sorodne glasbene pravice - javno priobčevanje komercialnih fonogramov - civilna kazen – uporaba tarife
Da je pritožbeno stališče, po katerem je treba v dani situaciji, ko individualna pogodba s tožečo stranko ni bila sklenjena, uporabiti T 2005, pravno zmotno, izhaja (1) iz 2. odstavka 158. člena ZASP, (2) iz 3. odstavka 168. člena ZASP in nenazadnje iz (3) 2. odstavka 1. člena T 2005.
invalidnost – pravnomočna odločitev – nastanek invalidnosti
Čeprav je pri tožniku do invalidnosti prišlo že dne 7. 3. 2002, ga zaradi zavrnjenih pravic iz invalidskega zavarovanja z odločbo, ki je postala pravnomočna dne 7. 4. 2008, ni mogoče razvrstiti v III. kategorijo invalidnosti in mu priznati pravic iz invalidskega zavarovanja za čas pred 8. 4. 2008, saj bi to pomenilo poseg v pravnomočno odločitev.
ZFPPIPP člen 103, 103/4, 103/4-3, 364, 364/1, 366, 366/1, 366/1-1, 371, 371/10. Pravilnik o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen člen 7, 7-2.
sklep o razdelitvi posebne razdelitvene mase – pritožbeni razlogi - dovoljenost pritožbe - nagrada stečajnega upravitelja - unovčenje in razdelitev posebne razdelitvene mase
Skladno z določilom 1. točke prvega odstavka 366. člena ZFPPIPP je pritožbo proti sklepu o razdelitvi posebne razdelitvene mase dovoljeno izpodbijati samo glede odločitve o ugovorih iz 364. člena ZFPPIPP. Ker pa odločitvi o odstotkih vrnitve predujma upnica ni ugovarjala, je pritožba proti temu delu prvostopenjskega sklepa nedovoljena. Zato jo je pritožbeno sodišče kot tako zavrglo.
Upravitelju pripada nagrada od tistega dela unovčenega premoženja, ki se razdeli med upnike.
Stečajni upravitelj mora zaradi spoštovanja enega temeljnih načel stečajnega postopka, to je zagotavljanje najboljših pogojev za poplačilo upnikov, stečajni postopek voditi tako, da se stečajna masa kar najmanj obremenjuje z najrazličnejšimi stroški in stroški, ki niso potrebni za izvedbo stečajnega postopka in unovčenja posebne razdelitvene mase.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – posebno pravno varstvo pred odpovedjo – starši – neplačan dopust – doječa mati
Zgolj status delavke na neplačanem dopustu sam po sebi ne zagotavlja nobenega varstva pred odpovedjo. Varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi je zagotovljeno staršem, v času, ko izrabljajo starševski dopust v obliki polne odsotnosti z dela in še mesec po izrabi tega dopusta. Tožnica pa ni izrabljala starševskega dopusta, saj se je za čas, ko bi sicer imela pravico do tega dopusta, s toženo stranko dogovorila za neplačan dopust, pravico do starševskega dopusta pa je uveljavljal njen mož.
Varstva delavke, ki doji in s tem povezane obveznosti delodajalca, da upošteva takšno varstvo, si ni možno predstavljati brez njegove seznanjenosti z dejstvom, da delavka doji otroka.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - večje število delavcev – program razreševanja presežnih delavcev - kriteriji za določitev presežnih delavcev
Pri toženi stranki je bil podan utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, ki je nastal z ukinitvijo uredništva leksikonov. S tem je prenehala potreba po delu delavcev, ki so opravljali delo v okviru tega uredništva, torej tudi tožnice.
