Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo kumulativno zahtevane pogoje iz 26. in 25. člena ZVKSES za unovčenje bančne garancije, in sicer na nepremičnini mora obstajati napaka, ta napaka mora biti skrita, pojaviti se mora v dveh letih od prevzema nepremičnine, prodajalec se na notifikacijo ne odzove v 15 dneh od prejema pooblastila oziroma v dveh mesecih od notifikacije napake ne odpravi in zaključilo, da so bili vsi ti pogoji izpolnjeni.
Povezanost dokaznega in trditvenega bremena ne pomeni, da sodišče presoja dokaze odvisno od tega, kdo jih predlaga, ampak jih mora presojati kot celoto.
Značilnost skritih napak je, da jih pri običajnem pregledu ob prevzemu stvari ni mogoče ugotoviti, saj se pokažejo kasneje. Poleg tega pa je splošno znano dejstvo, da če npr. gre za poškodbe strelovoda, ki se jih ne vidi, ali da so okna vzidana napačno in je to skrito za okenskimi okviri, gre za skrito napako (in zato ni potrebna ugotovitev in posebno znanje izvedenca gradbene stroke), saj je laik ne more opaziti.
V davčno osnovo, od katere se obračuna DDV, se po določbi petega odstavka 36. člena Zakona o davku na dodano vrednost vštevajo tudi postranski stroški, kot na primer stroški prevoza, administrativni stroški in tudi odsotnost iz pisarne. Sodna praksa je glede obračuna DDV takšna, da se DDV obračuna od celotne nagrade, kamor spadajo tudi potni stroški.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - SODNE TAKSE
VSL00081288
ZPP člen 105a, 105a/3, 158, 158/1. ZIZ člen 57, 61, 61/1, 62, 62/2. OZ člen 364, 364/2. ZST-1 člen 8.
postopek po ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - plačilo dolga s pridržkom - konkludentna pripoznava dolga - vročanje ugovora v odgovor upniku - razveljavitev sklepa o izvršbi in nadaljevanje postopka v pravdi - predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine kot tožba v pravdnem postopku - plačilo sodne takse za tožbo kot procesna predpostavka - delni umik tožbe - neplačilo sodne takse - domneva umika tožbe - povrnitev pravdnih stroškov pri umiku tožbe
Tožnica je podala delni umik predloga za izvršbo (pravilno tožbe) še preden je zadevo prejelo pravdno sodišče in tožnico pozvalo na doplačilo sodne takse. Vendar je šlo le za delni umik, s katerim je tožnica izrazila interes za vodenje pravdnega postopka glede neplačanega dela obveznosti, pravdi pa se je nato odrekla šele z neplačilom sodne takse. Pravdni postopek se pred doplačilom sodne takse sploh še ni mogel začeti, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za postopanje z delnim umikom tožnice. Šele, ko bi tožnica doplačala sodno takso, bi sodišče prve stopnje delni umik tožbe vročilo toženki. Če bi se ta z delnim umikom strinjala, bi lahko prišlo do delne ustavitve postopka zaradi dejanskega delnega umika tožbe, skupaj s stroškovno posledico. V tej zadevi pa je bil postopek ustavljen zaradi fiktivnega umika tožbe kot posledice neplačila sodne takse (in ne zaradi dejanskega umika tožbe), zato je sodišče prve stopnje stroške postopka toženke pravilno naložilo v plačilo tožnici.
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00080480
ZIZ člen 55, 55/1, 55/1-11. ZFPPIPP člen 125, 127, 396. OZ člen 356, 369, 369/4.
ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi - ugovorni razlog - judikatne terjatve - zastaranje terjatve - pretrganja zastaranja - stečajni postopek - sklep o končanju postopka osebnega stečaja - pravnomočnost sklepa
Proti sklepu, izdanem v insolvenčnem postopku, je dovoljena pritožba, če ni v zakonu za posamezen sklep drugače določeno. Zoper sklep o končanju postopka osebnega stečaja je pritožba dovoljena. Pritožbo je treba vložiti v roku 15 dni. Navedeno pomeni, da je v konkretnem primeru začetek teka ponovnega roka zastaranja vezan na pravnomočnost sklepa o končanju postopka stečajnega postopka in da zastaranje ponovno začne teči naslednji dan po pravnomočnosti sklepa.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSM00080358
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 12. URS člen 22, 23. OZ člen 87, 87/1, 326, 346. ZVPot člen 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-2, 24/1-4. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14.
