določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov in iz razloga smotrnosti - objektivna nepristranskost sodišča - videz nepristranskosti sodišča - uslužbenec pristojnega sodišča kot priča v postopku - prebivališče prič - zavrnitev predloga
Okoliščina, da je v zadevi kot priča bila zaslišana uslužbenka sodišča, po prepričanju Vrhovnega sodišča tehtnice nepristranskosti ne nagiba ne v eno ne v drugo smer. Uslužbenka ni v nobenem razmerju s pravdnima strankama. Izvedba dokaza z zaslišanjem priče je procesno dejanje brez vnaprejšnjega vrednotnega predznaka, ki bi kazal v prid ene ali druge stranke. Priča v postopku niti ne zmaga niti ni poražena; v njeno pravno sfero s sodno odločitvijo ni poseženo. Zgolj zato, ker je kot priča bila zaslišana uslužbenka glede objektivnih okoliščin, povezanih z njenim delom pri sodečem sodišču, videz nepristranskosti ne bo omajan.
Razlog za delegacijo pristojnosti je tudi smotrnost; v poštev pride predvsem takrat, kadar je utemeljeno pričakovati, da bo pri drugem sodišču postopek enostavnejši in cenejši kot pri sicer pristojnem sodišču. Ker gre za izjemo od siceršnje krajevne pristojnosti, jo je treba razlagati restriktivno. Dejstvo, da bi predlaganima pričama bilo lažje opraviti zaslišanje na ljubljanskem sodišču, glede na razdaljo med Ljubljano in Novim mestom, ne odtehta posega v splošno krajevno pristojnost.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VS00064817
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - plačilo odškodnine - delovna nezgoda (nesreča pri delu) - temelj odškodninske odgovornosti - obstoj vzročne zveze - izvedenec za varstvo pri delu - izvedensko mnenje - mnenje izvedenca za varstvo pri delu - zavrnitev predloga
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. OZ člen 190, 198.
predlog za dopustitev revizije - neupravičena obogatitev - uporaba tuje stvari v svojo korist - predpostavke za zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve - prikrajšanje - inšpekcijska odločba - prepoved uporabe - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je uporabnik stanovanja dolžan plačevati uporabnino tudi od trenutka, ko je pristojni gradbeni inšpektorat z odločbo prepovedal uporabo stanovanja in celotne stavbe, ker je v njej nevarno bivati.
INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO - MEDIJSKO PRAVO - TELEKOMUNIKACIJE
VS00063924
ZAvMS člen 39. ZUS-1 člen 32, 32/2.
začasna odredba - televizijska oddaja - javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti - svoboda izražanja - zavrnitev izdaje začasne odredbe - neizkazana težko popravljiva škoda - zavrnitev pritožbe
Vrhovno sodišče tako sicer pritrjuje pritožnici, da je z odločbo toženke nedvomno prišlo do posega v pravico do svobode izražanja, kar je smiselno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Vendar pa gre v obravnavani zadevi za poseg, ki ga izrecno predvideva jasna in nedvoumna zakonska določba in pomeni bistvo inšpekcijskega postopka, ki se nanaša prav na medijske vsebine. Zatrjevana škoda je torej v določenem obsegu pravno dopustna, predmet spora – in s tem tudi odločanja o zahtevi za izdajo začasne odredbe – pa ni zgolj dovoljenost oziroma zakonitost posega samega po sebi, temveč tudi njegova sorazmernost oziroma uravnoteženost z varovanimi ustavnimi pravicami. Pri tem je prvo ravnoteženje med temi pravicami opravil že zakonodajalec, saj bi v primeru, če bi obravnavani poseg že sam po sebi pomenil kritičen poseg v pravico do svobode izražanja, lahko že z zakonom določil, da ima vložitev tožbe v upravnem sporu zoper takšno odločbo suspenzivni učinek. To pomeni, da bi pritožnica morala navesti, zakaj in v čem konkretni poseg presega pravno dopustno škodo oziroma ali je zavarovana dobrina tudi v času do zaključka upravnega spora prizadeta v nesorazmerju s pravno dopustno škodo. Take navedbe pa so tako v zahtevi za izdajo začasne odredbe kot v pritožbi povsem izostale. Zgolj pritožničina trditev, da kakršenkoli poseg v pravico do svobode izražanja pomeni težko popravljivo škodo, ne pomeni dejanskega izkazovanja take škode.
