dedovanje na podlagi oporoke - pogoji za veljavnost oporoke - neveljavnost oporoke - oblike oporoke - pismena oporoka pred pričami - zvijača
Za zvijačo v zvezi s sestavljanjem oporoke gre, ko kdo hote izzove ali pušča v zmoti oporočitelja.
Pravilna je ugotovitev, da je obravnavana oporoka veljavna, saj zakonske določbe o navzočnostih dveh prič pri sestavi pismene oporoke (prvi odstavek 64. člena ZD) ne gre razlagati tako, da navzočnosti ni, če se kakšna izmed prič v nekem manjšem prostoru (kuhinji) ne nahaja prav pri mizi ampak nekoliko oddaljena, pač pa sliši (v tem primeru celo, kaj se je zapisalo), kaj izjavi oporočitelj in če potem (stoje) podpiše oporoko. Ože navzočnosti ni mogoče razlagati.
pogodba o dosmrtnem preživljanju - razveza preužitkarske pogodbe - neznosno skupno življenje - neizpolnjevanje obveznosti - spremenjene razmere
Ker sta v tem primeru pravdni stranki sklenili preužitkarsko pogodbo (imenovano tudi izročilno), ki ni urejena v pozitivnem pravu, po ustaljeni sodni praksi pa se za urejanje pravnih razmerij med strankami izročilne pogodbe uporabljajo ustrezna določila zakona o dedovanju, je omenjeni materialnopravni preizkus terjal oceno ali je bil spor pravilno rešen po določbah 120. oziroma 121. člena zakona o dedovanju (naprej ZD). Tako se pogodba razveže po določilu drugega odstavka 120. člena ZD v primeru, če pogodbenika živita skupaj, pa se njuno razmerje tako omaje, da postane skupno življenje neznosno; po določilu tretjega odstavka istega člena pa lahko zahteva razvezo pogodbe vsaka stranka, kadar druga stranka ne izpolnjuje svojih obveznosti. Po določilu prvega odstavka 121. člena ZD pa je možna razveza pogodbe tudi v primeru, če se po njeni sklenitvi razmere tako spremenijo, da postane izpolnitev pogodbe znatno otežkočena (če se razmere med strankama ne uredijo znova).
ZTLR člen 25, 25/1, 25/5.ZZZDR člen 51.ZD člen 32.
pridobitev lastninske pravice - načini pridobitve - gradnja na tujem svetu - skupno premoženje
Po oceni revizijskega sodišča sta sodišči druge in prve stopnje izhajali iz zmotnih materialnopravnih izhodišč, da prihajajo v poštev za razsojo spora le določene norme zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), zaradi česar nista ugotovili vseh pravno odločilnih dejstev, ki so bila nujna za pravilno presojo spornega razmerja. Navedena pomanjkljivost presoje se kaže v dveh smereh in sicer prvič v tem, da sta zmotno razlagali določilo 1. odstavka 25. člena ZTLR brez povezave s 5. odstavkom istega člena, (ki govori o času, v katerem lahko lastnik zemljišča uveljavi pravico izbire), pri čemer sta sicer pravilno ugotovili, kaj je tožnica izjavila o namenih gradnje, nista pa ocenili, kakšna je bila resnično izjavljena volja tožnice (ker nista ocenili njene izjave še v smeri, na katero opozarja revizija in ko se sklicuje na pomen splošno znanih izjav staršev, kadar govorijo, da delajo za otroke); drugič pa v tem, ker sta izhajali iz ugotovitve, da ZTLR ureja vse načine pridobitve lastninske pravice, čeprav predvsem pridobitev skupne lastnine urejajo tudi drugi predpisi (Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, 32. člen zakona o dedovanju), ob uporabi katerih obstaja bogata sodna praksa (po kateri je v ožjih družinskih in gospodarskih skupnostih pridobljeno premoženje načeloma skupno, kadar so podane običajne predpostavke: skupno življenje, pridobivanje premoženja z delom, zaslužkom itd.).
