ZFPPIPP člen 103, 103/1, 103/4, 103/4-1, 233, 233/7, 294, 383, 383/1. Pravilnik o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen člen 5, 5/6, 22.
postopek osebnega stečaja – nagrada upravitelja – dodeljena brezplačna pravna pomoč za založitev predujma za začetek postopka osebnega stečaja – nadomestilo za izdelavo otvoritvenega poročila – potrebnost otvoritvenega poročila
Glede na z zakonom predpisano obveznost izdelave otvoritvenega poročila, v določilih ZFPPIPP ni nobene podlage, ki bi omogočala sodišču prve stopnje, da presoja, ali je bila izdelava otvoritvenega poročila potrebna ali ne. Pravilen je zaključek, da upravitelju za izdelavo otvoritvenega poročila pripada nagrada, ki je določena v šestem odstavku 5. člena Pravilnika.
procesni pobotni ugovor – trditvena podlaga - nesklepčnost
Če stranka pravočasno ne navaja ustreznih trditev in pravočasno ne predlaga ustreznih dokazov oziroma ne izkaže opravičenih razlogov za zamudo, je njen kasneje uveljavljeni pobotni ugovor nesklepčen (iz pomanjkljive oziroma neobstoječe trditvene in dokazne podlage ne more izhajati utemeljenost zahtevka), kar sicer terja ugotovitev o neobstoju in ne zavrženje zahtevka iz pobotnega ugovora. Vendar je odločitev o zavrženju pobotnega ugovora za toženo stranko ugodnejša, kot bi bila meritorna odločitev o neobstoju. Zato sodišče druge stopnje v ta del odločitve ni moglo oziroma smelo poseči, saj bi poseglo v načelo prepovedi reformatio in peius.
Upoštevajoč navedeno – da je bilo plačilo z asignacijo dogovorjeno že v ob sami sklenitvi pravnega posla, pritožbeno sodišče meni, da že slednje zadošča za izpodbitje domneve o obstoju subjektivnega pogoja izpodbojnosti iz 1. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP. Pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da je zmotno stališče tožnice iz odgovora na pritožbo, da običajnost načina plačila z asignacijo ni dokazana s tem, da je bilo v samem naročilu takšno plačilo predvideno in da bi morala toženka v ta namen dokazati, da je že pred tem poslom, v primerljivih pravnih poslih med strankama prejela plačila z asignacijami. To bi držalo zgolj v primeru, ko ob samem naročilu (sklenitvi pogodbe) ne bi bilo dogovora o plačilu z asignacijo. Da je plačilo z asignacijo šteti kot običajen način izpolnitve v primerih, ko je dogovorjeno s pogodbo (in s tem iztožljivo), je stališče ustaljene sodne prakse (1) že iz obdobja veljavnosti Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji. K temu je dodati zgolj še, da je asignacija zakonsko urejena (določbe 1035. do 1049. člena Obligacijskega zakonika) in v poslovni praksi gospodarskih subjektov precej pogosti način reševanja dolžniško-upniških razmerij in je tako tudi v tem kontekstu običajna.
Tožnica je namreč obstoj subjektivnega pogoja izpodbojnosti utemeljevala tudi s sklicevanjem na obstoj domneve iz 2. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da je navedena domneva izpolnjena, ker je bilo plačilo po predmetni asignaciji v korist toženke dne 25. 10. 2010 izvršeno v obdobju zadnjih treh mesecev pred uvedbo postopka zaradi insolventnosti (postopek prisilne poravnave nad tožnico se je začel 30. 12. 2010).
