oporoka - razveljavitev oporoke - oporočna sposobnost - sposobnost za razsojanje
Ker je bilo ugotovljeno, da zapustnik ob podpisu oporok zaradi demence ni bil sposoben razumeti vsebine oporok v smislu pomena in posledic ter posledično ni mogel svobodno oblikovati svoje volje, je odločitev prvostopenjskega sodišča o razveljavitvi oporok potrjena s strani pritožbenega sodišča, materialnopravno pravilna.
Kadar oporočitelj ne zna ali ne more prebrati oporoke, ki mu jo je sestavil sodnik, se sodna oporoka sestavi tako, da jo sodnik prebere oporočitelju v navzočnosti dveh prič, nato pa jo oporočitelj v navzočnosti istih prič podpiše ali napravi na njej ročno znamenje, po tem, ko izjavi, da je to njegova oporoka (prvi odstavek 66. člena ZD). Oporočiteljev podpis takšne oporoke pred dvema pričama in njegova izjava, da gre za njegovo oporoko predstavljata dve fazi sicer enotnega pravnega dejanja, ki se mora opraviti sočasno oziroma v ustreznem časovnem zaporedju (unitas actus). Ker gre v primeru podpisa tako kot v primeru izjave oporočitelja, da je to njegova oporoka, za akta soglasja oziroma ponovitve soglasja (k prebrani oporoki), ob izpolnitvi siceršnje zahteve enotnosti pravnega dejanja, zamenjava vrstnega reda med navedenima dejanjema za veljavnost sodne oporoke ne more biti odločilna.
Glede na ugotovitve nižjih sodišč, da so bile z izročilno pogodbo zajete tudi sporne nepremičnine, je pravilen zaključek, da te nepremičnine niso del zapuščine, ker premoženje, ki je predmet izročitve in delitve, ne sodi v izročiteljevo zapuščino.
Glede na določbe prvega in drugega odstavka 79. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP) v tej fazi postopka ni mogoče izključiti mednarodne pristojnosti slovenskega sodišča. Ker iz predloženega spisa ne izhaja nobena navezna okoliščina, na podlagi katere bi Vrhovno sodišče določilo krajevno pristojno sodišče, je Vrhovno sodišče za krajevno pristojno določilo Okrajno sodišče na Jesenicah, saj je postopek pred tem sodiščem že v teku.
STVARNO PRAVO - DEDNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VS0017931
ZPP člen 380, 380/1. UZITUL člen 16, 16/1, 16/2. ZTLR člen 28, 28/2, 72, 72/1, 72/2, 72/3. URS člen 68. Pogodba med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o ureditvi premoženjskopravnih razmerij člen 4. ZD člen 6, 11. ZUVza člen 4. ZZK-1 člen 40, 40/1, 40/1-3.
Za presojo (ne)dobrovernosti po ZTLR je odločilen odgovor na vprašanje, na kakšni podlagi je tožničina pravna prednica nastopila posest na spornem zemljišču. Nedobroveren je le tisti posestnik stvari, ki ve, da mu ne pripada pravica do posesti ali pa bi moral to vedeti.
Sodišče druge stopnje je zmotno menilo, da tožničina pravna prednica zaradi vložitve tožbe zoper njo za ugotovitev neveljavnosti darilne pogodbe ves čas trajanja pravde ni bila dobroverna in je to postala šele po tem, ko je bil tožbeni zahtevek pravnomočno zavrnjen. Darovalec je obdarjenki istočasno s podpisom tudi izročil ključe stanovanjske hiše, ki stoji na spornih nepremičninah. Darilna pogodba je bila realizirana, zato je obdarjenka lahko verjela, da ima pravico do posesti spornih nepremičnin. Nenazadnje dokazuje tožničino prepričanje v veljavnost darilne pogodbe, da je v pravdi to uspela dokazati.
