stroški priče - predujem za izvedbo dokaza - založitev stroškov za izvedbo dokaza - dopolnitev
Ker gre za dopolnitev izvedbe dokaza, ki ga je v zvezi z zaupanja mld. otrok v varstvo in vzgojo, določitve stikov in preživnine predlagala tožeča stranka, je stroške na podlagi določila prvega odstavka 153. člena ZPP dolžna založiti tožeča stranka, ne glede na to, katera stranka dopolnitev predlaga. Bistveno namreč je, da je dokaz z zaslišanjem izvedene priče izveden v zvezi s tožbenim zahtevkom tožeče stranke, zato je prav, da tožeča stranka predhodno krije stroške, ki jih je povzročila z vložitvijo tožbe (152. člen ZPP), dokončno pa bo o dolžnosti plačila stroškov postopka odločeno po zaključku obravnave.
SZ-1 člen 103, 106, 106/1, 106/2. ZOR člen 73. OZ člen 58.
najemno razmerje - najemna pogodba - odpoved najemne pogodbe iz nekrivdnih razlogov - izpraznitev stanovanja - primerno stanovanje - nadomestno stanovanje - oblika pogodbe - če je bila izpolnjena pogodba, ki ji manjka oblika (realizacija) - izvedba dokaza z izvedencem
Tožeča stranka namreč toženi stranki do sedaj ni ponudila primernega nadomestnega stanovanja. Dokler tako ne bo ravnala, toženci niso dolžni izprazniti nobenega od spornih stanovanj.
stvarna pristojnost - stvarna pristojnost v sporih iz najemnih in zakupnih razmerij - predčasna prekinitev pogodbe - izplačilo škode - plačilo najemnine
Pravna teorija in sodna praksa med spore iz najemnih in zakupnih razmerij izrecno uvrščata spore o (ne)obstoju najemnega ali zakupnega razmerja, o veljavnosti najemne ali zakupne pogodbe, izpraznitvene tožbe, odpovedne tožbe in tožbe za plačilo najemnine ali zakupnine. Sicer pa je določbo 3. točke drugega odstavka 30. člena ZPP po stališču pravne teorije in sodne prakse potrebno razlagati tako, da v pristojnost okrajnega sodišča sodi reševanje sporov, ki so v tesni zvezi oziroma izvirajo iz najemnih in zakupnih razmerij.
Sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ni raziskalo, koliko znašajo terjatve, nastale po sklenitvi sodne poravnave, saj je celoten zahtevek po temelju zavrnilo. Presodilo je, da toženka ni krivdno odgovorna za tožniku nastalo škodo (ki jo uveljavlja iz naslova strahu in nevšečnosti med zdravljenjem - v posledici škodnega dogodka, v katerem mu je ropar pritisnil pištolo na glavo), ker ni podan element protipravnosti. Navedeno pa je povezano z vprašanjem, ali je toženka sprejela ustrezne varnostne ukrepe, da ne bi prišlo do navedenega škodnega dogodka. Tožnik je ravno s temi besedami obrazložil dokazni predlog za postavitev izvedenca s področja varnosti in zdravja pri delu, do katerega pa se sodišče ni v ničemer opredelilo - ne na naroku za glavno obravnavo ne v sodbi. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
PRAVO DRUŽB - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00037718
ZGD-1 člen 13, 21, 21/1, 23, 23/2, 27, 27/3, 27/4. ZIL-1 člen 42, 47, 48, 48/1, 58, 58/1. ZKme-1 člen 69. ZIZ člen 272, 272/1, 272/2, 272/3.