Z ukinitvijo uredništva leksikonov in odločitvijo, da dela v tem uredništvu tožena stranka ne potrebuje več, je lahko prenehala potreba le po delu delavcev, ki so v tem uredništvu delali. Delo urednika v drugem uredništvu bi bilo za tožnico ustrezno in bi ga bila tožnica sposobna opravljati (po uvajanju oziroma dokvalifikaciji), prav tako bi ji ga bila tožena stranka, če bi bilo prosto oziroma če bi imela potrebe, tožnici dolžna ponuditi. Kljub navedenemu ni mogoče zaključiti, da so vsi uredniki pri toženi stranki medsebojno zamenljivi, tako da bi jih morala tožena stranka primerjati z uporabo kriterijev iz 18. člena panožne kolektivne pogodbe ter nato izbrati tistega, ki bo prejel odpoved, da bi bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
ZDR člen 73, 204, 204/3. Direktiva Sveta 2001/23/ES o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov člen 4, 4/2.
Solidarna odgovornost delodajalca prenosnika za terjatve delavca do delodajalca prevzemnika je določena v četrtem odstavku 73. člena ZDR. Delodajalec prenosnik je skupaj z delodajalcem prevzemnikom solidarno odgovoren za terjatve delavcev, nastale do datuma prenosa, ter za terjatve, nastale zaradi odpovedi delavca, če so se pri delodajalcu prevzemniku iz objektivnih razlogov poslabšale pravice iz pogodbe. Glede na to, da ni bila tožeča stranka tista, ki je zaradi poslabšanja pogojev odpovedala pogodbo o zaposlitvi, v danem primeru niso podani pogoji iz navedene določbe za solidarno odgovornost tožene stranke. Prav tako ni prišlo do sklenitve ustnega sporazuma o razširitvi odgovornosti na toženo stranko za terjatve delavcev, ki so nastale pri tej družbi, oziroma da bi bil sklenjen izrecen, pravno zavezujoč sporazum med toženo stranko (delodajalcem prenosnikom) in to družbo (delodajalcem prevzemnikom), na katerem bi temeljila solidarna odgovornost tožene stranke za terjatve, nastale po datumu prenosa, niti kaj takega ne izhaja iz sporazuma o prenehanju delovnega razmerja med pravdnima strankama. Tožena stranka (prenosnik) zato ne odgovarja za obveznost plačila odpravnine in regresa za letni dopust, ki bi jo delavcu ob prenehanju delovnega razmerja zaradi stečaja moral plačati delodajalec prevzemnik.
Ugotovljeno stanje denarnih sredstev na transakcijskem računu tožnika izkazuje, da njegovo finančno stanje ni tako šibko, da bi bilo ob izgubi denarne socialne pomoči ogroženo njegovo preživetje in preživetje njegove družine. Ker tožnik ni izkazal nastanka težko nadomestljive škode oziroma tega, da bi mu z izvršitvijo izpodbijanih odločb toženca, da nima pravice do denarne socialne pomoči, nastala nepopravljiva škoda, niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, s katero bi se zadržalo izvršitev zavrnilnih odločb o denarni socialni pomoči.
izbris pravne osebe iz sodnega registra brez likvidacije – izbrisni razlog – sklep o začetku postopka izbrisa – ugovor – sklep o ugotovitvi obstoja izbrisnega razloga, če ni ugovora – pritožba – upoštevni pritožbeni razlogi
Ker je razlog za izbris pravnega subjekta in sodnega registra ugotovitev, da slednji ne posluje na poslovnem naslovu, vpisanem v sodni register, domneva pa se, da je izbrisni razlog (med drugim) podan, če na tem naslovu ne sprejema uradnih poštnih pošiljk, že samo dejstvo, da pošiljke sprejema, kar velja za konkretni primer (subjekt vpisa je vsa sodna pisanja prejel), opisano domnevo izpodbija (tako tudi sklep VSL IV Cpg 658/2011 z dne 29. 6. 2011). Po oceni sodišča druge stopnje zgolj okoliščina, da subjekt vpisa zoper sklep o začetku postopka izbrisa ni vložil ugovora, zaradi tega pa je bil v skladu s 1. točko prvega odstavka 439. člena ZFPPIPP izdan izpodbijani sklep, še ne dopušča zaključka, da v postopku reševanja pritožbe zoper sklep o obstoju izbrisnega razloga ni mogoče ugotoviti, da je domneva iz 1. alineje 2. točke drugega odstavka 427. člena ZFPPIPP izpodbita. Če sodišče to okoliščino ugotovi, jo je dolžno upoštevati, saj gre za postopek, ki se začne in vodi po uradni dolžnosti, za posledico pa ima izbris pravnega subjekta iz sodnega registra brez likvidacije, kar je zagotovo skrajni ukrep, ki ima za posledico prenehanje gospodarskega subjekta.