ZPP (1977) člen 354, 354/2, 354/2-13.ZD člen 59, 64.
bistvena kršitev določb pravdnega postopka - ni razlogov o odločilnih dejstvih - pogoji za veljavnost oporoke - oporočna sposobnost - pismena oporoka pred pričami
Če tožnik izpodbija oporoko po dol. 64. člena ZD zaradi tega, ker pokojnik ni znal brati in pisati in zaradi tega, ker je bil zaradi nastalega duševnega stanja oporočno nesposoben, mora sodišče raziskati obe okoliščini. Sodišče, ki ugotovi, da je bil pokojni pismen in zavrne tožbeni zahtevek, ne oceni pa dokazov v zvezi s trditvijo o oporočni nesposobnosti, stori bistveno kršitev po 354/II-tč.13 ZPP, ker sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih.
V sklenjeni pogodbi prevladujejo elementi pogodbe o dosmrtnem preživljanju tako, da za presojo njenih učinkov pridejo v poštev tudi določila Zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76 in 23/78, v nadaljevanju ZD), kot to ugotavlja tudi revizija, vendar le za presojo tistih učinkov, ki jih stranki s pogodbo nista izrecno predvideli (10. člen Zakona o obligacijskih razmerjih). Pravdni stranki (pogodbenika) sta se izrecno dogovorili (1. odstavek 8. člena pogodbe), da ima tožnik pravico zahtevati razvezo pogodbe že v primeru zamude plačila dveh zaporednih mesečnih obrokov. To pogodbeno določilo je predstavljalo materialnopravno podlago odločitev sodišč prve in druge stopnje o tožbenem zahtevku, ki je temeljil na trditvi, da toženec svoje obveznosti iz navedene pogodbe ni izpolnjeval.
Dedni dogovor je pogodba obligacijskega prava. Odstop dednega deleža sodediču prav tako pomeni pogodbo civilnega prava in ne dedne izjave. Pravni režim dedne izjave (nepreklicnost) velja zgolj za sprejem dediščine in ne za nadaljnje razpolaganje z dednimi deleži (glej načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča SR Slovenije z dne 21. in 22.12.1987, Poročilo o sodni praksi št. 2/87, str. 22).
Obligacijskopravno razmerje med dediči, ki so tak sporazum sklenili, nastane že s trenutkom sklenitve sporazuma in podpisom tega sporazuma pred sodiščem, ne pa šele s trenutkom izdaje deklaratornega sklepa o dedovanju. Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča SRS, prav tako z dne 21. in 22.12.1987 (Poročilo o sodni praksi Vrhovnega sodišča SRS, št. II/87, str. 12): "Okoliščine, ki so nastopile potem, ko je bila darilna pogodba sklenjena, za veljaven nastanek obveznosti nimajo nobenega vpliva. Zato zaradi njih prizadeta stranka ne more zahtevati razveljavitve pogodbe, kot da je bila ta sklenjena v zmoti, ker zaradi tega pogodba ni izpodbojna (111. člen ZOR).
Pravna podlaga darilne pogodbe je v neodplačni naklonitvi neke premoženjske koristi v korist obdarjenca, kar je lahko pogojeno z različnimi motivi (nagibi). Nagib je zato lahko tako pomemben, da darila brez njega ne bi bilo in s tem postane del pravne podlage darilne pogodbe.
Če je zaradi pozneje nastalih okoliščin odpadla podlaga pravnega posla (1. odst. 51. čl. ZOR), je s tem posel prenehal veljati. Kar sta stranki v izvrševanje pogodbe dali ali prejeli, imata pravico zahtevati nazaj oz. sta to dolžni vrniti (4. odst. 210. čl. ZOR).
Zato ni mogoče zahtevati razveljavitve pogodbe, ker le-ta preneha veljati, pač pa je mogoče zahtevati le vrnitev darila."
pogodba o dosmrtnem preživljanju - spremenjene razmere - sprememba naturalne oskrbe v denarno rento
Zaradi spremenjenih razmer ni več mogoče, da bi toženec obveznosti izpolnjeval v naravi, kakor jih je prevzel. Tožnica pa je do oskrbe upravičena. Če je ne more dobiti v dogovorjeni naturalni obliki, je utemeljen njen zahtevek, da se spremeni v denarno rento (2. odst. 121.čl. Zakona o dedovanju).
premoženje, ki se izloči iz zapuščine - izločitev v korist potomcev - neupravičena pridobitev
Na podlagi neupravičene pridobitve bi tožnik lahko zahteval le nadomestilo vrednosti vlaganj v sporno premoženje (210. člen Zakona o obligacijskih razmerjih). Ker pa je tožnik v tožbi zahteval ugotovitev solastninskega deleža in izločitev tega deleža iz zapuščine, neupravičene pridobitve ni mogoče obravnavati v okviru postavljenega tožbenega zahtevka (2. člen ZPP).
