V sklenjeni pogodbi prevladujejo elementi pogodbe o dosmrtnem preživljanju tako, da za presojo njenih učinkov pridejo v poštev tudi določila Zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76 in 23/78, v nadaljevanju ZD), kot to ugotavlja tudi revizija, vendar le za presojo tistih učinkov, ki jih stranki s pogodbo nista izrecno predvideli (10. člen Zakona o obligacijskih razmerjih). Pravdni stranki (pogodbenika) sta se izrecno dogovorili (1. odstavek 8. člena pogodbe), da ima tožnik pravico zahtevati razvezo pogodbe že v primeru zamude plačila dveh zaporednih mesečnih obrokov. To pogodbeno določilo je predstavljalo materialnopravno podlago odločitev sodišč prve in druge stopnje o tožbenem zahtevku, ki je temeljil na trditvi, da toženec svoje obveznosti iz navedene pogodbe ni izpolnjeval.
Dedni dogovor je pogodba obligacijskega prava. Odstop dednega deleža sodediču prav tako pomeni pogodbo civilnega prava in ne dedne izjave. Pravni režim dedne izjave (nepreklicnost) velja zgolj za sprejem dediščine in ne za nadaljnje razpolaganje z dednimi deleži (glej načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča SR Slovenije z dne 21. in 22.12.1987, Poročilo o sodni praksi št. 2/87, str. 22).
Obligacijskopravno razmerje med dediči, ki so tak sporazum sklenili, nastane že s trenutkom sklenitve sporazuma in podpisom tega sporazuma pred sodiščem, ne pa šele s trenutkom izdaje deklaratornega sklepa o dedovanju. Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča SRS, prav tako z dne 21. in 22.12.1987 (Poročilo o sodni praksi Vrhovnega sodišča SRS, št. II/87, str. 12): "Okoliščine, ki so nastopile potem, ko je bila darilna pogodba sklenjena, za veljaven nastanek obveznosti nimajo nobenega vpliva. Zato zaradi njih prizadeta stranka ne more zahtevati razveljavitve pogodbe, kot da je bila ta sklenjena v zmoti, ker zaradi tega pogodba ni izpodbojna (111. člen ZOR).
Pravna podlaga darilne pogodbe je v neodplačni naklonitvi neke premoženjske koristi v korist obdarjenca, kar je lahko pogojeno z različnimi motivi (nagibi). Nagib je zato lahko tako pomemben, da darila brez njega ne bi bilo in s tem postane del pravne podlage darilne pogodbe.
Če je zaradi pozneje nastalih okoliščin odpadla podlaga pravnega posla (1. odst. 51. čl. ZOR), je s tem posel prenehal veljati. Kar sta stranki v izvrševanje pogodbe dali ali prejeli, imata pravico zahtevati nazaj oz. sta to dolžni vrniti (4. odst. 210. čl. ZOR).
Zato ni mogoče zahtevati razveljavitve pogodbe, ker le-ta preneha veljati, pač pa je mogoče zahtevati le vrnitev darila."
pogodba o dosmrtnem preživljanju - spremenjene razmere - sprememba naturalne oskrbe v denarno rento
Zaradi spremenjenih razmer ni več mogoče, da bi toženec obveznosti izpolnjeval v naravi, kakor jih je prevzel. Tožnica pa je do oskrbe upravičena. Če je ne more dobiti v dogovorjeni naturalni obliki, je utemeljen njen zahtevek, da se spremeni v denarno rento (2. odst. 121.čl. Zakona o dedovanju).
premoženje, ki se izloči iz zapuščine - izločitev v korist potomcev - neupravičena pridobitev
Na podlagi neupravičene pridobitve bi tožnik lahko zahteval le nadomestilo vrednosti vlaganj v sporno premoženje (210. člen Zakona o obligacijskih razmerjih). Ker pa je tožnik v tožbi zahteval ugotovitev solastninskega deleža in izločitev tega deleža iz zapuščine, neupravičene pridobitve ni mogoče obravnavati v okviru postavljenega tožbenega zahtevka (2. člen ZPP).
V primeru, ko zapustnik z oporoko razpolaga tudi s premoženjem iz 32. člena Zakona o dedovanju (Ur.l. SRS, št. 15/76 in 23/78, v nadaljevanju ZD), je potrebno upoštevati vse okoliščine primera.