dolgoročni kredit v CHF - pojasnilna dolžnost banke - neizpolnjena pojasnilna dolžnost - nepošten pogodbeni pogoj - slaba vera banke - ničnost kreditne pogodbe - ničnost sporazuma o zavarovanju terjatve - kondikcijski zahtevek - ugovor zastaranja terjatve - začetek teka zastaralnega roka - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - konverzija - pogodbene obresti
Neutemeljeno je toženkino zavzemanje po zastaranju dajatvenega tožbenega zahtevka. Skladno z najnovejšo sodno prakso SEU v zadevi C-484/21 z dne 25. 4. 2024,1 se je potrošnik na dan, ko je odločba o ugotovitvi nepoštenosti zadevnega pogodbenega pogoja in njegovi ničnosti iz tega razloga postala pravnomočna, zagotovo vedel za nezakonitost tega pogoja. Zato lahko ta potrošnik od tega datuma načeloma učinkovito uveljavlja pravice, ki mu jih podeljuje Direktiva 93/13, in lahko zato začne teči zastaralni rok za vložitev tožbe za vračilo, katere glavni cilj je vzpostavitev potrošnikovega pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi ta bil, če tega pogoja ne bi bilo. Ker gre namreč za sodno odločbo, ki je pravnomočna in je naslovljena na zadevnega potrošnika, se lahko ta takrat seznani z nepoštenostjo zadevnega pogoja in sam presodi, ali je primerno vložiti tožbo za vračilo zneskov, plačanih na podlagi tega pogoja, v roku, ki ga določa nacionalno pravo.
zavarovalna pogodba - predmet zavarovanja - določenost predmeta pogodbe - kriptovaluta - plačilo zavarovalnine - zamudne obresti - začetek teka zamudnih obresti - dodatni rok za izpolnitev pogodbe
Okoliščine primera zavarovalnega primera so bile atipične, saj je šlo za novo in nepoznano dejavnost (rudarjenje kriptovalut), ki je upravičevala daljši čas, da se je toženka seznanila z vsemi okoliščinami primera in ugotovila obstoj svoje obveznosti. Vendar je toženka za to imela dovolj časa od 19. 2. 2019, ko je prejela od tožnice dodatna pojasnila, do 4. 6. 2019, ko je drugič odklonila zahtevek. Ker je v drugi odklonitvi kot razlog navedla sporno lastništvo opreme in ne še kakšnih drugih podatkov, ki bi ji manjkali za ugotavljanje zneska njene obveznosti (kot na primer šele v tej pravdi prerekano število računalnikov, istovetnost njihovih komponent, poraba električne energije ipd.), je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da se je lahko z obveznostjo seznanila šele tekom pravde in zato zamudne obresti tečejo od vložitve tožbe. Ker je tožnica dokaze o lastništvu opreme podala nemudoma po odklonitvi zahtevka, se toženka z vložitvijo tožbe ni seznanila s kakšnimi novimi dejstvi, ki jih ne bi vedela od prej in s katerimi je pred pričetkom postopka opravičevala svojo zavrnitev zahtevka.
V obravnavanem primeru je predmet zavarovanja predstavljala celotna računalniška oprema, torej 118 računalnikov kot zaključenih enot. Zavarovalna polica ne specificira posameznih komponent računalnikov (npr. znamk in modelov grafičnih kartic, procesorjev ali drugih delov), temveč je zavarovanje sklenjeno za računalnike kot celoto. Ob sklenitvi zavarovanja toženka očitno ni preverila in tudi ni zahtevala podatkov o vsaki posamezni komponenti v računalnikih. To pomeni, da ni zavarovala specifičnih znamk ali modelov posameznih komponent, temveč je zavarovala računalnike kot celovite enote. V skladu s tem toženka ne more naknadno pogojevati kritja s sklicevanjem na različne blagovne znamke komponent, kot so na primer grafične kartice, ker teh podrobnosti ni opredelila že ob sklenitvi zavarovanja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00080965
URS člen 14, 22. OZ-UPB1 člen 326. ZVPot člen 23. ZPP člen 7, 191, 212, 338, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 350, 365, 365/1, 365/1-2, 366. ZIZ člen 11, 15, 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 272/2-3.