V primeru, ko zapustnik z oporoko razpolaga tudi s premoženjem iz 32. člena Zakona o dedovanju (Ur.l. SRS, št. 15/76 in 23/78, v nadaljevanju ZD), je potrebno upoštevati vse okoliščine primera.
Upoštevati je predvsem treba, da je oporočni dedič praviloma dobroverni pridobitelj. Še posebej to velja tedaj, ko zapustnik v oporoki sicer potomca, ki je pridobival skupaj z njim, ne določi za dediča, vendar pa njegovo delo upošteva na drugačen način.
nepopolna vloga - zavrženje nepopolne vloge - pristojnost za zavrženje tožbe - dednopravni zahtevki po pravnomočnosti sklepa o dedovanju - pravda ob pogojih za obnovo postopka
Okrajno sodišče je smelo zavreči vlogo tožeče stranke ne glede na to, da je med postopkom označila vrednost spornega predmeta v znesku 3.680.000,00 SIT. Nerazumljivo vlogo zavrže tisto sodišče, ki to vlogo prejme oz. ki to vlogo po 109. členu ZPP obravnava. Vrednost spornega predmeta in s tem stvarna pristojnost sodišča sta pomembni šele tedaj, ko sodišče popravljeno vlogo sprejme kot popolno in po tožbi začne teči pravdni postopek.
Po preteku 5 let od dneva, ko je postala odločba pravnomočna, obnove zapuščinskega postopka ni več mogoče predlagati (in tako tudi ne vložiti tožbe na podlagi 224. člena Zakona o dedovanju), razen v izjemnih primerih.
odpoved dediščini - nepreklicnost izjave - napotitev na pravdo
Če dedič pred koncem zapuščinske obravnave spremeni svojo izjavo o odpovedi dediščini in je med dediči spor o tem, kakšna izjava velja, napoti sodišče stranke na pravdo.
Ob upoštevanju dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, da je bila sporna oporoka zapisana dne 6.1.1978, da jo je oporočitelj lastnoročno podpisal in da listina z dne 6.1.1978 tudi sicer vsebuje vse elemente, ki so po 64. členu zakona o dedovanju potrebni za veljavnost pismene oporoke pred pričami, je bil tožbeni zahtevek tožeče stranke materialnopravno pravilno kot neutemeljen zavrnjen.
DEDNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VS03032
ZTLR člen 36.ZD člen 132. ZPP (1977) člen 201.
pridobitev lastninske pravice - pridobitev dediščine - prehod zapuščine na dediče - enotno sosporništvo - solastniki
V zapuščino sodi vse, kar je imel umrli v času smrti kot svoje premoženje. To pomeni, da z zapustnikovo smrtjo postanejo njegovi dediči subjekti vseh pravic in obveznosti, ki so pripadale zapustniku. Zapuščina tako tudi za trenutek ni brez pravnega subjekta. Iz navedenega pa sledi, da je s smrtjo tožničinega očeta Š.D. - M. lastništvo spornih nepremičnin prešlo na njegove dediče po samem zakonu. Nepopoln deklaratoren sklep o dedovanju, izdan v zapuščinskem postopku po pokojnem tožničinem očetu, ki ni deklariral vseh zapustnikovih nepremičnin in zaradi česar zemljiškoknjižno stanje ni bilo v celoti vzpostavljeno, zato na njihov lastninski položaj ni mogel vplivati. Kot je bilo zgoraj poudarjeno, je za prehod lastništva pomemben trenutek zapustnikove smrti, ne pa ugotovitveni sklep sodišča, saj bi v primeru, če sklep o dedovanju sploh ne bi bil izdan, ali če bi bil nepopoln, ostala zapuščina ali njen del brez lastnika.
