pogodba o dosmrtnem preživljanju - dvakratno razpolaganje s premoženjem (sklenitev dveh pogodb o dosmrtnem preživljanju) - varstvo lastninske pravice - močnejši pravni naslov
V obravnavani zadevi je res pomembno dejstvo, da je sedanja prvotoženka dvakrat sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju in se zavezala, po svoji smrti prepustiti v last isto nepremičnino, prvič s pogodbo z dne 16.11.1977 pravnemu predniku tožnikov M. J. starejšemu, drugič pa s pogodbo z dne 12.7.1988 obema tožencema. V taki situaciji je potrebno uporabiti pravilo o močnejši pravici iz 41. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ul. SFRJ št. 6/80, 36/90). Odločilne dejanske ugotovitve nižjih sodišč, na katere je vezano tudi revizijsko sodišče, so: da sta drugotoženec in tretjetoženka sicer kasneje od pravnega prednika tožnikov, vendar v dobri veri sklenila s prvo toženko pogodbo o dosmrtnem preživljanju; da sta dosegla vpis zaznambe v zemljiški knjigi o sklenitvi te pogodbe in vpis prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin v svojo korist; da sta pogodbo ves čas izvrševala, tožniki kot dediči M. J. starejšega pa vse od njegove smrti v letu 1981 niso uredili odnosov s prvotoženko in niso izvajali prve pogodbe o dosmrtnem preživljanju; da sta toženca dejansko posest in uporabo nepremičnin tudi ves čas izvajala, skupaj stanovala s prvo toženko in zanjo skrbela. Ob takih dejanskih ugotovitvah je materialnopravno pravilen zaključek sodišča druge stopnje o tem, da se tožniki ne morejo sklicevati na močnejšo pravico, zato je materialnopravno pravilna tudi zavrnitev njihove pritožbe.
ZD člen 72, 132, 133, 141, 162, 192, 208. ZTLR člen 73.
oblike oporoke - ustna oporoka - izredne razmere - neveljavnost ustne oporoke - zapuščinski postopek - predmet postopka - zastaranje pravice zahtevati zapuščino - odpoved dediščini - izjava o odpovedi
Pri presoji, da ustna oporoka z dne 6.1.1982 ni veljavna, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo in pojasnili, da sta zahtevku tožeče stranke ugodili zato, ker sta ugotovili, da niso izpolnjeni pogoji po določilu 72. člena ZD. Iz izpovedi oporočnih prič S. B. in R. P. namreč nista mogli ugotoviti njune prisotnosti v trenutku, ko naj bi pokojna izjavila svojo posledno voljo. Zlasti pa sta ugotovili, da ni bil izpolnjen pogoj o obstoju izrednih razmer, saj je imela M. S. - če bi želela - od dni pred Božičem, do svoje smrti 2.1.1982, dovolj časa in moči, da bi lahko naredila oporoko.
Prav zato, ker zapuščinski postopek še ni končan, pa v pravdi še ni mogoče odločati o pravici tožnikov do posesti spornih nepremičnin, ki spadajo v zapuščinsko maso. V tem delu sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo in revizijsko sodišče je tisti del sodbe, s katerim je ugodeno zahtevku za izročitev nepremičnin iz zapuščine po pokojni M. S v posest in uživanje tožnikom, razveljavilo (del odločitve pod A/2. izreka prve sodbe), tisti del, ki se nanaša na plačilo 1,00 tolarja z obrestmi pa zavrnilo (del odločitve pod A/2. izreka prve sodbe).
dedovanje na podlagi oporoke - pogoji za veljavnost oporoke - oporočna sposobnost
Na podlagi izvedenih dokazov (izvedeniškega mnenja nevropsihiatra in izpovedb zaslišanih prič ter pravdnih strank) je sodišče ugotovilo, da pok. M. R. ob zapisu oporoke dne 1.12.1984, zaradi senilne demence, ni bila sposobna za razsojanje. Zato je odločitev sodišča, da oporoka ni veljavna, v skladu z določbo 2. odstavka 59. člena ZD in tedaj materialnopravno pravilna.
pogodba o dosmrtnem preživljanju - dogovor o skupnosti življenja proti obljubi dediščine - razveza pogodbe
Pogodba, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 17.3.1992, ni izročilna pogodba dednega prava. Zadevajo jo sicer splošna načela civilnega prava, vendar je še najbližja pogodbi o dosmrtnem preživljanju (šesti odstavek 117. člena zakona o dedovanju - Ur. list SRS, št. 15/76). Ob prevzemu premoženja (kmetije) je bila namreč dogovorjena skupnost življenja pogodbenih strank.