ZASP člen 80, 80/2, 130, 146, 146/1, 153, 153/1, 158,158/2, 168, 168/2, 168/3. OZ člen 168, 169, 190, 198.
nadomestilo za javno priobčitev fonogramov – skupni sporazum – uporaba tarife – enotna tarifa – civilna kazen – neupravičena obogatitev – škoda zaradi iskanja kršitelja
Stranke skupnega sporazuma smejo dogovoriti le eno samo tarifo. Tarifa ne sme biti različna za tiste, ki sklenejo pogodbo s kolektivno organizacijo, in za tiste, ki pogodbe ne sklenejo.
Ustrezna pravica je prenesena, če uporabnik položi znesek, ki ga po tarifi zaračunava kolektivna organizacija. Če pa se šteje, da je bila pravica prenesena, potem pač ni mogoče govoriti o kršitvi pravice in tudi ni nobenega vsebinskega razloga za morebitno drugačno tarifo kot za tiste, ki sklenejo pogodbo s kolektivno organizacijo. Ista tarifa potem velja tudi za vse tiste uporabnike, ki ne plačajo nadomestila prostovoljno. Morebitni kršilci morajo plačati še civilno kazen. Civilna kazen je odmena za storjene kršitve v zvezi z uporabo fonogramov.
Tožeča stranka ne more zahtevati še povrnitve z nadzorom in odkrivanjem kršitev nastalih stroškov, saj so ti že povrnjeni.
oprostitev plačila sodnih taks – nepopolna vloga – trditveno breme – izpolnitev obrazca – pravna oseba – pomanjkljivo izpolnjena izjava o premoženjskem stanju
Zapis v opombah na strani 4 obrazca (da vlagatelj posluje z izgubo in v tem času nima sredstev za plačilo takse in jih ne more zagotoviti, kot dokaz pa je predlagal podatke iz uradne evidence A.) ne predstavlja ustrezne trditvene podlage za oprostitev plačila sodnih taks, kot zmotno meni pritožnik. Ključna je namreč ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da dolžnik v rubrikah, kjer bi v skladu z navodili moral izpolniti podatek o višini posameznih postavk, ki jih zahteva obrazec, ni navedel konkretnih podatkov, temveč se je skliceval na evidence A.
oškodovanje tujih pravic – zakonski znaki kaznivega dejanja – namen storilca – oškodovanje upnikov
Kaznivo dejanje ni podano, če se oškodovanec v izvršbi lahko poplača s preostalim storilčevim premoženjem, saj v takem primeru ne gre za dejansko preprečitev izvršbe in s tem oškodovanje upnika. Zakon izrecno ne dopušča takšne razlage zakonske norme, da je to kaznivo dejanje podano le v primeru, če storilec razpolaga z zarubljenim premoženjem (premoženjem, ki je že predmet izdanega sklepa o izvršbi) in ne tudi, če razpolaga s katerimkoli drugim delom svojega premoženja. Zakon tako ozke razlage ne dopušča glede na dikcijo, da je do preprečitve plačila upnika prišlo med prisilno izvršbo zaradi uničenja, poškodovanja, odtujitve ali skrivanja delov premoženja dolžnika.
vložitev pritožbe po pooblaščencu v elektronski obliki – pravni pouk – pravilnost in popolnost pravnega pouka
Pravni pouk ni nepravilen oziroma nepopoln, saj je ta v delu, ki se nanaša na upnika, pravilen in popoln. V kolikor bi upnika sama vložila pritožbo osebno pri sodišču ali pa jo poslala po pošti na naslov sodišča, bi se njuna pritožba štela kot pravilno vložena. Ker pa je pritožbo na podlagi pooblastila vložil odvetnik, bi ta moral postopati v skladu z določilom 123.a člena ZFPPIPP, ne da bi ga na to prvostopenjsko sodišče moralo posebej opozoriti.
