ZPP (1977) člen 190, 190/1, 191, 191/1.ZD člen 64.
sprememba tožbe - časovne omejitve - oblike oporoke - pismena oporoka pred pričami
Neutemeljeno načenja revizija tudi vprašanje oporočne volje oporočitelja. Tega razloga za izpodbojnost oporoke namreč tožeča stranka ni uveljavljala v tožbi in v postopku na prvi stopnji. Širjenje tožbenega temelja pomeni spremembo tožbe, ta pa je mogoča samo do konca glavne obravnave (1. odst. 190. in 1. odst. 191.čl. ZPP).
pogodba o dosmrtnem preživljanju - razveza pogodbe
Ker sodišči nista ugotovili, da je razmerje med pravdnima strankama omajano v tolikšni meri, da je postalo njuno skupno življenje neznosno in ker tudi nista ugotovili neizpolnjevanja obveznosti, ki jih je s pogodbo prevzela tožena stranka, sta z zavrnitvijo tožbenega zahtevka tožeče stranke materialno pravo (120. člen zakona o dedovanju) pravilno uporabili.
pogodba o dosmrtnem preživljanju - razveza pogodbe - neznosno skupno življenje
Tožnik, ki je izročevalčev dedič, ne more uveljavljati neznostnosti skupnega življenja kot razlog za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Izpodbijanje pogodbe iz tega razloga je osebna pravica pogodbenih strank, ki ne preide na dediča.
Pravni teoretiki so si edini, da je ustna oporoka izredna oblika oporoke, ki jo more izjaviti oporočitelj le v izrednih razmerah pred dvema istočasno navzočima pričama. Izredne razmere, ki so objektivne ali (in) subjektivne, so po stališčih pravnih teoretikov questio facti, torej vprašanje okoliščin konkretnega primera. Težišče pri presoji izrednih razmer pa je na stanju v trenutku, ko se je oporočitelj odločil za izjavo ustne oporoke. Zgoraj navedena materialnopravna podlaga in teoretično razumevanje le-te, po presoji revizijskega sodišča v tem primeru nista bila ustrezno upoštevana pri odločanju na drugi in prvi stopnji, ker se je neutemeljeno upoštevalo širše časovno obdobje oporočiteljičinega zdravljenja, pri ocenjevanju ali so bile podane izredne razmere pa poudarilo tehnične možnosti (predvsem objektivnega značaja) na škodo subjektivnega stanja oporočiteljice v trenutku, ko ji je 1.12.1989 dr. Horvat, grobo kot se je sam izrazil, predočil brezizhodnost njenega stanja, ki se je končalo z oporočiteljičino smrtjo na 13. dan po tem trenutku. V zvezi s temi izvajanji je opozoriti tudi na sodno prakso, ki je že zavzela stališče, da je ocena obstoja izrednih razmer in vprašanje ali se lahko ustni oporoki prizna veljavnost, odvisna od okoliščine, če se je zapustnik nahajal v takem položaju, da osebno ni bil sposoben sestaviti normalne oporoke, pa čeprav so obstajale objektivne možnosti za njeno sestavo; ali: izredne razmere niso samo objektivne, temveč tudi subjektivne okoliščine v osebi oporočitelja. Vzrok in čas nastanka takih subjektivnih izrednih razmer pa nista pomembna itd.
dalj časa trajajoča izvenzakonska življenjska skupnost - krog zakonitih dedičev - prvi dedni red - potomci in zakonec pokojnika
Za pravno priznanje zunajzakonske skupnosti morajo biti po določbi 12. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR - izpolnjeni trije pogoji. Med partnerjema mora obstajati življenjska skupnost, ta skupnost mora trajati dalj časa, podane pa ne smejo biti okoliščine, zaradi katerih bi bila morebitna zunajzakonska skupnost med partnerjema neveljavna.
Na vprašanje, ali je obstajala "dalj časa trajajoča" skupnost je potrebno odgovoriti v vsakem konkretnem primeru posebej, ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega odnosa in intenzivnosti konkretnega odnosa.
