nezakoniti dokazi – tajno opazovanje – konkretizacija pritožbenih navedb – sledenje tuje policije osumljencu po slovenskem ozemlju – zbiranje obvestil od osumljenca – zaseg predmetov – pravni pouk po 148. členu ZKP – privilegij zoper samoobtožbo – nejasen izrek – razlogi o odločilnih dejstvih – nepopolna rešitev predmeta obtožbe – vezanost na opis dejanja – sprememba pravne opredelitve – neupravičen promet s prepovedanimi drogami – omogočanje uživanja prepovedanih drog – poskus – stroški postopka – brezplačna pravna pomoč
Stališče pritožnika, da bi morala policija pred vsakim zasegom predmetov po četrtem odstavku 220. člena ZKP, osebo, od katere se predmeti zasežejo, poučiti po četrtem odstavku 148. člena ZKP, ni pravilno. Iz ZKP izhaja, da policija pri izvedbi zasega ne sme uporabiti sredstev, predvidenih v drugem odstavku 220. člena ZKP za izsiljene izročitve. V primeru, ko oseba določene stvari na zahtevo ne izroči, mora policija, če hoče priti do stvari, opraviti preiskavo (hišno ali osebno), če so izpolnjeni zakonsko določenimi pogoji (npr. odredba sodišča). Ko pa oseba prostovoljno izroči predmete, ki jih ima pri sebi, ne gre za poseg v privilegij zoper samoobtožbo. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v odločbi št. Up 1678/08-13 z dne 14.10.2010 zapisalo, da se „pravica do molka razteza na vse izjave, tudi na tiste, ki so morda na prvi pogled videti nedolžne. Kot izjava je mišljena tako imenovana izjava testimonialne ali komunikativne narave, ne pa tako imenovani fizični dokazi, ki izvirajo iz ali od telesa obdolženca oziroma, kot pravi ESČP, ki jih je mogoče pridobiti od obdolženca neodvisno od njegove volje“. Ravno za slednje gre v obravnavani zadevi. Mamila, ki jih je imela obtožena S.B. pri sebi bi bilo mogoče pridobiti neodvisno od njene volje, na način in pod pogoji določenimi v ZKP.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0074559
ZASP člen 130, 130/1, 153, 153/1, 146, 146/1, 157, 157/1, 157/4, 157/4-1, 157/4-3, 157/6, 157/7, 158, 158/1, 158/2, 159, 159/4, 168, 168/1, 168/2, 168/3, 185, 158/1, 185/1-2. OZ člen 131, 168, 168/1, 169, 190, 198. ZPP člen 311, 311/1, 318, 318/4. ZPreZP člen 11.
nadomestilo za javno priobčitev fonogramov – skupni sporazum – oblikovanje tarife – civilna kazen – neupravičena obogatitev – dolžnost mesečnega poročanja – zapadlost obveznosti – škoda zaradi iskanja kršitelja – neodpravljiva nesklepčnost – stroški opomina
Stranke skupnega sporazuma smejo dogovoriti le eno samo tarifo. Tarifa ne sme biti različna za tiste, ki sklenejo pogodbo s kolektivno organizacijo, in za tiste, ki pogodbe ne sklenejo.
Tožena stranka je bila uporabnik fonogramov, ki pogodbe s tožečo stranko ni sklenila. Tožeča stranka lahko zahteva na temelju neupravičene obogatitve le toliko, kolikor bi lahko zahtevala nadomestila po Sporazumu 2006.
Ker je pravni temelj za določitev višine neupravičene obogatitve, kot tudi civilne kazni, zakonski, višine enega ali drugega ne more določati tožeča stranka kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic. Tega ne more storiti niti sama, niti v dogovoru s kom tretjim. Zato določbe Sporazuma 2006, ki kažejo na morebitni drugačni namen tožeče stranke na eni strani, in še drugih skleniteljev tega sporazuma na drugi strani, ne morejo vplivati ne na višino zahtevkov iz neupravičene obogatitve, ne na višino zahtevkov na temelju civilne kazni.
