TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se sedaj glasi:

„I. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh tožeči stranki plačati znesek 3.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 13. 12. 2016 dalje do plačila.

Višji tožbeni zahtevek (za plačilo odškodnine v znesku 800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 12. 2016 dalje do plačila) se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.877,18 EUR, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.“

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta zavrnejo ter se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka in stranski intervenient krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka pa je dolžna v 15 dneh od prejema sodbe tožeči stranki plačati pritožbene stroške v znesku 388,60 EUR, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

IV. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo stranskega intervenienta.

Ni utemeljen ugovor neobstoja pasivne legitimacije tožene stranke, češ da se je tožnik poškodoval pri delu, ki je bilo predmet pogodbe med naročnikom in glavnim izvajalcem in da je odgovornost za varnost pri delu s kooperantsko pogodbo prevzel glavni izvajalec na delovišču. Odškodninska odgovornost tožene stranke kljub takemu dogovoru v pogodbi ni izključena. Učinki te pogodbe se lahko raztezajo le na pogodbene stranke in ne na tožnika. Ker tožnik ni bil pogodbena stranka, proti njemu pogodba ne učinkuje. Tožena stranka se torej ne more s sklicevanjem na vsebino kooperantske pogodbe razbremeniti svojih obveznosti s področja varstva pri delu.

Če delodajalec opusti svoje dolžnosti v zvezi z zagotavljanjem varstva pri delu, ki mu jih nalagajo določbe ZVZD-1, in delavec iz tega razloga utrpi škodo, je delodajalec odgovoren za nastalo škodo. Neposreden vzrok poškodbe je sicer padec, a njegove škodne posledice bi bile (lahko) preprečene, če bi tožena stranka ravnala v skladu s predpisi o varstvu pri delu (npr. tako da bi po seznanitvi s pogostimi izpadi električne energije poskrbela za prenosno svetilko, s katero bi si tožnik osvetljeval pot). Padec in posledično poškodba tožnika je objektivno predvidljiva posledica pogostih izpadov električne energije, s katerimi je bila tožena stranka seznanjena in jih je dopuščala oziroma ni storila ničesar, da bi poskrbela za varnost svojih delavcev, prav preprečevanju tovrstne škode pa so namenjene tudi predpisane obveznosti delodajalca glede zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu.

Abstraktno opredelitev stopnje pazljivosti, ki naj bi jo delavec kršil, je dolžna nasprotna stranka v sporu konkretizirati z opredelitvijo oblike, vrste oziroma načina nepazljivega ravnanja, ki naj bi (so)prispevalo k nastanku škode (VIII Ips 116/2009).

Ni dokazov, da bi bilo ravnanje tožnika do takšne mere neskrbno, da bi odstopalo od skrbnosti povprečnega ustrezno usposobljenega delavca. Glede na navedeno je neustrezno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik prispeval k nastali škodi v 20 %. Pravilna uporaba materialnega prava po presoji pritožbenega sodišča utemeljuje sklep o izključni odgovornosti tožene stranke za škodni dogodek.