KAZENSKO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00086141
KZ-1 člen 54, 54/1, 204, 204/2. ZKP člen 17, 52, 52/1, 53, 53/2, 147, 371, 371/1, 371/1-5. OZ člen 69, 74, 74/1, 75. ZGD-1 člen 515.
tatvina - nadaljevano kaznivo dejanje - predlagalni delikt - predlog za pregon - procesna predpostavka za odločanje - upravičeni predlagatelj - oškodovanec - predlog oškodovanca - oblika in vsebina predloga - izjava volje - ovadba kot predlog za pregon - pooblastilo za vložitev predloga - zastopanje pravne osebe - upravičenost za zastopanje - poslovodja - zakoniti zastopnik družbe - možnost zastopanja - pooblastitev - delavec oškodovanca - vodja enote - prodajalec - oblika pooblastila - ustno pooblastilo - pogodba o zaposlitvi s poslovodno osebo - obstoj procesne predpostavke - obstoj pooblastilnega razmerja - pravočasnost predloga za pregon - vložitev kazenske ovadbe zoper neznanega storilca
Spisovno je izkazano, da je bila v vseh štirih v pritožbi izpostavljenih primerih kazenska ovadba oziroma predlog za pregon podana v zakonsko predpisanem roku s strani upravičene osebe. Gospodarsko družbo namreč zastopa zakoniti zastopnik, poleg njega pa lahko tudi pooblaščenci. Družba mora imeti zakonitega zastopnika, poleg njega pa ima lahko tudi enega ali več pooblaščencev. Družba lahko preko svojih zakonitih zastopnikov za opravljanje določenih poslov družbe pooblasti tudi druge osebe (pooblaščenci). Njihovo upravičenje za zastopanje družbe izvira iz volje družbe oziroma njenega zakonitega zastopnika. Družba lahko podeli bodisi generalno bodisi specialno pooblastilo. Obseg pooblastila pooblaščencev družbe določa pooblastitelj, torej družba oziroma njen zakoniti zastopnik (razen za prokurista, pri katerem obseg pooblastila določa zakon, konkretno ZGD-1). Prav ima sicer zagovornik, ko izpostavlja, da delavec gospodarske družbe, četudi je vodja poslovalnice, ni zakoniti zastopnik družbe, saj trgovinski poslovodja ni poslovodja v smislu 515. člena ZGD-1. To pa pomeni, da lahko zastopa družbo le na podlagi izjave volje družbe, torej na podlagi pooblastilnega razmerja. Tudi prodajalka trgovine, oškodovane s kaznivim dejanjem tatvine, je lahko upravičena, da poda predlog za pregon storilca, če se izkaže, da jo je lastnik trgovine za to pooblastil (Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 126; sodba VSRS I Ips 123/98 z 30. 9. 1998).
Drži sicer ugotovitev pritožnika, da se je sodišče prve stopnje šele v zadnji fazi glavne obravnave podrobneje ukvarjalo in razčiščevalo obstoj pooblastilnega razmerja, vendar pa se ni moč strinjati s pritožnikom, da je na ta način sodišče neupravičeno popravljalo napako tožilstva in reševalo obstoj procesne predpostavke. Takšno ravnanje sodišča prve stopnje, ki je to storilo brez dokaznega predloga tožilstva, je skladno s pravili kazenskega postopka. Sodišče je namreč tisto, ki mu ZKP v 17. členu nalaga dolžnost, da po resnici in popolnoma ugotovi dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe (načelo iskanja materialne resnice), v ta namen pa lahko izvaja tudi dokaze po uradni dolžnosti.
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00078263
ZIZ člen 110, 119, 119/2, 123, 124, 124/2.
prenos zarubljene terjatve - sklep o prenosu zarubljene terjatve na upnika - plačilo terjatve - izterjava dolga od dolžnikovega dolžnika - zastavna pravica (na terjatvah) - vrstni red zastavnih pravic - vrstni red poplačila terjatev - zarubljena terjatev - sodni depozit - pravno varstvo pravic
S prenosom zarubljene terjatve v izterjavo upnik (tožnik) pridobi pravico zahtevati od dolžnikovega dolžnika (toženec) izplačilo zneska, ki je naveden v sklepu o prenosu, kar pomeni, da pridobi pravico zoper dolžnikovega dolžnika vložiti tožbo na plačilo terjatve, če je dolžnikov dolžnik ne izpolni prostovoljno.