Dvakratne povrnitve škode tožeča stranka ne more zahtevati. To bi namreč nasprotovalo temeljnemu pravilu deliktnega prava, namreč da se lahko nadomesti le škoda in nič več od tega. V avtorskem pravu je bila napravljena izjema od tega pravila, ki je v tem, da lahko kolektivna organizacija zahteva dvakratnik nadomestila za uporabo avtorske pravice. Kadar je tako, prejme tožeča stranka poleg avtorju pripadajočega nadomestila za uporabo avtorske pravice dodatno še enak znesek, iz katerega lahko pokrije stroške odkrivanja kršitev.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0076598
ZASP člen 130, 130/1, 157, 157/1, 157/4, 157/4-1, 157/4-3, 157/6, 157/7, 158, 158/2, 159, 159/4, 168, 168/1, 168/2, 168/3, 168/5, 185, 185/1, 185/1-2. OZ člen 190, 198. ZPP člen 311, 311/1, 318, 318/4. ZPreZP člen 1, 11.
sorodne glasbene pravice – javno priobčevanje komercialnih fonogramov – nadomestilo – skupni sporazum – tarifa – civilna kazen – dolžnost mesečnega poročanja – predpravdni stroški – stroški fotokopij
Pogodbene stranke skupnega sporazuma so v svojem oblikovanju tarife v veliki meri proste. Pri tem pa se morajo držati zakonskega okvira. Stranke skupnega sporazuma lahko določijo različno nadomestilo glede na „okoliščine uporabe“. Ne smejo pa vezati višine nadomestila na okoliščine v zvezi z njegovim plačevanjem oziroma, glede na okoliščine v zvezi z njegovim neplačevanjem. Stranke skupnega sporazuma smejo torej dogovoriti le eno samo tarifo.
Ker je pravni temelj za določitev višine neupravičene obogatitve, kot tudi civilne kazni, zakonski, višine enega ali drugega ne more določati tožeča stranka kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic.
ZPreZP v 1. členu ureja ukrepe za odpravo plačilne nediscipline in se uporablja le v pogodbenih razmerjih med upniki in dolžniki. V konkretnem primeru pa je tožbeni zahtevek usmerjen ravno proti toženi stranki, ki pogodbe ni sklenila.
Kolektivna pogodba za kemično in gumarsko industrijo Slovenije člen 45.
pogodbena kazen – bruto – davki - prispevki
Od zneska pogodbene kazni je delodajalec dolžan odvesti še davke in prispevke (enako, kot npr. velja za znesek dosojene odškodnine za premoženjsko škodo). Enaka pravila za obračun in odvod davka in prispevkov veljajo tako glede plačila plače kot glede drugih izplačil iz oziroma v zvezi z delovnim razmerjem, razen tistih izplačil, ki se po zakonu izrecno ne vštevajo v davčno osnovo (npr. odškodnina za nepremoženjsko škodo). Glede na določila Zakona o dohodnini in Zakona o socialnih prispevkih je tožena stranka od zneska pogodbene kazni dolžna obračunati in odvesti davek in prispevke za socialno varnost in tožniku nakazati le za odvedene zneske znižani znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
ZFPPIPP člen 103, 103/1, 103/4, 103/4-1, 233, 233/7, 294, 383, 383/1. Pravilnik o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen člen 5, 5/6, 22.
postopek osebnega stečaja – nagrada upravitelja – dodeljena brezplačna pravna pomoč za založitev predujma za začetek postopka osebnega stečaja – nadomestilo za izdelavo otvoritvenega poročila – potrebnost otvoritvenega poročila
Glede na z zakonom predpisano obveznost izdelave otvoritvenega poročila, v določilih ZFPPIPP ni nobene podlage, ki bi omogočala sodišču prve stopnje, da presoja, ali je bila izdelava otvoritvenega poročila potrebna ali ne. Pravilen je zaključek, da upravitelju za izdelavo otvoritvenega poročila pripada nagrada, ki je določena v šestem odstavku 5. člena Pravilnika.