Po ZFPPIPP se torej lahko izpodbija tudi običajna oblika ali način izpolnitve obveznosti, če je upnik vedel ali bi moral vedeti za dolžnikovo insolventnost. Pri navedeni domnevi 2. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP gre za dejansko domnevo, saj iz ugotovljenega časa, kdaj je bilo izpodbojno dejanje opravljeno, sklepamo na dejstvo, ki je zakonski znak izpodbojnega dejanskega stanja. Po mnenju nekaterih avtorjev (2) pri tej domnevi zato ni pravno pomembno, ali je upnik dejansko vedel za dolžnikovo insolventnost, temveč da je bilo izpodbojno pravno dejanje storjeno v kritičnem obdobju pred začetkom postopka zaradi insolventnosti. Čeprav bi navedeno morebiti nakazovalo na to, da je moč takšno domnevo izpodbijati zgolj z izpodbijanjem domnevne baze oz. podlage domneve, torej s trditvijo, da izpodbijano dejanje ni bilo opravljeno v kritičnem obdobju, je pritožbeno sodišče mnenja, da je moč tudi v tem primeru domnevo izpodbijati z izpodbijanjem domnevanega dejstva, se pravi z dokazovanjem, da upnik v trenutku, ko je bilo izpodbijano dejanje storjeno, ni vedel oz. moral vedeti za insolventnost stečajnega dolžnika. Takšno je stališče je moč zaznati tudi v delu sodne prakse.(3)
nezakoniti dokazi – tajno opazovanje – konkretizacija pritožbenih navedb – sledenje tuje policije osumljencu po slovenskem ozemlju – zbiranje obvestil od osumljenca – zaseg predmetov – pravni pouk po 148. členu ZKP – privilegij zoper samoobtožbo – nejasen izrek – razlogi o odločilnih dejstvih – nepopolna rešitev predmeta obtožbe – vezanost na opis dejanja – sprememba pravne opredelitve – neupravičen promet s prepovedanimi drogami – omogočanje uživanja prepovedanih drog – poskus – stroški postopka – brezplačna pravna pomoč
Stališče pritožnika, da bi morala policija pred vsakim zasegom predmetov po četrtem odstavku 220. člena ZKP, osebo, od katere se predmeti zasežejo, poučiti po četrtem odstavku 148. člena ZKP, ni pravilno. Iz ZKP izhaja, da policija pri izvedbi zasega ne sme uporabiti sredstev, predvidenih v drugem odstavku 220. člena ZKP za izsiljene izročitve. V primeru, ko oseba določene stvari na zahtevo ne izroči, mora policija, če hoče priti do stvari, opraviti preiskavo (hišno ali osebno), če so izpolnjeni zakonsko določenimi pogoji (npr. odredba sodišča). Ko pa oseba prostovoljno izroči predmete, ki jih ima pri sebi, ne gre za poseg v privilegij zoper samoobtožbo. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v odločbi št. Up 1678/08-13 z dne 14.10.2010 zapisalo, da se „pravica do molka razteza na vse izjave, tudi na tiste, ki so morda na prvi pogled videti nedolžne. Kot izjava je mišljena tako imenovana izjava testimonialne ali komunikativne narave, ne pa tako imenovani fizični dokazi, ki izvirajo iz ali od telesa obdolženca oziroma, kot pravi ESČP, ki jih je mogoče pridobiti od obdolženca neodvisno od njegove volje“. Ravno za slednje gre v obravnavani zadevi. Mamila, ki jih je imela obtožena S.B. pri sebi bi bilo mogoče pridobiti neodvisno od njene volje, na način in pod pogoji določenimi v ZKP.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0074559
ZASP člen 130, 130/1, 153, 153/1, 146, 146/1, 157, 157/1, 157/4, 157/4-1, 157/4-3, 157/6, 157/7, 158, 158/1, 158/2, 159, 159/4, 168, 168/1, 168/2, 168/3, 185, 158/1, 185/1-2. OZ člen 131, 168, 168/1, 169, 190, 198. ZPP člen 311, 311/1, 318, 318/4. ZPreZP člen 11.
nadomestilo za javno priobčitev fonogramov – skupni sporazum – oblikovanje tarife – civilna kazen – neupravičena obogatitev – dolžnost mesečnega poročanja – zapadlost obveznosti – škoda zaradi iskanja kršitelja – neodpravljiva nesklepčnost – stroški opomina
Stranke skupnega sporazuma smejo dogovoriti le eno samo tarifo. Tarifa ne sme biti različna za tiste, ki sklenejo pogodbo s kolektivno organizacijo, in za tiste, ki pogodbe ne sklenejo.
Tožena stranka je bila uporabnik fonogramov, ki pogodbe s tožečo stranko ni sklenila. Tožeča stranka lahko zahteva na temelju neupravičene obogatitve le toliko, kolikor bi lahko zahtevala nadomestila po Sporazumu 2006.
Ker je pravni temelj za določitev višine neupravičene obogatitve, kot tudi civilne kazni, zakonski, višine enega ali drugega ne more določati tožeča stranka kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic. Tega ne more storiti niti sama, niti v dogovoru s kom tretjim. Zato določbe Sporazuma 2006, ki kažejo na morebitni drugačni namen tožeče stranke na eni strani, in še drugih skleniteljev tega sporazuma na drugi strani, ne morejo vplivati ne na višino zahtevkov iz neupravičene obogatitve, ne na višino zahtevkov na temelju civilne kazni.