ZD člen 32. ZOR člen 361, 362, 364, 365, 371. OZ člen 1060.
obseg zapuščine - izločitev iz zapuščine - posojilo - zastaranje
Potomčeva denarna terjatev je lahko zgolj posredna posledica pravice iz 32. člena ZD (kot modaliteta delitve zapustnikovega premoženja med njim in ostalimi dediči), ne pa izvirna oblika te pravice - ta nastane le kot alikvotni delež na zapustnikovem premoženju. Samo izjemoma, ko ugotovitev solastninskega deleža ni smiselna, ali če so razmere takšne, da bi bila določitev ustreznega dela v naravi gospodarsko nesmotrna, lahko potomec zahteva vrednost deleža, ki bi ga lahko izločil, v denarju (s tem vsebinsko povzroči civilno delitev). Tožnica konkretnih dejstev takega abstraktnega (izjemnega) dejanskega stanu ne zatrjuje. Zahtevek za plačilo vlaganj je zato obligacijski (obogatitveni) in podvržen splošnim pravilom o zastaranju.
Dospelost je lahko odvisna tudi od aktivnosti upnika - npr. kadar je vezana na njegovo izstavitev računa, opomin ali poziv in podobno. Če je upnik v takem primeru pasiven, ne izkoristi možnosti terjati izpolnitve obveznosti. V takem primeru zato začne zastaranje teči (kljub nedospelosti terjatve zaradi upnikove neaktivnosti) po preteku primernega roka, v katerem bi moral upnik opraviti dejanje oziroma se zastaranje v takem primeru navezuje na čas, ko bi upnik lahko izvršil potrebna dejanja.
DAVKI - DENACIONALIZACIJA - DEDNO PRAVO - UPRAVNI SPOR
VS1015176
Konvencija med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo o
izogibanju dvojnega obdavčenja v zvezi z davki na dohodek in premoženje člen 2, 23. ZDDD člen 3, 6, 6/1, 14. ZDavP-2 člen 12, 12/2.
davki - davek na dediščino in darila - dovoljena revizija - dedovanje denacionaliziranega premoženja - oprostitev plačila davka - predmet obdavčevanja - prejem premoženja - pravni naslednik zapustnika - dvojno obdavčevanje - uporaba Konvencije o odpravi dvojnega obdavčenja - vezanost davčnega organa na pravnomočni sklep o dedovanju
Davčni organ je pri odmeri davka na dediščino vezan na ugotovitev pristojnega sodišča v pravnomočnem sklepu o dedovanju.
V zvezi z odmero davka na dediščine od podedovanega denacionaliziranega premoženja je treba upoštevati davčno obveznost pri posameznem prehodu premoženja.
Konvencija o izogibanju dvojnega obdavčenja v zvezi z davki na dohodek in premoženje, ki sta jo sklenili Avstrija in Slovenija, se za davek na dediščine ne uporablja.
ZD člen 67, 68. ZZZDR člen 12. ZPP člen 380, 380/1.
pisna oporoka pred pričami - sposobnost biti oporočna priča - relativna nesposobnost biti priča pri pisni oporoki pred pričami - razlaga zakona - izvenzakonski partner - pravica do pravne varnosti - pravica do dedovanja
Glede obličnostnih zahtev je oporoka strogo formalen akt. V 68. členu ZD so izrecno določene osebe, ki lahko nastopajo kot priče pri pisni oporoki pred pričami. Vsakršno drugačno razumevanje zakonske določbe, ki je jasna, bi bilo v nasprotju s pravno predvidljivostjo ter z Ustavo zagotovljenimi pravicami do pravne varnosti (2. člen URS) ter pravice do dedovanja (33. člen Urs). Ratio predpisa, ki je eliminirati interes prič vplivati na voljo oporočitelja, bi sicer zahteval tudi vključitev zunajzakonskih partnerjev, vendar bi moral to ZD določiti.
Očitek o storitvi procesne kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot tudi v tem okviru implicite uveljavljan očitek nadaljnje procesne kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, sta prvič uveljavljana v reviziji in gre zato za nedopustno „preskakovanje pravnih sredstev“. Na ti kršitvi pritožbeno sodišče namreč ne pazi po uradni dolžnosti, kar pomeni, da se glede teh v reviziji prvič uveljavljanih procesnih očitkov, ki zadevajo način ravnanja sodišča prve stopnje sodišče druge stopnje niti ni smelo niti moglo opredeljevati.
Protispisnost lahko predstavlja le tehnično napako in sicer napačen postopek prenosa samega avtentičnega zapisa listine ali zapisnika o izvedbi dokazov v razlogih (povzetka oz. prepisa vsebine zapisa), pri katerem se sodišče dokazno in pravno (vrednostno) še ne opredeljuje. Takšne zmote v operaciji prenosa pa sodišči nista zagrešili.