Podobno velja tudi za pritožničine navedbe o tem, da naj bi umik spornega dela televizijske oddaje iz medijev pritožnice, kot tudi sprejem smernic in navodil, seznanjanje novinarjev, voditeljev in ostalih zaposlenih, kot tudi gledalcev, vsi skupaj in vsak zase, tudi v primeru morebitnega uspeha v upravnem sporu hromil novinarsko delo, omejeval svobodo izražanja in ustvarjal t. i. zastraševalni učinek (chilling effect). Ker gre v tem primeru smiselno za bodočo škodo, bi morala pritožnica konkretneje navesti okoliščine, s katerimi bi utemeljila, da grozeča škoda pomeni poseg v njeno dejavnost, ki bi jo pomembno prizadel. Kot že rečeno, bi šele s takimi navedbami izkazala, da je grozeča škoda predvidljiva, pričakovana in predvsem težko popravljiva.
ZPP člen 355, 355/1, 357a, 357a/2. DZ člen 138, 138/4.
pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje - postopek za odločanje o varstvu in vzgoji otroka, preživljanju otroka in otrokovih stikih - pooblastila pritožbenega sodišča - zmotna uporaba materialnega prava - pomanjkljiva obrazložitev odločbe sodišča druge stopnje - pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - ugoditev pritožbi
Odločitev ni ustrezno obrazložena, zato je mogoče pritrditi pritožniku, da je razlog za razveljavitev v resnici nestrinjanje višjega sodišča z materialnopravno presojo, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje. Iz tega razloga pa odločbe sodišča prve stopnje ni mogoče razveljaviti.
delegacija pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - dvom v nepristranskost sojenja - sodnica pristojnega sodišča kot stranka v postopku - ugoditev predlogu
Okoliščina, da je tožena stranka sodnica sodišča, pri katerem teče postopek,vzbuja dvom v nepristranskost sodišča in tako brez dvoma predstavlja tehten razlog za prenos pristojnosti na drugo sodišče.
pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje - tožba za ugotovitev ničnosti - izpodbijanje veljavnosti oporoke - pomanjkljiva in neobrazložena dokazna ocena - odločitev o podrednem tožbenem zahtevku - kršitev pravice do pritožbe - zavrnitev pritožbe
Čeprav pritožnici delno utemeljeno očitata sodišču druge stopnje neuporabo reformatoričnih pooblastil iz 355. člena ZPP, Vrhovno sodišče sodi, da z razveljavitvijo izpodbijanega sklepa zgolj v delu, kolikor se nanaša na II. točko izreka sodbe prve stopnje, ne bi doseglo namena, zaradi katerega je pravno sredstvo iz 357.a člena ZPP predvideno, ampak bi se dosegel celo nasproten rezultat, kot pa ga to pravno sredstvo zasleduje. Z vrnitvijo zadeve pritožbenemu sodišču, da samo odloči o zahtevku za ugotovitev ničnosti oporoke, o zadevi ne bi bilo dokončno rešeno, ob še odprti odločitvi o podrejenem zahtevku za izpodbijanje oporoke in siceršnji razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje glede veljavnosti drugih pravnih poslov pa bi se postopek še podaljšal in s tem tudi po nepotrebnem poseglo v pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.
delegacija pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - predsednik sodišča - stranka - dvom v nepristranskost sojenja - ugoditev predlogu
Okoliščina, da je druga toženka predsednica sodišča, pri katerem teče postopek, vzbuja dvom v nepristranskost sodišča in tako brez dvoma predstavlja tehten razlog za prenos pristojnosti na drugo sodišče.