Temeljna značilnost zastavne pravice je varovanje vrstnega reda, zato kasneje pridobljena zastavna pravica pride na vrsto šele, ko je s prej pridobljeno zastavno pravico zavarovana terjatev v celoti poplačana.
Tožbeni zahtevek je zavrnjen, ker zaradi spoštovanja vrstnega reda upnika s prej opravljenim rubežem in s terjatvijo, ki zarubljeno terjatev po višini bistveno presega, ob odsotnosti tožnikovih trditev o prenehanju terjatve z boljšim vrstnim redom, v tem trenutku tožencu ni mogoče naložiti plačila v korist tožnika s slabšim vrstnim redom. Kljub temu tožniku pravno varstvo v smislu varovanja njegovega vrstnega reda in pravice do poplačila s tem vrstnim redom ostaja, saj z zavrnitvijo zahtevka ni v ničemer poseženo v njegovo z rubežem pridobljeno zastavno pravico, v veljavi ostaja tudi sklep o prenosu terjatve v izterjavo. V primeru prenehanja terjatve upnika z boljšim vrstnim redom bo tožnik lahko vložil novo tožbo, saj bo njegov zahtevek takrat temeljil na drugih okoliščinah glede vrstnega reda. V primeru spremenjenega dejanskega stanja ne gre za res iudicata.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00078235
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 12, 19. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 38. ZIZ člen 9, 9/4, 45, 45/1, 239, 272, 272/2, 272/2-2, 272/2-3. OZ člen 193.
potrošniška kreditna pogodba - kreditna pogodba v CHF - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - predlog za izdajo začasne odredbe - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - verjetnost obstoja terjatve - nevarnost nastanka težko nadomestljive škode - težko nadomestljiva škoda - določitev vsebine pravnega standarda - pravno priznane oblike škode - premoženjski položaj - pogoj reverzibilnosti - presoja pogojev za izdajo začasne odredbe - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - Direktiva Sveta 93/13/EGS - razlaga direktive - sodna praksa SEU - načelo primarnosti prava EU - načelo učinkovitosti prava EU - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - učinkovitost sodnega varstva v primeru uspeha v sporu - postopek za izdajo začasne odredbe - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - vročitev sklepa o zavrnitvi predloga - vročitev pritožbe v odgovor
V skladu z načelom evropskoskladne (lojalne) razlage je za zagotovitev polnega učinka direktive in dosego v njej določenih ciljev nacionalno sodišče dolžno upoštevati celotno nacionalno pravo in uporabiti vse načine razlage, ki jih priznava nacionalno pravo, kar vključuje tudi spremembo ustaljene sodne prakse.
Polni učinek Direktive 13/93 je dosežen (še)le, če potrošniku v primeru ugotovitve ničnosti ni treba razširiti tožbe ali vložiti nove tožbe za vračilo zneskov, ki jih bo plačal med postopkom in presegajo izposojeni znesek, pogojene s plačilom sodnih stroškov.
Zmotno je stališče izpodbijanega sklepa, da mora za izkaz težko nadomestljive škode v predlogu za izdajo začasnih ukrepov v pravdi zaradi ugotovitve ničnosti potrošniške kreditne pogodbe tožnik (upniku) podati navedbe o tem, da bi se mu z nadaljnjim plačevanjem kreditnih obrokov znatno poslabšal premoženjski položaj in ne bi več zmogel plačila stroškov, povezanih z vložitvijo novih tožb.
