dedovanje zaščitene kmetije - določitev dediča zaščitene kmetije - izplačilo nujnega deleža - izjemne okoliščine - nujni delež v naravi
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in ocenilo, da obstajajo izjemne okoliščine, ki dopuščajo poplačilo nujnega dednega deleža z izročitvijo posameznih nepremičnin. Gre namreč za izjemno visoko vrednost nujnega deleža, za katero dedič ni realno izkazal, kako in kdaj bi jo sploh lahko izplačal v denarju.
Za obstoj prekrška po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 mora biti poleg kršiteljevega izzivanja, vzpodbujanja k pretepu, drznega, nasilnega, nesramnega, žaljivega ali podobnega vedenja, izkazano tudi, da je pri drugemu nastala posledica v obliki občutka poniženosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu.
S temi navedbami zagovornik ponovno izrecno napada verodostojnost izjav oškodovanke, kar po vsebini predstavlja podajanje lastne dokazne ocene, čeprav je bilo tekom postopka večkrat poudarjeno, da je natančna ocena vsakega dokaza posebej, zlasti pa protislovnih dokazov, v pristojnosti razpravljajočega senata, po opravljeni glavni obravnavi. V sedanji fazi postopka pa se ugotavlja zgolj to, ali je verjetnost, da je obtoženi storil očitana mu kazniva dejanja, večja od verjetnosti, da jih ni storil. Taka verjetnost pa je nedvomno izkazana, pritožbeni poizkusi omajanja zaključkov o obstoju utemeljenega suma pa so neutemeljeni.
Prvostopno sodišče povsem pravilno ugotavlja, da sicer iz podatkov v smrtovnici izhaja, da naj bi bil zapustnik lastnik nepremičnega premoženja. Iz podatkov zemljiške knjige (zemljiškoknjižni izpiski za nepremičnine za katere dedič zatrjuje, da so v solasti pokojnega) pa izhaja, da pokojni ni lastnik nobenega nepremičnega premoženja. Iz navedenega razloga je prvostopno sodišče postopalo pravilno, ko je odločilo, da se zapuščinska obravnava ne opravi.
spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi - dejansko stanje - protispisnost
Pritožbene navedbe, tako kot glasijo, izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa je v sporih majhne vrednosti nedovoljen pritožbeni razlog in se pritožbeno sodišče glede njih ne sme in ni dolžno izjasniti.
Kolikor pa pritožba trdi, da je sodišče prve stopnje kršilo procesno določbo po 8. členu ZPP, da ni skrbno in vestno presodilo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe in gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki prav tako ni dovoljen pritožbeni razlog v sporu majhne vrednosti.
Pritožbeni očitek ni utemeljen, saj se sodišču prve stopnje očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pripeti le tedaj, če v tehničnem smislu napačno povzame vsebino listin ali izpovedbe strank oziroma priče ali izvedenca, torej, če bi povzelo nekaj, kar iz teh listin ali izpovedb ne izhaja, česar pa pritožba konkretizirano ne očita. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nepopolno oziroma napačno dokazno ocenilo izpovedbe prič, pa pomeni pritožbeni očitek zmotne in nepolne ugotovitve dejanskega stanja.
ZPP člen 458, 458/1. Odlok o zbiranju in prevozu komunalnih odpadkov (2012) člen 25, 35.