Pravna posledica zakonske zveze (in z njo izenačene zunajzakonske skupnosti) je tudi dedna pravica, saj je v 2. odst. 10. člena zakona o dedovanju - ZD - določeno, da dedujeta drug po drugem kot zakonca tudi moški in ženska, ki živita v zunajzakonski skupnosti. Zakonec pa je zakoniti dedič zapustnika in deduje v prvem dednem redu (11. člen ZD).
dednopravni zahtevki - obligacijski zahtevki - pravnomočnost sklepa o dedovanju - pravda ob pogojih za obnovo postopka - dedni dogovor
Sodišče je ugotovilo, da sta pravdni stranki poleg dednega dogovora, sklenjenega na zapuščinski obravnavi po pokojni materi, sklenili še dogovor, po katerem se je toženka obvezala plačati tožnici sporni znesek iz naslova izravnave vrednosti nepremičnin, prejetih po dednem dogovoru, ki je bil sprejet v sklep o dedovanju. Povsem neutemeljeno je zato toženkino revizijsko vztrajanje pri stališču, da tožničin zahtevek ni obligacijski temveč dednopravni in da zato tožnico veže pravnomočni sklep o dedovanju, ker ne gre za nobenega izmed primerov iz členov 213/5, 222, 223 ali 224 Zakona o dedovanju.
revizija - dovoljenost revizije zoper sklep o dedovanju - omejitev dedovanja premoženja osebe, ki je uživala socialno ali drugo pomoč družbene skupnosti
Izpodbijani sklep je kot del sklepa o dedovanju izdalo sodišče v zapuščinskem postopku, v katerem se med drugim ugotavlja, katero premoženje sestavlja zapuščino (162. člen zakona o dedovanju - ZD) in kar je tudi predmet izpodbijanega sklepa. Dedovanje se lahko omeji do vrednosti prejete socialne ali druge pomoči (prvi odstavek 128. člena ZD), odločitev o tem pa je del sklepa o dedovanju (četrti odstavek 214. člena ZD). Z izpodbijano odločbo je bilo torej odločeno ne le v okviru zapuščinskega postopka, marveč tudi o samem predmetu odločanja v takšnem postopku. Potemtakem ne gre za odločitev, ki ne bi sodila v ta postopek.
Ob opisani ugotovitvi pa se seveda pojavi vprašanje, ali je revizija dovoljena (drugi odstavek 389. člena in 392. člen ZPP). Odgovor na to vprašanje pa je negativen. V 163. členu ZD je res določeno, da se v zapuščinskem postopku uporabljajo določbe pravdnega postopka, če ni s tem zakonom (ZD) drugače določeno. Vendar pa subsidiarna uporaba ZPP v zapuščinskem postopku, kar zadeva revizijo, ne pride v poštev zaradi njene pravne narave, saj gre za izredno pravno sredstvo. ZPP ureja izredna pravna sredstva (v šestindvajsetem poglavju) tako, da ustrezajo tej vrsti postopka, kar velja tudi za revizijo (drugi odstavek 400. člena v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 382. člena ZPP). Zapuščinski postopek pa sodi po svoji naravi v nepravdni postopek (drugi odstavek 1. člena zakona o nepravdnem postopku - ZNP), v tem postopku pa revizija načeloma ni dovoljena (34. člen ZNP) in ker je ZD, kot rečeno, niti ne omenja, se pokaže, da revizija v zapuščinskem postopku ni dovoljena.
DEDNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VS02703
ZD člen 25, 163, 214.ZNP člen 1, 1/2, 34. ZPP (1977) člen 382, 382/3, 389, 389/2, 400, 400/2.
revizija - dovoljenost revizije v nepravdnem postopku - revizija zoper sklep o dedovanju
Z revizijo izpodbijani sklep je sodišče izdalo v zapuščinskem postopku, ko je odločalo o pritožbi proti sklepu o dedovanju in ob tem tudi odločilo o revidentkini zahtevi, da se ji prizna nujni delež. O tem vprašanju se odloča v zapuščinskem postopku (214. člen v zvezi s 25. in naslednjimi členi zakona o dedovanju - ZD). Odločeno je bilo torej ne le v okviru zapuščinskega postopka, marveč tudi o samem predmetu odločanja v takšnem postopku.
