opravičilo za izostanek z naroka - zamenjava pooblaščenca - zavrnitev predloga za preložitev naroka - izvedba naroka v odsotnosti tožene stranke - pravni pouk v vabilu - potek glavne obravnave - zapadlost terjatve do konca glavne obravnave - pravilo o dokaznem bremenu - nesporna dejstva - edicijska dolžnost
Skladno s sodno prakso je stranka ob dejstvu, da je odvetnika pooblastila dva dni pred narokom, prevzela tveganje, da se novi pooblaščenec v tako kratkem času ne bo uspel (v celoti) pripraviti na narok za glavno obravnavo. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, vzrok za nastalo procesno situacijo v celoti izvira iz sfere tožene stranke, pri čemer ta ni navedla nobene okoliščine, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da nastale situacije ni bilo mogoče predvideti oziroma preprečiti. Prvostopenjsko sodišče je zato utemeljeno zavrnilo predlog pooblaščenca tožene stranke za preložitev naroka za glavno obravnavo.
omejitev dovoljene izvršbe na nekatera sredstva oziroma predmete - možnost poplačila iz drugega dolžnikovega premoženja - izvršba na nepremičnine
Dolžnika sta predlagala izvzem stanovanjske hiše S. iz izvršbe tako, se opravi izvršba na drugo hišo G. Navajala sta, da drugi dolžnik ni zaposlen in je brez dohodkov, ter da se drugi dolžnik in tretji dolžnik preživljata le s pokojnino tretjega dolžnika. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da drugi dolžnik in tretji dolžnik nista niti trdila niti izkazala, da bi upnica lahko izterjevano terjatev s pripadki poplačala z izvršbo na hišo G. in ne s prodajo hiše S.
načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka - priprave na glavno obravnavo - vabilo na narok za glavno obravnavo - opozorilo na posledice - prekluzija navajanja dejstev - prekluzija
Sankcija prekluzije velja tudi za vlogo, ki jo stranka vloži na prvem naroku, če je bila pred njeno vložitvijo opozorjena na posledico iz petega odstavka 286.a člena ZPP.
Določba četrtega odstavka 286.a člena ZPP, skladno s katero mora stranka pripravljalne vloge sodišču poslati dovolj zgodaj, da jih je mogoče vročiti nasprotni stranki pravočasno pred narokom, se nanaša tudi na prvi narok za glavno obravnavo.
napotitev na pravdo v zapuščinskem postopku - dedna pravica - posvojitev - rojstna matična knjiga - javna listina - sporna dejanska vprašanja
Po prvem odstavku 21. člena ZD ima posvojenec do posvojitelja enako dedno pravico, kakor posvojiteljevi otroci in njihovi potomci. Za odgovor na vprašanje, ali je zapustnica posvojila A. A., ne zadošča le podatek iz rojstne matične knjige. Res gre za javno listino, za katero velja domneva resničnosti podatkov, ki so v njej navedeni. Ker pa gre za izpodbojno domnevo (224. člen ZPP), odsotnost zaznamka o posvojitvi ni dokaz, na katerega bi zapuščinsko sodišče smelo opreti ugotovitev, da A. A. ni bil posvojen in da zato nima dedne pravice po zapustnici. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, mu ni mogoče odreči pravice, da v pravdi dokaže, da je bil (veljavno) posvojen.
Med udeležencema postopka ni sporno samo (pravno) vprašanje, ali je bila posvojitev veljavna, pač pa so očitno sporna dejstva, ali je do posvojitve sploh prišlo. Ker zapuščinsko sodišče ne sme reševati spornih dejanskih vprašanj, ni pomembno, če so doslej ponujeni dokazi A. A. o zatrjevani posvojitvi šibki ali celo nezadostni. O tem je pristojno odločati le pravdno sodišče.
Šele v pritožbi podani dokazni predlog po zaslišanju delavke banke pa je v tem pritožbenem postopku pritožbena novota, ki jo pritožbeno sodišče v skladu z določbo 337. člena ZPP ne sme upoštevati.