spor majhne vrednosti - nedovoljen pritožbeni razlog - gospodarska javna služba - plačilo storitev - zbiranje odpadkov - odvoz odpadkov - sporočanje števila uporabnikov
Tožena stranka ni izkoristila pravice do uskladitve prostornine in števila posod z njenimi potrebami. Ker je bila na odjemnem mestu edini uporabnik, je zavezana k celotnemu plačilu.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00039506
ZDR-1 člen 35, 45, 59, 59/1, 179.. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 171, 179, 186, 395.. ZVZD-1 člen 5, 12.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - kooperantska pogodba - pasivna legitimacija - soprispevek oškodovanca - nepremoženjska škoda - odmera višine odškodnine - pravična denarna odškodnina
Ni utemeljen ugovor neobstoja pasivne legitimacije tožene stranke, češ da se je tožnik poškodoval pri delu, ki je bilo predmet pogodbe med naročnikom in glavnim izvajalcem in da je odgovornost za varnost pri delu s kooperantsko pogodbo prevzel glavni izvajalec na delovišču. Odškodninska odgovornost tožene stranke kljub takemu dogovoru v pogodbi ni izključena. Učinki te pogodbe se lahko raztezajo le na pogodbene stranke in ne na tožnika. Ker tožnik ni bil pogodbena stranka, proti njemu pogodba ne učinkuje. Tožena stranka se torej ne more s sklicevanjem na vsebino kooperantske pogodbe razbremeniti svojih obveznosti s področja varstva pri delu.
Če delodajalec opusti svoje dolžnosti v zvezi z zagotavljanjem varstva pri delu, ki mu jih nalagajo določbe ZVZD-1, in delavec iz tega razloga utrpi škodo, je delodajalec odgovoren za nastalo škodo. Neposreden vzrok poškodbe je sicer padec, a njegove škodne posledice bi bile (lahko) preprečene, če bi tožena stranka ravnala v skladu s predpisi o varstvu pri delu (npr. tako da bi po seznanitvi s pogostimi izpadi električne energije poskrbela za prenosno svetilko, s katero bi si tožnik osvetljeval pot). Padec in posledično poškodba tožnika je objektivno predvidljiva posledica pogostih izpadov električne energije, s katerimi je bila tožena stranka seznanjena in jih je dopuščala oziroma ni storila ničesar, da bi poskrbela za varnost svojih delavcev, prav preprečevanju tovrstne škode pa so namenjene tudi predpisane obveznosti delodajalca glede zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu.
Abstraktno opredelitev stopnje pazljivosti, ki naj bi jo delavec kršil, je dolžna nasprotna stranka v sporu konkretizirati z opredelitvijo oblike, vrste oziroma načina nepazljivega ravnanja, ki naj bi (so)prispevalo k nastanku škode (VIII Ips 116/2009).
Ni dokazov, da bi bilo ravnanje tožnika do takšne mere neskrbno, da bi odstopalo od skrbnosti povprečnega ustrezno usposobljenega delavca. Glede na navedeno je neustrezno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik prispeval k nastali škodi v 20 %. Pravilna uporaba materialnega prava po presoji pritožbenega sodišča utemeljuje sklep o izključni odgovornosti tožene stranke za škodni dogodek.
O alternativni kumulaciji zahtevkov je mogoče govoriti le, kadar obstaja alternativna obveznost dolžnika, ki ima možnost izbire. V takšnem primeru mora biti tudi tožbeni zahtevek oblikovan alternativno, tako da dolžniku omogoča, da izbere med prvo in drugo izpolnitvijo. Ker za tak primer v obravnavani zadevi ne gre, se tožnik zmotno sklicuje na določilo tretjega odstavka 18. člena ZST-1 v delu, ki velja za alternativni tožbeni zahtevek, po katerem se sodna taksa odmeri le za najvišji postavljeni zahtevek.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-8.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (prečiščeno besedilo) (2003) člen 233.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - zloraba bolniškega staleža - odhod iz kraja bivanja
Izpoved tožničinega osebnega zdravnika, da po njegovem mnenju tožničino zapuščanje kraja bivanja ni poslabšalo njenega zdravstvenega stanja, na drugačno ugotovitev nima vpliva. Tožnica je s svojim ravnanjem kršila bolniški stalež, saj ji njen osebni zdravnik ni dovolil odhajanja iz kraja bivališča, tega pa tudi za nazaj ne more storiti, ravnala pa je tudi v nasprotju z določbo 233. člena Pravil OZZ.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00039979
OZ člen 131, 179.. ZVZD člen 5.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - krivdna odgovornost - varno delovno okolje - soprispevek oškodovanca - nepremoženjska škoda - odmera odškodnine - pravična denarna odškodnina
Tožena stranka je zato, ker ni zagotovila primernega delovnega okolja, ker ni označila prostora za odlaganje palet ter predvidela tudi vmesnega prostora med paletami za opravljanje dela, krivdno odgovorna za nastalo škodo tožniku.