Upoštevati je predvsem treba, da je oporočni dedič praviloma dobroverni pridobitelj. Še posebej to velja tedaj, ko zapustnik v oporoki sicer potomca, ki je pridobival skupaj z njim, ne določi za dediča, vendar pa njegovo delo upošteva na drugačen način.
nepopolna vloga - zavrženje nepopolne vloge - pristojnost za zavrženje tožbe - dednopravni zahtevki po pravnomočnosti sklepa o dedovanju - pravda ob pogojih za obnovo postopka
Okrajno sodišče je smelo zavreči vlogo tožeče stranke ne glede na to, da je med postopkom označila vrednost spornega predmeta v znesku 3.680.000,00 SIT. Nerazumljivo vlogo zavrže tisto sodišče, ki to vlogo prejme oz. ki to vlogo po 109. členu ZPP obravnava. Vrednost spornega predmeta in s tem stvarna pristojnost sodišča sta pomembni šele tedaj, ko sodišče popravljeno vlogo sprejme kot popolno in po tožbi začne teči pravdni postopek.
Po preteku 5 let od dneva, ko je postala odločba pravnomočna, obnove zapuščinskega postopka ni več mogoče predlagati (in tako tudi ne vložiti tožbe na podlagi 224. člena Zakona o dedovanju), razen v izjemnih primerih.
odpoved dediščini - nepreklicnost izjave - napotitev na pravdo
Če dedič pred koncem zapuščinske obravnave spremeni svojo izjavo o odpovedi dediščini in je med dediči spor o tem, kakšna izjava velja, napoti sodišče stranke na pravdo.
Ob upoštevanju dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, da je bila sporna oporoka zapisana dne 6.1.1978, da jo je oporočitelj lastnoročno podpisal in da listina z dne 6.1.1978 tudi sicer vsebuje vse elemente, ki so po 64. členu zakona o dedovanju potrebni za veljavnost pismene oporoke pred pričami, je bil tožbeni zahtevek tožeče stranke materialnopravno pravilno kot neutemeljen zavrnjen.
DEDNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VS03032
ZTLR člen 36.ZD člen 132. ZPP (1977) člen 201.
pridobitev lastninske pravice - pridobitev dediščine - prehod zapuščine na dediče - enotno sosporništvo - solastniki
V zapuščino sodi vse, kar je imel umrli v času smrti kot svoje premoženje. To pomeni, da z zapustnikovo smrtjo postanejo njegovi dediči subjekti vseh pravic in obveznosti, ki so pripadale zapustniku. Zapuščina tako tudi za trenutek ni brez pravnega subjekta. Iz navedenega pa sledi, da je s smrtjo tožničinega očeta Š.D. - M. lastništvo spornih nepremičnin prešlo na njegove dediče po samem zakonu. Nepopoln deklaratoren sklep o dedovanju, izdan v zapuščinskem postopku po pokojnem tožničinem očetu, ki ni deklariral vseh zapustnikovih nepremičnin in zaradi česar zemljiškoknjižno stanje ni bilo v celoti vzpostavljeno, zato na njihov lastninski položaj ni mogel vplivati. Kot je bilo zgoraj poudarjeno, je za prehod lastništva pomemben trenutek zapustnikove smrti, ne pa ugotovitveni sklep sodišča, saj bi v primeru, če sklep o dedovanju sploh ne bi bil izdan, ali če bi bil nepopoln, ostala zapuščina ali njen del brez lastnika.
Vsak od tožencev je vpisan v zemljiško knjigo kot solastnik spornih nepremičnin s svojim alikvotnim delom. V enakem obsegu je deljiv tudi njihov pravni interes v pravdi. Zato niti ni bilo potrebno, da bi bili s tožbenim zahtevkom, po katerem so dolžni izstaviti tožnici veljavno zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo lahko vpisala v zemljiško knjigo, do višine svojih solastninskih deležev, toženi vsi hkrati kot nujni sosporniki. Pravnomočnost izpodbijane sodbe tako učinkuje le med strankami te pravde, zoper ostala dva solastnika pa spor še vedno obstaja. Ali je bila odločitev o ločenem obravnavanju tožbenega zahtevka zoper ostala dva solastnika ekonomična ali ne, je stvar tožnice (in sodišča), vsekakor pa s tem ni bil prizadet pravni interes tretjega toženca.
dednopravni zahtevki po pravnomočnosti sklepa o dedovanju - pozneje najdeno premoženje - zastaranje pravice zahtevati zapuščino - dediščinska tožba -italijanska pokojnina - pobot - splošni pogoji - naročilo (nalog)
V tem primeru gre za to, da ima toženec že v rokah predmet zapuščine - pokojnino, čeprav kot tožnikov pooblaščenec za njeno urejanje. Zato je tožnik ubral pravilno pot, da je v pravdi (ki navsezadnje nudi večje procesno varstvo kot zapuščinski postopek) uveljavljal svojo pravico. Gre za tako imenovano dediščinsko tožbo, ki je sicer zakon o dedovanju ne ureja posebej, jo pa domneva, ko v 141. členu določa zastaralni rok za pravico zahtevati zapuščino kot zapustnikov dedič.