tožba za opustitev uporabe in izbris firme - začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - test reverzibilnosti - uporaba firme - varstvo firme - načelo izključnosti firme - razlikovanje firme - kolektivna blagovna znamka - blagovna znamka - razlikovalni učinek znamke - besedna znamka - primernost znaka za razlikovanje - zmeda na trgu - geografsko poreklo
Podlaga za presojo, ali se firma družbe jasno razlikuje od firme drugih družb, je okoliščina, ali firma družbe kot celota oziroma posamezni sestavni deli firme (slikovno ali fonetično) lahko pri pomembnejšem delu poslovnih krogov, v katerih posluje družba, ustvari (zmotno) prepričanje, da gre za firmo druge družbe. Firma upnika in dolžnika imata res skupen del, to je besedo KRAS, vendar pa se kljub temu razlikujeta dovolj jasno, saj imata vizualno, fonetično in pomensko gledano različni dodatni sestavini firme, kar v obravnavanem primeru za spoštovanja načela izključnosti zadošča. Firma upnika je namreč samo KRAS, firma dolžnika pa je PRŠUTARNA S' KRASA, ki se z dodatno (prvo) sestavino fantazijskega dodatka, to je PRŠUTARNA S', jasno razlikuje od firme upnika.
Pri presoji razlikovanja teh firm je treba upoštevati celovito dojemanje povprečnega potrošnika, za katerega pa je lahko merodajna bodisi posamezna sestavina bodisi celoten vtis, pri čemer pa je vselej treba obstoj verjetnosti zmede potrošnika presojati celovito, saj je le-ta firmo kot znak razlikovanja (podobno kot znamko) zaznava kot celoto in ne preizkuša njenih posameznih delov.
Tudi pri znamki z ugledom se presoja enakost ali podobnost znaka z znamko, pri čemer pa ni pomembno ali gre za istovrstnost blaga ali storitev.
V povezavi z geografskim izvorom Kraškega pršuta je treba upoštevati tudi, da upnik dolžniku ne more prepovedati, da v gospodarskem prometu v skladu z dobrimi poslovnimi običaji uporablja svoj geografski izvor. Zaradi opisanih pomembnih razlikovalnih učinkov in popularnostjo kraškega pršuta v Republiki Sloveniji, je povprečni potrošnik tisti, ki zelo loči posamezne pršute med seboj.
Če v vmesnem času do pravnomočnosti odločitve o tožbenem zahtevku, dolžnik ne bi smel uporabljati firme PRŠUTARNA S' KRASA, bi nedvomno nastala dolžniku hujša škoda kot bi brez izdaje začasne odredbe nastala upniku. Poseg v pravice dolžnika je treba namreč, kot je bilo pojasnjeno v omenjeni ustavni odločbi, presojati restriktivno.
oprostitev plačila sodne takse - pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na podlagi sodne odločbe - delna oprostitev plačila sodne takse - obročno plačilo sodne takse
V skladu z 11. členom ZST-1 lahko sodišče stranko oprosti plačila taks, ji dovoli odlog plačila ali obročno plačevanje takse, če bi bila s takojšnjim plačilom ali plačilom v celotnem znesku občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani.
Stranka, ki preklicuje priznanje, mora svoj preklic obrazložiti ter navesti in izkazati "vse okoliščine", ki preklic opravičujejo. To je pojasniti, zakaj je preklic upravičen in to upravičenost tudi izkazati. To ji bo uspelo, če bo navedla (in izkazala) razloge za zmoto pri priznanju.
Navedba tožene stranke, da v zemljiški knjigi kot lastnica nepremičnin, glede katerih tožeče stranka v tem postopku vtožuje plačilo stroškov obratovanja in upravljanja, ni vpisana tožena stranka, ne glede na temeljna načela zemljiške knjige (načelo javnosti in načelo publicitetnega učinka vpisov) ne zadostuje za upoštevanje preklica priznanja. Tožena stranka bi namreč morala konkretno zatrjevati, zakaj je ob podaji priznanja opravičljivo zmotno menila, da je lastnica zadevnih nepremičnin.
