ZDSS-1 člen 7, 7/1, 7/1-2a, 7/2, 68. ZPP člen 153, 153/1, 154.
izvedenina – plačnik
V socialnem sporu zaradi plačila odškodnine se glede stroškov postopka uporabljajo določbe ZPP. Plačilo predujma za postavitev sodnega izvedenca zato nosi tista stranka, ki je predlagala njegovo postavitev.
Tožena stranka je imela možnost prijavo ločitvene pravice, ki je bila prerekana, umakniti že pred vložitvijo tožbe, ki je bila vložena 19.7.2011. Tega pa ni storila niti po objavi sklepa o preizkusu terjatev. Odločitev sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za uporabo določil 157. člena ZPP, saj tožena stranka ni dokazala, da ni dala povoda za tožbo, je pravilna.
ZASP člen 130, 146, 146/1, 153, 153/1, 157, 157/1, 157/4, 157/4-1, 157/4-3, 157/6, 157/7, 158, 158/2, 168, 168/1, 168/2, 168/3. OZ člen 131, 168, 168/1, 169, 190, 198.
nadomestilo za javno priobčitev fonogramov – skupni sporazum – oblikovanje tarife – civilna kazen – neupravičena obogatitev – škoda zaradi iskanja kršitelja – neodpravljiva nesklepčnost
Stranke skupnega sporazuma smejo dogovoriti le eno samo tarifo. Tarifa ne sme biti različna za tiste, ki sklenejo pogodbo s kolektivno organizacijo, in za tiste, ki pogodbe ne sklenejo.
Tožena stranka je bila uporabnik fonogramov, ki pogodbe s tožečo stranko ni sklenila. Tožeča stranka lahko zahteva na temelju neupravičene obogatitve le toliko, kolikor bi lahko zahtevala nadomestila po Sporazumu 2006.
Ker je pravni temelj za določitev višine neupravičene obogatitve, kot tudi civilne kazni, zakonski, višine enega ali drugega ne more določati tožeča stranka kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic. Tega ne more storiti niti sama, niti v dogovoru s kom tretjim. Zato določbe Sporazuma 2006, ki kažejo na morebitni drugačni namen tožeče stranke na eni strani, in še drugih skleniteljev tega sporazuma na drugi strani, ne morejo vplivati ne na višino zahtevkov iz neupravičene obogatitve, ne na višino zahtevkov na temelju civilne kazni.
Dvakratne povrnitve škode tožeča stranka ne more zahtevati. To bi namreč nasprotovalo temeljnemu pravilu deliktnega prava, namreč da se lahko nadomesti le škoda in nič več od tega. V avtorskem pravu je bila napravljena izjema od tega pravila, ki je v tem, da lahko kolektivna organizacija zahteva dvakratnik nadomestila za uporabo avtorske pravice. Kadar je tako, prejme tožeča stranka poleg avtorju pripadajočega nadomestila za uporabo avtorske pravice dodatno še enak znesek, iz katerega lahko pokrije stroške odkrivanja kršitev.
nezakoniti dokazi – tajno opazovanje – konkretizacija pritožbenih navedb – sledenje tuje policije osumljencu po slovenskem ozemlju – zbiranje obvestil od osumljenca – zaseg predmetov – pravni pouk po 148. členu ZKP – privilegij zoper samoobtožbo – nejasen izrek – razlogi o odločilnih dejstvih – nepopolna rešitev predmeta obtožbe – vezanost na opis dejanja – sprememba pravne opredelitve – neupravičen promet s prepovedanimi drogami – omogočanje uživanja prepovedanih drog – poskus – stroški postopka – brezplačna pravna pomoč
Stališče pritožnika, da bi morala policija pred vsakim zasegom predmetov po četrtem odstavku 220. člena ZKP, osebo, od katere se predmeti zasežejo, poučiti po četrtem odstavku 148. člena ZKP, ni pravilno. Iz ZKP izhaja, da policija pri izvedbi zasega ne sme uporabiti sredstev, predvidenih v drugem odstavku 220. člena ZKP za izsiljene izročitve. V primeru, ko oseba določene stvari na zahtevo ne izroči, mora policija, če hoče priti do stvari, opraviti preiskavo (hišno ali osebno), če so izpolnjeni zakonsko določenimi pogoji (npr. odredba sodišča). Ko pa oseba prostovoljno izroči predmete, ki jih ima pri sebi, ne gre za poseg v privilegij zoper samoobtožbo. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v odločbi št. Up 1678/08-13 z dne 14.10.2010 zapisalo, da se „pravica do molka razteza na vse izjave, tudi na tiste, ki so morda na prvi pogled videti nedolžne. Kot izjava je mišljena tako imenovana izjava testimonialne ali komunikativne narave, ne pa tako imenovani fizični dokazi, ki izvirajo iz ali od telesa obdolženca oziroma, kot pravi ESČP, ki jih je mogoče pridobiti od obdolženca neodvisno od njegove volje“. Ravno za slednje gre v obravnavani zadevi. Mamila, ki jih je imela obtožena S.B. pri sebi bi bilo mogoče pridobiti neodvisno od njene volje, na način in pod pogoji določenimi v ZKP.