Naročilo, ki je zaupne narave, sicer res preneha s smrtjo prevzemnika naročila (prvi odstavek 784. člena OZ), vendar pa s tem ne preneha že nastala pričakovana pravica do plačila na podlagi že pred tem izvršenega naročila. V konkretnem primeru je torej terjatev, ki je pod sicer odložnim pogojem, nastala s trenutkom izvršitve naročila (zaključkom zastopanja s strani odvetnika, ki sovpada s trenutkom zaključka denacionalizacijskega postopka), zapadla pa sicer že po odvetnikovi smrti (v trenutku pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe), podedljiva (2. člen ZD) in sta zato tožeči stranki aktivno stvarnopravno legitimirani stranki. Enak materialnopravni rezultat izhaja tudi iz splošne določbe o prenehanju obveznosti. V skladu z določbo 334. člena OZ obveznost plačila preneha s smrtjo dolžnika ali upnika samo, če je nastala glede na osebne lastnosti katere izmed pogodbenih strank ali glede na osebne sposobnosti dolžnika. Terjatev plačila za opravljeno storitev v konkretnem primeru ni nastala glede na osebne lastnosti prvotnega (umrlega) upnika, temveč glede na njegovo do tedaj že opravljeno delo.
Revidentka ima sicer načelno prav, ko opozarja na možnost obstoja objektivnega elementa oderuškosti – torej nesorazmerja med opravljeno storitvijo ter višino plačila, kljub opisani ureditvi tarife, vendar pa iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč izhaja, da je odvetnik približno dve leti in pol zastopal toženko v zahtevnem denacionalizacijskem postopku in da je zaradi svoje strokovnosti uspel. Dogovor je bil sicer takšen, da v primeru neuspeha ne bi prejel nikakršnega plačila (navkljub temu, da je mandatna pogodba celo pogodba prizadevanja in ne rezultata). Nepremičnine so bile na revidentkino zahtevo vrnjene denacionalizacijski upravičenki, katere dedinja je, in zato nesorazmerja dajatev ni. Ob takšnih ugotovitvah revizijski očitek, da je bil dogovor o zastopanju podpisan šele leta 2006, postopek pa je sicer potekal skupaj 16 let, ne more biti pravno upošteven.
Glede subjektivnega elementa oderuškosti pogodbe sta sodišči poudarili, da sta bili pogodbeni stranki v zaupnem razmerju in da sta se poznali že od prej, ko jo je odvetnik prav tako zastopal, da ga je v tej zadevi ponovno zaprosila za zastopanje, da ji je bila že prej vrnjena nepremičnina, da je bila torej s poteki postopkov, povezanih z vračanjem nacionaliziranega oziroma podržavljenega premoženja, že seznanjena. Toženka sicer tudi ni zatrjevala ali izpovedovala o kakšni konkretni pravno upoštevni prisili, zlorabi oziroma stiski. Na podlagi takšnih ugotovitev pa je izpodbijani pravni zaključek, da dejstvo, da je toženka iz Južnoafriške Republike in da ne pozna slovenskega jezika in slovenske pravne ureditve, ne izkazuje njene odvisnosti, lahkomiselnosti ali stiske, pravilen.
Revizijsko sklicevanje na 82. člen OZ o razlagalnih metodah pogodbenih določil pomeni nedopustno „preskakovanje pravnih sredstev“. Revidentka namreč v pritožbi teh očitkov, ki so tako dejanske (trditve o drugačnem dogovoru od izrecno zapisanega), kot tudi materialno pravne narave (opustitev predpisanih dopolnilnih razlagalnih metod pogodbenih določil), ni uveljavljala.
V sporu o obsegu zapuščine so vsi dediči nujni sosporniki. Od trenutka smrti pokojnice namreč obstaja skupnost zakonitih dedičev (do delitve), zato morajo biti toženi vsi zakoniti dediči (primerjaj 132. in 145. člen Zakona o dedovanju).
Sodišče mora pri odločanju o utemeljenosti zahtevka iz izbrisne tožbe o vprašanju ničnosti pravnega posla po 119. členu Obligacijskega zakonika odločiti kot o predhodnem vprašanju.