Vsak od tožencev je vpisan v zemljiško knjigo kot solastnik spornih nepremičnin s svojim alikvotnim delom. V enakem obsegu je deljiv tudi njihov pravni interes v pravdi. Zato niti ni bilo potrebno, da bi bili s tožbenim zahtevkom, po katerem so dolžni izstaviti tožnici veljavno zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo lahko vpisala v zemljiško knjigo, do višine svojih solastninskih deležev, toženi vsi hkrati kot nujni sosporniki. Pravnomočnost izpodbijane sodbe tako učinkuje le med strankami te pravde, zoper ostala dva solastnika pa spor še vedno obstaja. Ali je bila odločitev o ločenem obravnavanju tožbenega zahtevka zoper ostala dva solastnika ekonomična ali ne, je stvar tožnice (in sodišča), vsekakor pa s tem ni bil prizadet pravni interes tretjega toženca.
dednopravni zahtevki po pravnomočnosti sklepa o dedovanju - pozneje najdeno premoženje - zastaranje pravice zahtevati zapuščino - dediščinska tožba -italijanska pokojnina - pobot - splošni pogoji - naročilo (nalog)
V tem primeru gre za to, da ima toženec že v rokah predmet zapuščine - pokojnino, čeprav kot tožnikov pooblaščenec za njeno urejanje. Zato je tožnik ubral pravilno pot, da je v pravdi (ki navsezadnje nudi večje procesno varstvo kot zapuščinski postopek) uveljavljal svojo pravico. Gre za tako imenovano dediščinsko tožbo, ki je sicer zakon o dedovanju ne ureja posebej, jo pa domneva, ko v 141. členu določa zastaralni rok za pravico zahtevati zapuščino kot zapustnikov dedič.
Rok za uveljavljanje nujnega deleža v primeru, ko ni bilo oporoke, znaša 3 leta od prednikove smrti. Med pravdnima strankama ni spora o tem, da je tožnica šele z vlogo z dne 7.4.1988, ki je prispela na sodišče 8.4.1988, zahtevala nujni dedni delež po očetu. Nadalje ni sporno, da je njen oče umrl 16.5.1984. Ker je tožena stranka ugovarjala zastaranje, je sodišče najprej moralo odgovoriti na vprašanje, ali je med obema datumoma, to je med prednikovo smrtjo in tožničino vlogo, poteklo več kot 3 leta ali ne. Ko je ugotovilo, da je 3-letni rok potekel, je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek.
Po 99. členu zakona o dedovanju - v nadaljevanju ZD - lahko oporočitelj prekliče pisno oporoko tudi tako, da jo uniči. Ali je bila oporoka v konkretnem primeru uničena ali ne, je najpogosteje dejansko vprašanje. Če oporoke ni več, ker je fizično ni več, potem je praviloma uničena. Toda uničenje oporoke je tudi izraz volje.
Oporočitelj hoče, da oporoke ni več. Vsebinsko gre za način preklica. V 99. členu ZD je to posebej poudarjeno. Zato preklica ni, če do uničenja pride slučajno, brez volje preklicati oporoko. Po 77. členu ZD ima po naključju ali z dejanjem koga drugega uničena oporoka učinek veljavne oporoke. To pomeni, da je pri fizičnem uničenju bistvenega pomena ugotovitev, ali je oporočitelj hotel oporoko uničiti. Vprašanje, ali je bila oporoka uničena ali ne, je torej deloma tudi pravno vprašanje.
Oporočitelj lahko napravi veljavno pisno oporoko pred pričami, če zna brati in pisati, ter lahko to svoje znanje tudi uporabi. Zakon res ne sili oporočitelja, da oporoko pred podpisom tudi prebere. Od njegove volje je odvisno, ali jo bo prebral ali ne. Pravna varnost pa zahteva, da je tako pomembna izjava volje kot je oporoka, sestavljena in napisana tako, da omogoča dejanski nadzor oporočitelja nad tem, kar je storil. Sicer je smisel določbe, da oporočitelj mora znati brati in pisati, nesmiselna. Takšna razlaga je povsem v skladu tudi z določbama o sodni oporoki v 65. in 66. členu ZD. Oporočitelju, ki oporoke ne more prebrati, lahko sestavi veljavno oporoko sodnik. Oporoka je veljavna, če jo sodnik nato prebere oporočitelju v navzočnosti dveh prič, nato pa jo oporočitelj v navzočnosti istih prič podpiše, potem, ko izjavi, da je to njegova oporoka (1. odstavek 66. člena ZD).
