ZLPP člen 18, 24. ZPPOLS člen 7, 8, 10, 12, 12/3, 12/4, 12/5, 15, 15/4, 15/5, 16, 16/4, 16/5, 16/6, 19. Uredba o izdajanju in upoštevanju potrdil na podlagi neizplačanega dela neto osnovnih plač (1993) člen 6, 8, 10. ZOR člen 183. OZ člen 1060.
družbena lastnina - privatizacija podjetja - udeležba delavca v lastninskem preoblikovanju (privatizaciji) podjetja - izdaja zadolžnic - interna razdelitev delnic in notranji odkup delnic - nastop kontrahirne dolžnosti pri notranjem odkupu - kršitev kontrahirne dolžnosti - denarna odškodnina - povrnitev premoženjske škode - razlika premalo izplačane plače
Bistveni razlog, da Sklad RS za razvoj, d.d. (v nadaljevanju Sklad) s tožniki ni sklenil pogodb oziroma da niso bili udeleženi pri privatizaciji delodajalca so torej okoliščine, da njihova potrdila o premalo izplačanih neto osnovnih plačah niso bila razknjižena pri ARSPPNI in da potrdilo o razknjižbi ni bilo izročeno Skladu oziroma da v primeru, če je bil organ upravljanja pasiven, v nadaljnjem roku 60 dni svojih pravic niso sami uveljavljali neposredno pri Skladu, ki bi moral v nadaljevanju z njimi skleniti pogodbe o prodaji delnic. Dolžnost poskrbeti za razknjižbo potrdil ni bila na Skladu. V petem odstavku 15. člena ZPPOLS je jasno določeno, kakšen je postopek v primeru, če je organ upravljanja podjetja pasiven: upravičenci - tožniki bi morali v nadaljnjih 60 dneh svoje pravice uveljavljati sami neposredno pri Skladu preko skupnega zastopnika, pooblaščenega za sklenitev in izvedbo pogodbe o odkupu delnic.
Ni obveze za opozarjanje na okoliščine, ki jih določa že sam zakon in katerih relevantnost izhaja že iz samega zakona. Če so tožniki sami opustili uveljavljanje pravice, ki je bila za varstvo njihovih pravnih interesov določena v zakonu, ne morejo odgovornosti za morebitne negativne posledice tega prevaliti na Sklad.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00038057
SPZ člen 48. ZZZDR člen 59. ZPP člen 163, 163/4. OZ člen 328.
tožba na ugotovitev obstoja in obsega skupnega premoženja - zavrnitev zahtevka - vlaganje v nepremičnino drugega zakonca - soglasje lastnika - vlaganje v nepremičnino - pridobitev (so)lastninske pravice - obligacijski zahtevek - obogatitev - graditelj - skupno premoženje - nastanek skupnega premoženja - odločitev o stroških postopka - odločitev o glavni stvari - poseben sklep
Po 48. členu SPZ oseba, ki s soglasjem lastnika nepremičnine postavi, prizida ali izboljša zgradbo, ne pridobi lastninske pravice na nepremičnini, lahko pa od lastnika nepremičnine zahteva tisto, za kar je bil obogaten (prvi odstavek). Graditelj pridobi solastninsko pravico, če se o tem z lastnikom nepremičnine dogovorita in pridobi od njega listino, potrebno za vknjižbo (drugi odstavek).
Člen 59 ZZZDR, na katerega se sklicuje pritožnica, določa le kriterije za ugotovitev deležev vsakega od zakoncev na skupnem premoženju. Samostojne podlage za spremembo lastninske pripadnosti nepremičnine pa niso predstavljale niti druge določbe ZZZDR. Tudi pred uveljavitvijo SPZ je bila podlaga za pridobitev lastninskih upravičenj na nepremičnini v lasti sozakonca podana v določbah splošnega zakona, ki je urejal pridobitev lastninske pravice, tj. v ZTLR.
Stvarnopravni zahtevek ni utemeljen, ker tožnica ni zatrjevala potrebnih dejstev, ki bi utemeljevali njegov obstoj. Denarni zahtevek pa je bil zavrnjen iz razloga, ker je bila tožnica tista, ki je podedovala celotno zapustnikovo premoženje, ki ga je prvotni toženec imel ob smrti.