O alternativni kumulaciji zahtevkov je mogoče govoriti le, kadar obstaja alternativna obveznost dolžnika, ki ima možnost izbire. V takšnem primeru mora biti tudi tožbeni zahtevek oblikovan alternativno, tako da dolžniku omogoča, da izbere med prvo in drugo izpolnitvijo. Ker za tak primer v obravnavani zadevi ne gre, se tožnik zmotno sklicuje na določilo tretjega odstavka 18. člena ZST-1 v delu, ki velja za alternativni tožbeni zahtevek, po katerem se sodna taksa odmeri le za najvišji postavljeni zahtevek.
izvršba na podlagi izvršilnega naslova - izvršba proti družbeniku družbe z neomejeno odgovornostjo - subsidiarna odgovornost družbenika osebne družbe - načelo stroge formalne legalitete izvršilnega postopka - izjema od splošnega načela
V postopku izvršbe na podlagi izvršilnega naslova je predpostavka poprejšnje zahteve za plačilo od družbe z neomejeno odgovornostjo za nastop subsidiarne odgovornosti družbenikov izpolnjena že po naravi stvari – da je upnik zoper družbo z neomejeno odgovornostjo pridobil izvršilni naslov, je moral (s tožbo oziroma v konkretnem primeru s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine) zahtevati plačilo od družbe, glede na potrebo po vložitvi predloga za izvršbo pa je bila ta zahteva neuspešna. Gre za odstop od načela stroge formalne legalitete oziroma razširitev učinkovanja izvršilnega naslova zoper osebno odgovorne družbenike.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-8.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (prečiščeno besedilo) (2003) člen 233.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - zloraba bolniškega staleža - odhod iz kraja bivanja
Izpoved tožničinega osebnega zdravnika, da po njegovem mnenju tožničino zapuščanje kraja bivanja ni poslabšalo njenega zdravstvenega stanja, na drugačno ugotovitev nima vpliva. Tožnica je s svojim ravnanjem kršila bolniški stalež, saj ji njen osebni zdravnik ni dovolil odhajanja iz kraja bivališča, tega pa tudi za nazaj ne more storiti, ravnala pa je tudi v nasprotju z določbo 233. člena Pravil OZZ.
ZZK-1 člen 40, 40/1, 40/1-3, 90, 123, 124, 148, 160, 160/2, 177, 177/1.. ZFPPIPP člen 132, 132/3, 132/3-1.
pravne posledice začetka stečajnega postopka na izvršilni postopek - pravnomočen sklep o ustavitvi izvršbe - izbris zaznambe izvršbe in hipoteke - načelo formalnosti v zemljiškoknjižnem postopku - nedovoljena pritožbena novota - pravica do izjave v postopku
S sklepom, ki predstavlja podlago za vpis, je izvršilno sodišče na podlagi 1. točke tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP izvršilni postopek ustavilo in izvršilna dejanja razveljavilo zaradi neobstoja ločitvene pravice.
Zemljiškoknjižno sodišče ravnalo prav, ko je na podlagi tega sklepa dovolilo izbris zaznambe izvršbe. Glede na navedeno ne more biti vprašljiv niti izbris hipoteke, vpisane v korist nasprotne udeleženke, ki je bila upnica v izvršilnem postopku.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00036940
ZPP člen 3, 3/3, 7, 212, 458, 458/1.
spor majhne vrednosti - zavarovalna polica - sklepčnost tožbe - trditvena podlaga - trditveno in dokazno breme - nedovoljeni pritožbeni razlogi
Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je tožeča stranka dovolj specificirala svojo terjatev (tako v delu glavnice kot tudi obresti), z listinami (zavarovalne police, finančna kartica in obračuni obresti) pa jo le še natančneje substancirala. Njeno sklicevanje na listinske dokaze je bilo tudi tako določno, da je prvostopenjskemu sodišču omogočalo hitro in učinkovito povzemanje zatrjevanih dejstev. Pri tem je poudariti, da tožena stranka kljub temu, da so bili omenjeni listinski dokazi priloženi že dopolnitvi tožbe, tem v odgovoru na tožbo ni konkretizirano nasprotovala, trditveno breme v zvezi s tem, kdaj je tožena stranka izvedla delna plačila, pa je bilo nenazadnje na njej.
premestitev na drugo delovno mesto - izpolnjevanje pogojev - razveljavitev aneksa
Predmet presoje v tem sporu je zakonitost sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS, s katerim je bil aneks št. 11 (posledično pa tudi aneks št. 12, s katerim se je spremenil opis nalog delovnega mesta "analitik VII/2-I") razveljavljen, ker tožnica ob premestitvi ni izpolnjevala pogoja 8 let delovnih izkušenj na delovnem mestu tarifnega razreda VII/2. Ker sodišče prve stopnje v delu komisije za pritožbe ni ugotovilo postopkovnih nepravilnosti in ker je za razveljavitev aneksov ugotovilo zakonit razlog (neizpolnjevanje pogojev za delovno mesto, na katerega je bila tožnica premeščena), tožbenemu zahtevku na razveljavitev sklepa komisije pravilno ni ugodilo. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi za takšno odločitev.