Pogoj za izdajo svetovalnega mnenja ni izpolnjen. O tem, ali je treba pri dedovanju premoženja agrarne skupnosti uporabiti ZPVAS in posledično ZD, ali pa ZDen, se je Vrhovno sodišče že izreklo v sodbi št. II Ips 249/2015 z dne 14. 1. 2016.
izvršba na nepremičnino, ki ni vpisana v zemljiški knjigi - prisilna hipoteka - hipoteka na podlagi zaznambe izvršbe v zemljiški knjigi - lastninska pravica v pričakovanju na predmetu izvršbe - opredelitev nepremičnin v pogodbi - istovetnost nepremičnine - lastno strokovno znanje sodišča - dokazovanje z izvedencem - postavitev sodnega izvedenca - materialno procesno vodstvo - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - kršitev pravice do izjave - ugoditev reviziji
Vrhovno sodišče ocenjuje, da je ugotavljanje istovetnosti nepremičnin v okviru trditvene podlage strank mogoče brez pomoči izvedenca. Primerjava skic iz Projekta, na katerem temelji Pogodba, in iz Elaborata, iz katerega izvirata aktualna ID znaka nepremičnin, namreč zahteva zgolj vizualno percepcijo skice Projekta in skice Elaborata ter njuno primerjavo, kar sodi v okvir logičnega, življenjsko izkustvenega sklepanja in znanja splošne izobrazbe ter od sodnika ne terja posebnega strokovnega znanja, ki bi zahtevalo dopolnitev sodnikovega spoznavnega procesa z izvedencem.
Glede na obstoj številnih posameznih delov v stavbi in njihovo preštevilčenje v Elaboratu je logično, da zgolj na podlagi (opisnih) podatkov iz Pogodbe (in Aneksa) ni mogoče ugotoviti identitete prodanih nepremičnin z nepremičninami, kot so bile leta 2006 vpisane v zemljiško knjigo. Vrhovno sodišče ne vidi nobene ovire, da si ne bi izvršilno sodišče pri ugotavljanju istovetnosti nepremičnin pomagalo z obstoječimi grafičnimi prikazi, katerih namen je tudi ali predvsem lažja določljivost (pozicije in tlorisa) posameznih delov. Vrhovno sodišče se v zgoraj navedeni sodni praksi, katere stališče izvira iz zemljiškoknjižnega postopka, res omejuje na zemljiškoknjižno dovolilo, a to ne pomeni, da sodišče druge stopnje v izvršilnem postopku ne bi smelo vpogledati v (podporne) skice Projekta in Elaborata ter jih primerjati. Prvi je (le) grafična podlaga Pogodbe, drugi pa grafični prikaz (osnova) za vpis stavbe in njenih delov v kataster stavb, iz katerega črpa zemljiška knjiga. Takšno ugotavljanje istovetnosti nepremičnin izvršilnega sodišča ob odločanju o ugovoru dolžnika, ki ne pomeni presoje vknjižljivosti lastninske pravice (bistvo lastninske pravice v pričakovanju je ravno v tem, da ni bila vknjižena iz nekega objektivnega razloga ali iz razloga iz sfere kupca, ne pa iz sfere prodajalca), po oceni Vrhovnega sodišča ne posega v zakonsko začrtane okvire zemljiškoknjižnega postopka oziroma ni v nasprotju z načelom formalnosti postopka iz 86. člena ZZK oziroma 124. člena ZZK-1.
