TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Reviziji se delno ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi v I. točki izreka, razen glede odločitve o delni ugoditvi pritožbi toženke (druge toženke v dosedanjem postopku pred sodiščem prve stopnje) in spremembi sodbe sodišča prve stopnje tako, da se zavrne zahtevek tožnika za ugotovitev obstoja delovnega razmerja med tožnikom in toženko za obdobje od 1. 9. 2000 do 18. 7. 2019 in glede prijave v obvezno in dodatno pokojninsko, zdravstveno, starševsko zavarovanje in zavarovanje za primer brezposelnosti ter za vpis delovne dobe v matično evidenco Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije za obdobje od 15. 8. 2015 do 18. 7. 2019 in v delu II. točke izreka, ki se nanaša na zavrnitev pritožbe tožnika ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se revizija zoper odločitev sodišča druge stopnje glede odločitve o delni ugoditvi pritožbi in spremembi sodbe sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka tožnika za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženki od 1. 9. 2000 do 18. 7. 2019, za prijavo v obvezna in dodatna zavarovanja in za vpis delovne dobe v matično evidenco Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije za obdobje od 15. 8.2015 do 18. 7. 2019 zavrne.

III. Odločitev o stroških odgovora na revizijo se pridrži za končno odločbo.

Posredovanje dela delavcev (in s tem model takšnega poslovanja) je bilo nezakonito, saj se prva toženka s posredovanjem ne bi smela ukvarjati, druga toženka pa ga ne bi smela sprejemati oziroma še več - organizirati s pogojevanjem, da se delodajalec ne sme ukvarjati s posredovanjem dela delavcev drugemu uporabniku.

Prva in druga toženka sta v usklajenem delovanju izhajali iz zakonskih možnosti, a sta jih uporabili na način, ki ni bil zakonit. Specifičen poslovni model druge toženke, pri katerem je aktivno sodelovala prva toženka, v tak način poslovanja pa so bile vključene še druge družbe, ki niso izpolnjevale pogojev za opravljanje zakonitega agencijskega dela, ne kaže le na navideznost pogodb o opravljanju podjemnega dela, temveč na očitno nezakonitost in zlorabo poslovanja obeh toženk na škodo delavcev prve toženke.

Pojma delodajalca po drugem odstavku 5. členu ZDR-1 ni mogoče pojmovati le v formalnem smislu, torej da gre za osebo, ki zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Pomembno je, kakšen je dejanski in objektivni položaj delavca ter na kakšen način se formalna pogodba izvaja v praksi. V obravnavanem primeru opisan dejanski in objektivni položaj ter način, na katerega se je izvajala tožnikova pogodba o zaposlitvi (vključno z razlogom za njeno odpoved) kaže na to, da je bilo z delovnim razmerjem tožnika pri prvi toženki prikrito delovno razmerje z drugo toženko.

Odgovornost druge toženke ni le klasična odškodninska odgovornost, temveč je enaka odgovornosti delodajalca (ali uporabnika) za prejemke iz delovnega razmerja - torej za plačilo razlike z vsemi davki in prispevki. To prikrajšanje (tudi za obdobje že obstoječega delovnega razmerja pri prvi toženki) je zato treba obravnavati v okviru reparacijskih zahtevkov iz delovnega razmerja in ne le na odškodninski podlagi.