Tožena stranka je predlog za obnovo postopka utemeljevala s kršitvijo po 2. točki 394. člena ZPP, po katerem se postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, obnovi, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Obnovitveni razlog po 2. točki 394. člena ZPP je podan, če stranka ni imela možnosti sodelovati v postopku do izdaje sodbe, ne pa, če stranka trdi, da ji sodba sploh ni bila vročena oziroma ji je bila vročena nepravilno. Pogoj za pravnomočno sodbo je njena vročitev stranki, pravnomočnost sodbe pa je predpostavka za obnovo postopka.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – razlog nesposobnosti – ponudba nove pogodbe o zaposlitvi – ustrezna zaposlitev – nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Delodajalec mora v skladu s 3. odstavkom 88. člena ZDR v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo, pri čemer če možnost obstaja mora delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe. Vprašanje, ali je tožena stranka kršila navedeno določbo ZDR, je odvisno od ugotovitve, ali tožena stranka tožnici res ni ponudila sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi, čeprav je ta možnost pri toženi stranki obstajala, pri čemer dejstvo, da je tožena stranka v jeseni zaposlila delavca, ne pomeni, da je bilo to delovno mesto prosto tudi v času tožničine odpovedi.
Če v izvršilnem naslovu ni bilo določeno, da mora dolžnik v primeru zamude s plačilom posameznega obroka oziroma celotnega dolga plačati tudi zakonske zamudne obresti od dneva zamude do plačila, sodišče ne more dovoliti izvršbe za izterjavo zakonskih zamudnih obresti.
Za sam nastanek obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti resda ni potrebna nikakršna dodatna sodna odločba, ker to obveznost določa že zakon sam, pač pa je sodna odločba, iz katere izhaja obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti potrebna, če želi upnik doseči prisilno izterjavo te terjatve v izvršilnem postopku.
Tožnik, ki je bil zaposlen kot honorarni delavec, je nepretrgoma opravljal enaka dela, kot redno zaposleni. Tožniku tožena stranka ni ponudila pogodbe o zaposlitvi, ker ni imela možnosti oziroma zaradi finančnih razlogov. Delo je opravljal osebno, po navodilih in pod nadzorom neposredno nadrejenih v organiziranem delovnem procesu. Glede na navedeno so podani vsi elementi delovnega razmerja, ki so določeni v prvem odstavku 4. člena ZDR, zato je tožnikov tožbeni zahtevek za priznanje obstoja delovnega razmerja utemeljen.
Ker je bil prvi postopek pravnomočno ustavljen, je litispendenca odpadla ex tunc. Sodišče prve stopnje zato v cit. zadevi ni več moglo oziroma smelo zavreči tožbe z utemeljitvijo, da obstaja litispendenca, tudi če je bila ta tožba vložena kasneje. Sodišče prve stopnje tako z izdano zamudno sodbo ni odločilo o zahtevku, o katerem že teče pravda.
ZDR člen 73, 204, 204/3. Direktiva Sveta 2001/23/ES o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov člen 4, 4/2.