referendum - izpodbijanje izida - prepozna pritožba - štetje roka
Zoper poročilo DVK o izidu glasovanja na referendumu se lahko pritožba vloži v roku treh dni po njegovi objavi v Uradnem listu Republike Slovenij, vloži pa jo lahko vsak glasovalec (prvi odstavek). Glede štetja rokov in načina vložitve pritožbe se na podlagi 55. člena ZRLI upošteva 4. člen ZVDZ, ki določa, da roki po tem zakonu tečejo ne glede na nedelje, državne praznike in druge dela proste dneve (prvi odstavek) ter da se vloge, ki so po tem zakonu vezane na roke, vlagajo neposredno pri pristojnih organih (drugi odstavek). To pomeni, da mora pritožnik vložiti pritožbo zoper poročilo DVK v treh dneh od objave poročila neposredno pri Vrhovnem sodišču, ki je pristojno za odločanje o tej pritožbi (drugi odstavek 53.a člena ZRLI). Če sodišče dejansko prejme vlogo po izteku tega roka, je pritožba vložena prepozno.
nujna delegacija - dvom v nepristranskost sojenja - drug tehten razlog - objektivni kriterij - izločitev vseh sodnikov oddelka pristojnega sodišča - zavrnitev predloga
Čeprav je rezultat posameznih ugoditev zahtevam strank, da so izločeni vsi sodniki pravdnega oddelka Okrožnega sodišča v Murski Soboti, predlog za prenos pristojnosti ni utemeljen. Pogoj za nujno delegacijo iz 66. člena ZPP namreč ni izpolnjen, saj sodniki pravdnega oddelka Okrožnega sodišča v Murski Soboti niso edini sodniki tega sodišča. Šele ko bi bil izločen sleherni sodnik predložitvenega sodišča, bi bil podan razlog za prenos pristojnosti na drugo krajevno pristojno sodišče.
Posredovanje dela delavcev (in s tem model takšnega poslovanja) je bilo nezakonito, saj se prva toženka s posredovanjem ne bi smela ukvarjati, druga toženka pa ga ne bi smela sprejemati oziroma še več - organizirati s pogojevanjem, da se delodajalec ne sme ukvarjati s posredovanjem dela delavcev drugemu uporabniku.
Prva in druga toženka sta v usklajenem delovanju izhajali iz zakonskih možnosti, a sta jih uporabili na način, ki ni bil zakonit. Specifičen poslovni model druge toženke, pri katerem je aktivno sodelovala prva toženka, v tak način poslovanja pa so bile vključene še druge družbe, ki niso izpolnjevale pogojev za opravljanje zakonitega agencijskega dela, ne kaže le na navideznost pogodb o opravljanju podjemnega dela, temveč na očitno nezakonitost in zlorabo poslovanja obeh toženk na škodo delavcev prve toženke.
Pojma delodajalca po drugem odstavku 5. členu ZDR-1 namreč ni mogoče pojmovati le v formalnem smislu, torej da gre za osebo, ki zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Pomembno je, kakšen je dejanski in objektivni položaj delavca ter na kakšen način se formalna pogodba izvaja v praksi. V obravnavanem primeru opisan dejanski in objektivni položaj ter način, na katerega se je izvajala tožnikova pogodba o zaposlitvi (vključno z razlogom za njeno odpoved) kaže na to, da je bilo z delovnim razmerjem tožnika pri prvi toženki prikrito delovno razmerje z drugo toženko.
Odgovornost druge toženke ni le klasična odškodninska odgovornost, temveč je enaka odgovornosti delodajalca (ali uporabnika) za prejemke iz delovnega razmerja - torej za plačilo razlike z vsemi davki in prispevki. To prikrajšanje (tudi za obdobje že obstoječega delovnega razmerja pri prvi toženki) je zato treba obravnavati v okviru reparacijskih zahtevkov iz delovnega razmerja in ne le na odškodninski podlagi.