V obravnavanem primeru gre torej za revizijo, ki je bila vložena proti odločbi v postopku, v katerem ni dovoljena, in zato jo je sodišče zavrglo kot nedovoljeno (392. člen in drugi odstavek 389. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).
Darilo in njegov preklic nista pozitivnopravno urejena, zaradi česar je potrebno uporabiti bodisi pravna pravila občnega državljanskega zakonika (ODZ) bodisi analogijo predpisov dednega prava (zakon o dedovanju - ZD). Za hudo nehvaležnost se je po pravnih pravilih ODZ štelo dejanje, zaradi katerega je bil mogoč kazenski pregon (paragraf 948 ODZ). Tako opredelitev je kasnejša sodna praksa ožila po eni strani kakor po drugi strani tudi širila. Tako ni nujno, da je vsako storjeno kaznivo dejanje šteti kot hudo nehvaležnost, po drugi strani pa tudi ni mogoče šteti kot hudo nehvaležnost le tisto dejanje, ki je v zakonu določeno kot kaznivo. Kot veliko nehvaležnost je torej mogoče opredeliti ravnanja obdarjenca, ki so po pomembnosti taka, da razumno upravičujejo preklic darila. Primernejša od napotitve na kazenski pregon je zato napotitev na določbe zakona o dedovanju, ki urejajo vprašanje dedne nevrednosti ali vzrokov za razdedinjenje. Tako opredeljuje zakon, da je nevreden zakonito ali oporočno dedovati tisti, kdor je vzel ali je skušal naklepno vzeti življenje zapustniku, ga s silo ali grožnjo prisilil, da je napravil ali napisal oporoko oziroma jo preklical, jo uničil ali skril z namenom, da bi preprečil izpolnitev zapustnikove poslednje volje, ali kadar se je huje pregrešil zoper dolžnost preživljanja zapustnika ali mu ni hotel dati potrebne pomoči (126. člen ZD). Med vzroke za razdedinjenje dediča pa uvršča zakon primere, če se je ta s kršitvijo kakšne zakonite ali moralne dolžnosti huje pregrešil nad zapustnikom, če je naklepoma storil kakšno hujše kaznivo dejanje zoper njega ali njegove sorodnike ali če se je vdal brezdelju in nepoštenemu življenju (42. člen ZD).
nujni delež - zastaranje pravice zahtevati zapuščino - dediščinska tožba
V 141.členu ZD je urejena t.i. dediščinska tožba, s katero se v rokih, ki jih določa zakon, lahko realizira pravica zahtevati zapuščino kot zapustnikov dedič. V obravnavanem primeru pa zaradi razpolaganja med živimi ( izročitev premoženja tožencu s pravnim poslom, ki je bil sklenjen 31.7.1956 ), po pok. N. Z., ki je mati pravdnih strank, premoženja, ki naj bi predstavljalo njeno zapuščino, sploh ni bilo. Tožeča stranka, ki zatrjuje, da je bil z ( po njenih trditvah neodplačnim ) razpolaganjem z dne 31.7.1956 prikrajšan njen nujni delež, bi zato morala zahtevati vrnitev daril v roku, ki ga daje na razpolago 41.člen ZD, kot sta materialnopravno pravilno presodili tudi sodišči druge in prve stopnje.