Kljub pogodbeno predvideni možnosti ločenih gospodinjstev pod isto streho namreč neznosne razmere, ki jih poraja skupno življenje, opravičujejo razvezo pogodbe na zahtevo ene ali druge stranke.
Toženec ni povzročil okoliščin, zaradi katerih tožnik noče več sprejemati hrane od njega. Tudi sicer tožnikovo ravnanje kaže na pomanjkanje nujno potrebnega sodelovanja z njegove strani pri izpolnjevanju in s tem ohranjanju trajnega pogodbenega razmerja. Zato neutemeljeno odklanjanje pomoči, čeprav je njen dajalec pripravljen svoje obveznosti izpolniti, ne more biti razlog iz 3. odst. 120.
člena ZD za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju.
pogodba o dosmrtnem preživljanju - razveza pogodbe
Materialnopravno sporno tudi v revizijskem postopku je predvsem vprašanje, ali so v tem primeru izpolnjene predpostavke za razvezo spornih pogodb po tretjem odstavku 120. člena ZD. Po tem določilu lahko vsaka stranka zahteva, da se pogodba razveže, če druga stranka ne izpolnjuje svojih obveznosti. Pri odločanju na tej pravni podlagi je pravna praksa dajala poudarek dejstvu, da gre za trajna razmerja strank, v katerih se oblikujejo zapletena premoženjska in osebna razmerja ter da je razveza takih pogodb zaradi neizpolnjevanja obveznosti utemeljena predvsem takrat, kadar gre za pomemben obseg neizpolnjevanja obveznosti in če je za neizpolnjevanje podana odgovornost prevzemnikov premoženja. Ker izhaja iz dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopkih pred nižjima sodiščema, da je toženec izpolnjeval s pogodbo prevzete obveznosti v takem obsegu, kot sta to tožnika želela, da jih je izpolnjeval vse do nastanka spora (ki ga je povzročil prvi tožnik) in na drugi strani, da tožnika nista dokazala, da bi se toženec zavezal plačevati njima mesečno rento po 1.000 DEM in kar naj bi predstavljalo bistven razlog za spor oz. za očitek neizpolnjevanja pogodbe po tožbenem temelju, sta sodišči druge in prve stopnje tudi po presoji revizijskega sodišča utemeljeno zavrnili tožbeni zahtevek tožnikov kot neutemeljen.
ZD člen 27, 34, 40, 41.ZOR člen 387, 387/1, 387/2.
nujni dediči - pravica do nujnega deleža kot dedna pravica - zmanjšanje oporočnih razpolaganj in vrnitev daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža - upravičenec zahteve za zmanjšanje in vrnitev darila - zastaranje zahtevka za vračilo darila - pretrganje zastaranja - pripoznava dolga - vsebina pripoznave
Pravna teorija (večinska) in sodna praksa sta enotni v naziranju, da je rok iz 41. člena ZD, s katerim se lahko zahteva vrnitev daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža, zastaralen (kot je to pravno pravilno opredelilo tudi sodišče druge stopnje). Pravico do nujnega deleža je po 27. členu ZD dedna pravica. To pomeni, da je nujni dedič zapustnikov univerzalni naslednik in da mu zato pripada določen del vsake stvari in vsake pravice iz zapuščine. Taka normativna ureditev na eni strani in spredaj navedene dejanske ugotovitve na drugi strani, pomenijo v tem primeru, da spora o obsegu nujnega deleža sploh ni moglo biti ter da je bila lahko sporna le denarna vrednost nujnih deležev tožnic (ker so se stranke po ugotovitvah nižjih sodišč pogajale le o denarni vrednosti nujnih deležev). V sklopu teh izvajanj je le še dodati, da se zastaranje terjatve pretrga s pripoznavo dolga, da je pripoznava lahko tudi posredna (prvi in drugi odstavek 387. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) in da se po sodni praksi pretrga zastaranje terjatve, ko dolžnik pripozna dolg ter da za pretrganje zadošča priznanje dolga že po temelju (brez določitve višine zneska).
DEDNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO
VS03521
ZD člen 136, 136/2. ZIP člen 19, 20.ZZZDR člen 124, 124/1.ZOR člen 213, 218, 314, 361, 371, 379.
prehod zapuščine na dediče - izjava o odplačnem odstopu dednega deleža - izvršljivost poravnave - primernost izvršilnega naslova (poravnave) za izvršbo - izpolnitev obveznosti - čas izpolnitve, če rok ni določen - zastaranje - kdaj začne zastaranje teči - splošni zastaralni rok - razmerja med starši in otroci - dolžnost polnoletnih otrok preživljati starše - predpostavke - izpolnitev naravne in moralne obveznosti do staršev
Tožeča stranka je na zapuščinski obravnavi dne 15.11.1978 podala dedno izjavo, da se odpoveduje dediščini po materi v korist sodediča (tožene stranke), kar pomeni, da je podala izjavo, da svoj dedni delež odstopa toženi stranki kot sodediču (2. odstavek 136. člena zakona o dedovanju - ZD). Ta odstop dednega deleža naj bi bil odplačen, vendar pa se pravdni stranki glede roka, v katerem naj bi toženec svojo obveznost izpolnil, nista nikoli ničesar dogovorili. Zato dne 15.11.1978 sklenjenega dogovora ni mogoče opredeliti kot dedni dogovor, ki bi imel vse potrebne elemente za izvršitev in bi v smislu določb zakona o izvršilnem postopku - ZIP (19. in 20. člen) predstavljal primeren izvršilni naslov. Ob pomanjkanju vseh za izvršitev potrebnih elementov pa terjatve, ki jo je tožeča stranka pridobila na podlagi dogovora z dne 15.11.1978, ni mogoče opredeliti kot terjatev, ki je bila ugotovljena s poravnavo pred sodiščem. Zato za to terjatev ni mogoče uporabiti določbe 379. člena ZOR o desetletnem zastaralnem roku.
Ob upoštevanju ugotovljenih pravnoodločilnih dejstev, predvsem pa dejstva, da rok za izpolnitev obveznosti ni bil določen, sta sodišči druge in prve stopnje materialnopravno pravilno uporabili določbo 314. člena ZOR in ob upoštevanju dejstva, da je imela tožeča stranka pravico terjati izpolnitev že naslednji dan po podani izjavi o odplačnem odstopu dednega deleža toženi stranki (tedaj že dne 16.11.1978), ob pravilni uporabi 361. in 371. člena ZOR tožbeni zahtevek tožeče stranke zaradi poteka petletnega zastaralnega roka kot neutemeljen zavrnili.
Ker sta imela starša pravdnih strank po ugotovitvah nižjih sodišč dovolj sredstev za življenje, ju pravdni stranki nista bili dolžni preživljati (1. odstavek 124. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). Pomoči, ki jo je toženec skupaj z ženo nudil staršema pravdnih strank, zato ni mogoče opredeliti kot izdatek, ki je toženi stranki (vsaj delno) nastal zaradi izpolnjevanja zakonskih obveznosti toženke (218. člen ZOR). Pomoč toženca in njegove žene staršema pravdnih strank, ki sta imela dovolj lastnih sredstev za preživljanje, je zato mogoče opredeliti le kot izpolnitev naravne in moralne obveznosti do staršev pravdnih strank. Pri izpolnitvi tovrstnih obveznosti pa ni mogoče zahtevati povrnitve tistega, kar je bilo dano ali storjeno (213. člen ZOR).
preužitkarska pogodba - razveza zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti - napake volje - bistvena zmota - opravičljiva zmota - razveljavitev pogodbe - skrbnost, ki se zahteva v pravnem prometu
Preživljanec, ki brez utemeljenega razloga odklanja prispevek k preživljanju ali izpolnitev kake druge pogodbene obveznosti, samo iz tega razloga ne more uspešno zahtevati razveze pogodbe.