Upoštevajoč navedeno – da je bilo plačilo z asignacijo dogovorjeno že v ob sami sklenitvi pravnega posla, pritožbeno sodišče meni, da že slednje zadošča za izpodbitje domneve o obstoju subjektivnega pogoja izpodbojnosti iz 1. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP. Pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da je zmotno stališče tožnice iz odgovora na pritožbo, da običajnost načina plačila z asignacijo ni dokazana s tem, da je bilo v samem naročilu takšno plačilo predvideno in da bi morala toženka v ta namen dokazati, da je že pred tem poslom, v primerljivih pravnih poslih med strankama prejela plačila z asignacijami. To bi držalo zgolj v primeru, ko ob samem naročilu (sklenitvi pogodbe) ne bi bilo dogovora o plačilu z asignacijo. Da je plačilo z asignacijo šteti kot običajen način izpolnitve v primerih, ko je dogovorjeno s pogodbo (in s tem iztožljivo), je stališče ustaljene sodne prakse (1) že iz obdobja veljavnosti Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji. K temu je dodati zgolj še, da je asignacija zakonsko urejena (določbe 1035. do 1049. člena Obligacijskega zakonika) in v poslovni praksi gospodarskih subjektov precej pogosti način reševanja dolžniško-upniških razmerij in je tako tudi v tem kontekstu običajna.
Tožnica je namreč obstoj subjektivnega pogoja izpodbojnosti utemeljevala tudi s sklicevanjem na obstoj domneve iz 2. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da je navedena domneva izpolnjena, ker je bilo plačilo po predmetni asignaciji v korist toženke dne 25. 10. 2010 izvršeno v obdobju zadnjih treh mesecev pred uvedbo postopka zaradi insolventnosti (postopek prisilne poravnave nad tožnico se je začel 30. 12. 2010).
Po ZFPPIPP se torej lahko izpodbija tudi običajna oblika ali način izpolnitve obveznosti, če je upnik vedel ali bi moral vedeti za dolžnikovo insolventnost. Pri navedeni domnevi 2. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP gre za dejansko domnevo, saj iz ugotovljenega časa, kdaj je bilo izpodbojno dejanje opravljeno, sklepamo na dejstvo, ki je zakonski znak izpodbojnega dejanskega stanja. Po mnenju nekaterih avtorjev (2) pri tej domnevi zato ni pravno pomembno, ali je upnik dejansko vedel za dolžnikovo insolventnost, temveč da je bilo izpodbojno pravno dejanje storjeno v kritičnem obdobju pred začetkom postopka zaradi insolventnosti. Čeprav bi navedeno morebiti nakazovalo na to, da je moč takšno domnevo izpodbijati zgolj z izpodbijanjem domnevne baze oz. podlage domneve, torej s trditvijo, da izpodbijano dejanje ni bilo opravljeno v kritičnem obdobju, je pritožbeno sodišče mnenja, da je moč tudi v tem primeru domnevo izpodbijati z izpodbijanjem domnevanega dejstva, se pravi z dokazovanjem, da upnik v trenutku, ko je bilo izpodbijano dejanje storjeno, ni vedel oz. moral vedeti za insolventnost stečajnega dolžnika. Takšno je stališče je moč zaznati tudi v delu sodne prakse.(3)
ZDR člen 73, 204, 204/3. Direktiva Sveta 2001/23/ES o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov člen 4, 4/2.
Institut prevzema na delo v drugo organizacijo oziroma k delodajalcu, po prejšnjih predpisih, ki so veljali do uveljavitve ZDR/02 (ZDR/90, ZTPDR), ni enak institutu prenosa podjetij, obratov in delov podjetja ali obratov glede na Direktivo sveta 2001/23/ES (ki je bila prenesena v naš sistem šele po 1. 1. 2003 - z določbo 73. člena ZDR/02).