premoženje, ki se izloči iz zapuščine - izločitev v korist potomcev - izločitev gospodinjskih predmetov
Pomen zakonske določbe prvega odstavka 32. člena ZD je v tem smislu, da je dovolj oziroma da je poudarek na tem, da so zapustniki in potomci delali oziroma pridobivali skupaj, pri čemer ni nujno, da je šlo za tesno skupnost med njimi, skupno gospodinjstvo, izrazito ekonomsko skupnost ipd. Namen obravnavane zakonske določbe je v tem, da ne bi prispevanja (v delu in sredstvih) oseb, opredeljenih v zakonu, in sadov tega pridobili tisti dediči, ki niso delali in prispevali.
pogodba o dosmrtnem preživljanju - razveza pogodbe - skupno življenje
Čeprav nista živeli skupaj, pa je toženka za tožnico primerno skrbela v skladu s svojimi pogodbenimi obveznostmi vse do 1.12.1988, ko je šla tožnica v bolnišnico. Dotlej med strankama ni bilo nesporazumov. Iz bolnišnice je tožnico dne 19.12.1988 samovoljno odpeljala njena hči H., pri kateri živi tožnica, izolirana od ostalih družinskih članov in prijateljev. Toženka posestvo še vedno obdeluje in tožnica se lahko na svoj dom vsak čas vrne, saj jo tam čaka potrebna oskrba. Med strankama tako ni prišlo do nevzdržnih razmer, ampak sta izpolnjevanje pogodbe preprečili H. in tožnica sama. Spričo navedenih ugotovitev revizijsko sodišče nima pomislekov proti stališču sodišč prve in druge stopnje, da za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju ni pogojev po 2. in 3.odst. 120.čl. Zakona o dedovanju.
dedovanje na podlagi oporoke - oblike oporoke - sodna oporoka - sodna oporoka, če je oporočitelj ne zna ali ne more prebrati
Že v naslovu določbe 66.čl. ZD je navedeno, da velja za primer, če oporočitelj oporoke ne zna ali ne more prebrati. Zato obvezne navzočnosti dveh prič ni mogoče širiti na druge primere, pri katerih take formalnosti zakon ne zahteva. Oporočitelj, ki lahko oporoko prebere in torej lahko sam preveri pravilnost zapisane vsebine, lahko napravi veljavno sodno oporoko po 65.čl. ZD na način, da mu jo sestavi po njegovi izjavi sodnik, nakar jo v navzočnosti sodnika prebere in podpiše. Kolikor zaradi določenih ovir oporoke ne more podpisati in namesto tega napravi odtis prsta, ni zakonitega razloga, da bi bila zaradi tega potrebna oporoka z navzočnostjo dveh prič.
premoženjska razmerja med zakonci - skupno premoženje - vrednotenje deleža vsakega zakonca - vrednost dela, ki se izloči iz zapuščine
Tožnica zahteva v denarni obliki ustrezen delež na skupnem premoženju zakoncev, do katerega je prišlo zaradi vlaganj v hišo last tožničinega pokojnega moža A. J. st. Podlago za denarni zahtevek namesto stvarnopravnega je nudil tudi 20.čl. zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (Ur.l. SRS, št. 26/73 in 1/86), ki je veljal do uveljavitve novega zakona dne 9.12.1995.
Ker je bil toženec s sklepom zapuščinskega sodišča z dne 29.9.1989, opr.št. D 175/87-39 določen za prevzemnika zaščitene kmetije, ki obsega tudi stanovanjsko stavbo, je tožnica upravičena od njega zahtevati svoj delež zaradi vlaganj, ki so spadala v skupno premoženje.
ZOR člen 280, 281, 282, 283, 284, 285.ZD člen 25, 117, 119.
pogodba o dosmrtnem preživljanju - odgovornost za dolgove - izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj - rok za vložitev tožbe
Po ugotovitvah nižjih sodišč je pok. L. R. dne 15.8.1989 sklenil s toženima strankama pogodbo o dosmrtnem preživljanju (117. čl. in nasl. ZD), ki je bila v celoti odplačna (ugotovitev sodišča prve stopnje na 7. str. razlogov sodbe). Tožniku, ki ne sodi v krog nujnih dedičev pok. L. R. (25.člen ZD), sta zato sodišči druge in prve stopnje s sklicevanjem na določbo 119. člena ZD le pojasnili, da toženca kot preživljalca, po smrti L. R. kot preživljanca, nista odgovorna za njegove dolgove.