Ni utemeljeno pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče z odločitvijo o stroških postopka počakati do pravnomočnosti odločitve o zahtevku. Sodišče prve stopnje jo izda ob upoštevanju svoje odločitve o zahtevku (četrti odstavek 163. člena ZPP).
Toženka je bila razglašena za dedinjo, a je celotno zapustnikovo premoženje podedovala tožnica. S tem je postala tudi imetnica (prej) zapustnikove terjatve iz naslova stroškov tega postopka, zaradi združitve upnika in dolžnika pa je ta terjatev prenehala (328. člen OZ).
odločitev o pravdnih stroških - umik tožbe - umik tožbe zaradi izpolnitve tožbenega zahtevka - dolžnost povrnitve pravdnih stroškov v primeru umika tožbe zaradi izpolnitve tožbenega zahtevka - pripoznava tožbenega zahtevka - takojšen umik
Ker je toženka šele po vložitvi tožbe plačala terjatev, tožnica pa je takoj po plačilu terjatve umaknila tožbo, je sodišče prve stopnje pravilno naložilo toženki, da plača tožnici pravdne stroške.
odškodninska odgovornost države - odškodnina zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva - pravica do povračila škode - izbrisani - nepremoženjska škoda - denarno zadoščenje - duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice - dokazovanje z izvedencem - mladoletni oškodovanec - načelo individualizacije višine odškodnine - načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine
O stopnji in trajanju tožnikovih duševnih bolečin zaradi izbrisa in z njim povezane izgube osebnostnih pravic se je sodišče lahko prepričalo že na podlagi tožnikove izpovedi. Kot je sam priznal, tožnik v spornem časovnem obdobju ni imel zdravstvenih težav. Doslej tudi ni zatrjeval, da bi se njegovo prestano duševno trpljenje morebiti sprevrglo v duševno motnjo. Dokaz z izvedencem tako ni bil potreben.
Kot otrok posledic izbrisa ni občutil enako kakor odrasle osebe, zato ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na druge tovrstne primere iz sodne prakse, v katerih so bili udeleženi polnoletni oškodovanci.
Interes, da se na podlagi ustrezne tožbe v pravdi ugotovi, da je zakoniti dedič od zapustnice prejel darilo v višini 70.000,00 EUR, ki ga je potrebno vračunati v njegov (nujni) dedni delež, je lahko zgolj pritožničin, ki to zatrjuje oziroma uveljavlja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00037562
SZ-1 člen 68, 71. ZPP člen 454, 454/1.
spor majhne vrednosti - pasivna legitimacija upravnika - upravnik kot zastopnik - poravnava zapadlih obveznosti - zavezanec za plačilo - etažni lastniki večstanovanjske stavbe - dolžnost izvedbe naroka
Tožena stranka kot upravnik ni pasivno legitimirana, saj so zavezanci za plačilo računov etažni lastniki. Tožeča stranka bi zoper toženo lahko imela le odškodninski zahtevek, v kolikor slednja na zahtevo tožeče stranke ne bi posredovala podatkov o etažnih lastnikih, ki niso plačali opravljene storitve, ali če bi tožena stranka neupravičeno zadrževala plačana sredstva. Takšnega zahtevka ali navedb v tej smeri pa tožeča stranka ni podala.
fizična oseba - oprostitev plačila sodne takse - ugotavljanje materialnega položaja vlagatelja - premoženje, ki se ne upošteva - trditveno in dokazno breme
Na toženi stranki kot prosilcu za oprostitev plačila sodne takse je tako trditveno kot dokazno breme, da izkaže upravičene razloge, ki bi sodišču omogočali sklepanje, da obstajajo razlogi iz tretjega odstavka 12.a člena ZST-1, ki narekujejo, da se določeno premoženje ne upošteva pri ugotavljanju pravno relevantnega materialnega položaja za presojo utemeljenosti predloga za oprostitev sodnih taks. Zato bi morala tožena stranka konkretizirano navesti, katero je tisto premoženje s katerim ne more razpolagati, hkrati pa tudi, da te nezmožnosti razpolaganja ni zakrivila sama ali njeni družinski člani po lastni volji.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00038056
ZPP člen 286, 337. ZASP člen 81.
kolektivna organizacija za uveljavljanje avtorskih pravic - avtorsko delo - nadomestilo za uporabo avtorskega dela - cena - prihodek - pravočasne trditve - navedba dejstev in predložitev dokazov do konca prvega naroka za glavno obravnavo - pritožbene novote - nove trditve v pritožbi
Tožena stranka v pritožbi izpodbija (le) ugotovljene prihodke uporabnika in navaja, kakšne prihodke je imel bar po posameznih letih. Ne navede, zakaj teh navedb ni podala že prej, med postopkom. Skladno z določilom 286. člena ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke.
V skladu z določilom 337. člena ZPP pa sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti od prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 286. člena ZPP.
ZLNDL člen 3. ZPDS člen 6, 7. ZPN člen 7. ZUN člen 46. SPZ člen 112.
ničnost prodajne pogodbe - etažna lastnina - pravica uporabe na funkcionalnem zemljišču - razpolaganje s funkcionalnim zemljiščem - predmet izven pravnega prometa - pravni interes za ugotovitveno tožbo
Ne drži pritožbena navedba, da bi stališče sodišča prve stopnje o neskladnosti zemljiškoknjižnih vpisov z dejanskim stanjem prišlo v poštev le v primeru, če bi obstajal določen pravni posel ali akt oblastvenega organa, na podlagi katerega bi lahko prišlo do veljavnega prenosa pravice uporabe na nepremičninah v družbeni lastnini, ki pa ga tožnici v obravnavani zadevi naj ne bi navedli in predložili. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da so etažni lastniki s pridobitvijo pravice do uporabe na posameznih delih stavbe že po zakonu pridobili skupno trajno pravico uporabe na zemljišču, na katerem stoji stavba, in na zemljišču, potrebnem za njeno redno rabo (6. člen ZPDS); ta pravica je sledila pravici na objektu (7. člen ZPDS in 7. člen ZPN). Tudi to stališče je v sodni praksi že ustaljeno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00038215
SPZ člen 142. OZ člen 40, 40/2, 50, 50/1, 86, 86/1. ZPP člen 4, 4/1, 11, 11/1, 219a, 302, 302/3, 337, 337/1, 339, 339/1. ZDavP-2 člen 3.
ničnost pogodbe - navidezna (simulirana) pogodba - nedopusten nagib - izogibanje davčnim obveznostim - izigravanje upnikov - nasprotovanje moralnim načelom - posojilna pogodba - sporazum o ustanovitvi hipoteke - vknjižba hipoteke - vrstni red vpisov v zemljiško knjigo - glavna obravnava v ponovljenem postopku - branje zapisnika - načelo neposrednosti - načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nedovoljene pritožbene novote - zloraba pooblastil - pridobivanje podatkov po uradni dolžnosti - premoženjsko stanje
Drži sicer, da se je po (drugi) razveljavitvi sodbe glavna obravnava začela znova in pred drugim sodnikom. Vendar pa lahko sodnik, po tem, ko so se stranke o tem izjavile, odloči, da se priče in stranke ne zaslišijo znova, temveč, da se preberejo zapisniki o izvedbi teh dokazov, saj mu podlago za takšno odločitev daje tretji odstavek 302. člena ZPP. Gre za kompromis med načelom neposrednosti ter ekonomičnosti in pospešitve postopka. Reproduciranje izvedenih dokazov z branjem zapisnikov je namenjeno predvsem seznanitvi novega sodnika z zadevo, saj se sodišče z zadevo ne seznani samo med glavno obravnavo, pač pa sme in mora izvedene dokaze preučiti tudi med pripravami na glavno obravnavo. Iz tega razloga tudi ni mogoče pritrditi pritožbenemu očitku o kratkotrajnosti glavne obravnave, na podlagi česar pritožniki sklepajo, da sodišče prve stopnje dokazov ni niti vpogledalo, še manj prebralo. Pritožniki tudi zmotno menijo, da bi sodišče v ponovljenem postopku moralo ponovno neposredno izvesti vse dokaze že zato, ker so tako predlagali. Tudi dejstvo, da se niso strinjali z branjem zapisnikov zaslišanih strank in prič in so izrecno vztrajali pri ponovni neposredni izvedbi vseh dokazov, ne preprečuje sodišču, da namesto ponovnega zaslišanja zapisnike zgolj prebere ter prič in strank ne zaslišuje ponovno. Bistveno je namreč, da so se toženci imeli možnost izjaviti.