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da komisija za pritožbe postopka razveljavitve aneksov ni bila dolžna voditi po določbah ZUP. Če bi bil namen zakonodajalca, da se tudi v postopku po 74. členu ZJU upoštevajo načela in procesna jamstva iz ZUP, bi bilo tako tudi predpisano, kot je to v prvem odstavku 39. člena ZJU določeno za postopek odločanja o pritožbah javnih uslužbencev zoper odločitve o njihovih pravicah ali obveznostih iz delovnega razmerja.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00039506
ZDR-1 člen 35, 45, 59, 59/1, 179.. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 171, 179, 186, 395.. ZVZD-1 člen 5, 12.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - kooperantska pogodba - pasivna legitimacija - soprispevek oškodovanca - nepremoženjska škoda - odmera višine odškodnine - pravična denarna odškodnina
Ni utemeljen ugovor neobstoja pasivne legitimacije tožene stranke, češ da se je tožnik poškodoval pri delu, ki je bilo predmet pogodbe med naročnikom in glavnim izvajalcem in da je odgovornost za varnost pri delu s kooperantsko pogodbo prevzel glavni izvajalec na delovišču. Odškodninska odgovornost tožene stranke kljub takemu dogovoru v pogodbi ni izključena. Učinki te pogodbe se lahko raztezajo le na pogodbene stranke in ne na tožnika. Ker tožnik ni bil pogodbena stranka, proti njemu pogodba ne učinkuje. Tožena stranka se torej ne more s sklicevanjem na vsebino kooperantske pogodbe razbremeniti svojih obveznosti s področja varstva pri delu.
Če delodajalec opusti svoje dolžnosti v zvezi z zagotavljanjem varstva pri delu, ki mu jih nalagajo določbe ZVZD-1, in delavec iz tega razloga utrpi škodo, je delodajalec odgovoren za nastalo škodo. Neposreden vzrok poškodbe je sicer padec, a njegove škodne posledice bi bile (lahko) preprečene, če bi tožena stranka ravnala v skladu s predpisi o varstvu pri delu (npr. tako da bi po seznanitvi s pogostimi izpadi električne energije poskrbela za prenosno svetilko, s katero bi si tožnik osvetljeval pot). Padec in posledično poškodba tožnika je objektivno predvidljiva posledica pogostih izpadov električne energije, s katerimi je bila tožena stranka seznanjena in jih je dopuščala oziroma ni storila ničesar, da bi poskrbela za varnost svojih delavcev, prav preprečevanju tovrstne škode pa so namenjene tudi predpisane obveznosti delodajalca glede zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu.
Abstraktno opredelitev stopnje pazljivosti, ki naj bi jo delavec kršil, je dolžna nasprotna stranka v sporu konkretizirati z opredelitvijo oblike, vrste oziroma načina nepazljivega ravnanja, ki naj bi (so)prispevalo k nastanku škode (VIII Ips 116/2009).
Ni dokazov, da bi bilo ravnanje tožnika do takšne mere neskrbno, da bi odstopalo od skrbnosti povprečnega ustrezno usposobljenega delavca. Glede na navedeno je neustrezno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik prispeval k nastali škodi v 20 %. Pravilna uporaba materialnega prava po presoji pritožbenega sodišča utemeljuje sklep o izključni odgovornosti tožene stranke za škodni dogodek.
spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi - dejansko stanje - protispisnost
Pritožbene navedbe, tako kot glasijo, izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa je v sporih majhne vrednosti nedovoljen pritožbeni razlog in se pritožbeno sodišče glede njih ne sme in ni dolžno izjasniti.
