TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne, pritožbi tožene stranke pa se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako,

- da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema sodbe plačati 2.686,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 2. 2019 dalje, v presežku za 4.030,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 2. 2019 dalje se tožbeni zahtevek zavrne,

- tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 60 % njenih pravdnih stroškov in tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 40 % njenih pravdnih stroškov, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom sodišča prve stopnje,

- v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu se pritožba tožene stranke zavrne.

II. Tožena stranka nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je povrniti pritožbene stroške tožeče stranke v višini 559,98 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

S tem, ko delodajalcu pripišemo krivdno odgovornost, čeprav ni opustil nobenih varnostnih ukrepov, slabimo preventivno funkcijo odškodninskega prava. Pri pravilni uporabi pravil o krivdni odgovornosti se delodajalec namreč lahko zanese, da ne bo odgovarjal za škodo, če bo upošteval predpise o varnosti pri delu in izvedel običajne varnostne ukrepe. Takšno izhodišče spodbuja tako delodajalca kot tudi delavca k učinkoviti stopnji preventive. Zelo pomembno je tudi, da v slovenski pravni ureditvi odškodninsko pravo nima socialne funkcije, saj so temu namenjeni predpisi o socialnem in zdravstvenem varstvu.

Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru na ugovor tožene stranke pravilno upoštevalo dejstvo, da je nezgoda lahko posledica malomarnosti oškodovanke.

Pri oceni, ali in v kakšnem obsegu je delavec sam prispeval k nastanku škode, je pomembna neskrbnost njegovega ravnanja, kot merilo pa je treba vzeti skrbnost povprečnega ustrezno usposobljenega delavca za takšno dejavnost, torej konkretno skrbnost za gibanje po šolskih hodnikih, kjer je veliko otrok, za katere je splošno znano, da tekajo in so razigrani ter je zaradi tega mogoče pričakovati ovire na tleh. Oceniti je torej treba, kolikšnega pomena je bilo za nastanek škode krivdno ravnanje delodajalca, ki ni poskrbel za povsem poravnano preprogo in s tem zato, da tla v šolskih prostorih nimajo izboklin, lukenj ali podobnih neravnin, in tako delavcem ni zagotovil varne hoje po hodniku, koliko pa je na nastanek škode vplivala tudi neskrbnost ravnanja same oškodovane delavke in zavarovanke tožnika.

Bistvo pri tako imenovanih regresnih zahtevkih tožnika je, da je tožena stranka, torej delodajalec, kršila predpise varstva pri delu. V tem primeru je šlo za uporabo preproge, ki je preprečevala drsenje na spolzkih ploščicah. Na tej preprogi nesporno pred tem dogodkom nihče ni padel. Je pa bilo to zelo frekventno šolsko območje hodnika, po katerem so otroci tekali in se je posledično preproga lahko zgubala, kar je pričakovana življenjska situacija v šoli, ki jo tam zaposleni lahko predvidijo. Če pa je zavarovanka tožeče stranke opažala, da na preprogi celo več let nastajajo gube, ki (jo) motijo pri hoji, pa je bila dolžna v smislu odvračanja škode na to opozoriti tudi delodajalca, česar nedvomno ni storila. S tem je privolila v morebitno škodo in je napačno uporabljeno materialno pravo, ki njen soprispevek enači s toženkinim. Obe sta namreč kršili predpise varstva pri delu. Toženka je kršila prvi odstavek 37. člena Pravilnika, zavarovanka tožnika pa 50. člen ZVZD-1.

Načelo prepovedi povzročanja škode implicira tudi zahtevo, da je vsak posameznik povprečno skrben tudi pri preprečevanju lastne škode (10. člen OZ). Od povprečno skrbnega posameznika pa se lahko pričakuje, da gleda, kod hodi oziroma da stopi tja, koder je pogledal, sploh če lahko pričakuje, da so otroci s tekom nagubali preprogo.