Institut prevzema na delo v drugo organizacijo oziroma k delodajalcu, po prejšnjih predpisih, ki so veljali do uveljavitve ZDR/02 (ZDR/90, ZTPDR), ni enak institutu prenosa podjetij, obratov in delov podjetja ali obratov glede na Direktivo sveta 2001/23/ES (ki je bila prenesena v naš sistem šele po 1. 1. 2003 - z določbo 73. člena ZDR/02).
Zaposlitev tožeče stranke pri invalidskem podjetju v letu 2008 ne predstavlja spremembe delodajalca po 73. členu ZDR/02, temveč gre za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi v skladu z 9. členom ZDR. Iz navedenih razlogov ni mogoče uporabiti tretjega odstavka 73. člena ZDR/02, ki določa, da
ima delavec enake pravice, kot če pogodbo o zaposlitvi odpove delodajalec iz poslovnih razlogov, če se pri delodajalcu prevzemniku iz objektivnih razlogov poslabšajo pravice iz pogodbe o zaposlitvi in delavec zato odpove pogodbo o zaposlitvi.
V skladu s četrtim odstavkom 73. člena ZDR/02 je delodajalec prenosnik skupaj z delodajalcem prevzemnikom solidarno odgovoren za terjatve delavcev, nastale do datuma prenosa, ter za terjatve, nastale zaradi odpovedi po prejšnjem odstavku, torej v primeru, če delavec odpove pogodbo o zaposlitvi, ker so se iz objektivnih razlogov poslabšale pravice iz pogodbe o zaposlitvi. Iz citirane določbe izhaja, da tudi če bi šlo za spremembo delodajalca po 73. členu ZDR/02, ne bi bilo nikakršne podlage za solidarno odgovornost prenosnika za primer prenehanja delovnega razmerja v prevzemniku. Širjenje odgovornosti delodajalca prenosnika tudi na primere, ko bi delavcu prenehalo delovno razmerje na podlagi odpovedi v stečaju, ni sprejemljivo in zanj ni nobene pravne podlage. Teh obveznosti ni dopustno široko razlagati, saj že Direktiva izjemoma v drugem odstavku 4. člena določa obveznost prevzemnika, ne pa prenosnika.
KPND člen 23. ZJU člen 16. OZ člen 3, 88. ZKolP člen 1. ZNOIP člen 1, 13, 13/1, 13/2, 27, 27/1, 27/1-2, 18. ZJF člen 1.
regres za letni dopust – podjetniška kolektivna pogodba
Tožena stranka je javni zavod, ki je v obveznem delu pokojninskega in invalidskega zavarovanja vključen v sistem javnih financ, od ustanovitve dalje pa se financira iz sredstev obveznega zavarovanja in iz drugih javnih virov, zato so omejitve iz ZNOIP, glede načina obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust, veljale tudi zanjo.
Po uveljavitvi ZNOIP (od 13. 3. 1993), ki je kot prisilni predpis omejil pogodbeno svobodo glede kolektivnega dogovarjanja o višini regresa za letni dopust tudi za delavce tožene stranke, se tožena stranka s sindikatom delavcev zavoda ni mogla več pravno veljavno dogovoriti za regres za letni dopust v višini, ki presega višino regresa za letni dopust, določeno z ZNOIP. Takšna določba v podjetniški kolektivni pogodbi je, če je sklenjena po uveljavitvi ZNOIP, nična.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0074569
ZASP člen 130, 146, 146/1, 153, 153/1, 157, 157/1, 157/4, 157/4-1, 157/4-3, 157/6, 157/7, 158, 158/1, 158/2, 159, 159/4, 168, 168/1, 168/2, 168/3, 185, 185/1, 185/1-2. OZ člen 168, 168/1, 169, 190, 198. ZPP člen 311, 311/1, 318, 318/4.
nadomestilo za javno priobčitev fonogramov – skupni sporazum – oblikovanje tarife – civilna kazen – neupravičena obogatitev – dolžnost mesečnega poročanja – zapadlost obveznosti – škoda zaradi iskanja kršitelja – neodpravljiva nesklepčnost
Stranke skupnega sporazuma smejo dogovoriti le eno samo tarifo. Tarifa ne sme biti različna za tiste, ki sklenejo pogodbo s kolektivno organizacijo, in za tiste, ki pogodbe ne sklenejo.