S podrejenim tožbenim zahtevkom uveljavlja tožeča stranka terjatev, ki jo je imela do pok. L. R. Zaradi določbe 119. člena ZD te terjatve ne more uveljaviti proti toženima strankama. Lahko pa bi tožeča stranka, tako kot sta materialnopravno pravilno odločili tudi sodišči prve in druge stopnje, izpodbijala dne 15.8.1989 sklenjeno pogodbo o dosmrtnem preživljanju iz razloga, ker je pok. L. R. kot dolžnik, s sklenitvijo te pogodbe oškodoval tožečo stranko kot upnika (280. člen ZOR). Ker je bila pogodba, ki je bila sklenjena dne 15.8.1989, po ugotovitvah nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano, tožeča stranka pa jih z revizijo tudi ne more izpodbiti (3. odstavek 385. člena ZPP), v celoti odplačen pravni posel, bi morala tožeča stranka vložiti izpodbojno tožbo v roku enega leta (1. odstavek 285. člena ZOR), ki je začel teči z dnem, ko je bilo storjeno izpodbijano pravno dejanje (2. odstavek 285. člena ZOR).
pogodba o dosmrtnem preživljanju - razveza pogodbe - nezvdržnost skupnega življenja - neizpolnjevanje obveznosti - izročilna pogodba
Čeprav gre za izročilno pogodbo, sta sodišči druge in prve stopnje pravilno presojali spor ob analogni uporabi 120. člena zakona o dedovanju, ki uzakonja razloge za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Neizpolnjevanje obveznosti je sicer razlog za razvezo izročilne pogodbe po tretjem odstavku 120. člena zakona o dedovanju, vendar pa mora biti za neizpolnjevanje pogodbe na strani prevzemnika podana odgovornost. Take odgovornosti sodišči nižje stopnje na strani toženke nista ugotovili. Ker nižji sodišči nista ugotovili na strani toženke odgovornosti niti za omajanost to je neznosnost skupnega življenja, zaradi katerega se lahko razveže izročilna pogodba po drugem odstavku 120. člena zakona o dedovanju, kadar je ta razlog podan, tožbeni zahtevek za razvezo pogodbe ni bil utemeljen niti na tej podlagi.
obseg zapuščine - izločitev dela zapuščine - pogodba o dosmrtnem preživljanju - izpodbijanje pogodbe - uveljavljanje lastninske pravice - učinek pravnomočnosti sklepa
Tožnikov zahtevek je stvarnopravne in ne dednopravne narave. Kolikor bi za življenja zapustnika obstajala tožnikova lastninska pravica na določenih nepremičninah na samostojni pravni podlagi, ne bi bilo mogoče šteti, da se je tožnik uveljavljanju lastninske pravice odpovedal, če v zapuščinskem postopku ni ugovarjal obsegu zapuščine, pri katerem je bila upoštevana tudi sedaj sporna nepremičnina. Kot odpoved lastninski pravici tudi ni mogoče šteti njegove izjave o odstopu svojega dednega deleža materi - tretji toženki. Pravnomočnost sklepa o dedovanju tako ni ovira, da uveljavlja tožnik svoje pravice v posebni pravdi.
pogodba o dosmrtnem preživljanju - preužitkarska pogodba - pogoji za veljavnost pogodbe - razveza pogodbe - neizpolnjevanje obveznosti - preprečitev
Gre za dvostransko obvezno pogodbo, iz katere izhaja na eni strani obveznost prenosa zemljišč v last prevzemnika in na drugi strani obveznost opravljanja storitev in dajatev v korist izročevalca. To pa sklenjeno pogodbo opredeljuje kot preužitkarsko pogodbo oziroma kot pogodbo o izročitvi premoženja s prevladujočimi elementi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, za katero pride v poštev uporaba določil zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76 in 23/78, v nadaljevanju ZD). Takšno razlago je sprejela tudi tožeča stranka sama.