kreditna pogodba v CHF - regulacijska začasna odredba - obstoj verjetnosti terjatve - ničnost kreditne pogodbe - nenadomestljiva škoda - pogoj reverzibilnosti - nepošten pogodbeni pogoj - razpravno načelo - pasivna legitimacija - cesija - pojasnilna dolžnost banke - slaba vera banke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - valutno tveganje - konverzija - odvračalni učinek - Direktiva Sveta 93/13/EGS
Ker gre v obravnavani zadevi za primer, ko je treba pravno razmerje oziroma tožbeni zahtevek presojati v skladu z določbami Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošnikih pogodbah (v nadaljevanju Direktiva 93/13/EGS) in določbami nacionalnega Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) ter Zakona o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZpotK), je treba določbe nacionalne zakonodaje, ki se nanašajo na izdajo začasnih ukrepov, kot so začasne odredbe po slovenskem pravu, razlagati v skladu s cilji in načeli zgoraj navedene Direktive 93/13/EGS. Tako je v zvezi z izdajo začasnih ukrepov treba tudi nacionalna postopkovna pravila razlagati na način, da ne omejujejo in pretirano otežujejo (ali celo onemogočajo) vložitev kakršnih koli razpoložljivih pravnih sredstev, saj morajo biti potrošniki deležni učinkovitega pravnega varstva. Tudi pri izdaji začasnih odredb po slovenskem pravu je tako treba upoštevati duh Direktive 93/13/EGS, to pomeni, da so lahko posamezne nacionalne določbe iz uporabe izključene, če niso skladne z direktivo, oziroma se morajo razlagati na način, da so z direktivo skladne.
Nadalje sta glede na pritožbena zatrjevanja bistveni točki 76 in 78 sodbe SEU C-520/21. SEU. Iz točke 78 pa izhaja, da bi razlaga nacionalnega prava, v skladu s katero bi imela kreditna institucija pravico, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in da zato prejme nadomestilo za potrošnikovo uporabo tega kapitala, prispevala k odpravi odvračalnega učinka, ki ga ima ničnost navedene pogodbe na prodajalce ali ponudnike. To pomeni, da banka ne more biti upravičena niti do pogodbenih, niti do zamudnih obresti, niti do kakršnihkoli "obogatitvenih obresti", za kar se zavzema pritožba. Če bi bila banka v tem primeru upravičena do povračila pogodbenih, zamudnih ali t.i. "obogatitvenih" obresti (obresti zaradi uporabe kapitala), ne bi bil zagotovljen odvračalni učinek, ki mu sledi Direktiva 93/13/EGS.
SZ-1 člen 107, 109, 110, 111, 111/1. OZ člen 346, 610, 610/1. ZOR člen 591, 591/1.
izpraznitev stanovanja - najemna pogodba za neprofitno stanovanje - sklenitev najemne pogodbe po razvezi zakonske zveze - pravica zahtevati sklenitev najemne pogodbe - dolžnost sklenitve najemne pogodbe - sklenitev nove najemne pogodbe - poziv k sklenitvi pogodbe - rok za vložitev zahteve - nesklenitev najemne pogodbe - nezakonita uporaba stanovanja - uporaba stanovanja brez pravnega naslova - sprememba lastnika
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da po razvezi in izselitvi zakonca - najemnika iz stanovanja, mora drugi zakonec - uporabnik z najemodajalcem skleniti novo najemno pogodbo, lastnik stanovanja pa je po samem zakonu z njim dolžan tako pogodbo skleniti. Ni torej sporno, da novi lastnik stanovanja vstopi v pravni položaj najemodajalca, ki po samem zakonu pridobi položaj stranke v obstoječem najemnem razmerju, odločilna razlikovalna okoliščina glede na navedeni zakonski dejanski stan in okoliščine konkretnega primera je v tem, da se je toženčeva žena kot najemnica izselila iz stanovanja, v stanovanju pa je na podlagi dogovora ostal njen mož - toženec. Toženec je s tem dobil upravičenje, da kot nosilec te pravice zahteva od lastnika stanovanja sklenitev najemne pogodbe, hkrati pa je bilo njegovo dolžnostno ravnanje kot nosilca pravice, da uporablja stanovanje, da pozove lastnika stanovanja, da z njim sklene najemno pogodbo. Prvi odstavek 111. člena SZ-1 namreč določa, da oseba, ki uporablja stanovanje, pa z lastnikom ni sklenila najemne pogodbe oziroma ni podaljšala najemne pogodbe, sklenjene za določen čas, uporablja stanovanje nezakonito. Interes toženca je torej bil, da pozove lastnika stanovanja na sklenitev najemne pogodbe, kar bi vsebinsko realiziralo njegovo upravičenje do uporabe stanovanja. Ker toženec ni ravnal na opisan način - ni pozval tožnikovih pravnih prednikov in tudi ne tožnika, da z njim sklenejo najemno pogodbo - uporablja stanovanje nezakonito.
Pogodbeno določilo 13. člena člena Pogodbe daje strankama možnost, da vsaka od njiju pogodbo kadarkoli odpove z odpovednim rokom, to možnost pa je tožena stranka tudi izkoristila. Taka odpoved pogodbe ima enake posledice kot odpoved časovno neomejenega pogodbenega razmerja po določbi 333. člena OZ. Odpovedano dolžniško razmerje preneha, ko preteče s pogodbo določen odpovedni rok.
Pogodbeni stranki, ki sta dogovorili enoletni odpovedni rok, sta zato le-tega dolžni spoštovati in v tem obdobju ravnati kot pred začetkom teka odpovednega roka, kar pomeni izpolnjevati vse obveznosti po Pogodbi.
Neživljenjsko in nelogično je, da bi bila tožena stranka, ki je izkoristila pogodbeno določilo, da lahko Pogodbo kadarkoli odpove z odpovednim rokom, hkrati pa je odstopniku v času odpovednega roka onemogočila izvajanje njegovih pogodbenih storitev, oproščena plačila v času odpovednega roka. Takšno stališče, kot ga v tem postopku zastopa tožena stranka, je ne le v nasprotju s Pogodbo, pač pa tudi v nasprotju s temeljnim načelom vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ in prepovedi zlorabe pravic iz 7. člen OZ.
Ker je za nemožnost izpolnitve odstopnikove pogodbene obveznosti v času odpovednega roka odgovorna tožena stranka, je skladno s prvim odstavkom 117. člena OZ odstopnikova pogodbena obveznost izpolnitve ugasnila, pri čemer pa je obdržal svoje terjatve do tožene stranke. Navedeno zakonsko določilo tožeči stranki priznava odškodnino v višini pozitivnega izpolnitvenega pogodbenega interesa, zmanjšanega za koristi, ker je prosta svoje obveznosti.
Eno glavnih načel javnega naročanja je omogočiti konkurenco med ponudniki in naročnik ne sme zahtevati od ponudnika, da pri izvedbi naročila sodeluje z določenimi podizvajalci ali da izvede kakšen drug posel (prim. tretji odstavek 5. člena ZJN-3). V takem primeru je imela prva toženka kot ponudnica že v postopku oddaje javnega naročila možnost vložiti zahtevek za revizijo in uveljavljati kršitve določb zakona o javnem naročanju ali kasneje uveljavljati ničnost pogodbe iz razlogov, določenih v zakonu, ki ureja integriteto in preprečevanje korupcije, na katerega se v pritožbi prav tako sklicuje.
Pri navidezni pogodbi je med strankama soglasje o navideznosti. Kdor uveljavlja navideznost pogodbe, nosi (materialno) dokazno breme, da je bila pravno poslovna volja zaigrana, kar pomeni, da sta obe pogodbeni stranki želeli nekaj drugega in ne tistega, kar sta zapisali v pogodbi. Da tožnica vztraja pri veljavnosti podizvajalske pogodbe, izhaja že iz dejstva, da je vložila to tožbo.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00089145
ZPotK člen 21, 21/1, 21/3, 22, 22/1. ZPotK-1 člen 20, 20/4. ZVPot člen 23, 23/2, 24, 24/1, 24/1-2. OZ člen 323, 323/1, 323/2, 324, 326, 326/1, 346, 364, 421. ZPP člen 11, 11/1, 360, 360/1.
sklenitev kreditne pogodbe - odstop terjatve s pogodbo (cesija) - večkraten odstop terjatve - dovoljenje za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja - ničnost pogodbe - prodaja terjatve - sklenitev nove pogodbe - razmerje med prevzemnikom in dolžnikom - vsebina pogodbe - prenovitev (novacija) - prenovitvena volja - nov rok za izpolnitev obveznosti - pogodba o pripoznavi dolga - ničnost pogodbenega določila - kumulativno določeni pogoji - zastaranje terjatve - pretrganje zastaranja - splošni petletni zastaralni rok - začetek teka zastaralnega roka - obročno plačilo - rok za izdajo odločbe
Pritožba utemeljeno opozarja, da pogodba z 8. 11. 2006 ni novacija. Novacija je sporazum, s katerim se upnik in dolžnik dogovorita, da bosta obstoječo obveznost nadomestila z novo, pri tem pa ima nova obveznost drugačen predmet ali drugačno pravno podlago (prvi odstavek 323. člena OZ). Novacija ni kakršnakoli sprememba obstoječe obveznosti, temveč samo tista, ki bistveno posega v dejanske ali pravne značilnosti obstoječe obveznosti. Obstoječa obveznost s pogodbo z 8. 11. 2006 ni bila bistveno spremenjena oziroma ni bila spremenjena do te mere, da bi bil dogovorjen drugačen glavni predmet pogodbe. Kot nova glavnica so bile oblikovane le že zapadle obveznosti toženca, v njegovo korist pa sta bila spremenjena dogovora o stranskih pogodbenih obveznostih - o roku plačila in o obrestih.
ZPotK je v prvem odstavku 22. člena res predpisal, da mora dajalec kredita pred pričetkom opravljanja storitev potrošniškega kreditiranja pridobiti dovoljenje za opravljanje teh storitev. Nadalje je v prvem odstavku 21. člena določal, da je nično vsako pogodbeno določilo, ki bi v škodo potrošnika razveljavilo ali spremenilo katerokoli določilo tega zakona. Na navedeno zakonsko določbo je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, vendar ni upoštevalo, da morata biti oba pogoja, torej nasprotje z zakonom in to, da je določilo v škodo potrošnika, izpolnjena kumulativno. V tej zadevi nista. Toženec je med postopkom sicer navajal, da je bila pogodba z 8. 11. 2006 sklenjena v njegovo škodo, a svojih navedb ni pojasnil. Po stališču pritožbenega sodišča podaljšanje roka za izpolnitev obveznosti in znižanje obrestne mere za dolžnika praviloma pomenita ugodnost, ne oškodovanja. Smiselno enak zaključek glede tega, da pogodba z 8. 11. 2006 ni nična, izhaja tudi iz določb Zakona o varstvu potrošnikov (druga alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot in drugi odstavek 23. člena ZVPot v zvezi s tretjim odstavkom 21. člena ZPotK).
Utemeljen je pritožbeni očitek, da terjatev tožnice zaradi sklenitve pogodbe z 8. 11. 2006 ni zastarana. Ta pogodba je po vsebini pogodba o pripoznavi dolga (364. člen OZ), ki pretrga zastaranje, zaradi česar zastaralni rok začne teči znova. Dogovor upnika in dolžnika o določitvi novega roka za izpolnitev obveznosti je namreč konkludentno dejanje, ki pomeni pripoznavo dolga.
Toženec se je svojo kreditno obveznost zavezal vračati obročno. Njegova obveznost predstavlja celoto, kar pomeni, da je ena obveznost z obroki kredita razdeljena na več delov. Zato je začetek teka zastaralnega roka potrebno presojati od zapadlosti celotnega kredita v plačilo. Zastaralni rok je pričel teči prvi dan po zapadlosti zadnjega obroka toženčeve obveznosti - po izteku dobe 60-ih mesecev, ki so bili dogovorjeni s pogodbo z 8. 11. 2006, torej šele z začetkom decembra 2011. Ob vložitvi predloga za izvršbo 13. 6. 2016 zastaralni rok zagotovo še ni iztekel, zato je zahtevku tožnice potrebno ugoditi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODVETNIŠTVO
VSL00081506
ZPP člen 8, 154, 154/2, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8, 358, 358-5. OZ člen 373. Tarifa o odvetniških storitvah (1991) člen 8. ZOR člen 71, 71/2. ZDen člen 19, 19/1, 19/1-1, 42. ZSOS člen 7. ZPraP člen 15, 15/2.
plačilo nagrade in stroškov odvetnika - obračunavanje odvetniških storitev - izračun nagrade odvetnika - upoštevanje obresti - denacionalizacijski postopek - zahtevek za denacionalizacijo - zastopanje v denacionalizacijskem postopku - denacionalizirano premoženje - vračilo denacionaliziranega premoženja v naravi - odškodnina v obveznicah - pisni dogovor - naknadni ustni dogovor - neobrazložena zavrnitev dokaznega predloga - kršitev pravice do izjave - ugovor pomanjkanja aktivne legitimacije - nedopustna pritožbena novota - način plačila
Tožeča stranka, ki je Pogodbo o nagradi sklenila v času veljavnosti Zakona o denacionalizaciji in Zakona o slovenskem odškodninskem skladu, bi nezmožnost vračila v naravi morala predvideti (glede na dejstvo, da je v eni izmed nepremičnin tudi muzej, pa morebiti celo pričakovati). Zavedati bi se morala tudi režima plačevanja odškodnine v obveznicah SOS in vštevanje obresti pri izračunu nagrade izrecno določiti že v sami Pogodbi o nagradi. Podobno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v sklepu VSRS III Ips 25/2014. Za vštevanje obresti bi torej bil potreben izrecen dogovor pogodbenih strank, ki bi moral biti sklenjen v pisni obliki (8. člen Tarife o odvetniških storitvah).
hitri postopek o prekršku - odločba o prekršku - zahteva za sodno varstvo - namenska razlaga zakona - zasebno varovanje - pogodba o opravljanju storitev varovanja
V skladu z namensko razlago mora biti iz pogodbe o varovanju ali njenega dodatka razvidno, kdo sodeluje pri istem naročniku za varovanje iste stvari ali povedano drugače z vidika naročnika je bistveno, da je obveščen o sodelovanju drugih izvajalcev zasebnega varovanja, ker je razpolaganje z varnostno - nadzornim centrom nujen in logičen tehnični pogoj za opravljanje storitev zasebnega varovanja, kajti neposredna povezava varnostnika na terenu z dežurnim operaterjem v varnostno - nadzornem centru je sestavni del varovanja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00080689
ZPP člen 108, 108/1, 180, 180/1, 182, 182/3, 339, 339/2, 339/2-14. ZFPPIPP člen 22, 22/1, 22/1-2, 24, 24/2, 265, 265/1, 265/2, 265/3, 300. OZ člen 435, 435/1. SPZ člen 27, 93. ZVKSES člen 15, 15/4.
pravne posledice začetega stečajnega postopka - vsebina tožbe - izločitvena pravica - ugotovitev obstoja izločitvene pravice na nepremičnini - tožba za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila - vzajemno neizpolnjena dvostranska pogodba - izročitev nepremičnine v posest - delno plačilo - exceptio rei venditae et traditae - formalna pomanjkljivost tožbe - kopičenje zahtevkov - eventualna kumulacija tožbenih zahtevkov - protislovni zahtevki - možnost preizkusa sodbe - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - izrek, ki nasprotuje sam sebi
Tožnik je tožbo vložil po tem, ko se je nad toženko začel stečajni postopek. V stanovanju je živel, odkar ga je kupil, intervenient pa predtem že vse od 1999, ko je posest pridobil na podlagi prodajne predpogodbe s toženkino univerzalno pravno prednico, ki je bila investitorka izgradnje stanovanj v tej stavbi. Kupec ima v položaju, kakršen je tožnikov oziroma kakršen je bil predtem intervenientov, nasproti vrnitvenemu zahtevku prodajalca ugovor rei venditae et traditae po 93. členu SPZ.
Tožbena zahtevka za ugotovitev obstoja izločitvene pravice in pridobitve lastninske pravice na posameznem delu se prilegata pridobitvi lastninske pravice, ki je že nastala na podlagi zakona (v tožnikovem primeru s priposestvovanjem), medtem ko se zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila na podlagi Pogodbe 1 in 2 prilega pridobitvi na podlagi pravnega posla, s katerim se torej iztožuje še manjkajoča prodajalčeva dajatev, izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Protislovno pa je iztoževati (in prisoditi) oboje hkrati. Te zahtevke je sicer dopustno kopičiti, vendar na način eventualnega kopičenja.