pogodba o sofinanciranju - vračilo prejetih javnih sredstev - namen pogodbenikov - sporno pogodbeno določilo
ZŠtip-1 res ne vsebuje določila o nevštevanju časa zaposlitve pred zaključkom študija, a zgolj to ne vodi do zaključka, da je takšna določba neupoštevna in nična. ZŠtip-1 je namreč splošni predpis, ki daje usmeritve, kako se naj urejajo razna štipendijska razmerja. V drugem odstavku 7. člena ZŠtip-1 je poleg obveznih sestavin pogodbe določeno tudi, da se v le-tej opredeli še drugo, kar sledi iz narave dodeljenih sredstev, načina porabe sredstev ter pravic in obveznosti štipendista ali prejemnika sredstev in sklada. Sodišče prve stopnje je zato pravilno sklepalo, da so v pogodbah o sofinanciranju lahko določeni tudi drugi pogoji, ki se nanašajo na naravo (namen) dodeljenih sredstev in da že sam ZŠtip-1 napotuje osebe javnega prava, da sklenjene pogodbe prilagodijo sami naravi in namenu določene štipendije.
Namen Pogodbe o sofinanciranju štipendije je, poleg tega, da štipendist pridobi višjo raven izobrazbe, tudi v tem, da po pridobljeni višji izobrazbi najmanj eno leto opravlja dela, ki so primerna ravni njegove izobrazbe. In četudi bi morebiti bilo mogoče slediti pritožbi, da se s štipendistovim enomesečnim opravljanjem poslovodne funkcije v gospodarski družbi ni bistveno kršil namen pogodbe, ki bi opravičeval njen razdor in vračilo celotnega valoriziranega zneska sofinancirane štipendije, pa ni mogoče spregledati druge ugotovljene kršitve, da tožena stranka štipendista po zaključku izobraževanja ni zaposlila za najmanj eno leto, kar je bistveni del obveznosti po Pogodbi o sofinanciranju in ne zgolj postranska zaveza.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSM00078618
OZ člen 190, 198. SPZ člen 95, 95/2, 96. ZPP člen 214, 214/2, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-15, 340.
zahtevek za plačilo uporabnine - trditveno in dokazno breme - standard obrazloženosti odločbe - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - priznanje dejstev - nepravilna ugotovitev dejanskega stanja - graja dokazne ocene - neupravičena obogatitev - prikrajšanje in obogatitev
Pravica do uporabe je sicer premoženjska pravica, katere vsebina se nanaša na uporabo tuje stvari, zato slednje v primeru, če je stvar dejansko nezmožna za uporabo, ni mogoče denarno ovrednotiti. Prikrajšanje se namreč mora kazati v zmanjšanju premoženja, ki ga je moč denarno ovrednotiti. Tako v obravnavani zadevi, glede na to, da je bil stroj tako poškodovan, da ni bil zmožen za uporabo, ni nastalo prikrajšanje na strani tožnika, ki mora biti kot eden od elementov podano v primeru neupravičene obogatitve.
identično dejansko stanje - enotna odškodnina za nepremoženjsko škodo
Načeloma se odškodnina res odmeri za posamezne oblike pravno priznane nepremoženjske škode, torej ločeno za telesne bolečine, za strah ina za duševne bolečine glede na njihov vzrok, vendar je v primerih, ko se posledice pri oškodovancu vzajemno pogojujejo in prepletajo do te mere, da jih med seboj ni mogoče ločevati, na mestu odmera enotne odškodnine. Enotna odškodnina lahko zaradi medsebojnega prepletanja vseh posledic vključuje vse oblike pravno priznane nepremoženjske škode, torej vse telesne bolečine, strah in duševne bolečine ne glede na njihov vzrok.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSM00079829
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 7, 8. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 16, 38, 47. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 12, 114, 114/3, 169. URS člen 23. OZ člen 5, 87, 87/1, 87/2, 193,. ZVPot člen 23, 23/2, 24. ZPP člen 358, 358/1, 358/1-5.