Odklanjanje pomoči, čeprav je njen dajalec pripravljen obveznost izpolniti, ne more biti razlog za razvezo pogodbe.
Sodišči sta ugotovili, da je bila pogodba pri overitvi pri sodniku v skladu s 5. odstavkom 117. člena ZD prebrana, pogodbenika pa opozorjena na njene posledice. Smisel tega pravila je ravno v tem, da stranki ne bi bili v zmoti glede njene vsebine. Tožnica zato ne more zahtevati razveze pogodbe zaradi neizpolnjevanja obveznosti, ki ne izhaja iz vsebine sporne pogodbe.
oblike oporoke - pismena oporoka pred pričami - podpis oporočitelja
Ob ugotovitvi, da oporoke z dne 15.8.1967 ni lastnoročno podpisal zapustnik I. R., vprašanja katere priče so, kdaj so in ali sploh so sodelovale pri zapisu oporoke, sploh niso pravno odločilna. Po 64. členu zakona o dedovanju mora namreč listino, ki naj bi predstavljala veljavno pismeno oporoko pred pričami, lastnoročno podpisati najprej oporočitelj. Ker po ugotovitvah nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano, tožena stranka pa jih z revizijo ne more izpodbiti (3. odstavek 385. člena ZPP), oporočitelj listine z dne 15.8.1967 ni lastnoročno podpisal, je materialnopravno pravilna odločitev sodišč druge in prve stopnje, da ta listina ne more predstavljati veljavne pismene oporoke pred pričami.
premoženjska razmerja med zakonci - skupno premoženje - pridobitev lastninske pravice - pogodba o dosmrtnem preživljanju
Sporno premoženje zadeva na eni strani razmerje med tožnico in prvim tožencem kot razvezanih zakoncev, ki sta v času trajanja njune zakonske skupnosti ustvarila določeno skupno premoženje (zakonita podlaga iz drugega odstavka 52. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - naprej ZZZDR -, ki očitno v postopku ni bila sporna); na drugi strani pa zadeva razmerje navedene skupnosti prvih dveh in druge toženke, ki pa temelji po tožničinih trditvah na pogodbeni podlagi. Zadnje navedena podlaga je glede na ugotovljeno dejansko stanje tudi po presoji revizijskega sodišča pogodbena, ki je v tem primeru tudi podana. Ugotovitev nižjih sodišč, da je tožnica kot zakonec prvega toženca skupaj z njim vlagala v sporne nepremičnine, je terjala le presojo pogodbenega razmerja med prvim tožencem in drugo toženko, ki ga predstavlja pogodba o dosmrtnem preživljanju, ki sta jo navedena sklenila 6.4.1964. Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je druga toženka izročila prvemu tožencu svoje nepremičnine, in da sta se pogodbenika dogovorila, da lahko prevzemnik že za življenja izročevalke popravi in obnovi celo hišo in ji prizida tudi drug nov prostor. Taka ugotovitev lahko pomeni le, da je bil o tem sklenjen dogovor pogodbenih strank. Gradbeni posegi prevzemnika premoženja oziroma preživljalca v predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju zato ni bil nedovoljen in za vlagatelja tudi ne tuj posel. Velja namreč, kadar je dano soglasje za obnovitvene posege in dograditve preživljalcu v povezavi s pogodbo o dosmrtnem preživljanju, postane vlagatelj v obsegu vloženih sredstev in dela lastnik s tem ustvarjene stvari. Na tako ustvarjenem premoženju ima zato stvarnopravno varstvo oziroma pravico. Pravno pravilen je zato zaključek, da je premoženje, ki sta ga ustvarila tožnica in prvi toženec z vlaganji v sporno premoženje, njuno skupno premoženje, in da je zato utemeljen tožničin stvarnopravni zahtevek.