invalidnost – pravnomočna odločitev – nastanek invalidnosti
Čeprav je pri tožniku do invalidnosti prišlo že dne 7. 3. 2002, ga zaradi zavrnjenih pravic iz invalidskega zavarovanja z odločbo, ki je postala pravnomočna dne 7. 4. 2008, ni mogoče razvrstiti v III. kategorijo invalidnosti in mu priznati pravic iz invalidskega zavarovanja za čas pred 8. 4. 2008, saj bi to pomenilo poseg v pravnomočno odločitev.
ZOdv člen 17, 19, 20. ZOdv-C člen 19. ZOdvT člen 11, 11/2. ZPP člen 163.
zahtevek za odmero stroškov – odvetniški stroški – odvetniška tarifa
Sodišča in drugi organi uporabljajo pri odločanju o določitvi plačila in povračilu stroškov odvetniškega zastopanja v postopkih Odvetniško tarifo, plačilo in stroški pa se obračunavajo po Odvetniški tarifi, ki velja na dan odločanja, če ni za posamezne primer z Odvetniško tarifo drugače določeno. Skupščina Odvetniške zbornice Slovenije je resda dne 10.04.2010 sprejela Odvetniško tarifo, ki je sicer objavljena na spletni strani Odvetniške zbornice Slovenije, vendar ker minister za pravosodje še ni podal soglasja k tej Odvetniški tarifi, je sodišče ne more uporabljati, saj na dan odločanja še ni veljala.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – dokazno breme
Tožnik je opravljal svoje obveznosti v skladu z navodili in pooblastili, ki jih je imel in ni storil očitani kršitvi delovnih obveznosti v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (tožnik ni bil odgovoren za napako glede prekoračitve limita, ki je veljal za nove kupce, prav tako ni - kljub blokadi v sistemu - posloval v nasprotju s pravili družbe in ni bil odgovoren za nerealiziran znesek v poslovanju). V tem sporu zato tožena stranka ni uspela dokazati, da je z očitanimi kršitvami tožnik naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (druga alineja prvega odstavka 111. člena ZDR).
sorodne glasbene pravice - javno priobčevanje komercialnih fonogramov - civilna kazen – uporaba tarife
Da je pritožbeno stališče, po katerem je treba v dani situaciji, ko individualna pogodba s tožečo stranko ni bila sklenjena, uporabiti T 2005, pravno zmotno, izhaja (1) iz 2. odstavka 158. člena ZASP, (2) iz 3. odstavka 168. člena ZASP in nenazadnje iz (3) 2. odstavka 1. člena T 2005.
Upoštevajoč navedeno – da je bilo plačilo z asignacijo dogovorjeno že v ob sami sklenitvi pravnega posla, pritožbeno sodišče meni, da že slednje zadošča za izpodbitje domneve o obstoju subjektivnega pogoja izpodbojnosti iz 1. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP. Pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da je zmotno stališče tožnice iz odgovora na pritožbo, da običajnost načina plačila z asignacijo ni dokazana s tem, da je bilo v samem naročilu takšno plačilo predvideno in da bi morala toženka v ta namen dokazati, da je že pred tem poslom, v primerljivih pravnih poslih med strankama prejela plačila z asignacijami. To bi držalo zgolj v primeru, ko ob samem naročilu (sklenitvi pogodbe) ne bi bilo dogovora o plačilu z asignacijo. Da je plačilo z asignacijo šteti kot običajen način izpolnitve v primerih, ko je dogovorjeno s pogodbo (in s tem iztožljivo), je stališče ustaljene sodne prakse (1) že iz obdobja veljavnosti Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji. K temu je dodati zgolj še, da je asignacija zakonsko urejena (določbe 1035. do 1049. člena Obligacijskega zakonika) in v poslovni praksi gospodarskih subjektov precej pogosti način reševanja dolžniško-upniških razmerij in je tako tudi v tem kontekstu običajna.