pridobitev dediščine in odpoved dediščini - vsebina odpovedi dediščini
Gre za izjavo o sprejemu dednega deleža v zapuščinskem postopku po pok. možu F. Z. in o odstopu dednega deleža sodediču (tožencu). Kot je pravilno poudarilo sodišče druge stopnje, gre pri izjavi o sprejemu dediščine za enostransko izjavo volje. Odstop dednega deleža pa pomeni dvostranski pravni posel. Za veljavnost izjave A. Z. z dne 29.9.1984 je bila torej potrebna poslovna sposobnost, kakršna se zahteva za sklepanje pravnih poslov.
pogodba o dosmrtnem preživljanju - ničnost pogodbe
Sodišče druge stopnje je tvegano (aleatorno) naravo sporne pogodbe o dosmrtnem preživljanju pravilno pojmovalo in tudi pravilno ocenilo pomen, ki ga je zaradi take narave te pogodbe imela toženčeva vednost, da je njegov sopogodbenik (preživljanec, sedaj pokojni tožničin mož in oče tožnikov) neozdravljivo bolan in ga zato neizbežno čaka skorajšnja smrt. Pravilno pa je upoštevalo tudi to, da je po sporni pogodbi toženec prevzel ne samo preživljanje sopogodbenika, ampak tudi preživljanje sopogodbenikove matere. To drugo toženčevo preživljalsko obveznost (kakršno izrečno predvideva določba 1. odstavka 117. člena ZD), je sodišče druge stopnje pravilno upoštevalo pri presoji, ali je bila sporna pogodba ob sklenitvi tvegana za toženca v takem smislu in v takem obsegu, v kakršnem je to značilno za pogodbo o dosmrtnem preživljanju po določbah ZD. Pravilen pa je končno tudi rezultat te presoje: sporna pogodba je bila prav zaradi druge prevzete preživljalske obveznosti (do sopogodbenikove matere), za toženca tvegana v takem smislu in takem obsegu, kakor je za tovrstno pogodbo značilno.
premoženje, ki se izloči iz zapuščine - izločitev v korist potomcev - premoženjska razmerja med zakonci - skupno premoženje
Materialnopravna logika odločitev sodišč druge in prve stopnje je bila v bistvenem taka, da ne more biti utemeljen denarni zahtevek prve tožnice, če je utemeljen izločitven zahtevek vseh treh tožnikov. Posledica takega naziranja pa je bila ta, da sodišče prve stopnje pri odločanju o obsegu - velikosti izločitvenega zahtevka ni upoštevalo celotne uveljavljene podlage, sodišče druge stopnje pa je s potrditvijo sporne odločitve zagrešilo enako napako. O izločitvenem zahtevku, ki je sicer v celoti razveljavljen, bo mogoče pravilno odločiti le tako, da bo pri tem upoštevana celotna v tožbi uveljavljena podlaga (torej mimo dela prve tožnice na posestvu, pomoči zapustnici pri pridobivanju, obnovi poslopij in podobno, tudi oskrbovanje zapustnice, zaradi česar naj bi se ohranil del njene kmetije). V tej zvezi je opozoriti, da je sprejemljivo zaključevanje nižjih sodišč, da je lahko prispevek prve tožnice kot žene zapustničinega potomca vsebovan v izločitveni pravici I. T. na podlagi določb 32. člena zakona o dedovanju (ZD). Premoženje, ki se izločuje po navedeni pravni podlagi, je po načinu nastanka originarno pridobljeno. Tako premoženje pa lahko zapustnikov potomec ob pogoju 32. člena ZD pridobiva tudi v skupnosti s svojo ženo (kadar so v razmerju med njima izpolnjene predpostavke iz drugega odstavka 51. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR).