Ker so podatki na bančnih računih tajni, stranka sama do njih ne more priti, saj za to niso izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 146. člena ZPlaSS. Te podatke lahko stranka pridobiva izključno prek sodišča (prim. 2. točko tretjega odstavka navedenega člena). Tožeča stranka je predlagala, naj sodišče opravi poizvedbe o stanju na (vseh) računih prve toženke. Ker pa je predlagala, da sodišče opravi poizvedbe pri AJPES, je to torej lahko pridobilo le podatke o stanjih na transakcijskih računih. Po tem spoznanju tožeče stranke bi bilo z vidika njene pravice do sodnega varstva prestrogo sprejeti razlago, da stranka z nadaljnjim predlogom o pridobitvi podatkov o stanju na depozitnih računih ne more uspeti. Taka razlaga bi bila nesorazmerno utesnjujoča, zlasti ob dejstvu, da pridobitev dokazov ne bi v ničemer podaljšala postopka.
Določbe o vračunanju daril v konkretnem primeru ne morejo priti v poštev, saj je jasno, da ne gre za darilo. Prav tako ne morejo biti upoštevne navedbe o tem, da je treba obravnavati hrvaški akt kot delni sklep o dedovanju. O dedovanju nepremičnine v Pulju je pristojno odločati hrvaško pravosodje. Napačne odločitve hrvaškega organa bi morala tožeča stranka izpodbijati tam. Gre za podobno razmerje kot v primeru prirejenosti postopkov. Njihova odločitev torej v ničemer ne more vplivati na to, kako mora slovensko sodišče odločati o zapuščini, za katero je pristojno. Tudi če o nepremičnini v Pulju sploh še ne bi bilo odločeno, slovensko sodišče o njej ne bi bilo pristojno odločati (prim. drugi odstavek 79. člena ZMZPP).
Sodišče druge stopnje je prezrlo, da tožeča stranka ni zatrjevala le fiktivnosti (navideznosti oz. simuliranosti) sporne pogodbe, ki prikriva (disimulirano) darilno pogodbo, temveč je izrecno in posebej poudarjala še razlog delne neodplačnosti kupoprodajne pogodbe, torej prejem darila na drugi dejanski in pravni podlagi in sicer že zgolj zaradi prenizko določene cene in da je tudi zato posledično v tem delu pogodba predstavljala darilo, ki je prav tako podvrženo zakonskim pravilom vračanja v zapuščino zaradi prikrajšanja tožnikovega nujnega dednega deleža.
Kadar oporočitelj ne zna ali ne more prebrati oporoke, ki mu jo je sestavil sodnik, se sodna oporoka sestavi tako, da jo sodnik prebere oporočitelju v navzočnosti dveh prič, nato pa jo oporočitelj v navzočnosti istih prič podpiše ali napravi na njej ročno znamenje, po tem, ko izjavi, da je to njegova oporoka (prvi odstavek 66. člena ZD). Oporočiteljev podpis takšne oporoke pred dvema pričama in njegova izjava, da gre za njegovo oporoko predstavljata dve fazi sicer enotnega pravnega dejanja, ki se mora opraviti sočasno oziroma v ustreznem časovnem zaporedju (unitas actus). Ker gre v primeru podpisa tako kot v primeru izjave oporočitelja, da je to njegova oporoka, za akta soglasja oziroma ponovitve soglasja (k prebrani oporoki), ob izpolnitvi siceršnje zahteve enotnosti pravnega dejanja, zamenjava vrstnega reda med navedenima dejanjema za veljavnost sodne oporoke ne more biti odločilna.
Za presojo (ne)dobrovernosti po ZTLR je odločilen odgovor na vprašanje, na kakšni podlagi je tožničina pravna prednica nastopila posest na spornem zemljišču. Nedobroveren je le tisti posestnik stvari, ki ve, da mu ne pripada pravica do posesti ali pa bi moral to vedeti.
Sodišče druge stopnje je zmotno menilo, da tožničina pravna prednica zaradi vložitve tožbe zoper njo za ugotovitev neveljavnosti darilne pogodbe ves čas trajanja pravde ni bila dobroverna in je to postala šele po tem, ko je bil tožbeni zahtevek pravnomočno zavrnjen. Darovalec je obdarjenki istočasno s podpisom tudi izročil ključe stanovanjske hiše, ki stoji na spornih nepremičninah. Darilna pogodba je bila realizirana, zato je obdarjenka lahko verjela, da ima pravico do posesti spornih nepremičnin. Nenazadnje dokazuje tožničino prepričanje v veljavnost darilne pogodbe, da je v pravdi to uspela dokazati.