Tožena stranka je bila uporabnik fonogramov, ki pogodbe s tožečo stranko ni sklenila. Tožeča stranka lahko zahteva na temelju neupravičene obogatitve le toliko, kolikor bi lahko zahtevala nadomestila po Sporazumu 2006.
Ker je pravni temelj za določitev višine neupravičene obogatitve, kot tudi civilne kazni, zakonski, višine enega ali drugega ne more določati tožeča stranka kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic. Tega ne more storiti niti sama, niti v dogovoru s kom tretjim. Zato določbe Sporazuma 2006, ki kažejo na morebitni drugačni namen tožeče stranke na eni strani, in še drugih skleniteljev tega sporazuma na drugi strani, ne morejo vplivati ne na višino zahtevkov iz neupravičene obogatitve, ne na višino zahtevkov na temelju civilne kazni.
Dvakratne povrnitve škode tožeča stranka ne more zahtevati. To bi namreč nasprotovalo temeljnemu pravilu deliktnega prava, namreč da se lahko nadomesti le škoda in nič več od tega. V avtorskem pravu je bila napravljena izjema od tega pravila, ki je v tem, da lahko kolektivna organizacija zahteva dvakratnik nadomestila za uporabo avtorske pravice. Kadar je tako, prejme tožeča stranka poleg avtorju pripadajočega nadomestila za uporabo avtorske pravice dodatno še enak znesek, iz katerega lahko pokrije stroške odkrivanja kršitev.
Delodajalec je dolžan delavcu izplačati odpravnino le, če mu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali iz razloga nesposobnosti in v primeru izredne odpovedi delavca ter redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delavca, v primeru poslabšanja njegovih pravic ter izvedeni spremembi delodajalca v skladu s 3. odstavkom 73. člena ZDR. Ni pa dolžan delodajalec delavcu izplačati odpravnine v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo delodajalec poda delavcu zaradi kršitev delovnih obveznosti.
V 75. členu KPDVI je določeno, da je v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki je ugotovljeno s pravnomočno odločbo, delodajalec dolžan delavcu izplačati pavšalno odškodnino, ki znaša 5 izplačanih povprečnih plač v zavodu, za izračun odškodnine pa se upošteva povprečje zadnjih treh mesecev pred pravnomočnostjo odločbe sodišča. Tožeči stranki je nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženki, ki je v nasprotju s 75. členom ZDR tožnico zgolj obvestila, da ji v roku 30 dni od prejema pisnega odpravka sklepa o razrešitvi tudi preneha pogodba o zaposlitvi, kar je ugotovljeno z zgoraj pravnomočno sodbo, zato je podan temelj za plačilo pogodbene kazni iz 75. člena KPDVI.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - večje število delavcev – program razreševanja presežnih delavcev - kriteriji za določitev presežnih delavcev
Pri toženi stranki je bil podan utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, ki je nastal z ukinitvijo uredništva leksikonov. S tem je prenehala potreba po delu delavcev, ki so opravljali delo v okviru tega uredništva, torej tudi tožnice.
Z ukinitvijo uredništva leksikonov in odločitvijo, da dela v tem uredništvu tožena stranka ne potrebuje več, je lahko prenehala potreba le po delu delavcev, ki so v tem uredništvu delali. Delo urednika v drugem uredništvu bi bilo za tožnico ustrezno in bi ga bila tožnica sposobna opravljati (po uvajanju oziroma dokvalifikaciji), prav tako bi ji ga bila tožena stranka, če bi bilo prosto oziroma če bi imela potrebe, tožnici dolžna ponuditi. Kljub navedenemu ni mogoče zaključiti, da so vsi uredniki pri toženi stranki medsebojno zamenljivi, tako da bi jih morala tožena stranka primerjati z uporabo kriterijev iz 18. člena panožne kolektivne pogodbe ter nato izbrati tistega, ki bo prejel odpoved, da bi bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
ZDR člen 73, 204, 204/3. Direktiva Sveta 2001/23/ES o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov člen 4, 4/2.