ničnost kreditne pogodbe - valutno tveganje - kreditna pogodba v CHF - uporaba prava EU - pravica do učinkovitega pravnega sredstva - potrošniška kreditna pogodba - varstvo potrošnikov - razlaga direktive - postopek predhodnega odločanja pred Sodiščem Evropske unije - zastaranje kondikcijskega zahtevka - pravica do sodnega varstva - nepošten pogodbeni pogoj - odvračalni učinek - začetek teka zastaralnega roka - kondikcijski zahtevek - monetarni nominalizem - valutna klavzula v CHF - obogatitveni princip - začetek teka zakonskih zamudnih obresti - poštenost pridobitelja - načelo vestnosti in poštenja - dobra vera in poštenje - pojasnilna dolžnost banke - subjektivno merilo - nacionalno in evropsko pravo
Za presojo spornega pogodbenega razmerja je potrebno uporabiti pravne predpise, ki se nanašajo na varstvo potrošnika, saj gre v obravnavanem primeru za potrošniško kreditno pogodbo: določbo 38. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU), Direktivo sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških kreditih (v nadaljevanju Direktiva), Zakon o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot), Zakon o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK) in Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ).
Naloga sodišča je, da v vsakem posameznem primeru ugotovi, ali je uporaba pravil o zastaranju, upoštevajoč naravo zastaralnega roka, združljiva s konvencijskimi zahtevami.
Da je potrebno biti pri odločanju o zastaralnem roku v primerih potrošnikov previden, je poudarilo tudi VSRS v zadevi II Ips 14/2020, ko je navedlo, da je treba upoštevati potrošniško naravo spornega razmerja in specifičnosti njene ureditve.
Kot je bilo že opozorjeno, gre za podobno zadevo kot v primeru izbrisanih, ki niso mogli poznali svojih pravic (saj jim jih je država ves čas odklanjala) in je zato Ustavno sodišče RS v njihovem primeru odločilo, da zastaranje ni moglo začeti teči že, ko so uveljavljali primarno pravno varstvo.
Pritožba pravilno poudarja monetarni nominalizem, kar pomeni, da mora stranka vrniti drugi stranki isto količino denarnih enot, kot jih je prejela.
SEU je zavzelo stališče, da kreditna institucija od potrošnika pri restituciji zneskov, plačanih na podlagi nične pogodbe, ne more zahtevati nadomestila, ki bi presegalo vračilo prejetega kapitala.
Tako se izkaže določba 193. člena OZ v konkretnem primeru za ugodnejšo za potrošnika kot določbe Direktive oziroma na podlagi le-te izoblikovana sodna praksa SEU, saj daje tožnici kot potrošnici več pravic, to je, da ima pravico zahtevati zakonske zamudne obresti od zneska, ki presega glavnico, od dneva poplačila celotne kreditne obveznosti, in ne šele od dneva, ko je toženko opomnila na plačilo oziroma vložila tožbo.
sporazum o delitvi skupnega premoženja - določljivost obveznosti - davčne obveznosti - kdaj je predmet določljiv - zakonske zamudne obresti - pobotni ugovor - neobstoj v pobot uveljavljane terjatve
Po prvem odstavku 38. člena OZ je predmet obveznosti določljiv, če vsebuje pogodba podatke, s katerimi ga je mogoče določiti, ali če sta stranki prepustili nekomu tretjemu, naj ga določi. Ker je ničnost ultima ratio, je pravilno široko razumevanje določbe. Morebitna toženkina neseznanjenost s podatki, ki bi ji omogočali izračun, še ne pomeni, da ta dejstva ob sklenitvi pogodbe niso obstajala in bi se torej lahko z njimi seznanila. Bistveno je, da so dejstva, od katerih je bila odvisna višina morebitne obveznosti, ob sklenitvi pogodbe že obstajala, odločitev o morebitnem obstoju in višini pa sta prepustila pristojnemu organu. Obveznost je bilo torej mogoče določiti, ne da bi stranki morali skleniti nov dogovor.
dokazovanje z izvedencem - pravica do izjave - pritožbena obravnava
Strankina pravica do izjave sega tudi na področje dokazovanja. Stranki ta pravica omogoča predlagati dokaze, se izjaviti o dokaznih predlogih nasprotne stranke, postavljati vprašanja pričam in izvedencem ter se izjaviti do rezultatov dokazovanja. V ta sklop brez dvoma spada tudi pravica stranke podajati pripombe k pisnim izvedenskim mnenjem in v zvezi s tem predlagati dodatno zaslišanje izvedenca zaradi razjasnitve teh pripomb ne glede na to, da gre za dokazovanje dejstev, za katera dokazno breme nosi nasprotna stranka. Na drugi strani je neločljiv sestavni del te pravice dolžnost sodišča, da se s pripombami k izvedenskemu mnenju strank seznani in se do njih (če so te dopustne in za odločitev pomembne ter niso očitno neutemeljene) tudi opredeli.