Zatrjevano dejstvo, da tožnica ni prebrala druge pogodbe zato, ker ni imela s seboj očal, temveč jo je "na slepo" podpisala, tožničine zmote ne opravičuje. Tako ravnanje ne predstavlja skrbnosti, ki se zahteva v prometu, zato ne gre za opravičljivo zmoto v smislu tretjega odstavka 61. člena Zakona o obligacijskih razmerjih.
Ali so razmere izredne v tem smislu, da pride v poštev ustna oporoka, je treba ugotavljati v vsakem primeru posebej. Razmere so lahko izredne zaradi objektivnih, zunanjih okoliščin, pa tudi iz čisto subjektivnih vzrokov, ki se tičejo oporočitelja samega. Bistveno je, da oporočitelj nima možnosti napraviti pismene oporoke v katerikoli obliki.
DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VS03467
ZD člen 106, 111.ZOR člen 210, 210/3.
izročitev in razdelitev premoženja za življenja (izročilna pogodba) - pridržanje pravic ob izročitvi - preužitkarska pogodba - neupravičena pridobitev
210. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) ureja razmerja, ki nastanejo brez pravne podlage ali če je pravna podlaga pozneje odpadla. Če korist nastane na veljavni pravni podlagi, ne gre za neupravičeno obogatitev po navedenem določilu ZOR.
Preužitkarske pogodbe sodna praksa zaradi pomanjkanja oblike in zaradi njihove vsebine ponavadi obravnava kot preužitkarske pogodbe obligacijskega prava. Toda to velja le za pogodbe med strankami, ki ne morejo biti stranke prave izročilne pogodbe. Preužitkarske pogodbe, ki jo sklenejo zapustnik in potomci, pa ni mogoče presojati le po obligacijskem pravu, temveč je zanjo treba analogno uporabiti tudi določbe o pravi izročilni pogodbi iz 106. člena Zakona o dedovanju (Ur.l. SRS, št. 15/76 in 23/78, v nadaljevanju ZD).
Dejstvo, da pogodba, sklenjena med očetom pravdnih strank in toženko, zaradi pomanjkanja obličnosti ni prava izročilna pogodba, zato ne sme poslabšati tožnikovega položaja.
zakoniti dediči - zakonec - izguba dedne pravice - prenehanje življenjske skupnosti z zapustnikom
Toženka ni izgubila dedne pravice, ker niso podani razlogi iz 3. točke drugega odstavka 22. člena ZD, ki zahtevajo trajno prenehanje življenjske skupnosti in krivdo toženke. Ob toženkinem odhajanju in vračanju je vprašljivo že trajno prenehanje življenjske skupnosti, vsekakor pa ni mogoče zaključiti, da je toženka po svoji krivdi zapustila moža, ker se je odselila. Tudi zadnjič je toženka odšla v Globodol iz objektivnih razlogov, zaradi porušene harmonije med zakoncema in ne zaradi tega, da bi zlonamerno zapustila moža.
izvenzakonska skupnost - dalj časa trajajoča življenjska skupnost - obstoj ekonomske skupnosti - dedovanje
Življenjska skupnost v zunajzakonski zvezi (da bi bila izenačena s skupnostjo v zakonski zvezi) mora poleg zadovoljevanja čustvenih, moralnih in gospodarskih potreb izpolnjevati tudi nekatere za okolico dobro vidne pogoje, med katere spada skupno bivanje in skupno gospodinjstvo, torej ekonomska skupnost - vse to pa mora trajati relativno daljši čas.
Le dalj časa trajajoča življenjska skupnost poleg drugega opredeljuje obstoj zakonski zvezi podobne skupnosti in pogojuje dedno pravico.
DEDNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VS03406
ZOR člen 451.ZD člen 142. ZPP (1977) člen 385, 385/3.
pristop k dolgu - odgovornost dediča za zapustnikove dolgove - revizija - dovoljenost revizije - revizijski razlogi - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Tožena se je z izjavo z dne 20.2.1988 zavezala napram tožnikom, da je pripravljena prevzeti vse obveznosti svojega bivšega in tedaj že pokojnega moža, ki je bil zastopnik tožnikov pri prvi prodaji nepremičnine. Ker je v tej izjavi tudi zapisala, da "se bodo sicer podpisniki te pogodbe uveljavili na zapuščinski obravnavi", je prevzeto obveznost pravno opredeliti kot pristop k dolgu v smislu 451. čl. ZOR.
V postopku pred nižjima sodiščema ni bilo ugotovljeno, da so bili zapustnikovi dolgovi plačani v imenu mld. toženk in na račun podedovanega premoženja. Z revizijskimi trditvami, kaj je bilo mišljeno ob toženkini izjavi, da je sama plačala dolgove, revizija vsebinsko skuša uveljaviti nedovoljen revizijski razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj gre za dokazno oceno izpovedi matere mld. toženk.
ZTLR člen 14, 14/2.ZZZDR člen 51, 59.ZD člen 212, 212-1.
dedovanje - napotitev na pravdo - premoženje, ki se izloči iz zapuščine - izločitvena tožba zapustnikovega zakonca - premoženjska razmerja med zakonci - skupno premoženje - solastninska pravica - razpolaganja s solastniškim delom na nerazdeljeni stvari - pasivna legitimacija - nujno sosporništvo
Po 2. odstavku 14. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) lahko solastnik razpolaga s svojim idealnim deležem brez soglasja drugih solastnikov, kar velja tako za posle med živimi, kot tudi za razpolaganja za primer smrti. Prosto razpolaganje s solastninskim deležem na posamezni solastni stvari zajema lahko tudi obremenitev svojega ali obogatitev drugega solastninskega deleža, glede katerega pa tisti, ki je vlagal ali ki je prikrajšan, ne zahteva povečanja solastninskega deleža.
Tudi če tožnica trdi, da je vlagala v nepremičnino kot celoto, to še ne pomeni, da mora tožiti vse solastnike. Tudi če bi bilo ugotovljeno, da so bila vlaganja izvršena po dogovoru z obema solastnikoma, bi tožnica smela zahtevati izločitev le od enega solastnika, torej manj. Seveda pa to pomeni, da se zahtevek nanaša le na tisti obseg vlaganj, ki je sorazmeren višini solastninskega deleža tistega solastnika, od katerega zahteva svoj delež.
izročitev in razdelitev premoženja za življenja - pogodba o dosmrtnem preživljanju - razveza pogodbe - spremenjene razmere
Pravno vprašanje, ali predstavlja sporna pogodba res pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ker je tožnica svojo obveznost do prvega toženca izpolnila že ob sklenitvi pogodbe (4.6.1992) glede na naravo tega spora ni pravno odločilno, ker se po sodni praksi preužitkarske (izročilne) pogodbe lahko razvezujejo iz enakih razlogov kot pogodbe o dosmrtnem preživljanju (torej po določilu 120. člena ZD). Vendar pa dejansko stanje kot je bilo ugotovljeno na drugi in prvi stopnji tudi po presoji revizijskega sodišča ni utemeljevalo razveze sporne pogodbe, kot sta to pravilno zaključili že sodišči nižjih stopenj. Namreč spredaj navedene predpostavke za razvezo pogodbe niso bile podane, ker tožnica kot je bilo ugotovljeno ni dokazala, da bi postalo skupno življenje pravdnih strank neznosno iz razlogov na strani prvega toženca in njegove partnerke, in prav tako ne, da bi prvi toženec ne izpolnjeval s pogodbo prevzetih obveznosti. Torej v obravnavanem primeru ugotovljene okolnosti niso utemeljevale zaključka, da je skupno življenje pravdnih strank omajano do take mere, da je postalo njuno skupno življenje neznosno ali da bi prvi toženec kršil sklenjeno pogodbo (z neizpolnjevanjem svojih obveznosti).