Tožnica je namreč obstoj subjektivnega pogoja izpodbojnosti utemeljevala tudi s sklicevanjem na obstoj domneve iz 2. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da je navedena domneva izpolnjena, ker je bilo plačilo po predmetni asignaciji v korist toženke dne 25. 10. 2010 izvršeno v obdobju zadnjih treh mesecev pred uvedbo postopka zaradi insolventnosti (postopek prisilne poravnave nad tožnico se je začel 30. 12. 2010).
Po ZFPPIPP se torej lahko izpodbija tudi običajna oblika ali način izpolnitve obveznosti, če je upnik vedel ali bi moral vedeti za dolžnikovo insolventnost. Pri navedeni domnevi 2. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP gre za dejansko domnevo, saj iz ugotovljenega časa, kdaj je bilo izpodbojno dejanje opravljeno, sklepamo na dejstvo, ki je zakonski znak izpodbojnega dejanskega stanja. Po mnenju nekaterih avtorjev (2) pri tej domnevi zato ni pravno pomembno, ali je upnik dejansko vedel za dolžnikovo insolventnost, temveč da je bilo izpodbojno pravno dejanje storjeno v kritičnem obdobju pred začetkom postopka zaradi insolventnosti. Čeprav bi navedeno morebiti nakazovalo na to, da je moč takšno domnevo izpodbijati zgolj z izpodbijanjem domnevne baze oz. podlage domneve, torej s trditvijo, da izpodbijano dejanje ni bilo opravljeno v kritičnem obdobju, je pritožbeno sodišče mnenja, da je moč tudi v tem primeru domnevo izpodbijati z izpodbijanjem domnevanega dejstva, se pravi z dokazovanjem, da upnik v trenutku, ko je bilo izpodbijano dejanje storjeno, ni vedel oz. moral vedeti za insolventnost stečajnega dolžnika. Takšno je stališče je moč zaznati tudi v delu sodne prakse.(3)
Iz določbe tretjega odstavka 83. člena ZDR o tem, da pri zagovoru lahko po pooblastilu delavca sodeluje predstavnik sindikata ali druga s strani delavca pooblaščena oseba, ne izhaja obveznost delodajalca, da delavca že v pisnem vabilu na zagovor opozori, da od delodajalca lahko zahteva, da o nameravani odpovedi obvesti sindikat, katerega član je. Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da naslov 83. člena ZDR „postopek pred odpovedjo s strani delodajalca“ ne pomeni, da bi moral delodajalec izvajati kakšen postopek s formalnimi odločitvami ter z vsemi procesnimi zagotovili in roki. Revizijsko sodišče je zavzelo stališče, da gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi, za katero veljajo splošna pravila odpovedi obligacijskih pogodb in tiste dodatne zahteve, ki jih ZDR določa zaradi varstva delavca kot šibkejše pogodbene stranke (zagotovitev zagovora in sodelovanje sindikata). Sklicevanje na sodelovanje sindikata se ne nanaša na to, da bi delodajalec moral delavca posebej opozoriti, da pri zagovoru lahko sodeluje predstavnik sindikata, temveč na to, da tega sodelovanja ne sme preprečevati in pa na obveznost delodajalca, da v skladu s prvim odstavkom 84. člena ZDR o nameravani redni ali izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obvesti sindikat, katerega član je delavec, če delavec tako zahteva.
URS člen 22, 26. ZPP člen 18, 18/2, 181, 274, 374, 374/1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 6.
zavrženje vloge – pravica do sodnega varstva – izredno pravno sredstvo – revizija – predlog za obnovo postopka
Ker je tožnik vlogo označil kot „vloga za revizijo oziroma obnovitev postopka“ in jo vložil osebno, in ne po pooblaščencu, ki je odvetnik, je treba njegovo vlogo zavreči, saj tožnik vloge v zvezi s predlaganima izrednima pravnima sredstvoma ni vložil po pooblaščencu, ki je odvetnik, kar je v nasprotju s 1. odst. 374. člena in 1. odst. 338. člena ZPP.