Rok za uveljavljanje nujnega deleža v primeru, ko ni bilo oporoke, znaša 3 leta od prednikove smrti. Med pravdnima strankama ni spora o tem, da je tožnica šele z vlogo z dne 7.4.1988, ki je prispela na sodišče 8.4.1988, zahtevala nujni dedni delež po očetu. Nadalje ni sporno, da je njen oče umrl 16.5.1984. Ker je tožena stranka ugovarjala zastaranje, je sodišče najprej moralo odgovoriti na vprašanje, ali je med obema datumoma, to je med prednikovo smrtjo in tožničino vlogo, poteklo več kot 3 leta ali ne. Ko je ugotovilo, da je 3-letni rok potekel, je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek.
Po 99. členu zakona o dedovanju - v nadaljevanju ZD - lahko oporočitelj prekliče pisno oporoko tudi tako, da jo uniči. Ali je bila oporoka v konkretnem primeru uničena ali ne, je najpogosteje dejansko vprašanje. Če oporoke ni več, ker je fizično ni več, potem je praviloma uničena. Toda uničenje oporoke je tudi izraz volje.
Oporočitelj hoče, da oporoke ni več. Vsebinsko gre za način preklica. V 99. členu ZD je to posebej poudarjeno. Zato preklica ni, če do uničenja pride slučajno, brez volje preklicati oporoko. Po 77. členu ZD ima po naključju ali z dejanjem koga drugega uničena oporoka učinek veljavne oporoke. To pomeni, da je pri fizičnem uničenju bistvenega pomena ugotovitev, ali je oporočitelj hotel oporoko uničiti. Vprašanje, ali je bila oporoka uničena ali ne, je torej deloma tudi pravno vprašanje.
Oporočitelj lahko napravi veljavno pisno oporoko pred pričami, če zna brati in pisati, ter lahko to svoje znanje tudi uporabi. Zakon res ne sili oporočitelja, da oporoko pred podpisom tudi prebere. Od njegove volje je odvisno, ali jo bo prebral ali ne. Pravna varnost pa zahteva, da je tako pomembna izjava volje kot je oporoka, sestavljena in napisana tako, da omogoča dejanski nadzor oporočitelja nad tem, kar je storil. Sicer je smisel določbe, da oporočitelj mora znati brati in pisati, nesmiselna. Takšna razlaga je povsem v skladu tudi z določbama o sodni oporoki v 65. in 66. členu ZD. Oporočitelju, ki oporoke ne more prebrati, lahko sestavi veljavno oporoko sodnik. Oporoka je veljavna, če jo sodnik nato prebere oporočitelju v navzočnosti dveh prič, nato pa jo oporočitelj v navzočnosti istih prič podpiše, potem, ko izjavi, da je to njegova oporoka (1. odstavek 66. člena ZD).
pridobitev dediščine in odpoved dediščini - vsebina odpovedi dediščini
Gre za izjavo o sprejemu dednega deleža v zapuščinskem postopku po pok. možu F. Z. in o odstopu dednega deleža sodediču (tožencu). Kot je pravilno poudarilo sodišče druge stopnje, gre pri izjavi o sprejemu dediščine za enostransko izjavo volje. Odstop dednega deleža pa pomeni dvostranski pravni posel. Za veljavnost izjave A. Z. z dne 29.9.1984 je bila torej potrebna poslovna sposobnost, kakršna se zahteva za sklepanje pravnih poslov.
pogodba o dosmrtnem preživljanju - ničnost pogodbe
Sodišče druge stopnje je tvegano (aleatorno) naravo sporne pogodbe o dosmrtnem preživljanju pravilno pojmovalo in tudi pravilno ocenilo pomen, ki ga je zaradi take narave te pogodbe imela toženčeva vednost, da je njegov sopogodbenik (preživljanec, sedaj pokojni tožničin mož in oče tožnikov) neozdravljivo bolan in ga zato neizbežno čaka skorajšnja smrt. Pravilno pa je upoštevalo tudi to, da je po sporni pogodbi toženec prevzel ne samo preživljanje sopogodbenika, ampak tudi preživljanje sopogodbenikove matere. To drugo toženčevo preživljalsko obveznost (kakršno izrečno predvideva določba 1. odstavka 117. člena ZD), je sodišče druge stopnje pravilno upoštevalo pri presoji, ali je bila sporna pogodba ob sklenitvi tvegana za toženca v takem smislu in v takem obsegu, v kakršnem je to značilno za pogodbo o dosmrtnem preživljanju po določbah ZD. Pravilen pa je končno tudi rezultat te presoje: sporna pogodba je bila prav zaradi druge prevzete preživljalske obveznosti (do sopogodbenikove matere), za toženca tvegana v takem smislu in takem obsegu, kakor je za tovrstno pogodbo značilno.