Naloga pritožbenega sodišča na eni strani in pritožnikov na drugi strani je zamejena s pravilom o mejah pritožbenega preizkusa iz že navedenega 350. člena ZPP.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00078523
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 1, 1/2, 3, 3/1. ZVPot člen 23, 23/2, 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-2, 24/1-3, 24/1-4. ZPotK člen 6, 6/1, 7, 7/1, 7/2, 21, 21/3. OZ člen 5, 6, 336, 336/1, 346, 352, 352/3, 366.
varstvo potrošnikov - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - valutna klavzula - valutno tveganje - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - načelo vestnosti in poštenja - pojasnilna dolžnost banke - vsebina pojasnilne dolžnosti - skrbnost banke - pravo EU - sklenitvena pogodbena faza - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - zastaranje - začetek teka zastaralnega roka - zastaranje kondikcijskega zahtevka - sodna praksa Sodišča Evropske unije
Potrošnik pridobi vse potrebne dejanske in pravne informacije za uveljavljanje vrnitvenega zahtevka šele tedaj, ko v (sodnem) postopku nedvomno dobi potrditev, da je bila njegova potrošniška kreditna pogodba nična zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja. Za pričetek teka zastaranja vrnitvenega zahtevka (prvi odstavek 336. člena OZ) je odločilen trenutek odločitve sodišča prve stopnje, ki ugodi tožbenemu zahtevku za ugotovitev ničnosti pravnega posla, oziroma trenutek pravnomočnosti takšne odločbe.
Ker je v obravnavanem primeru ustrezno zavarovanje nedenarne terjatve doseženo že z začasnim zadržanjem učinkovanja obravnavane kreditne pogodbe, je predlog za izdajo začasne odredbe v delu, ki se nanaša na prepoved razpolaganja, izterjave in poplačila terjatev, ter posledično za izrek denarne kazni za primer kršitve teh prepovedi, pravilno zavrnjen.
Vprašanji reverzibilnosti in tehtanja neugodnih posledic za upnika in dolžnika za ureditvene začasne odredbe za zadržanje izvrševanja potrošniških pogodb z nepoštenimi pogodbenimi pogoji, nista pravno odločilni. Ob verjetnosti nedenarne terjatve o ničnosti potrošniške pogodbe in denarne terjatve o vrnitvenem zahtevku, je odločilen le še pogoj težko nadomestljive škode (drugi odstavek 272. člena ZIZ), ki ga je treba razlagati tako, da je izpolnjen, kadar je izkazano, da brez začasnega ukrepa za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi obravnavane pogodbe z nepoštenim pogodbenim pogojem, ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve (60. točka obrazložitve sodbe SEU C-2287/22). Odločilna je možnost vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi bil potrošnik, če ne bi bilo obravnavanega nepoštenega pogodbenega pogoja.
OZ člen 963. ZPP člen 339, 339/1, 339/1-8, 339/1-14.
povrnitev zavarovalnine - razlogi sodbe sodišča prve stopnje - dokazni predlog z novim izvedencem - izvedensko mnenje - regresni zahtevek zavarovalnice
Kot določa 963. člen OZ je tožnica - zavarovalnica - z izplačilom zavarovalnine svojemu zavarovancu, vstopila v zavarovančeve pravice nasproti tožencu, ki je odgovoren za škodo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00078999
ZPP člen 87, 87/3, 89, 195, 443, 443/1, 458, 458/1, 458/5. OZ člen 13, 346, 349. SZ člen 68.
