TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Med cilji Direktive je tudi minimalna harmonizacija potrošniškega prava in v skladu z 8. členom Direktive lahko države članice sprejmejo ali ohranijo tudi določbe, ki so strožje od tistih v Direktivi, da bi zagotovile najvišjo stopnjo varstva potrošnikov. To pomeni, da lahko nacionalni zakonodajalec predpiše višjo raven varstva potrošnikov, kot pa je zagotovljena v Direktivi.

Ne drži, da bi sodišče prve stopnje ustvarjalo za toženko dodatne obveznosti in posledice, ki iz nacionalne zakonodaje niso izhajale; obveznosti in posledice (razlogi za nepoštenost in posledično ničnost pogodbenih pogojev) so določeni v 22. do 24. členu ZVPot, ki je veljal že v času sklepanja spornih pogodb.

Pojem "črnega scenarija" (v kontekstu kreditnih pogodb z valutno klavzulo v CHF) je v novejši sodni praksi izčiščen in toženki zagotovo dobro poznan.

Možnost velike devalvacije valute, v kateri kreditojemalec prejema dohodke.

Dejstvo, da je bila pogodba z valutno klavzulo v spornem času dovoljena in izrecno urejena, še ne pomeni, da za takšno pogodbo ne veljajo tako splošne določbe ZPotK (o jasnih in razumljivih pogojih) kot določbe ZVPot, ki veljajo za vse pogodbe, ki jih podjetnik sklepa s potrošnikom.

Določbe ZIZ o težko nadomestljivi škodi iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ in slovensko sodno prakso, ki se je oblikovala v zvezi z nepotrošniškimi zadevami zavarovanja, v zadevah potrošniških kreditnih pogodb z valutno klavzulo CHF nujno razlagati lojalno tako, da ta interpretacija ne bo nasprotovala 6(1) in 7(1) členu Direktive 92/13 niti načelu učinkovitosti varstva potrošnikov, kot je pojasnilo SEU v zadevi C-187/22. Treba je šteti, da je v tovrstnih zadevah pogoj težko nadomestljive škode praviloma izpolnjen, če so izpolnjeni pogoji, ki jih je izpostavilo SEU v zadevi C-287/22.

Višina denarne kazni, zagrožene z začasno odredbo, mora biti taka, da bo stranko učinkovito odvračala od kršitve začasne odredbe. Njena višina mora biti v korelaciji s premoženjskim stanjem stranke, kateri je zagrožena (previsoka kazen ne bi bila smiselna, ker je ne bi bilo mogoče izterjati, prenizka pa ne bi imela odvračalnega učinka), pa tudi z obveznostjo, ki jo nalaga začasna odredba.