Dvakratne povrnitve škode tožeča stranka ne more zahtevati. To bi namreč nasprotovalo temeljnemu pravilu deliktnega prava, namreč da se lahko nadomesti le škoda in nič več od tega. V avtorskem pravu je bila napravljena izjema od tega pravila, ki je v tem, da lahko kolektivna organizacija zahteva dvakratnik nadomestila za uporabo avtorske pravice. Kadar je tako, prejme tožeča stranka poleg avtorju pripadajočega nadomestila za uporabo avtorske pravice dodatno še enak znesek, iz katerega lahko pokrije stroške odkrivanja kršitev.
Tožnik, ki je bil zaposlen kot honorarni delavec, je nepretrgoma opravljal enaka dela, kot redno zaposleni. Tožniku tožena stranka ni ponudila pogodbe o zaposlitvi, ker ni imela možnosti oziroma zaradi finančnih razlogov. Delo je opravljal osebno, po navodilih in pod nadzorom neposredno nadrejenih v organiziranem delovnem procesu. Glede na navedeno so podani vsi elementi delovnega razmerja, ki so določeni v prvem odstavku 4. člena ZDR, zato je tožnikov tožbeni zahtevek za priznanje obstoja delovnega razmerja utemeljen.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0077716
ZASP člen 130, 130/1, 157, 157/1, 157/4, 157/4-1, 157/4-3, 157/6, 157/7, 158, 158/1, 158/2, 159, 159/4, 168, 168/1, 168/2, 168/3, 185, 185/1, 185/1-2. OZ člen 190, 198. ZPP člen 311, 311/1, 318, 318/4. ZPreZP člen 1, 11.
javna priobčitev fonogramov – plačilo nadomestila kolektivni organizaciji – skupni sporazum o višini nadomestil – uporaba tarife – civilna kazen – dolžnost mesečnega poročanja – zapadlost obveznosti – stroški opominov
Stranke skupnega sporazuma lahko določijo različno nadomestilo glede na „okoliščine uporabe“. Ne smejo pa vezati višine nadomestila na okoliščine v zvezi z njegovim plačevanjem oziroma, glede na okoliščine v zvezi z njegovim neplačevanjem.
Stranke skupnega sporazuma smejo torej dogovoriti le eno samo tarifo. Tarifa ne sme biti različna za tiste, ki sklenejo pogodbo s kolektivno organizacijo, in za tiste, ki pogodbe ne sklenejo.
Ker je pravni temelj za določitev višine neupravičene obogatitve, kot tudi civilne kazni, zakonski, višine enega ali drugega ne more določati tožeča stranka kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic. Tega ne more storiti niti sama, niti v dogovoru s kom tretjim.
Kršitev avtorske oziroma sorodne pravice ima v civilnopravnem smislu za posledico uveljavljanje zahtevkov, ki temeljijo na neupravičeno pridobljeni koristi na strani uporabnika varovanih del in uveljavljanje civilne kazni ali odškodnine, ne pa
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - zamuda s plačilom
Na utemeljenost razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca, ki mu delodajalec najmanj trikrat zaporedoma ali v obdobju šestih mesecev ni izplačal plačila za delo ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku, ne vpliva dejstvo, da je delodajalec plačilo kasneje (z zamudo) izplačal.
izbris pravne osebe iz sodnega registra brez likvidacije – izbrisni razlog – sklep o začetku postopka izbrisa – ugovor – sklep o ugotovitvi obstoja izbrisnega razloga, če ni ugovora – pritožba – upoštevni pritožbeni razlogi
Ker je razlog za izbris pravnega subjekta in sodnega registra ugotovitev, da slednji ne posluje na poslovnem naslovu, vpisanem v sodni register, domneva pa se, da je izbrisni razlog (med drugim) podan, če na tem naslovu ne sprejema uradnih poštnih pošiljk, že samo dejstvo, da pošiljke sprejema, kar velja za konkretni primer (subjekt vpisa je vsa sodna pisanja prejel), opisano domnevo izpodbija (tako tudi sklep VSL IV Cpg 658/2011 z dne 29. 6. 2011). Po oceni sodišča druge stopnje zgolj okoliščina, da subjekt vpisa zoper sklep o začetku postopka izbrisa ni vložil ugovora, zaradi tega pa je bil v skladu s 1. točko prvega odstavka 439. člena ZFPPIPP izdan izpodbijani sklep, še ne dopušča zaključka, da v postopku reševanja pritožbe zoper sklep o obstoju izbrisnega razloga ni mogoče ugotoviti, da je domneva iz 1. alineje 2. točke drugega odstavka 427. člena ZFPPIPP izpodbita. Če sodišče to okoliščino ugotovi, jo je dolžno upoštevati, saj gre za postopek, ki se začne in vodi po uradni dolžnosti, za posledico pa ima izbris pravnega subjekta iz sodnega registra brez likvidacije, kar je zagotovo skrajni ukrep, ki ima za posledico prenehanje gospodarskega subjekta.