etažni lastniki večstanovanjske stavbe - gospodarski spor majhne vrednosti - subjektivni kriterij za gospodarski spor - gospodarski subjekt - gospodarska pogodba - zastaranje terjatev iz gospodarske pogodbe - zastaralni rok iz gospodarske pogodbe - pritožbeni razlogi v postopku v sporu majhne vrednosti - pooblaščenec upravičen za zastopanje - nedovoljena pritožba - zavrženje pritožbe kot nedovoljene - nedovoljeni pritožbeni razlogi
Pogodba o izvajanju del na večstanovanjski stavbi, sklenjena med izvajalcem del (gospodarsko družbo) in naročniki - etažnimi lastniki večstanovanjske stavbe, ni gospodarska pogodba.
Pri presoji, ali je zavarovalno kritje izključeno ali ne, tako ni odločilen čas učinkovanja, kot zmotno meni druga toženka v pritožbi, ampak vzrok zamakanja. V konkretnem primeru vzrok zamakanja oziroma škode ni bila povečana vlaga ali pa morebiti padavine, ampak izlitje vode iz neustrezno položene in neustrezno vzdrževane vodovodne cevi. Kot izhaja iz točke 19 obrazložitve izpodbijane sodbe, sodišče prve stopnje ugotavlja, da je izvedenec gradbene stroke pojasnil, da vzrok vlaženja niso zaledne vode, saj sta na razdalji cca 5 m od hiše dva točkovna požiralnika, ki naj bi pobirala površinsko zaledno vodo (obstajalo je tudi prečrpališče), prav tako pa bi se vlaga v objektu, ki stoji že od leta 1979, kot posledica zalednih vod, pojavila mnogo prej. Ugotovljena dejstva se ne podrejajo 5. točki tretjega odstavka 3. člena Splošnih pogojev, in sicer da je škoda posledica "počasnega škodljivega učinkovanja".
podjemna pogodba - jamčevanje za stvarne napake - pravočasno obvestilo o napaki - materialno procesno vodstvo
Primarni jamčevalni zahtevek, z izjemo zakonsko določenih primerov (za katere v našem primeru ne gre), je zahtevek naročnika, da podjemnik v primernem roku odpravi napake. Drugače povedano: na podlagi pravočasnega obvestila o napakah, lahko naročnik od podjemnika najprej (primarno) zahteva odpravo napak z določitvijo ustreznega roka in šele, če podjemnik napake ne odpravi, ima naročnik do njega jamčevalni zahtevek.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00078130
ZD člen 52, 57, 58, 163, 207, 213, 213/4. OZ člen 771, 772, 778. ZPP člen 153, 153/3, 243, 339, 339/2, 339/2-2, 339/2-8.
pritožba zoper sklep o dedovanju - izločitev sodnika iz razloga nepristranskosti - nestrinjanje z vodenjem postopka - zapuščinska obravnava - oprava naroka - zavarovanje zapuščine - upravitelj zapuščine - določitev odvetnika - pravica do izjave v postopku - neplačilo sodne takse za pritožbo - domneva umika pritožbe - vračunanje darila pri oporočnem dedovanju - neveljavnost oporoke - vezanost na pravnomočno rešitev predhodnega vprašanja - dedovanje na podlagi zakona - vračunanje daril in volil v dedni delež - zahteva za vračunanje - trditveno in dokazno breme - sporna dejstva glede vračunavanja darila v dedni delež - prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo - nevložitev tožbe - nadaljevanje postopka - način določitve vrednosti darila - dokaz z izvedencem - strokovno znanje izvedenca - plačilo predujma za izvedenca - neplačilo predujma za izvedenca - posledice neplačila predujma - domneva umika zahteve - naloge upravitelja zapuščine - plačilo upravitelja
Vračunanje daril in volil v dedni delež je medsebojna dolžnost in pravica sodedičev. Sodišče ga ne opravi po uradni dolžnosti, ampak le, če ga dediči zahtevajo. Trditveno in dokazno breme za obstoj in vrednost darila, ki naj se vračuna sodediču v dedni delež, je na dediču, ki zahteva vračunanje.