DAVKI - DENACIONALIZACIJA - DEDNO PRAVO - UPRAVNI SPOR
VS1015110
ZDen člen 78, 78/1, 78/2. ZDDD člen 8, 9, 9/1, 9/2.
davki - davek na dediščine in darila - dovoljena revizija - dedovanje denacionaliziranega premoženja - prvi dedni red - oprostitev plačila davka - krog dedičev - trenutek prehoda premoženja
Ker je dedinja denacionalizacijskih upravičencev umrla pred pravnomočnostjo denacionalizacijskih odločb, denacionalizirano premoženje kot zapuščina na njo ni nikoli prešlo, ampak je v letu 2005 prešlo neposredno od denacionalizacijskih upravičencev na revidenta kot zakonitega dediča dedinje denacionalizacijskih upravičencev, zato ne gre za prvi dedni red in je treba davek na dediščine in darila plačati.
Sklepanje o tem, kateri dokazi naj se izvedejo in kateri ne, je sicer res pridržano sodišču, vendar pa ne gre za njegovo prosto presojo. Ta presoja je namreč omejena z ustavnim načelom, ki vsakomur omogoča enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem, ki odloča o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih (22. člen Ustave RS). Odraz tega ustavnega načela na procesnem področju je načelo kontradiktornosti (5. člen ZPP), kršitev tega načela pa pomeni absolutno bistveno postopkovno kršitev (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).
Dokazni predlog tožnika se je nanašal na glavni dokaz. Predlog za izvedbo glavnega dokaza (ki ni neprimeren za ugotovitev določenega dejstva, nepopoln in nesubstanciran) sodišče lahko zavrne, če je ta dokaz že uspel ali če izvedba dokaza ne bi mogla vplivati na odločitev. V obravnavanem primeru glavni dokaz še ni uspel, zato sodišče prve stopnje nadaljnjih po tožniku predlaganih dokazov (trditveno in dokazno breme za oporočiteljevo nerazsodnost je bilo na njem) ne bi smelo zavrniti, še posebej pa ne na podlagi vnaprejšnje ocene, da bi bili zavrnjeni dokazi neuspešni. Iz njegovih razlogov pa izhaja prav to: ker je bila izpoved oporočiteljeve lečeče zdravnice prepričljiva, ni bilo nobene potrebe več, da bi sodišče podaljševalo postopek tako, da bi postavilo izvedenca, ki bi zbiral in ocenjeval podatke o zdravstvenem stanju oporočitelja v juniju 2000.
dovoljenost revizije - preveritev statusa zaščitene kmetije - pomembno pravno vprašanje - preveritev statusa zaščitene kmetije po uvedbi dedovanja – že rešeno vprašanje - načelno pravno mnenje - vpliv sklepa o določitvi prevzemnika zaščitene kmetije na upravni postopek - vprašanje ni pomembno po vsebini te zadeve
Načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča, ki je bilo sprejeto na občni seji VSS, dne 27. 6. 1988, na podlagi tedaj veljavnih določb ZDKZ, velja tudi za postopke začete po 4. členu ZDKG. Tudi po določbah ZDKG mora biti zato kmetija zaščitena ves čas zapuščinskega postopka, da se zapuščinski postopek vodi in zaključi po določbah ZDKG. Zato se tudi po uvedbi dedovanja lahko opravi preveritev (na predlog upravičenega predlagatelja ali po uradni dolžnosti), ali zaščitena kmetija še izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo. Navedeno izhaja tudi iz 25. člena ZDKG, ki določa prednostno preveritev po uradni dolžnosti, za tiste kmetije, ki so predmet zapuščinskega postopka. Ker o vprašanju, ki ga ravident navaja Vrhovno sodišče že odločilo, to vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.
V tej zadevi je bil sklep zapuščinskega sodišča, na katerega se revident sklicuje in ga reviziji prilaga, izdan 29. 10. 2010. Izpodbijano odločbo pa je upravni organ izdal 21. 10. 2010. Ker se v upravnem sporu zakonitost upravnih odločb presoja po dejanskem in pravnem stanju na dan njihove izdaje, kasnejši sklep zapuščinskega sodišča, na zakonitost v tem sporu izpodbijane odločbe ne vpliva. Vprašanje, ki ga revident gradi na procesnem dejanskem stanju, ki v tej zadevi ni izpolnjeno, zato ni pravno vprašanje, ki bi bilo pomembno po vsebini te zadeve.