V 75. členu KPDVI je določeno, da je v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki je ugotovljeno s pravnomočno odločbo, delodajalec dolžan delavcu izplačati pavšalno odškodnino, ki znaša 5 izplačanih povprečnih plač v zavodu, za izračun odškodnine pa se upošteva povprečje zadnjih treh mesecev pred pravnomočnostjo odločbe sodišča. Tožeči stranki je nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženki, ki je v nasprotju s 75. členom ZDR tožnico zgolj obvestila, da ji v roku 30 dni od prejema pisnega odpravka sklepa o razrešitvi tudi preneha pogodba o zaposlitvi, kar je ugotovljeno z zgoraj pravnomočno sodbo, zato je podan temelj za plačilo pogodbene kazni iz 75. člena KPDVI.
Ugotovljeno stanje denarnih sredstev na transakcijskem računu tožnika izkazuje, da njegovo finančno stanje ni tako šibko, da bi bilo ob izgubi denarne socialne pomoči ogroženo njegovo preživetje in preživetje njegove družine. Ker tožnik ni izkazal nastanka težko nadomestljive škode oziroma tega, da bi mu z izvršitvijo izpodbijanih odločb toženca, da nima pravice do denarne socialne pomoči, nastala nepopravljiva škoda, niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, s katero bi se zadržalo izvršitev zavrnilnih odločb o denarni socialni pomoči.
ZASP člen 130, 146, 146/1, 153, 153/1, 157, 157/1, 157/4, 157/4-1, 157/4-3, 157/6, 157/7, 158, 158/2, 168, 168/1, 168/2, 168/3. OZ člen 131, 168, 168/1, 169, 190, 198.
nadomestilo za javno priobčitev fonogramov – skupni sporazum – oblikovanje tarife – civilna kazen – neupravičena obogatitev – škoda zaradi iskanja kršitelja – neodpravljiva nesklepčnost
Stranke skupnega sporazuma smejo dogovoriti le eno samo tarifo. Tarifa ne sme biti različna za tiste, ki sklenejo pogodbo s kolektivno organizacijo, in za tiste, ki pogodbe ne sklenejo.
Tožena stranka je bila uporabnik fonogramov, ki pogodbe s tožečo stranko ni sklenila. Tožeča stranka lahko zahteva na temelju neupravičene obogatitve le toliko, kolikor bi lahko zahtevala nadomestila po Sporazumu 2006.
Ker je pravni temelj za določitev višine neupravičene obogatitve, kot tudi civilne kazni, zakonski, višine enega ali drugega ne more določati tožeča stranka kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic. Tega ne more storiti niti sama, niti v dogovoru s kom tretjim. Zato določbe Sporazuma 2006, ki kažejo na morebitni drugačni namen tožeče stranke na eni strani, in še drugih skleniteljev tega sporazuma na drugi strani, ne morejo vplivati ne na višino zahtevkov iz neupravičene obogatitve, ne na višino zahtevkov na temelju civilne kazni.
Dvakratne povrnitve škode tožeča stranka ne more zahtevati. To bi namreč nasprotovalo temeljnemu pravilu deliktnega prava, namreč da se lahko nadomesti le škoda in nič več od tega. V avtorskem pravu je bila napravljena izjema od tega pravila, ki je v tem, da lahko kolektivna organizacija zahteva dvakratnik nadomestila za uporabo avtorske pravice. Kadar je tako, prejme tožeča stranka poleg avtorju pripadajočega nadomestila za uporabo avtorske pravice dodatno še enak znesek, iz katerega lahko pokrije stroške odkrivanja kršitev.