V kolikor je delodajalec dopuščal tako neurejeno delovno okolje, da je lahko vsak delavec odlagal palete z težjimi izdelki, kjerkoli je bil prostor, tožniku ni mogoče očitati, da bi moral sam poskrbeti za varnejše okolje in delovno okolje počistiti. Vsi delavci so opravljali delo na enak način kot tožnik, zato tožniku ni mogoče očitati, da je pri svojem delu kršil navodila tožene stranke in delo opravljal na neustrezen način.
Prav tako je delo zaposlenih ves čas nadzoroval vodja delavnice in bi delavce tudi moral opomniti, na pravilno izvajanje dela. Organizacija dela v delavnici, za katero je zadolžen delodajalec, v konkretnem primeru ni bila ustrezna, zato tožniku ni mogoče očitati soprispevka k nastalemu škodnemu dogodku.
Pritožba sodišču neutemeljeno očita napačno sklicevanje na sklep VIII Ips 32/2019, v zvezi s katerim je pojasnilo, da je za presojo kršenega tedenskega počitka odločilno, katere zadolžitve oziroma obveznosti je imel tožnik na dneve, ko je bil po podatkih evidenc prost. Tožnik glede tega ni podal določnih trditev. V pritožbi priznava, da po datumih delovnih obveznosti res ni specificiral, za sklepčnost tožbe v tovrstnih sporih pa ne zadostuje navedba, da pripadnik ni bil noben dan prost oziroma, da je imel vsak dan zadolžitve. Posledica nesklepčne tožbe (ko iz tožbene povesti ne izhaja materialnopravna posledica) je zavrnitev tožbenega zahtevka (Pdp 389/2019).
odločitev o pravdnih stroških - brezplačna pravna pomoč
Pritožba pravilno uveljavlja, da je pri odmeri stroškov postopka v predmetni zadevi treba upoštevati, da tožniku ni bila priznana brezplačna pravna pomoč že od začetka postopka, temveč šele od 25. 6. 2019 dalje, zaradi česar je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo o znižanju nagrade iz petega odstavka 17. člena ZOdv. Tako je tožnikov pooblaščenec upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi le za tisto delo, ki ga je opravil po 25. 6. 2019.
Stranka, ki preklicuje priznanje, mora svoj preklic obrazložiti ter navesti in izkazati "vse okoliščine", ki preklic opravičujejo. To je pojasniti, zakaj je preklic upravičen in to upravičenost tudi izkazati. To ji bo uspelo, če bo navedla (in izkazala) razloge za zmoto pri priznanju.
Navedba tožene stranke, da v zemljiški knjigi kot lastnica nepremičnin, glede katerih tožeče stranka v tem postopku vtožuje plačilo stroškov obratovanja in upravljanja, ni vpisana tožena stranka, ne glede na temeljna načela zemljiške knjige (načelo javnosti in načelo publicitetnega učinka vpisov) ne zadostuje za upoštevanje preklica priznanja. Tožena stranka bi namreč morala konkretno zatrjevati, zakaj je ob podaji priznanja opravičljivo zmotno menila, da je lastnica zadevnih nepremičnin.