Sodišče prve stopnje je natančno analiziralo celotno premoženjsko stanje prvega toženca in njegove družine v daljšem časovnem obdobju in prepričljivo ter argumentirano ugotovilo, da bi bilo zgolj teoretično možno, da bi v gotovini privarčevali 151.000,00 EUR, praktično pa je bilo to povsem nerealno in neživljenjsko. Že v razveljavitvenem sklepu je opozorjeno, da je zatrjevana skromnost v nasprotju z drugimi navedbami v postopku. Prvi tožnik oziroma njegova soproga sta bila v obdobju med letoma 2005 in 2007 (so)lastnika 3 nepremičnin, kljub zatrjevanim obsežnim prihrankom pa sta za nakup nepremičnin najela kredit. Že dejstvo sočasnega lastništva treh nepremičnin (pri čemer sta dve pridobila z nakupom), ne more šteti kot „skromen“ način življenja. Dejstvo nakupa dveh nepremičnin s kreditom pa hkrati ne dokazuje zatrjevanega obstoja „zajetnih“ finančnih sredstev. V istem obdobju je po izpovedi prvega toženca z znatnimi sredstvi tudi dokapitaliziral družbo svoje soproge, katere osnovni kapital znaša 39.000,00 EUR. Izpoved o skromnem življenju negira tudi očitno neuspešna investicija v obratovanje restavracije na naslovu ..., o čemer so izpovedale priče. Nič od naštetega, vključno s pričakovanim življenjskim standardom in stroški direktorja bančne ustanove, ne nakazuje, da je družina prvega toženca živela skromno. Povsem izkustveno in življenjsko nelogično je, da bi celotna družina dolga leta varčevala, živela skromno, za svoje obveznosti najemala posojila, hkrati pa vse svoje prihranke za trinajst let brez vsakršnega zavarovanja posodila prijatelju, pri čemer za takšno „posojilo“ ne obstaja noben relevanten listinski dokaz. Prvi toženec ni znal pojasniti niti tega, zakaj je posojilo delno dal v gotovini, drugi toženec pa posojila očitno ni potreboval, saj ga je takoj nakazal na račun svojega podjetja.
Tako kot sodišče prve stopnje tudi višje sodišče zaključuje, da je šlo za navidezno pogodbo v smislu prvega odstavka 50. člena OZ: pogodba je bila sklenjena le z namenom, da se nasproti davčnemu organu prikaže kot sklenjena, čeprav pogodbene stranke niso prevzele nobenih pogodbenih obveznosti, niti niso na tej podlagi prevzele kakršnihkoli pravic, pač pa so zasledovale namen, da se drugi toženec izogne plačilu davka. Šlo je za nedopusten nagib (drugi odstavek 40. člena OZ), ki je odločilno vplival na vse tožence, da so sklenili pogodbo in notarski zapis o zavarovanju terjatve, saj so vedeli, da je namen sklenitve pogodbe le v izognitvi plačila davka. Način, kakršnega se je poslužila tožena stranka, ne pomeni le nedopustnega nagiba, pač pa prav tako nasprotuje moralnim načelom, zaradi česar je ničnost podana tudi na podlagi prvega odstavka 86. člena OZ.
Zapustnikovi upniki lahko v treh mesecih od uvedbe dedovanja zahtevajo, da se zapuščina loči od dedičevega premoženja. V tem primeru dedič ne more razpolagati s stvarmi in pravicami iz zapuščine; prav tako se njegovi upniki ne morejo iz njih poplačati, dokler se ne poplačajo upniki, ki so zahtevali ločitev.
tek in pretrganje zastaranja kazenskega pregona - storitev novega kaznivega dejanja
Res je sicer to, kar prvo sodišče ugotavlja v izpodbijanem sklepu in sicer, da glede na predpisano denarno kazen ali kazen zapora do treh mesecev, za obdolženki očitano ji kaznivo dejanje, glede na določbo 5. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1, kazenski pregon ni več dopusten, če preteče 6 let od storitve kaznivega dejanja. Toda pri tej svoji odločitvi je prvo sodišče spregledalo določila o teku in pretrganju zastaranja kazenskega pregona iz četrtega odstavka 91. člena KZ-1, ki določajo, da se zastaranje pretrga, če storilec v času, ko teče zastaralni rok, stori enako hudo ali hujše kaznivo dejanje. V tem primeru zastaranje začne teči znova.
