TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

1. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v izrekih četrte in pete alinee 1. točke ter stroškovni odločitvi razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje sojenje.

2. V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

3. Odločitev o tožnikovih revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

O tožnikovem podrejenem tožbenem zahtevku je bilo prvič odločeno šele na pritožbeni stopnji. Sodniki so pri opravljanju svoje sodniške funkcije vezani na ustavo in zakon (125. člen Ustave Republike Slovenije in 3. člen Zakona o sodiščih). Ena od z ustavo varovanih temeljnih človekovih pravic je po določbi 25. člena pravica do pritožbe proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalne skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o pravicah, dolžnostih in pravnih interesih prizadetega. Da ne bi prišlo do kršitve tožnikove z ustavo varovane pravice do pritožbe proti odločbi sicer sodišča druge stopnje, ki pa je prvo odločalo o njegovem podrejenem tožbenem zahtevku, je revizijsko sodišče v tem delu tožnikovo revizijo na podlagi prvega odstavka 15. člena Ustave Republike Slovenije obravnavalo po pravilih pritožbenega postopka. V okviru na podlagi drugega odstavka 365. člena ZPP opravljenega uradnega preizkusa je ugotovilo, da je v tem delu odločanja pred sodiščem druge stopnje prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 4. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, saj sodišče druge stopnje glede na določbo 1. točke 104. člena Zakona o sodiščih ni pristojno za sojenje na prvi stopnji, posledično pa tudi do kršitve iz 9. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ker je v okviru sojenja na prvi stopnji izdalo sodbo brez glavne obravnave.

Neveljavnost je pravni pojem, ki obsega ničnost in izpodbojnost.

Razlogi neveljavnosti se nanašajo na okoliščine, ki so obstajale v času sklepanja pravnega posla oziroma v obravnavanem primeru v času sestave oporoke. Kasneje nastale okoliščine, kot je tudi primer oporočiteljevega naknadnega razpolaganja z naklonjeno stvarjo, ne vplivajo nazaj na samo veljavnost oporoke. Zato tudi preklic oporoke, ki je predvsem odvisen od oporočiteljeve prave volje, ne vpliva nazaj na veljavnost oporoke. Povedano pomeni, da trditev o preklicu oporoke ne utemeljuje tožbenega zahtevka za ugotovitev neveljavnosti oporoke in je zato v tem delu tožnikova revizija neutemeljena. Trditve o preklicu oporoke so lahko pomembne v zvezi z dajatvenim delom podrejenega tožbenega zahtevka, ki temelji na 141. členu ZD, saj tožnik na podlagi svoje zatrjevane dedne pravice zahteva od toženke, ki tudi zatrjuje svojo dedno pravico, izročitev zapuščine. Odločitev pritožbenega sodišča o tem delu tožbenega zahtevka pa je tako razveljavljena.

Da je ničnost pravnega posla le skrajna sankcija, saj je pogodbo treba v skladu z načelom pacta sunt servanda, če je le mogoče, vzdržati v veljavi, jasno izhaja iz splošne opredelitve pojma ničnosti v prvem odstavku 103. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR), ki odkazuje na presojo namena kršenega pravila in z njim v zvezi na kakšno drugo sankcijo oziroma odkazuje na drugačno zakonsko ureditev. Vsebinsko enako določbo ima tudi prvi odstavek 70. člena ZOR v primeru kršitve predpisane oblike, saj tudi ta določba odkazuje na presojo namena kršenega predpisa. Revizijsko sodišče sprejema kot materialnopravno pravilne razloge sodišča druge stopnje, da namen stroge formalne oblike z overitvijo pogodbe po sodniku, kot je bilo določeno v petem odstavku 117. člena ZD, ki je veljal v času sklenitve obravnavane pogodbe, ni v zaščiti širših družbenih interesov. Kljub tudi dednopravnim učinkom takih pogodb je sodna praksa že pred uveljavitvijo ZOR sprejela stališče, da (pretežna) realizacija take pogodbe ozdravi sklenitveno napako v obliki.