premoženje, ki se izloči iz zapuščine - izločitev v korist potomcev - premoženjska razmerja med zakonci - skupno premoženje
Materialnopravna logika odločitev sodišč druge in prve stopnje je bila v bistvenem taka, da ne more biti utemeljen denarni zahtevek prve tožnice, če je utemeljen izločitven zahtevek vseh treh tožnikov. Posledica takega naziranja pa je bila ta, da sodišče prve stopnje pri odločanju o obsegu - velikosti izločitvenega zahtevka ni upoštevalo celotne uveljavljene podlage, sodišče druge stopnje pa je s potrditvijo sporne odločitve zagrešilo enako napako. O izločitvenem zahtevku, ki je sicer v celoti razveljavljen, bo mogoče pravilno odločiti le tako, da bo pri tem upoštevana celotna v tožbi uveljavljena podlaga (torej mimo dela prve tožnice na posestvu, pomoči zapustnici pri pridobivanju, obnovi poslopij in podobno, tudi oskrbovanje zapustnice, zaradi česar naj bi se ohranil del njene kmetije). V tej zvezi je opozoriti, da je sprejemljivo zaključevanje nižjih sodišč, da je lahko prispevek prve tožnice kot žene zapustničinega potomca vsebovan v izločitveni pravici I. T. na podlagi določb 32. člena zakona o dedovanju (ZD). Premoženje, ki se izločuje po navedeni pravni podlagi, je po načinu nastanka originarno pridobljeno. Tako premoženje pa lahko zapustnikov potomec ob pogoju 32. člena ZD pridobiva tudi v skupnosti s svojo ženo (kadar so v razmerju med njima izpolnjene predpostavke iz drugega odstavka 51. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR).
ZPP (1977) člen 190, 190/1, 191, 191/1.ZD člen 64.
sprememba tožbe - časovne omejitve - oblike oporoke - pismena oporoka pred pričami
Neutemeljeno načenja revizija tudi vprašanje oporočne volje oporočitelja. Tega razloga za izpodbojnost oporoke namreč tožeča stranka ni uveljavljala v tožbi in v postopku na prvi stopnji. Širjenje tožbenega temelja pomeni spremembo tožbe, ta pa je mogoča samo do konca glavne obravnave (1. odst. 190. in 1. odst. 191.čl. ZPP).
pogodba o dosmrtnem preživljanju - razveza pogodbe
Ker sodišči nista ugotovili, da je razmerje med pravdnima strankama omajano v tolikšni meri, da je postalo njuno skupno življenje neznosno in ker tudi nista ugotovili neizpolnjevanja obveznosti, ki jih je s pogodbo prevzela tožena stranka, sta z zavrnitvijo tožbenega zahtevka tožeče stranke materialno pravo (120. člen zakona o dedovanju) pravilno uporabili.
pogodba o dosmrtnem preživljanju - razveza pogodbe - neznosno skupno življenje
Tožnik, ki je izročevalčev dedič, ne more uveljavljati neznostnosti skupnega življenja kot razlog za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Izpodbijanje pogodbe iz tega razloga je osebna pravica pogodbenih strank, ki ne preide na dediča.
Pravni teoretiki so si edini, da je ustna oporoka izredna oblika oporoke, ki jo more izjaviti oporočitelj le v izrednih razmerah pred dvema istočasno navzočima pričama. Izredne razmere, ki so objektivne ali (in) subjektivne, so po stališčih pravnih teoretikov questio facti, torej vprašanje okoliščin konkretnega primera. Težišče pri presoji izrednih razmer pa je na stanju v trenutku, ko se je oporočitelj odločil za izjavo ustne oporoke. Zgoraj navedena materialnopravna podlaga in teoretično razumevanje le-te, po presoji revizijskega sodišča v tem primeru nista bila ustrezno upoštevana pri odločanju na drugi in prvi stopnji, ker se je neutemeljeno upoštevalo širše časovno obdobje oporočiteljičinega zdravljenja, pri ocenjevanju ali so bile podane izredne razmere pa poudarilo tehnične možnosti (predvsem objektivnega značaja) na škodo subjektivnega stanja oporočiteljice v trenutku, ko ji je 1.12.1989 dr. Horvat, grobo kot se je sam izrazil, predočil brezizhodnost njenega stanja, ki se je končalo z oporočiteljičino smrtjo na 13. dan po tem trenutku. V zvezi s temi izvajanji je opozoriti tudi na sodno prakso, ki je že zavzela stališče, da je ocena obstoja izrednih razmer in vprašanje ali se lahko ustni oporoki prizna veljavnost, odvisna od okoliščine, če se je zapustnik nahajal v takem položaju, da osebno ni bil sposoben sestaviti normalne oporoke, pa čeprav so obstajale objektivne možnosti za njeno sestavo; ali: izredne razmere niso samo objektivne, temveč tudi subjektivne okoliščine v osebi oporočitelja. Vzrok in čas nastanka takih subjektivnih izrednih razmer pa nista pomembna itd.