KZ člen 244, 244/1, 244/2. KZ-1 člen 240, 240/1, 240/2. ZKP člen 18, 18/1. ZGD-1 člen 6, 10.
zloraba položaja ali pravic - kreditna pogodba - sklenitev kreditne pogodbe - soglasje k poslom upravljanja - omejitev pristojnosti uprave v zvezi s sklepanjem poslov - naknadna odobritev uprave - prosta presoja dokazov - nadzorstvena dolžnost - zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika - uporaba milejšega zakona - prepoved dvojnega sojenja o isti stvari
Soglasje (odobritev) uprave, ki temelji na pomanjkanju informacij in preslepitvi oziroma zamolčanju ključnih dejstev s strani obtoženca o tem, da je posel za oškodovano pravno osebo škodljiv, ni iskreno, zato nima dejanske veljave in ne more ekskulpirati obtoženca, ki je naklepno ravnal protipravno in povsem netransparentno. Četudi bi bilo moč članom uprave očitati premajhno skrbnost in je to lahko podlaga za odškodninsko odgovornost, to ne izključuje obtoženčeve kazenske odgovornosti.
Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 40, 40/1.
nagrada izvedenca - izjemno zahtevno izvedensko delo - potrebni pravdni stroški - posebno specialistično strokovno znanje
Nagrada za izjemno zahtevno delo je pridržana za najbolj kompleksna in strokovna mnenja. Ocena stopnje zahtevnosti je v pristojnosti sodišča.
Glede nagrade za uporabo posebnega specialističnega znanja s povečanjem za 30 % tožena stranka utemeljeno navaja, da izvedenec ni podal obrazložitve, razen pavšalnega povzemanja Pravilnika, da ni opravičil tega pojma, ni pojasnil meril za posebno specialistično strokovno znanje in izkazal nadstandardnosti izdelanega izvedeniškega mnenja. Izvedenec je gotovo strokovnjak za svoje specifično področje, ne pomeni pa to avtomatizma, da je pri izdelavi konkretnega izvedenskega mnenja uporabljal posebno specialistično znanje, to je tisto, ki presega običajna znanja v njegovi stroki.
ZPP člen 133, 133/1, 224, 224/1, 355, 355/1. ZIZ člen 9, 9/3, 15, 61, 61/1.
vročitev sklepa o izvršbi - pravilnost vročitve - vročilnica kot javna listina - pravna oseba - zakoniti zastopnik pravne osebe - vročitev delavcu - tek procesnega roka - prepozen ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine
Zmotno je pritožbeno stališče, da je edino zakoniti zastopnik pravne osebe tisti, ki veljavno prevzame sodno pisanje oziroma je od takrat dalje treba šteti procesne roke, takšno pravno stališče nima podlage v 133. členu ZPP.
posel, ki presega redno upravljanje - nadomestitev soglasja - nadomestitev soglasja etažnega lastnika s sklepom sodišča - soglasje vseh etažnih lastnikov - pridobitev gradbenega dovoljenja - druga gradbena dela na obstoječih objektih - večstanovanjski objekt - poseg v skupni del stavbe - založitev predujma - rok za plačilo predujma - podaljšanje roka za plačilo predujma - posledice neplačila predujma - fikcija umika predloga - ustavitev nepravdnega postopka
Za gradbena dela v večstanovanjskem objektu, za katerega je treba pridobiti gradbeno dovoljenje, se zahteva soglasje vseh etažnih lastnikov. V obravnavanem primeru se z že izvedenimi in predlaganimi gradbenimi deli posega v konstrukcijske elemente stavbe (v nosilne stene in medetažne plošče), torej v skupne dele stavbe. Nesporno je, da investitorja za tak poseg potrebujeta gradbeno dovoljenje, za gradbeno dovoljenje pa soglasje vseh etažnih lastnikov (ki ga nimata). Odločitev o nadomestitvi soglasja mora biti informirana, sodišče pa mora v skladu z 29. členom SZ-1 presoditi, kakšna bremena in posledice bodo gradbeni posegi imeli za etažne lastnike.
Na tej podlagi, ko gre zgolj za trditev tožnika, pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožencu v okoliščinah škodnega dogodka ni mogoče očitati, da je zlom veje posledica opustitve dolžnega ravnanja toženca, zato je nastanek škodnega dogodka mogoče pripisati le naključju v zvezi z ekstremnimi vremenskimi razmerami z žledolomom v času škodnega dogodka, kot izhaja iz poročila ARSO (priloga B5 spisovnega gradiva).
nujna zadeva - objava popravka - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - neplačilo sodne takse - pritožba se šteje za umaknjeno
Da gre za nujno zadevo potrjuje določba prvega odstavka in 6. točke drugega odstavka 83. člena ZS, ki kot nujne opredeljuje tudi spore za objavo popravka objavljene informacije. Sodišče prve stopnje je že samo pojasnilo, da so v obravnavani zadevi v skladu z ZS roki tekli ves čas postopka kljub sprejetim ukrepom po 83.a členu ZS in po Zakonu o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javno pravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2.