Zaposlitev tožeče stranke pri invalidskem podjetju v letu 2008 ne predstavlja spremembe delodajalca po 73. členu ZDR/02, temveč gre za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi v skladu z 9. členom ZDR. Iz navedenih razlogov ni mogoče uporabiti tretjega odstavka 73. člena ZDR/02, ki določa, da
ima delavec enake pravice, kot če pogodbo o zaposlitvi odpove delodajalec iz poslovnih razlogov, če se pri delodajalcu prevzemniku iz objektivnih razlogov poslabšajo pravice iz pogodbe o zaposlitvi in delavec zato odpove pogodbo o zaposlitvi.
V skladu s četrtim odstavkom 73. člena ZDR/02 je delodajalec prenosnik skupaj z delodajalcem prevzemnikom solidarno odgovoren za terjatve delavcev, nastale do datuma prenosa, ter za terjatve, nastale zaradi odpovedi po prejšnjem odstavku, torej v primeru, če delavec odpove pogodbo o zaposlitvi, ker so se iz objektivnih razlogov poslabšale pravice iz pogodbe o zaposlitvi. Iz citirane določbe izhaja, da tudi če bi šlo za spremembo delodajalca po 73. členu ZDR/02, ne bi bilo nikakršne podlage za solidarno odgovornost prenosnika za primer prenehanja delovnega razmerja v prevzemniku. Širjenje odgovornosti delodajalca prenosnika tudi na primere, ko bi delavcu prenehalo delovno razmerje na podlagi odpovedi v stečaju, ni sprejemljivo in zanj ni nobene pravne podlage. Teh obveznosti ni dopustno široko razlagati, saj že Direktiva izjemoma v drugem odstavku 4. člena določa obveznost prevzemnika, ne pa prenosnika.
Tudi pritožbeno sodišče misli, da tožena stranka s svojim zanikanjem trditev tožeče stranke ni zadostila standardu obrazloženega, substanciranega prerekanja, temveč so njene navedbe glede na navedbe tožeče stranke ostale zgolj pavšalne in nekonkretizirane. Neobrazloženo prerekanje pa je v procesni teoriji in sodni praksi izenačeno z neprerekanjem nasprotnikovih navedb. Prav to pa je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Tožnik je predčasno zapuščal delovno mesto v privatne namene in pri tem svojih odhodov in prihodov ni pravilno evidentiral, skladno s hotelskim kodeksom. Navedene tožnikove kršitve res ne bi bilo mogoče kvalificirati kot hujše, v posamičnem in enkratnem ter izjemnem primeru, vendar pa glede na pogostost tožnikovih predčasnih odhodov z dela in predvsem, da je poskušal predčasne odhode prikriti z lažno registracijo odhodov, za katero je nagovoril podrejeno osebo, pa je tožnik s tem ravnanjem huje kršil pogodbene obveznosti. Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in je bil ukrep sorazmeren in ustrezen glede na storjeno in dokazano kršitev.
Tožeča stranka s predložitvijo obračuna plače za mesec junij ni dokazala, da je tožencu plačo za mesec maj dejansko izplačala, saj iz junijske plačilne liste izhaja le, da je bila domnevno izplačana plača za mesec maj odšteta.