Upravitelj zapuščine je pooblaščenec dedičev za posle rednega upravljanja in ohranjanje vrednosti zapuščine. Vse ostale posle za dediče lahko sklepa le z odobritvijo sodišča. Kadar sodišče za upravitelja zapuščine postavi odvetnika, mora slednji poročati o stanju poslov in po opravljenem poslu podati račun. Za opravljeni posel je upravičen do običajnega plačila po Odvetniški tarifi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00077712
URS člen 23. DZ člen 71, 71/1. OZ člen 46, 46/1, 47, 49. ZPP člen 8, 70, 70-5, 77, 77/1, 339, 339/2, 339/2-2, 339/2-14, 392, 392/1, 392/2, 392/2-1, 393, 393/3, 393/4.
razdelitev skupnega premoženja zakoncev - tožba za razveljavitev sodne poravnave - razlogi za izločitev sodnika - sodelovanje sodnika v isti zadevi pred nižjim sodiščem - več postopkov pred istim sodiščem - sklenjena sodna poravnava - razveljavitev sodne poravnave - pravni učinki sodne poravnave - učinek pravnomočnosti - dopustnost sodne poravnave - pravdna in procesna sposobnost - zmota o nagibu - bistvena zmota - zmota v nagibu pri neodplačni pogodbi - prevara
Zmota o motivu je upoštevna le, če je motiv vključen v pogodbo: postavljen kot pogoj obveznosti ali kot njen razlog (kavza). Ker v obravnavanem primeru ni, se tožnik pri izpodbijanju sodne poravnave nanjo ne more sklicevati.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00077707
ZPotK-2 člen 17, 20, 20/2. OZ člen 6, 6/1. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14.
potrošniški kredit - kreditna pogodba - seznanitev s splošnimi pogoji poslovanja - pravila vročanja - fikcija vročitve - načelo skrbnosti dobrega strokovnjaka - metodološki napotek proste dokazne ocene - izjava o odstopu
Strožja skrbnost banke ne razbremeni potrošnika, da tudi sam ravna ustrezno skrbno. Eno temeljnih načel vsakemu udeležencu v obligacijskem razmerju nalaga, da pri izpolnjevanju svojih obveznosti ravna s skrbnostjo dobrega gospodarja (prvi odstavek 6. člena OZ).
Z določbo v Splošnih pogojih, ki so sestavni del sklenjene pogodbe o vodenju tekočega računa, da bo banka pisna obvestila uporabniku računa pošiljala na naslov, ki ga je uporabnik sam sporočil banki, sta pogodbeni stranki dogovorili način vročanja. Šteje se, da je bilo obvestilo pravilno vročeno, če je poslano na zadnji znani naslov, ki ga ima banka v svoji evidenci.
ZVPot člen 22, 22/4, 22/5, 23, 24, 24/1, 24/1-1. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2, 5, 6, 6/1, 7, 7/1, 8. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 3, 3/3. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 38. URS člen 2, 35. OZ člen 88, 372, 372/1. ZZK-1 člen 243, 243/1, 243/1-2, 243/2, 243/2-1.
harmonizacija - varstvo potrošnikov - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - diskrecija - Direktiva Sveta 93/13/EGS - nična pogodba - kredit v CHF - pojasnilna dolžnost banke - valutno tveganje - tuja valuta denarne obveznosti - potrošniški kredit - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - delna ničnost
V skladu z načelom minimalne harmonizacije lahko države članice zagotovijo višjo stopnjo varstva potrošnikov, kot jo zagotavlja pravo EU (8. člen Direktive 93/13), pri čemer se državam članicam pušča široko diskrecijo. Sodišče druge stopnje se po pojasnjenem pri nadaljnji presoji opira na slovensko ureditev v ZVPot in ne neposredno na Direktivo 93/13, ki ni neposredno uporabna, ampak zavezuje le glede njenih ciljev in opredeljuje zgolj minimalni standard varstva pred nepoštenimi pogoji, ki ga slovenska ureditev presega.