Bistvo napotila iz 362. člena ZPP je v tem, da je nižje sodišče nanj vezano. Instančno sodišče ne daje navodil sodišču prve stopnje, kako naj odloča. Pri odločanju je namreč sodišče prve stopnje neodvisno. To pa ne pomeni, da mu ni potrebno opraviti vseh pravdnih dejanj in obravnavati vseh spornih vprašanj, na katera je opozorilo instančno sodišče. Nižje sodišče ni vezano na materialnopravno stališče instančnega sodišča, je pa vsekakor vezano na procesnopravna stališča - opraviti namreč mora vsa tista dejanja, na katera je instančno sodišče opozorilo. Razpravljajoči sodnik tu nima diskrecijske pravice, ali bo upošteval instančno odločbo in napotke oziroma koliko in v katerem delu jih bo upošteval.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00038215
SPZ člen 142. OZ člen 40, 40/2, 50, 50/1, 86, 86/1. ZPP člen 4, 4/1, 11, 11/1, 219a, 302, 302/3, 337, 337/1, 339, 339/1. ZDavP-2 člen 3.
ničnost pogodbe - navidezna (simulirana) pogodba - nedopusten nagib - izogibanje davčnim obveznostim - izigravanje upnikov - nasprotovanje moralnim načelom - posojilna pogodba - sporazum o ustanovitvi hipoteke - vknjižba hipoteke - vrstni red vpisov v zemljiško knjigo - glavna obravnava v ponovljenem postopku - branje zapisnika - načelo neposrednosti - načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nedovoljene pritožbene novote - zloraba pooblastil - pridobivanje podatkov po uradni dolžnosti - premoženjsko stanje
Drži sicer, da se je po (drugi) razveljavitvi sodbe glavna obravnava začela znova in pred drugim sodnikom. Vendar pa lahko sodnik, po tem, ko so se stranke o tem izjavile, odloči, da se priče in stranke ne zaslišijo znova, temveč, da se preberejo zapisniki o izvedbi teh dokazov, saj mu podlago za takšno odločitev daje tretji odstavek 302. člena ZPP. Gre za kompromis med načelom neposrednosti ter ekonomičnosti in pospešitve postopka. Reproduciranje izvedenih dokazov z branjem zapisnikov je namenjeno predvsem seznanitvi novega sodnika z zadevo, saj se sodišče z zadevo ne seznani samo med glavno obravnavo, pač pa sme in mora izvedene dokaze preučiti tudi med pripravami na glavno obravnavo. Iz tega razloga tudi ni mogoče pritrditi pritožbenemu očitku o kratkotrajnosti glavne obravnave, na podlagi česar pritožniki sklepajo, da sodišče prve stopnje dokazov ni niti vpogledalo, še manj prebralo. Pritožniki tudi zmotno menijo, da bi sodišče v ponovljenem postopku moralo ponovno neposredno izvesti vse dokaze že zato, ker so tako predlagali. Tudi dejstvo, da se niso strinjali z branjem zapisnikov zaslišanih strank in prič in so izrecno vztrajali pri ponovni neposredni izvedbi vseh dokazov, ne preprečuje sodišču, da namesto ponovnega zaslišanja zapisnike zgolj prebere ter prič in strank ne zaslišuje ponovno. Bistveno je namreč, da so se toženci imeli možnost izjaviti.
Sodišče prve stopnje je natančno analiziralo celotno premoženjsko stanje prvega toženca in njegove družine v daljšem časovnem obdobju in prepričljivo ter argumentirano ugotovilo, da bi bilo zgolj teoretično možno, da bi v gotovini privarčevali 151.000,00 EUR, praktično pa je bilo to povsem nerealno in neživljenjsko. Že v razveljavitvenem sklepu je opozorjeno, da je zatrjevana skromnost v nasprotju z drugimi navedbami v postopku. Prvi tožnik oziroma njegova soproga sta bila v obdobju med letoma 2005 in 2007 (so)lastnika 3 nepremičnin, kljub zatrjevanim obsežnim prihrankom pa sta za nakup nepremičnin najela kredit. Že dejstvo sočasnega lastništva treh nepremičnin (pri čemer sta dve pridobila z nakupom), ne more šteti kot „skromen“ način življenja. Dejstvo nakupa dveh nepremičnin s kreditom pa hkrati ne dokazuje zatrjevanega obstoja „zajetnih“ finančnih sredstev. V istem obdobju je po izpovedi prvega toženca z znatnimi sredstvi tudi dokapitaliziral družbo svoje soproge, katere osnovni kapital znaša 39.000,00 EUR. Izpoved o skromnem življenju negira tudi očitno neuspešna investicija v obratovanje restavracije na naslovu ..., o čemer so izpovedale priče. Nič od naštetega, vključno s pričakovanim življenjskim standardom in stroški direktorja bančne ustanove, ne nakazuje, da je družina prvega toženca živela skromno. Povsem izkustveno in življenjsko nelogično je, da bi celotna družina dolga leta varčevala, živela skromno, za svoje obveznosti najemala posojila, hkrati pa vse svoje prihranke za trinajst let brez vsakršnega zavarovanja posodila prijatelju, pri čemer za takšno „posojilo“ ne obstaja noben relevanten listinski dokaz. Prvi toženec ni znal pojasniti niti tega, zakaj je posojilo delno dal v gotovini, drugi toženec pa posojila očitno ni potreboval, saj ga je takoj nakazal na račun svojega podjetja.