Odločba je bila nedvomno izdana v upravnem postopku (pritožba dopustna na Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport), gre torej za upravno in ne za civilno pravno zadevo v smislu določila 1. člena ZPP.
nagrada in povračilo stroškov za izvedensko delo - postavitev strokovne institucije za izvedenca - postavitev sodnega izvedenca
V obravnavanem primeru je torej predstojnik strokovne institucije imenoval fizično osebo za opravo konkretnega izvedenskega dela oziroma dodelil izvedensko delo konkretni izvedenki v strokovni instituciji. Ker gre torej za dodelitev dela določenemu izvedencu kot fizični osebi v sami strokovni instituciji, ki je bila za izvedenca postavljena, pomeni, da lahko poda zahtevo za priznanje (celotne nagrade in povrnitve stroškov) strokovna institucija, ne pa izvedenec, ki je dejansko delo opravil
nujna zadeva - objava popravka - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - neplačilo sodne takse - pritožba se šteje za umaknjeno
Da gre za nujno zadevo potrjuje določba prvega odstavka in 6. točke drugega odstavka 83. člena ZS, ki kot nujne opredeljuje tudi spore za objavo popravka objavljene informacije. Sodišče prve stopnje je že samo pojasnilo, da so v obravnavani zadevi v skladu z ZS roki tekli ves čas postopka kljub sprejetim ukrepom po 83.a členu ZS in po Zakonu o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javno pravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2.
sprememba obtožnice - isti historični dogodek - drugačno dejansko stanje - relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka
Spremenjena obtožnica v skladu s prvim odstavkom 344. člena ZKP se je nanašala na isti historični dogodek, ki je že bil predmet obtožbe, sprememba pa je bila vložena glede na spremenjen obdolženčev zagovor, zato je sprememba dopustna. Državni tožilec na glavni obravnavi spremeni obtožnico, če po njegovi oceni izvedeni dokazi kažejo na drugačno dejansko stanje, kot ga je videl ob vložitvi obtožnice. Državni tožilec namreč lahko prosto razpolaga z obtožnico in ni potrebno, da bi se na glavni obravnavi pokazala nova dejstva, na podlagi katerih bi državni tožilec spremenil obtožnico, ampak zadostuje že, da državni tožilec oceni, da se je spremenilo dejansko stanje. Obtožnico bo spremenil glede na svojo presojo dejanskega stanja. Edina omejitev je, da se mora predmet obtožnice še vedno nanašati na isti historični dogodek.
alternativni način izvršitve kazni zapora - delo v splošno korist - objektivne in subjektivne okoliščine - izpolnitev posebnega pogoja v pogojni obsodbi - nov rok za izpolnitev posebnega pogoja - predkaznovanost
Tudi zaradi ugotovljene obsojenčeve neodzivnosti se pritožbeno sodišče strinja, da obsojenčevo obnašanje po izreku sodbe in njeni pravnomočnosti, tekom preizkusne dobe in roka za izpolnitev posebnega pogoja, ki je bil še podaljšan izkazuje, da obsojencu ni mogoče zaupati, da predlaganega načina alternativne izvršitve kazni zapora ne bi zlorabil in zato niso podane okoliščine, ki bi upravičevale alternativen način izvršitve izrečene zaporne kazni. Vse okoliščine je sodišče prve stopnje ocenilo celovito in ne parcialno, kot je to storil zagovornik s pritožbo, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, saj je tudi samo ocenilo potrebo, da obsojenec izrečeno kazen zapora prestane v zavodu.
Iz opisa kaznivega dejanja pod 1. točko krivdoreka izpodbijane sodbe torej ne izhaja, na kakšen način je bilo obdolžencu pri lovu v pomoč motorno vozilo. Takšen opis kaznivega dejanja, pa po presoji pritožbenega sodišča, ne predstavlja zapolnitve dejanskega stanu kaznivega dejanja nezakonitega lova, po tretjem odstavku 342. člena KZ-1. Tako je glede tega kaznivega dejanja pritožbeno sodišče ugotovilo kršitev kazenskega zakona, v smislu določil prvega odstavka 372. člena KZ, ki je narekovala spremembo sodbe sodišča prve stopnje tako, da se obdolženca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP, oprosti obtožbe.