delitev stvari - sklepčnost tožbe - litispendenca - zapuščinski postopek - prekinitev zapuščinskega postopka - obseg zapuščine - napotitev na pravdo
Dokler ni končan zapuščinski postopek, v pravdi ni mogoče uveljavljati delitve stvari, saj do konca zapuščinskega postopka še ni znano, kdo so dediči in ali bodo sploh pristopili k dedovanju ter kdo so druge osebe, ki imajo kake zahtevke iz zapuščine. Poleg tega mora zapuščinsko sodišče ugotoviti obseg zapuščine (primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 1071/2007 in II Ips 239/1996). Zapuščinsko sodišče je tisto, ki bo po koncu napotitvene pravde ali v primeru, da tožba po napotitvenem sklepu ne bo vložena, odločalo o obsegu zapuščine, velikosti dednih deležev in dednih pravicah. Zato je tožničina tožba preuranjena in kot taka glede na tretji odstavek 318. člena ZPP nesklepčna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO
VS0017575
ZMZPP člen 79, 79/1, 79/3. ZD člen 177, 177/1, 177/2, 177/4.
določitev krajevne pristojnosti po Vrhovnem sodišču - zapuščinski postopek - krajevna pristojnost - mednarodna pristojnost - pristojnost slovenskega sodišča - kraj zapuščine
Ker v tej fazi postopka glede na določbi prvega in drugega odstavka 79. člena ZMZPP ni mogoče izključiti mednarodne pristojnosti slovenskega sodišča, je Vrhovno sodišče odločilo, da je za zapuščinsko obravnavo krajevno pristojno Okrajno sodišče v Murski Soboti.
določitev krajevne pristojnosti za zapuščinsko obravnavo
Vrhovno sodišče po določbi četrtega odstavka 177. člena ZD določi, katero po zakonu stvarno pristojno redno sodišče je krajevno pristojno za zapuščinsko obravnavo, če v Republiki Sloveniji ni nobene zapuščine.
ZD člen 163. ZPP člen 154, 165, 187, 190, 367, 367/2, 377, 378.
vrnitev darila - dovoljenost revizije - vrednost spornega predmeta - sprememba tožbe - subjektivna sprememba tožbe - odtujitev stvari med pravdo
Tožeča stranka lahko vse do konca glavne obravnave spremeni svojo tožbo tudi tako, da toži namesto prvotne tožene stranke koga drugega. Za subjektivno spremembo tožbe je potrebna privolitev tistega, ki naj stopi v pravdo namesto toženke. Če pa se je tožena stranka že spustila v obravnavanje glavne stvari, je potrebna tudi njena privolitev (187. člen ZPP). Tožbeni zahtevek zoper nove pridobitelje nepremičnine, ki je bila predmet darila, pomeni subjektivno spremembo tožbe. Ker privolitve z njihove strani niti s strani toženke ni bilo, sta nižji sodišči pravilno odločili, da spremembe tožbe nista dovolili.
Po načelu ipso iure dedovanja izjava o sprejemu dediščine ni predpostavka pridobitve dedne pravice in prehoda zapuščine na dediče.
Veljavnost (in iztožljivost) darilne obljube je vezana na strogo obličnost. Če je predmet takšne pogodbe nepremičnina, se je za njeno pravno učinkovitost zahtevala ne le pisna oblika (primerjaj prvotno besedilo paragrafa 943 ODZ), temveč (po spremembi tega pravila od 25. julija 1871) sklenitev pogodbe v obliki notarskega akta (v poznejšem vmesnem obdobju, ko so notarske posle prevzela sodišča, pa je morala biti obljuba darila dana na sodni zapisnik). Stališče revizije, da pravilnost obličnosti izjave („odpoved premoženju - dediščini“) ne more biti presojana po dednopravnih pravilih, je pravilno: izjava ni bila podana v okviru zapuščinskega postopka, v katerem bi B. B. nastopala kot dedinja. Toda pogodba bi morala biti glede nepremičnin pisna - teorija realizacije ne pride v poštev, ker nepremičnega premoženja B. tožnici ni mogla izročiti, saj je bilo še „državno“. Izročitev nepremičnin v posest v času, ko B. še ni bila njihova lastnica, ne zadošča: za realizacijo ustne pogodbe o prenosu lastninske pravice je potrebna izročitev, ki ima za posledico prenos vseh upravičenj dotedanjega lastnika na pridobitelja.