Tako kot sodišče prve stopnje tudi višje sodišče zaključuje, da je šlo za navidezno pogodbo v smislu prvega odstavka 50. člena OZ: pogodba je bila sklenjena le z namenom, da se nasproti davčnemu organu prikaže kot sklenjena, čeprav pogodbene stranke niso prevzele nobenih pogodbenih obveznosti, niti niso na tej podlagi prevzele kakršnihkoli pravic, pač pa so zasledovale namen, da se drugi toženec izogne plačilu davka. Šlo je za nedopusten nagib (drugi odstavek 40. člena OZ), ki je odločilno vplival na vse tožence, da so sklenili pogodbo in notarski zapis o zavarovanju terjatve, saj so vedeli, da je namen sklenitve pogodbe le v izognitvi plačila davka. Način, kakršnega se je poslužila tožena stranka, ne pomeni le nedopustnega nagiba, pač pa prav tako nasprotuje moralnim načelom, zaradi česar je ničnost podana tudi na podlagi prvega odstavka 86. člena OZ.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSM00038309
ZNP-1 člen 55, 55/2.. ZPP člen 154, 413.
pritožba zoper sklep o stroških postopka - stroški nepravdnega postopka - odločanje o stroških po prostem preudarku - načelo uspeha v postopku - tožba na ugotovitev očetovstva
Res je, da je v drugem odstavku 55. člena ZNP-1 določeno, da sodišče o stroških nepravdnega postopka odloča po prostem preudarku in ne zgolj na podlagi uspeha, kot je to značilno v pravdnem postopku (154. člen ZPP). Ne glede na to, je sodišče v danem primeru upoštevalo predlagateljičin uspeh v obravnavanem nepravdnem postopku ter nasprotnemu udeležencu naložilo, da ji vse stroške, ki so ji bili povzročeni, povrne.
Sodišče lahko v okviru proste presoje upošteva strankin uspeh, nasprotna pritožbena stališča nasprotnega udeleženca so neutemeljena.
podaljšanje pripora po vloženi obtožnici - ponovitvena nevarnost - prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države - izvršitvene oblike
Glede na povzete razloge iz obrazložitve izpodbijanega sklepa se ni mogoče strinjati z zagovornico obtoženega P., da se glede na izvršitvene oblike, kot se očitajo obtoženemu, kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja državne meje ne more izvrševati od doma, preko telefona, niti da bi lahko kaznivo dejanje izvrševal tudi v priporu, saj ima na razpolago telefon vsaj dan med 8.00 in 16.00. Pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da se obtoženemu P. ne očita (zgolj) prevažanje ilegalnih migrantov, temveč predvsem organizacija prevozov, novačenje oseb za prevoze, sodelovanje pri najemanju vozil, komunikaciji in nadzoru pri posameznih prevozih, kar vse je mogoče izvrševati tudi brez njegove fizične prisotnosti na terenu. Na drugačen zaključek pa ne nakazuje niti okoliščina, da ima obtoženi P. tudi v zavodu, kjer se izvršuje pripor, na voljo telefon vsak dan od 8. do 16. ure, pa kljub temu teh kaznivih dejanj ne izvršuje. V priporu gre vendarle za časovno omejeno komunikacijo (v nočnem času, ko se pogosto opravljajo prevozi ilegalnih migrantov, komunikacija ni mogoča) in da pri taki komunikaciji tudi ni mogoče pričakovati popolne zasebnosti. Zato ne držijo pritožbene navedbe, da bi bilo mogoče s hišnim priporom doseči enak učinek kot ga ima pripor.