Pogodba o opravljanju storitev, ki so jo sklenili prva in druga toženka, je imela formalno naravo podjemne pogodbe (619. do 648. člen OZ), predmet dogovorjenih obveznosti pa je bilo opravljanje luško prekladalnih in drugih storitev, ki jih bo prva toženka zagotavljala drugi toženki. Vendar pa se ta pogodba (in delo tožnika po tej pogodbi) ni izvajala na tak način, saj prva toženka ni izvajala luško prekladalnih in drugih storitev ali del, katerih vsebina ali predmet bi bil podoben in bi predstavljal njeno dejavnost (za katero bi imela zaposlene delavce). Takšnih del pri drugi toženki ni opravljala kot družba izvajalka ali podizvajalka, ki bi preko svojih zaposlenih organizirala in vodila takšno delo, temveč je drugi toženki (enako kot nekatere druge družbe - „izvajalci pristaniških storitev“) trajno in izključno zagotavljala le delo delavcev, ki so bili formalno zaposleni pri njej.
Posredovanje dela delavcev (in s tem model takšnega poslovanja) je bilo nezakonito, saj se prva toženka s takšnim posredovanjem ne bi smela ukvarjati, druga toženka pa ga sprejemati oziroma še več - organizirati s svojim pogojevanjem takšnega sodelovanja (izločitvenim kriterijem, ki ni smel vključevati družb, ki se ukvarjajo s posredovanjem dela delavcev drugemu uporabniku).
Poslovni model druge toženke, pri katerem je aktivno sodelovala prva toženka, kot ugotovljeno pa so bili v tak način poslovanja vključene še druge družbe, ki niso izpolnjevale pogojev za opravljanje zakonitega agencijskega dela, in v katerega je bilo vključenih večje število delavcev, ne kaže le na navideznost pogodb o opravljanju podjemnega dela, temveč tudi na očitno nezakonitost in zlorabo poslovanja obeh toženk na škodo delavcev (prve toženke).
To je tudi pomenilo, da je bilo tožnikovo pogodbeno razmerje (preko pogodbe o zaposlitvi) s prvo toženko preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljeno in da je bila tožnikov dejanski delodajalec druga toženka. Delovno razmerje tožnika pri prvi toženki je bilo v tem poslovnem modelu prikrito delovno razmerje z drugo toženko.
Namen kršenega pravila v tem primeru ne odkazuje na poseg v že realizirano delovno razmerje delavca in že pridobljene pravice za nazaj. To pa ne pomeni, da druga toženka zaradi kršitve pravic tožnika (nižje plače in drugih prejemkov) ni odgovorna za njegovo prikrajšanje pri prejemkih iz delovnega razmerja v času obstoja delovnega razmerja pri prvi toženki.
obstoj delovnega razmerja - prikrito delovno razmerje - dejansko delovno razmerje - zloraba pravic
Prva in tretja toženka sta tožnika v svojem usklajenem delovanju prikrajšali za delovno razmerje pri tretji toženki in do pravic iz tega naslova, kar utemeljeno uveljavlja v tem sporu.
Posredovanje dela delavcev (in s tem model takšnega poslovanja) je bilo nezakonito, saj se prva toženka s posredovanjem ne bi smela ukvarjati, tretja toženka pa ga ne bi smela sprejemati oziroma še več - organizirati s pogojevanjem, da se delodajalec ne sme ukvarjati s posredovanjem dela delavcev drugemu uporabniku.
Prva in tretja toženka sta v usklajenem delovanju izhajali iz zakonskih možnosti, a sta jih uporabili na način, ki ni bil zakonit. Specifičen poslovni model tretje toženke, pri katerem je aktivno sodelovala prva toženka, v tak način poslovanja pa so bile vključene še druge družbe, ki niso izpolnjevale pogojev za opravljanje zakonitega agencijskega dela, ne kaže le na navideznost pogodb o opravljanju podjemnega dela, temveč na očitno nezakonitost in zlorabo poslovanja obeh toženk na škodo delavcev prve toženke.