Solidarna odgovornost delodajalca prenosnika za terjatve delavca do delodajalca prevzemnika je določena v četrtem odstavku 73. člena ZDR. Delodajalec prenosnik je skupaj z delodajalcem prevzemnikom solidarno odgovoren za terjatve delavcev, nastale do datuma prenosa, ter za terjatve, nastale zaradi odpovedi delavca, če so se pri delodajalcu prevzemniku iz objektivnih razlogov poslabšale pravice iz pogodbe. Glede na to, da ni bila tožeča stranka tista, ki je zaradi poslabšanja pogojev odpovedala pogodbo o zaposlitvi, v danem primeru niso podani pogoji iz navedene določbe za solidarno odgovornost tožene stranke. Prav tako ni prišlo do sklenitve ustnega sporazuma o razširitvi odgovornosti na toženo stranko za terjatve delavcev, ki so nastale pri tej družbi, oziroma da bi bil sklenjen izrecen, pravno zavezujoč sporazum med toženo stranko (delodajalcem prenosnikom) in to družbo (delodajalcem prevzemnikom), na katerem bi temeljila solidarna odgovornost tožene stranke za terjatve, nastale po datumu prenosa, niti kaj takega ne izhaja iz sporazuma o prenehanju delovnega razmerja med pravdnima strankama. Tožena stranka (prenosnik) zato ne odgovarja za obveznost plačila odpravnine in regresa za letni dopust, ki bi jo delavcu ob prenehanju delovnega razmerja zaradi stečaja moral plačati delodajalec prevzemnik.
Tudi pritožbeno sodišče misli, da tožena stranka s svojim zanikanjem trditev tožeče stranke ni zadostila standardu obrazloženega, substanciranega prerekanja, temveč so njene navedbe glede na navedbe tožeče stranke ostale zgolj pavšalne in nekonkretizirane. Neobrazloženo prerekanje pa je v procesni teoriji in sodni praksi izenačeno z neprerekanjem nasprotnikovih navedb. Prav to pa je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – posebno pravno varstvo pred odpovedjo – starši – neplačan dopust – doječa mati
Zgolj status delavke na neplačanem dopustu sam po sebi ne zagotavlja nobenega varstva pred odpovedjo. Varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi je zagotovljeno staršem, v času, ko izrabljajo starševski dopust v obliki polne odsotnosti z dela in še mesec po izrabi tega dopusta. Tožnica pa ni izrabljala starševskega dopusta, saj se je za čas, ko bi sicer imela pravico do tega dopusta, s toženo stranko dogovorila za neplačan dopust, pravico do starševskega dopusta pa je uveljavljal njen mož.
Varstva delavke, ki doji in s tem povezane obveznosti delodajalca, da upošteva takšno varstvo, si ni možno predstavljati brez njegove seznanjenosti z dejstvom, da delavka doji otroka.
ZASP člen 80, 80/2, 130, 146, 146/1, 153, 153/1, 158,158/2, 168, 168/2, 168/3. OZ člen 168, 169, 190, 198.
nadomestilo za javno priobčitev fonogramov – skupni sporazum – uporaba tarife – enotna tarifa – civilna kazen – neupravičena obogatitev – škoda zaradi iskanja kršitelja
Stranke skupnega sporazuma smejo dogovoriti le eno samo tarifo. Tarifa ne sme biti različna za tiste, ki sklenejo pogodbo s kolektivno organizacijo, in za tiste, ki pogodbe ne sklenejo.
Ustrezna pravica je prenesena, če uporabnik položi znesek, ki ga po tarifi zaračunava kolektivna organizacija. Če pa se šteje, da je bila pravica prenesena, potem pač ni mogoče govoriti o kršitvi pravice in tudi ni nobenega vsebinskega razloga za morebitno drugačno tarifo kot za tiste, ki sklenejo pogodbo s kolektivno organizacijo. Ista tarifa potem velja tudi za vse tiste uporabnike, ki ne plačajo nadomestila prostovoljno. Morebitni kršilci morajo plačati še civilno kazen. Civilna kazen je odmena za storjene kršitve v zvezi z uporabo fonogramov.
Tožeča stranka ne more zahtevati še povrnitve z nadzorom in odkrivanjem kršitev nastalih stroškov, saj so ti že povrnjeni.