KPND člen 23. ZJU člen 16. OZ člen 3, 88. ZKolP člen 1. ZNOIP člen 1, 13, 13/1, 13/2, 27, 27/1, 27/1-2, 18. ZJF člen 1.
regres za letni dopust – podjetniška kolektivna pogodba
Tožena stranka je javni zavod, ki je v obveznem delu pokojninskega in invalidskega zavarovanja vključen v sistem javnih financ, od ustanovitve dalje pa se financira iz sredstev obveznega zavarovanja in iz drugih javnih virov, zato so omejitve iz ZNOIP, glede načina obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust, veljale tudi zanjo.
Po uveljavitvi ZNOIP (od 13. 3. 1993), ki je kot prisilni predpis omejil pogodbeno svobodo glede kolektivnega dogovarjanja o višini regresa za letni dopust tudi za delavce tožene stranke, se tožena stranka s sindikatom delavcev zavoda ni mogla več pravno veljavno dogovoriti za regres za letni dopust v višini, ki presega višino regresa za letni dopust, določeno z ZNOIP. Takšna določba v podjetniški kolektivni pogodbi je, če je sklenjena po uveljavitvi ZNOIP, nična.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0074569
ZASP člen 130, 146, 146/1, 153, 153/1, 157, 157/1, 157/4, 157/4-1, 157/4-3, 157/6, 157/7, 158, 158/1, 158/2, 159, 159/4, 168, 168/1, 168/2, 168/3, 185, 185/1, 185/1-2. OZ člen 168, 168/1, 169, 190, 198. ZPP člen 311, 311/1, 318, 318/4.
nadomestilo za javno priobčitev fonogramov – skupni sporazum – oblikovanje tarife – civilna kazen – neupravičena obogatitev – dolžnost mesečnega poročanja – zapadlost obveznosti – škoda zaradi iskanja kršitelja – neodpravljiva nesklepčnost
Stranke skupnega sporazuma smejo dogovoriti le eno samo tarifo. Tarifa ne sme biti različna za tiste, ki sklenejo pogodbo s kolektivno organizacijo, in za tiste, ki pogodbe ne sklenejo.
Tožena stranka je bila uporabnik fonogramov, ki pogodbe s tožečo stranko ni sklenila. Tožeča stranka lahko zahteva na temelju neupravičene obogatitve le toliko, kolikor bi lahko zahtevala nadomestila po Sporazumu 2006.
Ker je pravni temelj za določitev višine neupravičene obogatitve, kot tudi civilne kazni, zakonski, višine enega ali drugega ne more določati tožeča stranka kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic. Tega ne more storiti niti sama, niti v dogovoru s kom tretjim. Zato določbe Sporazuma 2006, ki kažejo na morebitni drugačni namen tožeče stranke na eni strani, in še drugih skleniteljev tega sporazuma na drugi strani, ne morejo vplivati ne na višino zahtevkov iz neupravičene obogatitve, ne na višino zahtevkov na temelju civilne kazni.
Dvakratne povrnitve škode tožeča stranka ne more zahtevati. To bi namreč nasprotovalo temeljnemu pravilu deliktnega prava, namreč da se lahko nadomesti le škoda in nič več od tega. V avtorskem pravu je bila napravljena izjema od tega pravila, ki je v tem, da lahko kolektivna organizacija zahteva dvakratnik nadomestila za uporabo avtorske pravice. Kadar je tako, prejme tožeča stranka poleg avtorju pripadajočega nadomestila za uporabo avtorske pravice dodatno še enak znesek, iz katerega lahko pokrije stroške odkrivanja kršitev.
oprostitev plačila sodnih taks – nepopolna vloga – izpolnitev obrazca – pravna oseba – nepravilno izpolnjena izjava o premoženjskem stanju
Zmota, na katero se sklicuje dolžnikov zakoniti zastopnik, češ da ni vedel, da mora dati izjavo o premoženjskem stanju pravne osebe, po mnenju pritožbenega sodišča ni opravičljiva, saj iz sklepa z dne 16.10.2012, s katerim je sodišče prve stopnje dolžnika pozvalo k predložitvi izjave o premoženjskem stanju, jasno izhaja, da mora dolžnik dopolniti predlog za oprostitev plačila sodnih taks, kot dolžnik pa je v uvodu sklepa jasno označena družba (in ne njen zakoniti zastopnik), poleg tega pa dolžnika v tem postopku zastopa odvetnik.
