob odsotnosti drugačnega dogovora v pogodbi o medsebojnih razmerjih odgovorni za plačilo vseh stroškov upravljanja in drugih stroškov, ki izvirajo iz večstanovanjske stavbe, v skladu z njihovimi solastniškimi deleži. Za ključ delitve takšnih stroškov po številu oseb v stanovanju je treba skleniti veljaven dogovor.
dogovor o skupni gradnji – adaptacija hiše – nova stvar – skupna gradnja – skupno premoženje zakoncev
Ker je bila hiša, ki je bila predmet zatrjevanih adaptacij, last zakončevih staršev, ter ob teh adaptacijah ni nastala nova stvar, je edina pravna podlaga, ki bi utegnila privesti do stvarnopravnih sprememb – obstoj dogovora o stvarnopravnih učinkih skupne gradnje. Tak dogovor pa mora tožeča stranka zatrjevati konkretizirano.
Iz pisanj je razvidno, na katere zadeve se nanašajo, iz plačilnega naloga in opomina za plačilo sodne takse za pritožbo pa je tudi razvidna posledica, do katere bo prišlo v primeru neplačila sodne takse za pritožbo. Odločitev sodišča prve stopnje, ko je zaradi neplačila sodne takse za vlogo, ki tudi po pozivu ni bila plačana, štelo pritožbo za umaknjeno, je tako pravilna.
Sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko je najprej ugotavljalo, ali v danem primeru gre za vloge iz 1. odstavka 105.a člena ZPP, saj jo je na to napotil 5. odstavek 168. člena ZPP, ki določa, da se lahko pravne osebe oprostijo plačila taks samo za vloge iz 1. odstavka 105.a člena ZPP in predlog zavrnilo. Šele, če bi sodišče ugotovilo, da bi šlo za vloge iz 1. odstavka 105.a člena zakona, bi se lahko spustilo v odločanje o vsebinski utemeljenosti predloga tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks.