SEU je že sprejelo razlago, da varstvo potrošnikov ni absolutno in da je določitev razumnih rokov za pravna sredstva, katerih posledica nespoštovanja je prekluzija, kar je v interesu pravne varnosti, združljiva s pravom Unije.
Pretogo razumevanje pravil o zastaranju bi nesorazmerno poseglo v pravico potrošnikov do sodnega varstva, še posebej, če upoštevamo posebni položaj šibkejših in zahtevo po izravnavi podrejenega položaja z učinkovitim sodnim varstvom njihovih pravic. Pri tem je potrebno upoštevati, da se je sodna praksa, ki je šele oblikovala celovito in kompleksno razumevanje zakonskih pogojev ničnosti v obravnavanih potrošniških sporih, tako da so lahko potrošniki učinkovito oblikovali zahtevano sodno varstvo, oblikovala šele leta 2022 in pred tem ni bilo dovolj dejanskih indicev, da bi potrošnik ob skrbnem ravnanju našel pravnega strokovnjaka, ki bi podal pravno diagnozo njegovega položaja v luči načela vestnosti in poštenja (5. člen OZ), ničnosti potrošniške pogodbe zaradi kršitve načela ter zato položaja neupravičene obogatitve ter postavitev kondikcijske tožbe.
Pritožbeno sodišče se pridružuje zaključku prvostopnega sodišča, da se je spor s posledičnim poškodovanjem tožnika nanašal na že po odrejenem nalogu glede dela obeh v spor vpletenih varnostnikov izraženo nezadovoljstvo zaradi menjave izmen, ki v postopku odločanja nista sodelovala, niti nista bila v medsebojnem hierarhičnem odnosu. Z navedbami, da varnostnik v okviru svojega dela, kamor je šteti tudi postopek spremembe izmene, ne opravlja zgolj neposredno varovanja, temveč tudi druga opravila, ki omogočajo, da svojo glavno zadolžitev sploh lahko kvalitetno opravlja, s čimer se pritožbeno sodišče sicer strinja, pritožnik še vedno ne uspe izpodbiti zaključka o neobstoju potrebne funkcionalne povezanosti, da bi se škoda opredelila kot škoda, povzročena v zvezi z delom (ali pri delu).