Tožena stranka je predlog za obnovo postopka utemeljevala s kršitvijo po 2. točki 394. člena ZPP, po katerem se postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, obnovi, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Obnovitveni razlog po 2. točki 394. člena ZPP je podan, če stranka ni imela možnosti sodelovati v postopku do izdaje sodbe, ne pa, če stranka trdi, da ji sodba sploh ni bila vročena oziroma ji je bila vročena nepravilno. Pogoj za pravnomočno sodbo je njena vročitev stranki, pravnomočnost sodbe pa je predpostavka za obnovo postopka.
Določitev pripadajočega zemljišča k stavbi v skladu z ZVEtL ni predvidena samo za tiste stavbe, ki so že v etažni lastnini ali na katerih bi bilo etažno lastnino mogoče vzpostaviti.
V nepravdnem postopku zahtevek ni bistvena sestavina predloga, zato je sodišče vezano na predlog le glede opisa razmerja oziroma stanja, o katerem naj odloči. Če torej izrek predloga morebiti ni ustrezen, to ni ovira za odločanje sodišča.
Delodajalec, ki delavcu odpoved pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali iz razloga nesposobnosti, se lahko razbremeni obveznosti plačila odpravnine po 109. členu ZDR, če so izpolnjeni naslednji pogoji: delodajalec mora ponuditi delavcu zaposlitev pri drugem delodajalcu; ponudba mora biti dana v času odpovednega roka; ponudba se mora nanašati na ustrezno zaposlitev za nedoločen v smislu tretjega odstavka 90. člena ZDR; da delavec sprejme ponudbo in sklene pogodbo o zaposlitvi z novim delodajalcem ter da se novi delodajalec v pogodbi o zaposlitvi zaveže, da bo glede minimalnega odpovednega roka in pravice do odpravnine upošteval delovno dobo delavca pri obeh delodajalcih. Delodajalec lahko ponudi novo pogodbo o zaposlitvi pri drugem delodajalcu ves čas odpovednega roka (ni potrebno, da istočasno z odpovedjo), vendar pa se delodajalec razbremeni plačilo odpravnine le, če se delavec odloči in sprejme ponujeno zaposlitev pri drugem delodajalcu, če pa je ne sprejme, pa čeprav gre za ustrezno zaposlitev v smislu tretjega odstavka 90. člena, delavec ne izgubi pravice do odpravnine. Bistven pa je seveda pogoj, da novi delodajalec v pogodbi o zaposlitvi prevzame obveznost, da bo pri odpravnini in odpovednem roku upošteval tudi delovno dobo pri prejšnjem delodajalcu.
pravila vračanja – kdaj se ne more zahtevati vrnitev
191. člen OZ določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Tožeča stranka je v drugem individualnem delovnem sporu kot toženka poravnala svojo obveznost, ki ji je bila dosojena z nepravnomočno sodbo sodišča prve stopnje, ki je bila v pritožbenem postopku spremenjena tako, da je bil zahtevek nasprotne stranke zavrnjen. Tožeča stranka, ki je zoper sodbo sodišča prve stopnje že pred plačilom toženki po tej sodbi vložila pritožbo, ni bila v zmoti in je vedela, da plačuje nekaj, kar ni dolžna, saj sodba sodišča prve stopnje ni bila pravnomočna. Prav tako ni dokazala, da si je najkasneje ob plačilu po nepravnomočni sodbi sodišča prve stopnje, pridržala vračilo plačila, zato ne more zahtevati vrnitev plačila.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - večje število delavcev – program razreševanja presežnih delavcev - kriteriji za določitev presežnih delavcev
Pri toženi stranki je bil podan utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, ki je nastal z ukinitvijo uredništva leksikonov. S tem je prenehala potreba po delu delavcev, ki so opravljali delo v okviru tega uredništva, torej tudi tožnice.
Z ukinitvijo uredništva leksikonov in odločitvijo, da dela v tem uredništvu tožena stranka ne potrebuje več, je lahko prenehala potreba le po delu delavcev, ki so v tem uredništvu delali. Delo urednika v drugem uredništvu bi bilo za tožnico ustrezno in bi ga bila tožnica sposobna opravljati (po uvajanju oziroma dokvalifikaciji), prav tako bi ji ga bila tožena stranka, če bi bilo prosto oziroma če bi imela potrebe, tožnici dolžna ponuditi. Kljub navedenemu ni mogoče zaključiti, da so vsi uredniki pri toženi stranki medsebojno zamenljivi, tako da bi jih morala tožena stranka primerjati z uporabo kriterijev iz 18. člena panožne kolektivne pogodbe ter nato izbrati tistega, ki bo prejel odpoved, da bi bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.