V skladu z prvim odstavkom 142. člena ZPP se tožba stranki vroča osebno. Če se tisti, ki mu je treba pisanje vročiti, ne najde v stanovanju, se pisanje vroči tako, da se izroči kateremu od njegovih odraslih članov gospodinjstva, ki so ga dolžni sprejeti (tretji odstavek 142. člena ZPP v zvezi s 140. členom ZPP).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00038062
OZ člen 187. ZPP člen 212, 254, 285.
pasivna legitimacija - odškodninska odgovornost naročitelja in izvajalca - solidarna odgovornost naročnika in izvajalca del - splošni pogoji za zavarovanje odgovornosti - predpostavke odgovornosti - pravno relevantna vzročna zveza - škodni dogodek - obstoj protipravnosti - nenadni in presenetljivi dogodek - izpodbijanje izvedenskega mnenja - dokazni standard - mejni prag zadostne verjetnosti - nestrinjanje stranke z izvedenskim mnenjem - postavitev dodatnega izvedenca - predpravdno izvedensko mnenje - obrazložitev pritožbe
V obrazložitvi pritožbe je treba jasno opredeliti razloge, ki naj bi jo utemeljili; pritožnik se tega bremena ne more znebiti s sklicevanjem na navedbe, ki jih je podal pred sodiščem prve stopnje. Posledično tožena stranka ne more uspeti s pavšalnim sklicevanjem na trditve o nesklepčni tožbi v pripravljalnih vlogah. Po jasnem stališču Ustavnega sodišča lahko odgovor na strankine navedbe izhaja tudi iz konteksta celotne obrazložitve. Upoštevajoč izčrpno obrazložitev sodišča prve stopnje o obstoju pasivne legitimacije ter predpostavkah odškodninske odgovornosti, pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje glede ugovorov tožene stranke v tem delu ni izrecno opredelilo, ni utemeljena.
Protipravnost tudi sicer ne pomeni, da mora sodišče ugotoviti kršitev določenega predpisa ali splošne norme pravnega reda, temveč zadostuje, da je ravnanje oškodovalca v nasprotju z običajnimi normami obnašanja in dobrimi običaji.
Glede predpostavke krivde višje sodišče poudarja, da mora oškodovanec zatrjevati in dokazati obstoj prvih treh predpostavk odškodninske odgovornosti. Ob obstoju vseh treh predpostavk (s katerih ugotovitvijo višje sodišče soglaša) je na toženi stranki breme dokazovanja ustrezne skrbnosti ravnanja (pod)izvajalca, saj se krivda v obliki (navadne) malomarnosti domneva. Posledično tožena stranka neutemeljeno poskuša prevaliti odgovornost dokazovanja svoje krivde na tožnike, saj je razbremenitev odgovornosti njeno trditveno in dokazno breme, ki pa ga tožena stranka ni zmogla.
alternativni način izvršitve kazni zapora - delo v splošno korist - objektivne in subjektivne okoliščine - izpolnitev posebnega pogoja v pogojni obsodbi - nov rok za izpolnitev posebnega pogoja - predkaznovanost
Tudi zaradi ugotovljene obsojenčeve neodzivnosti se pritožbeno sodišče strinja, da obsojenčevo obnašanje po izreku sodbe in njeni pravnomočnosti, tekom preizkusne dobe in roka za izpolnitev posebnega pogoja, ki je bil še podaljšan izkazuje, da obsojencu ni mogoče zaupati, da predlaganega načina alternativne izvršitve kazni zapora ne bi zlorabil in zato niso podane okoliščine, ki bi upravičevale alternativen način izvršitve izrečene zaporne kazni. Vse okoliščine je sodišče prve stopnje ocenilo celovito in ne parcialno, kot je to storil zagovornik s pritožbo, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, saj je tudi samo ocenilo potrebo, da obsojenec izrečeno kazen zapora prestane v zavodu.
tek in pretrganje zastaranja kazenskega pregona - storitev novega kaznivega dejanja
Res je sicer to, kar prvo sodišče ugotavlja v izpodbijanem sklepu in sicer, da glede na predpisano denarno kazen ali kazen zapora do treh mesecev, za obdolženki očitano ji kaznivo dejanje, glede na določbo 5. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1, kazenski pregon ni več dopusten, če preteče 6 let od storitve kaznivega dejanja. Toda pri tej svoji odločitvi je prvo sodišče spregledalo določila o teku in pretrganju zastaranja kazenskega pregona iz četrtega odstavka 91. člena KZ-1, ki določajo, da se zastaranje pretrga, če storilec v času, ko teče zastaralni rok, stori enako hudo ali hujše kaznivo dejanje. V tem primeru zastaranje začne teči znova.