Kolikor pa pritožba trdi, da je sodišče prve stopnje kršilo procesno določbo po 8. členu ZPP, da ni skrbno in vestno presodilo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe in gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki prav tako ni dovoljen pritožbeni razlog v sporu majhne vrednosti.
Pritožbeni očitek ni utemeljen, saj se sodišču prve stopnje očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pripeti le tedaj, če v tehničnem smislu napačno povzame vsebino listin ali izpovedbe strank oziroma priče ali izvedenca, torej, če bi povzelo nekaj, kar iz teh listin ali izpovedb ne izhaja, česar pa pritožba konkretizirano ne očita. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nepopolno oziroma napačno dokazno ocenilo izpovedbe prič, pa pomeni pritožbeni očitek zmotne in nepolne ugotovitve dejanskega stanja.
sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi - prenehanje pogodbe o zaposlitvi
Sodišče se je v zadostni meri ukvarjalo z dogodki, ki so vodili do spornih izjav in pravilno ugotovilo, da ti izjavi nimata vsebine pisnega sporazuma o prenehanju delovnega razmerja, kot je določena v 81. členu ZDR-1. Pravilno je tudi stališče, da mora biti sporazum zapisan v enovitem aktu, jasno mora biti izražena volja obeh strank, da delovno razmerje delavcu preneha in kdaj mu preneha, kar pa iz korespondence med strankama ni razvidno.
sklep o odmeri nagrade izvedencu - nagrada izvedencu - plačilo nagrade za opravljeno delo - pripombe na izvedensko mnenje - opredelitev do pripomb na izvedensko mnenje - upravičenost izvedenca do nagrade - prispevki iz socialnega zavarovanja - pospešitev postopka
Sodišče prve stopnje je pritožnici vročilo izvedensko mnenje skupaj z izpodbijanim sklepom, zato se ni moglo opredeliti do pripomb pritožnice, ki jih v pritožbi navaja, da izvedenec ni odgovoril na vprašanja, ki mu jih je zastavilo sodišče prve stopnje.
ZPP člen 458, 458/1. Odlok o zbiranju in prevozu komunalnih odpadkov (2012) člen 25, 35.
spor majhne vrednosti - nedovoljen pritožbeni razlog - gospodarska javna služba - plačilo storitev - zbiranje odpadkov - odvoz odpadkov - sporočanje števila uporabnikov
Tožena stranka ni izkoristila pravice do uskladitve prostornine in števila posod z njenimi potrebami. Ker je bila na odjemnem mestu edini uporabnik, je zavezana k celotnemu plačilu.
Tretji odstavek 60. člena ZD torej zahteva tudi zaključek, da je bila zmota kavzalna, da bi mati (zapustnica) testirala drugače kot je ali pa sploh ne bi sestavila oporoke, če ne bi imela zmotne predstave o okoliščini oziroma o vzroku, ki jo je napeljal k testiranju (o nagibu).
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00039979
OZ člen 131, 179.. ZVZD člen 5.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - krivdna odgovornost - varno delovno okolje - soprispevek oškodovanca - nepremoženjska škoda - odmera odškodnine - pravična denarna odškodnina
Tožena stranka je zato, ker ni zagotovila primernega delovnega okolja, ker ni označila prostora za odlaganje palet ter predvidela tudi vmesnega prostora med paletami za opravljanje dela, krivdno odgovorna za nastalo škodo tožniku.
V kolikor je delodajalec dopuščal tako neurejeno delovno okolje, da je lahko vsak delavec odlagal palete z težjimi izdelki, kjerkoli je bil prostor, tožniku ni mogoče očitati, da bi moral sam poskrbeti za varnejše okolje in delovno okolje počistiti. Vsi delavci so opravljali delo na enak način kot tožnik, zato tožniku ni mogoče očitati, da je pri svojem delu kršil navodila tožene stranke in delo opravljal na neustrezen način.
Prav tako je delo zaposlenih ves čas nadzoroval vodja delavnice in bi delavce tudi moral opomniti, na pravilno izvajanje dela. Organizacija dela v delavnici, za katero je zadolžen delodajalec, v konkretnem primeru ni bila ustrezna, zato tožniku ni mogoče očitati soprispevka k nastalemu škodnemu dogodku.