Iz določbe tretjega odstavka 83. člena ZDR o tem, da pri zagovoru lahko po pooblastilu delavca sodeluje predstavnik sindikata ali druga s strani delavca pooblaščena oseba, ne izhaja obveznost delodajalca, da delavca že v pisnem vabilu na zagovor opozori, da od delodajalca lahko zahteva, da o nameravani odpovedi obvesti sindikat, katerega član je. Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da naslov 83. člena ZDR „postopek pred odpovedjo s strani delodajalca“ ne pomeni, da bi moral delodajalec izvajati kakšen postopek s formalnimi odločitvami ter z vsemi procesnimi zagotovili in roki. Revizijsko sodišče je zavzelo stališče, da gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi, za katero veljajo splošna pravila odpovedi obligacijskih pogodb in tiste dodatne zahteve, ki jih ZDR določa zaradi varstva delavca kot šibkejše pogodbene stranke (zagotovitev zagovora in sodelovanje sindikata). Sklicevanje na sodelovanje sindikata se ne nanaša na to, da bi delodajalec moral delavca posebej opozoriti, da pri zagovoru lahko sodeluje predstavnik sindikata, temveč na to, da tega sodelovanja ne sme preprečevati in pa na obveznost delodajalca, da v skladu s prvim odstavkom 84. člena ZDR o nameravani redni ali izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obvesti sindikat, katerega član je delavec, če delavec tako zahteva.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0074569
ZASP člen 130, 146, 146/1, 153, 153/1, 157, 157/1, 157/4, 157/4-1, 157/4-3, 157/6, 157/7, 158, 158/1, 158/2, 159, 159/4, 168, 168/1, 168/2, 168/3, 185, 185/1, 185/1-2. OZ člen 168, 168/1, 169, 190, 198. ZPP člen 311, 311/1, 318, 318/4.
nadomestilo za javno priobčitev fonogramov – skupni sporazum – oblikovanje tarife – civilna kazen – neupravičena obogatitev – dolžnost mesečnega poročanja – zapadlost obveznosti – škoda zaradi iskanja kršitelja – neodpravljiva nesklepčnost
Stranke skupnega sporazuma smejo dogovoriti le eno samo tarifo. Tarifa ne sme biti različna za tiste, ki sklenejo pogodbo s kolektivno organizacijo, in za tiste, ki pogodbe ne sklenejo.
Tožena stranka je bila uporabnik fonogramov, ki pogodbe s tožečo stranko ni sklenila. Tožeča stranka lahko zahteva na temelju neupravičene obogatitve le toliko, kolikor bi lahko zahtevala nadomestila po Sporazumu 2006.
Ker je pravni temelj za določitev višine neupravičene obogatitve, kot tudi civilne kazni, zakonski, višine enega ali drugega ne more določati tožeča stranka kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic. Tega ne more storiti niti sama, niti v dogovoru s kom tretjim. Zato določbe Sporazuma 2006, ki kažejo na morebitni drugačni namen tožeče stranke na eni strani, in še drugih skleniteljev tega sporazuma na drugi strani, ne morejo vplivati ne na višino zahtevkov iz neupravičene obogatitve, ne na višino zahtevkov na temelju civilne kazni.
Dvakratne povrnitve škode tožeča stranka ne more zahtevati. To bi namreč nasprotovalo temeljnemu pravilu deliktnega prava, namreč da se lahko nadomesti le škoda in nič več od tega. V avtorskem pravu je bila napravljena izjema od tega pravila, ki je v tem, da lahko kolektivna organizacija zahteva dvakratnik nadomestila za uporabo avtorske pravice. Kadar je tako, prejme tožeča stranka poleg avtorju pripadajočega nadomestila za uporabo avtorske pravice dodatno še enak znesek, iz katerega lahko pokrije stroške odkrivanja kršitev.
ZDSS-1 člen 34, 34/1. ZPP člen 7, 212, 286, 286.a. ZDR člen 126, 127, 127/2. Kolektivna pogodba za dejavnost poslovanja z nepremičninami člen 43.
obveznost plačila – razpravno načelo – razpravno načelo – materialno procesno vodstvo – plačilo za delo
V individualnih delovnih sporih je razpravno načelo omiljeno tudi s prvim odstavkom 34. člena ZDSS-1, ki določa, da lahko sodišče izvede dokaze po uradni dolžnosti, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev.
Tožnik v tem individualnem delovnem sporu zahteva plačilo razlike v plači, ki je bila znižana na račun dela plače na osnovi delovne uspešnosti oziroma negativne stimulacije. Za odločitev o tem, ali je bila tožniku plača zakonito znižana, je bistveno vprašanje, koliko delavcev pri toženi stranki je dosegalo normo. Na to vprašanje je treba odgovoriti za pravilno uporabo materialnega prava, kar pomeni, da lahko sodišče prve stopnje dejstva ugotavlja oziroma izvaja dokaze tudi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 34. člena ZDSS-1).