Pravica do sodnega varstva je pravica, da sodišče odloči o stvari sami je ena od temeljnih pravic in svoboščin državljanov. To izhaja iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin pa tudi iz določbe URS (predvsem iz 22. do 26. člena URS). Ker je pravica do sodnega varstva načelo, morajo biti izjeme od tega načela točno in jasno določene. Kdaj sodno varstvo ni dovoljeno je določeno v tistih določbah ZPP, ki urejajo zavrženje tožbe. Zavrženje tožbe je tako določeno v 2. odstavku 18. člena (odločitev o sporu ne spada v sodno pristojnost), 181. členu (pomanjkanje pravnega interesa pri ugotovitvenih tožbah), 274. členu (odločanje o tožbenem zahtevku ne spada v sodno pristojnost; tožba je vložena prepozno, če je s posebnimi predpisi določen rok za vložitev tožbe; o tožbenem zahtevku že teče pravda; stvar je pravnomočno razsojena; sodna poravnava sklenjena po spornem predmetu; ni podana pravna korist tožeče stranke za vložitev tožbe) in prav tako v 1. odstavku 374. člena, ki določa da prepozno, nepopolna ali nedovoljeno revizijo zavrže s sklepom sodnik sodišča prve stopnje brez naroka ter 398. člen ZPP, ki določa da prepozen in nepopoln ali nedovoljen predlog za obnovo postopka zavrže s sklepom predsednik senata brez naroka.
pravila vračanja – kdaj se ne more zahtevati vrnitev
191. člen OZ določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Tožeča stranka je v drugem individualnem delovnem sporu kot toženka poravnala svojo obveznost, ki ji je bila dosojena z nepravnomočno sodbo sodišča prve stopnje, ki je bila v pritožbenem postopku spremenjena tako, da je bil zahtevek nasprotne stranke zavrnjen. Tožeča stranka, ki je zoper sodbo sodišča prve stopnje že pred plačilom toženki po tej sodbi vložila pritožbo, ni bila v zmoti in je vedela, da plačuje nekaj, kar ni dolžna, saj sodba sodišča prve stopnje ni bila pravnomočna. Prav tako ni dokazala, da si je najkasneje ob plačilu po nepravnomočni sodbi sodišča prve stopnje, pridržala vračilo plačila, zato ne more zahtevati vrnitev plačila.
Delodajalec, ki delavcu odpoved pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali iz razloga nesposobnosti, se lahko razbremeni obveznosti plačila odpravnine po 109. členu ZDR, če so izpolnjeni naslednji pogoji: delodajalec mora ponuditi delavcu zaposlitev pri drugem delodajalcu; ponudba mora biti dana v času odpovednega roka; ponudba se mora nanašati na ustrezno zaposlitev za nedoločen v smislu tretjega odstavka 90. člena ZDR; da delavec sprejme ponudbo in sklene pogodbo o zaposlitvi z novim delodajalcem ter da se novi delodajalec v pogodbi o zaposlitvi zaveže, da bo glede minimalnega odpovednega roka in pravice do odpravnine upošteval delovno dobo delavca pri obeh delodajalcih. Delodajalec lahko ponudi novo pogodbo o zaposlitvi pri drugem delodajalcu ves čas odpovednega roka (ni potrebno, da istočasno z odpovedjo), vendar pa se delodajalec razbremeni plačilo odpravnine le, če se delavec odloči in sprejme ponujeno zaposlitev pri drugem delodajalcu, če pa je ne sprejme, pa čeprav gre za ustrezno zaposlitev v smislu tretjega odstavka 90. člena, delavec ne izgubi pravice do odpravnine. Bistven pa je seveda pogoj, da novi delodajalec v pogodbi o zaposlitvi prevzame obveznost, da bo pri odpravnini in odpovednem roku upošteval tudi delovno dobo pri prejšnjem delodajalcu.