ZDKG člen 26. Zakon o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (kmetij) (1973) člen 3, 3/1.
zaščitene kmetije - pogoji za določitev statusa zaščitene kmetije
Ker je dedovanje zaščitene kmetije bilo uvedeno pred uveljavitvijo ZDKG, o njem pa ni bilo pravnomočno odločeno do uveljavitve tega zakona, se glede na določbo 26. člena ZDKG status kmetije presoja po določbah ZDKZKG.
Po določilu 117. člena zakona o dedovanju (ZD) je pogodba, s katero se en pogodbenik zaveže, da bo do smrti preživljal drugega pogodbenika ali koga drugega in v kateri drugi pogodbenik izjavi, da mu zapušča vse premoženje ali del premoženja kot dediščino, pogodba med preživljavcem in preživljancem o odplačni odtujitvi njegovih nepremičnin, katerih izročitev pa je odložena do njegove smrti (pogodba o dosmrtnem preživljanju). Takega značaja je po določilu šestega odstavka istega člena tudi pogodba, s katero se proti obljubi dediščine dogovori skupnost življenja ali skupnost premoženja ali da bo en pogodbenik skrbel za drugega in ga varoval, mu obdeloval posestvo in po njegovi smrti oskrbel pogreb ali kaj drugega v istem namenu. Preužitkarska (tudi izročilna) pa je po sodni praksi pogodba, s katero pogodbenika dogovorita medsebojne obveznosti podobno kot so urejene s pogodbo o dosmrtnem preživljanju, le da je izročitev premoženja izvršena že ob sklenitvi pogodbe. Vse te pogodbe so odplačne. Odplačna je po pravilnih zaključkih sodišč druge in prve stopne tudi "darilna" pogodba, ki sta jo pravdni stranki sklenili 17.5.1975. Toda ta pogodba tudi po presoji revizijskega sodišča ne predstavlja izročilne (preužitkarske) ali pogodbe o dosmrtnem preživljanju kot sta to pravilno zaključili nižji sodišči. Naveden materialnopravni zaključek sodišč nižjih stopenj o pravni naravi sporne pogodbe je pravilen zato, ker ima podlago v ugotovljenem dejanskem stanju. Namreč iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je tožnica prepustila toženki v last 1/4-inko (to je polovico svojega polovičnega soslastninskega deleža) v hribovitem svetu ležeče kmetije zato, da je s tem poplačala toženkino dolgoletno delo na posestvu.
Po določbi prvega odstavka 400. člena ZPP se lahko vloži revizija zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je postopek pravnomočno končan. S sklepom prvega sodišča o prekinitvi zapuščinskega postopka in napotitvi na pravdo ter sklepom drugega sodišča o zavrnitvi pritožbe in potrditvi takega sklepa zapuščinski postopek ni pravnomočno končan, temveč le prekinjen (določba 210. člena Zakona o dedovanju). Pravilni so tudi nadaljnji razlogi obeh nižjih sodišč, da revizija v zapuščinskem postopku ni dovoljena. Zapuščinski postopek je po svoji naravi nepravdni postopek, za slednjega pa glede na določbo 34. člena Zakona o nepravdnem postopku velja, da revizija ni dovoljena, razen če zakon določa drugače. Zakon o dedovanju v zapuščinskem postopku ne predvideva revizije.
ZD člen 2, 8, 125, 125/1.ZDen člen 78, 78/1, 78/2.
predmet dedovanja - oporočno razpolaganje - dedna sposobnost - dedna pravica ni podedljiva - uvedba dedovanja denacionaliziranega premoženja - prehod zapuščine denacionaliziranega premoženja
Predmet dedovanja so stvari in pravice, ki pripadajo posameznikom (2.čl. ZD), toda z omejitvijo, da gre za pravice, ki so v pravnem prometu, ne pa za pravice, ki so vezane na osebo zapustnika in z njegovo smrtjo prenehajo. To velja tudi za dedno pravico. Dedičevo upravičenje glede dediščine je vezano na čas življenja dediča in ni v pravnem prometu. Zato ne more biti predmet niti pogodbenega, niti oporočnega razpolaganja.