Pojma delodajalca po drugem odstavku 5. členu ZDR-1 ni mogoče pojmovati le v formalnem smislu, torej da gre za osebo, ki zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Pomembno je, kakšen je dejanski in objektivni položaj delavca ter na kakšen način se formalna pogodba izvaja v praksi. V obravnavanem primeru opisan dejanski in objektivni položaj ter način, na katerega se je izvajala tožnikova pogodba o zaposlitvi (vključno z razlogom za njeno odpoved) kaže na to, da je bilo z delovnim razmerjem tožnika pri prvi toženki prikrito delovno razmerje s tretjo toženko.
Odgovornost tretje toženke ni le klasična odškodninska odgovornost, temveč je enaka odgovornosti delodajalca (ali uporabnika) za prejemke iz delovnega razmerja - torej za plačilo razlike z vsemi davki in prispevki. To prikrajšanje (tudi za obdobje že obstoječega delovnega razmerja pri prvi toženki) je zato treba obravnavati v okviru reparacijskih zahtevkov iz delovnega razmerja in ne le na odškodninski podlagi.
Podjemni pogodbi med obema toženkama sta se izvajali kot pogodbi o zagotavljanju dela delavcev drugemu uporabniku (čeprav se prva toženka s takšnim posredovanjem ne bi smela ukvarjati, druga toženka pa ga ne sprejemati), dejansko pa sta bili namenjeni temu, da se prikrije stalna potreba druge toženke po delu tožnika.
Druga toženka je ob sodelovanju s prvo toženko ravnala očitno nezakonito in zlorabila na videz zakonite pogodbe na škodo tožnika in ostalih delavcev prve toženke. Na ta način je bil vzpostavljen specifičen poslovni model s strani teh pravnih oseb, ki po vsebini ni prikrival le posredovanja delavcev uporabniku, temveč tudi delovno razmerje teh delavcev pri drugi toženki. Prva in druga toženka sta v usklajenem delovanju sicer izhajali iz zakonskih možnosti, vendar sta jih uporabili na nezakonit način, zaradi česar sta tožnika prikrajšali za delovno razmerje pri dejanskem delodajalcu (drugi toženki) in za pravice iz tega razmerja.
Z izvajanjem takšnega nezakonitega modela poslovanja je bilo pogodbeno razmerje med tožnikom in prvo toženko (ki je bilo formalno vzpostavljeno s pogodbo o zaposlitvi) zlorabljeno. Dejanski delodajalec tožnika je bila torej druga toženka, ki pa je hotela ta svoj položaj prikriti z na videz zakonitimi pogodbami oziroma opisanim poslovnim modelom. Delovno razmerje tožnika je bilo v takšnem poslovnem modelu prikrito delovno razmerje z drugo toženko.
Glede na ugotovljene nezakonitosti in zlorabo pravic tudi formalno sklenjena pogodba o zaposlitvi med tožnikom in prvo toženko ne more imeti prednosti pred obstojem delovnega razmerja tožnika pri drugi toženki kot njegovem dejanskem delodajalcu. Pri tem ni odločilna volja strank v času sklepanja pogodbe o zaposlitvi tožnika s prvo toženko. Tudi pojma delodajalca iz drugega odstavka 5. člena ZDR-1 ni mogoče pojmovati le v formalnem smislu, torej da gre le za osebo, ki zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi.
Ker pa je imel tožnik pred tem sklenjeno pogodbo o zaposlitvi pri prvi toženki od 1. 4. 2011 in ker je imel pri prvi toženki tudi položaj delavca, tožniku za obdobje do prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi s prvo toženko ni mogoče priznati še delovnega razmerja pri drugi toženki. V tem primeru namreč ne gre za soočenje različnih statusov (kot npr. v primeru, ko je sklenjeno civilnopravno razmerje, pa ima to razmerje elemente delovnega razmerja), saj gre v konkretnem primeru za konkurenco dveh delovnih razmerij kot enakovrednih statusov. Zato namen kršenega pravila v tem primeru ne odkazuje na poseg v že realizirano delovno razmerje tožnika in na pridobljene (realizirane) pravice za nazaj.