ZZK-1 člen 40, 40/1, 40/1-3, 90, 123, 124, 148, 160, 160/2, 177, 177/1.. ZFPPIPP člen 132, 132/3, 132/3-1.
pravne posledice začetka stečajnega postopka na izvršilni postopek - pravnomočen sklep o ustavitvi izvršbe - izbris zaznambe izvršbe in hipoteke - načelo formalnosti v zemljiškoknjižnem postopku - nedovoljena pritožbena novota - pravica do izjave v postopku
S sklepom, ki predstavlja podlago za vpis, je izvršilno sodišče na podlagi 1. točke tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP izvršilni postopek ustavilo in izvršilna dejanja razveljavilo zaradi neobstoja ločitvene pravice.
Zemljiškoknjižno sodišče ravnalo prav, ko je na podlagi tega sklepa dovolilo izbris zaznambe izvršbe. Glede na navedeno ne more biti vprašljiv niti izbris hipoteke, vpisane v korist nasprotne udeleženke, ki je bila upnica v izvršilnem postopku.
Zgolj sklicevanje na določbo prvega odstavka 138. člena ZDavP-2, katera na splošno določa, da mora zavezanec za davek sodelovati pri ugotavljanju dejanskega stanja, ki je pomembno za obdavčenje, ni zadostno. Iz opisa kaznivega dejanja mora namreč biti popolnoma jasno, na podlagi katere pravne norme je bil obdolženec dolžan voditi poslovne knjige in evidence, ki jih davčnemu organu na njegovo zahtevo ni predložil.
sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi - prenehanje pogodbe o zaposlitvi
Sodišče se je v zadostni meri ukvarjalo z dogodki, ki so vodili do spornih izjav in pravilno ugotovilo, da ti izjavi nimata vsebine pisnega sporazuma o prenehanju delovnega razmerja, kot je določena v 81. členu ZDR-1. Pravilno je tudi stališče, da mora biti sporazum zapisan v enovitem aktu, jasno mora biti izražena volja obeh strank, da delovno razmerje delavcu preneha in kdaj mu preneha, kar pa iz korespondence med strankama ni razvidno.
sklep o odmeri nagrade izvedencu - nagrada izvedencu - plačilo nagrade za opravljeno delo - pripombe na izvedensko mnenje - opredelitev do pripomb na izvedensko mnenje - upravičenost izvedenca do nagrade - prispevki iz socialnega zavarovanja - pospešitev postopka
Sodišče prve stopnje je pritožnici vročilo izvedensko mnenje skupaj z izpodbijanim sklepom, zato se ni moglo opredeliti do pripomb pritožnice, ki jih v pritožbi navaja, da izvedenec ni odgovoril na vprašanja, ki mu jih je zastavilo sodišče prve stopnje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00036940
ZPP člen 3, 3/3, 7, 212, 458, 458/1.
spor majhne vrednosti - zavarovalna polica - sklepčnost tožbe - trditvena podlaga - trditveno in dokazno breme - nedovoljeni pritožbeni razlogi
Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je tožeča stranka dovolj specificirala svojo terjatev (tako v delu glavnice kot tudi obresti), z listinami (zavarovalne police, finančna kartica in obračuni obresti) pa jo le še natančneje substancirala. Njeno sklicevanje na listinske dokaze je bilo tudi tako določno, da je prvostopenjskemu sodišču omogočalo hitro in učinkovito povzemanje zatrjevanih dejstev. Pri tem je poudariti, da tožena stranka kljub temu, da so bili omenjeni listinski dokazi priloženi že dopolnitvi tožbe, tem v odgovoru na tožbo ni konkretizirano nasprotovala, trditveno breme v zvezi s tem, kdaj je tožena stranka izvedla delna plačila, pa je bilo nenazadnje na njej.
podaljšanje pripora - pregled zapisnika o posvetovanju in glasovanju - priporni razlog
Kot izhaja iz izreka, s strani državnega tožilstva pritožbeno neproblematiziranega izpodbijanega sklepa, je prvo sodišče pripor zoper obdolženca podaljšalo le iz razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Ker pa je v razlogih izpodbijanega sklepa utemeljevalo tudi obstoj drugega pripornega razloga - begosumnost, kar je kazalo na namen podaljšati pripor zoper obdolženca tudi iz tega pripornega razloga, se je sodišču druge stopnje postavilo vprašanje o morebitni neskladnosti pisno izdelanega sklepa z izvirnikom, kar bi bilo mogoče, v skladu s prvim odstavkom 365. člena ZKP, popraviti s posebnim sklepom.