ZZVZZ člen 80, 80/2, 81, 81/2. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232, 233.
retrogradni bolniški stalež
Odločanje imenovanega zdravnika glede bolniškega staleža zavarovanca retrogradno je omejeno le na primere, ko je bil zavarovanec v bolnišnici ali če je zbolel v tujini in v drugih utemeljenih primerih, ko ni mogel do osebnega zdravnika, oziroma mu ni mogel sporočiti razlogov za zadržanost. Nobeden od razlogov, ki jih navaja osebna zdravnica v predlogu za retrogradno odobritev staleža tožnika (čakanje na operacijo zaradi stare poškodbe, invalidski postopek) ni takšen, da bi imenovani zdravnik lahko odločal o bolniškem staležu za nazaj.
oškodovanje tujih pravic – zakonski znaki kaznivega dejanja – namen storilca – oškodovanje upnikov
Kaznivo dejanje ni podano, če se oškodovanec v izvršbi lahko poplača s preostalim storilčevim premoženjem, saj v takem primeru ne gre za dejansko preprečitev izvršbe in s tem oškodovanje upnika. Zakon izrecno ne dopušča takšne razlage zakonske norme, da je to kaznivo dejanje podano le v primeru, če storilec razpolaga z zarubljenim premoženjem (premoženjem, ki je že predmet izdanega sklepa o izvršbi) in ne tudi, če razpolaga s katerimkoli drugim delom svojega premoženja. Zakon tako ozke razlage ne dopušča glede na dikcijo, da je do preprečitve plačila upnika prišlo med prisilno izvršbo zaradi uničenja, poškodovanja, odtujitve ali skrivanja delov premoženja dolžnika.
določitev pripadajočega zemljišča – predlog za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi – konkretizacija predloga – navedba zemljiške parcele in zemljiškoknjižnega lastnika – poziv na dopolnitev predloga – dokazovanje z izvedencem
Brez navedbe zemljiške parcele, na kateri naj se določi pripadajoče zemljišče, in brez podatkov o njenem zemljiškoknjižnem lastniku predloga ni mogoče obravnavati. Tudi po pravilih nepravdnega postopka, ki se subsidiarno uporabljajo v postopku za vzpostavitev etažne lastnine in določitev pripadajočega zemljišča k stavbi, mora biti predlog, s katerim se začne postopek, ustrezno konkretiziran.
Dokazovanje z izvedencem je namenjeno ugotavljanju utemeljenosti predloga in ne njegovemu oblikovanju.
vložitev pritožbe po pooblaščencu v elektronski obliki – pravni pouk – pravilnost in popolnost pravnega pouka
Pravni pouk ni nepravilen oziroma nepopoln, saj je ta v delu, ki se nanaša na upnika, pravilen in popoln. V kolikor bi upnika sama vložila pritožbo osebno pri sodišču ali pa jo poslala po pošti na naslov sodišča, bi se njuna pritožba štela kot pravilno vložena. Ker pa je pritožbo na podlagi pooblastila vložil odvetnik, bi ta moral postopati v skladu z določilom 123.a člena ZFPPIPP, ne da bi ga na to prvostopenjsko sodišče moralo posebej opozoriti.
Tudi pritožbeno sodišče misli, da tožena stranka s svojim zanikanjem trditev tožeče stranke ni zadostila standardu obrazloženega, substanciranega prerekanja, temveč so njene navedbe glede na navedbe tožeče stranke ostale zgolj pavšalne in nekonkretizirane. Neobrazloženo prerekanje pa je v procesni teoriji in sodni praksi izenačeno z neprerekanjem nasprotnikovih navedb. Prav to pa je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.