TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

1. Revizija tožene stranke se zavrže. 2. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi ter se sodbi sodišč druge in prve stopnje v izpodbijanih delih razveljavita in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pravni teoretiki so si edini, da je ustna oporoka izredna oblika oporoke, ki jo more izjaviti oporočitelj le v izrednih razmerah pred dvema istočasno navzočima pričama. Izredne razmere, ki so objektivne ali (in) subjektivne, so po stališčih pravnih teoretikov questio facti, torej vprašanje okoliščin konkretnega primera. Težišče pri presoji izrednih razmer pa je na stanju v trenutku, ko se je oporočitelj odločil za izjavo ustne oporoke. Zgoraj navedena materialnopravna podlaga in teoretično razumevanje le-te, po presoji revizijskega sodišča v tem primeru nista bila ustrezno upoštevana pri odločanju na drugi in prvi stopnji, ker se je neutemeljeno upoštevalo širše časovno obdobje oporočiteljičinega zdravljenja, pri ocenjevanju ali so bile podane izredne razmere pa poudarilo tehnične možnosti (predvsem objektivnega značaja) na škodo subjektivnega stanja oporočiteljice v trenutku, ko ji je 1.12.1989 dr. Horvat, grobo kot se je sam izrazil, predočil brezizhodnost njenega stanja, ki se je končalo z oporočiteljičino smrtjo na 13. dan po tem trenutku. V zvezi s temi izvajanji je opozoriti tudi na sodno prakso, ki je že zavzela stališče, da je ocena obstoja izrednih razmer in vprašanje ali se lahko ustni oporoki prizna veljavnost, odvisna od okoliščine, če se je zapustnik nahajal v takem položaju, da osebno ni bil sposoben sestaviti normalne oporoke, pa čeprav so obstajale objektivne možnosti za njeno sestavo; ali: izredne razmere niso samo objektivne, temveč tudi subjektivne okoliščine v osebi oporočitelja. Vzrok in čas nastanka takih subjektivnih izrednih razmer pa nista pomembna itd.