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00080598
ZFPPIPP člen 408, 408/2, 408/2-5. ZOZP člen 7. OZ člen 188, 188/1, 963.
izvršba na podlagi izvršilnega naslova - osebni stečaj dolžnika - odpust obveznosti v osebnem stečaju - terjatve, za katere učinkuje odpust obveznosti - regresni zahtevek zavarovalnice
Dolžnik neutemeljeno meni, da upničina terjatev ne predstavlja izjeme od učinkovanja odpusta obveznosti zgolj zato, ker gre za terjatev iz naslova regresnega zahtevka. Povračilni zahtevki zavarovalnice oziroma upnice, ali drugače imenovani regresni zahtevki, so odškodninski zahtevek zavarovalnice zaradi kršitve zavarovalne pogodbe za škodo, ker je zavarovalnica sama morala kriti škodo, ki jo je povzročil zavarovanec oziroma dolžnik. Regresni zahtevek zavarovalnice meri na terjatev na povrnitev škode, ki je bila povzročena namerno ali iz hude malomarnosti in izvira iz istega dogodka, na podlagi katerega je zavarovalnica tudi izplačala odškodnino oškodovancu.
OZ člen 3, 190, 1061, 1061/2. ZOR člen 1083, 1083/1, 1087, 1087/3.
gradbena pogodba - energetska sanacija šole - zavarovanje obveznosti - bančna garancija - bančna garancija za dobro izvedbo posla - kavcijska garancija - zavarovalnica kot garant - neodvisna bančna garancija - obveznost garanta pogoji v bančnih garancijah - kakovost izvedenih del - garancijski rok - odpoved pogodbe - vračilo neupravičeno prejetih sredstev - jamčevalni zahtevek - neupravičena pridobitev - trditvena podlaga strank
Preseženo je nekdanje stališče sodne prakse, da lahko bančno garancijo izda samo banka. Bančno garancijo lahko izdajajo subjekti, katerih poslovanje je varnejše in za poslovne partnerje zanesljivejše, kot na primer zavarovalnice in nekatere druge finančne institucije. Takšna je tudi zavarovalnica, ki je v konkretnem primeru podala kavcijsko zavarovanje.
Garancija in jamčevanje za napake sta različna instituta, ki se med seboj ne prekrivata in se med seboj ne izključujeta. Pri zahtevkih iz naslova garancije in jamčevanja gre za samostojni in med seboj ločeni pravni podlagi, ki ju ni mogoče cepiti ena na drugo. Smisel garancije je pač v tem, da si upravičenec z njo zagotovi večji obseg pravic, kot bi mu jih pripadalo po splošnih pravilih o jamčevanju. V obravnavanem primeru sta se stranki med seboj dogovorili o kavcijski garanciji.
V danem primeru bi morala torej tožeča stranka zatrjevati, da je bila garancija neupravičeno unovčena in da je bila zaradi tega prikrajšana, tožeča stranka pa obogatena. Toženo tožena stranka pa bi morala ugovarjati, da bančna garancija ni bila neupravičeno unovčena. Povedano drugače, tožeča stranka bi morala zatrjevati, da je opravila svoje pogodbene obveznosti skladu s sklenjeno pogodbo po izvedenem javnem naročilu in da je bila zaradi neupravičeno unovčene garancije prikrajšana, tožena stranka pa bi morala temu ugovarjati in zatrjevati, da tožeča stranka svojih pogodbenih obveznosti ni opravila in podati trditve v zvezi z napakami pri izvedbi toženkine pogodbene obveznosti in da je zaradi tega upravičeno unovčila garancijo in da ni bila obogatena.
odškodnina zaradi izbrisa - izbris iz registra stalnega prebivalstva - odškodnina za nepremoženjsko škodo - okvara zdravja - psihično stanje - državljanstvo - poseg v družinsko življenje - enotna odškodnina - deljena vzročnost - obrazložitev dokazne ocene - izvedenec psihiatrične stroke - mnenje izvedenca - upravni postopek - načelo objektivizacije odškodnine - dejanska trditvena podlaga - ponovna odločitev sodišča v odškodninskem sporu - odločitev o stroških postopka
Ugotovljene posebne okoliščine na strani tožnika: škoda na psihičnem zdravju (posttravmatska stresna motnja z dolgotrajnim - 8 let - trajajočimi hudimi duševnimi bolečinami, vključno s hudo prizadetostjo, ki jo je utrpel ob policijskem postopku ter transportu na mejo in v BIH), utemeljujejo višjo odškodnino, kot mu je bila določena v upravnem postopku.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00086127
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 4, 4/2. ZVPot člen 22, 23, 24. OZ člen 5, 193, 336, 336/1, 346. ZPP člen 212, 337, 337/1.
nakup obveznic - glavni predmet pogodbe - lastnost obveznice - podrejene obveznice - ugotovitev ničnosti pogodbe - varstvo potrošnikov - pojasnilna dolžnost banke - kršitev pojasnilne dolžnosti - načelo vestnosti in poštenja - nepošten pogodbeni pogoj - dokazovanje - trditveno in dokazno breme - dokazovanje s pričami - dokazna stiska - znižanje dokaznega standarda - materialno dokazno breme - posredni ali indicijski dokazi - procesno dokazno breme - ugovor zastaranja - kondikcijska terjatev - vrnitev prejetega na podlagi nične pogodbe - zastaranje kondikcijskega zahtevka - splošni zastaralni rok za kondikcijski zahtevek - začetek teka zastaralnega roka - zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti - nepošteni pridobitelj
S pritožbenimi argumenti, da je bil tožnik tisti, ki bi moral kot potrošnik biti toliko skrben, da bi pridobil podatke o predmetu nakupa, saj je imel dolgoletne izkušnje z vodenjem velikega podjetja, ker le vsebina Pogojev in značilnosti novoizdanih obveznic Banke opredeljuje zavezo banke o vrnitvi vloženih sredstev in plačevanju obresti, ni moč omajati pravilnosti materialnopravnega izhodišča, da je bila banka tista, ki bi morala tožnika opozoriti na podrejenost obveznic kot bistveno lastnost glavnega predmeta pogodbe.
Ob ugotovitvi, da bi se banka že ob sklenitvi pogodbe zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti pri t.i. glavnem predmetu pogodbe morala in mogla zavedati posledične hibnosti pogodbe in tega, da ni upravičena do prejete kupnine, je torej na dlani, da je bila v smislu 193. člena OZ banka nepoštena pridobiteljica kupnine že od sklenitve pogodbe dalje. Zato tožnik utemeljeno zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 100.000 EUR še za čas od vplačila kupnine na dne 16. 2. 2007 do 7. 9. 2020.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00080405
ZZZDR člen 54. OZ člen 86, 86/2, 94, 95. ZPP člen 155, 337, 337/1.
skupno premoženje zunajzakonskih partnerjev - razpolaganje z nedoločenim deležem na skupnem premoženju - razpolaganje s skupnim premoženjem brez soglasja zunajzakonskega partnerja - odsvojitev stvari iz skupnega premoženja brez soglasja zakonca - samovoljno ravnanje - ničnost ali izpodbojnost pravnega posla - izpodbojnost pravnega posla - ničnost pravnega posla - aktivna stvarna legitimacija - nedopusten nagib - nedopustna pritožbena novota - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe
Pritožba se sklicuje na 54. člen ZZZDR, a je treba pojasniti, da ta govori, da zakonec ne more razpolagati s svojim nedoločnim deležem na skupnem premoženju. Ne govori pa o odsvojitvi predmetov iz premoženja, kadar gre za tako situacijo, je posel izpodbojen.
Izvedeni dokazni postopek ni pokazal, da bi pravdni stranki Pogodbo o preužitku sklenili z glavnim in izključnim namenom oškodovanja upnikov, kar bi predstavljalo nedovoljen nagib za sklenitev pogodbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00081524
ZPP člen 154, 154/1, 339, 339/2, 339/2-14. OZ člen 136, 136/1, 136/2, 299, 299/2, 352, 352/1, 365, 369, 369/3. ZOZP člen 7, 7/2, 7/3, 7/3-5.
regresni zahtevek zavarovalnice - prometna nesreča - povzročitev prometne nesreče pod vplivom alkohola - poškodba vozila - zavarovanje avtomobilske odgovornosti - vzrok za nastanek škode - zavrnitev dokaznega predloga - obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga - postavitev izvedenca - informativni dokaz - razsodnost - ekskulpacija odgovornosti - višina denarne odškodnine - manjkajoča trditvena podlaga - zastaranje denarne terjatve - 3-letni zastaralni rok - pretrganje zastaranja - napačna vročitev - vročitev tožbe - tek zakonskih zamudnih obresti - vložitev tožbe
Manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti izvedba nobenega dokaza, tako tudi ne postavitev izvedenca ustrezne stroke. To velja ne glede na toženkino trditev, da se sama poteka nesreče ne spomni.
Za pretrganje zastaranja je pomembna upnikova aktivnost, ne pa dejstvo, kdaj je dolžniku vročena tožba.
Za tek obresti je pomemben trenutek vložitve tožbe (predloga za izvršbo) in ne trenutek njene vročitve toženki.