V ta namen je pritožbeno sodišče na podlagi četrtega odstavka 86. člena ZKP, pregledalo v posebnem ovitku zaprti zapisnik o posvetovanju z dne 14. 8. 2020 (list. št. 1577), katerega je po pregledu spet zaprlo v ta poseben ovitek in na njem označilo, da je zapisnik pregledalo. Pri tem pa je ugotovilo popolno skladnost med izvirnikom in izrekom izpodbijanega sklepa, kar pomeni, da je z izpodbijanim sklepom zoper obdolženca pripor podaljšan le iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Iz tega razloga se v nadaljevanju tega sklepa pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do tistih pritožbenih navedb, s katerimi zagovornik izpodbija priporni razlog begosumnosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00037863
ZFPPIPP člen 221b, 221b/4. ZPP člen 212, 213, 213/1.
pogodba o odprtju in vodenju transakcijskega računa - pogodba o odobritvi limita - narava kreditne pogodbe - solidarno poroštvo - odstop terjatve (cesija) - trditveno in dokazno breme - prehod trditvenega in dokaznega bremena - sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave - vpliv poenostavljene prisilne poravnave na terjatev - vezanost sodišča na trditveno podlago - dokazi pomembni za odločitev - enako varstvo pravic v postopku
Toženi stranki bi morali ob zatrjevanju izvedenih plačil solidarne porokinje zatrjevati in dokazati tudi druga pravno odločilna dejstva, iz katerih bi vsaj z verjetnostjo izhajalo, da s strani tožeče stranke zatrjevano in izkazano stanje dolga ni pravilno (npr. da je bil s plačili solidarne porokinje poplačan celoten dolg iz naslova limita in da po poplačilih solidarne porokinje prvotožena stranka odobrenega limita ni več koristila oziroma ga ni več koristila v takšnem obsegu...). Tega pa toženi stranki med postopkom pred sodiščem prve stopnje nista konkretno zatrjevali. Pavšalno nasprotovanje v smislu nevednosti ali izražanje pavšalnega dvoma v verodostojnost trditev tožeče stranke in predloženih listin v smislu, da toženi stranki ne vesta, ali je višina dolga pravilna, ker iz prometa na računu prvotožene stranke ni razvidno, ali oziroma kako je tožeča stranka obračunala plačila solidarne porokinje, pa v konkretnem primeru ne zadošča, da bi sodišče dvomilo v pravilnost trditev in predloženih dokaznih listin tožeče stranke. Skladno s sodno prakso in pravno teorijo se takšna pavšalna nasprotovanja ne upoštevajo.
Dokazi so skladno z določilom 212. člena ZPP in ustaljeno sodno prakso namenjeni temu, da se sodišče prepriča o resničnosti dejanskih trditev strank, ne pa nadomeščanju manjkajočih trditev. Ker toženi stranki med postopkom pred sodiščem prve stopnje nista podali nobenih konkretnih trditev o pravno odločilnih dejstvih, ki bi vzbujala dvom v pravilnost višine zatrjevanega dolga in sam namen plačil solidarne porokinje za odločitev v konkretnem primeru ni bil pravno odločilen, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za zaslišanje toženih strank. Sodišče namreč lahko odloča le v okviru trditvene podlage strank, saj je le tako zagotovljeno enako obravnavanje strank in spoštovanje njihovih procesnih pravic (npr. zagotovitev možnosti kvalitetne obrambe), pri čemer se izvedejo le dokazi, ki so pomembni za odločitev (prvi odstavek 213. člena ZPP).