To, da v aktu o oblikovanju etažne lastnine ni posebej predvideno, da postane etažna lastnina tudi stavbna pravica na nepremičnini, na kateri ali pod katero je v določenem delu zgrajena zgradba, ne pomeni, da etažna lastnina na zgradbi ni nastala in da lastniki posameznih delov zgradbe niso postali imetniki stavbne pravice po idealnih deležih.
Pravilna je praksa nižjih sodišč, da je akt o ustanovitvi zemljiškega dolga, sprejet z namenom izigravanja upnikov, ničen, ker ima nedopustno podlago (četrti odstavek 39. člena OZ). Zaradi ničnosti zavezovalnega posla - akta, ki je bil podlaga za izdajo zemljiškoknjižnega dovolila za vpis zemljiškega dolga, je ničen tudi razpolagalni posel – zemljiškoknjižno dovolilo, vknjižba zemljiškega dolga pa neveljavna iz materialnopravnega razloga po 1. točki drugega odstavka 243. člena ZZK-1, ki utemeljuje izbrisno tožbo.
Za izbris (tudi konkretnega, z ničnim poslom nastalega) zemljiškega dolga iz zemljiške knjige na podlagi izbrisne tožbe po 1. točki drugega odstavka 243. člena ZZK-1 zemljiškega pisma ni potrebno predložiti.
Bistvena lastnost negativnih služnosti je, da njihovo dejansko izvrševanje navzven ni zaznavno, kar je razlog izključitve njihovega priposestvovanja in zastaranja.
Posebnost dogovorjene pravice je v tem, da služnostni upravičenec nima pravice za potrebe gospodujočega zemljišča izvrševati dejanj na tuji (služeči) nepremičnini (kar se v prvem odstavku 213. člena SPZ opredeljuje kot pozitivna služnost) niti nima pravice od lastnika služeče stvari zahtevati opuščanje dejanj, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati na svoji nepremičnini (in kar se na istem mestu opredeljuje kot negativna služnost). Dogovorjena vsebina stvarne služnosti namreč daje lastniku gospodujoče nepremičnine pravico postaviti zid zgradbe oziroma ograjo na svoji, gospodujoči nepremičnini tik ob meji s služečo nepremičnino. Z drugimi besedami, dovoljuje mu opraviti določeno dejanje na svoji nepremičnini, ki pa ga sicer ne bi smel opraviti.
Gre za služnost, ki se kaže v aktivnih dejanjih (izvrševanju) služnostnega upravičenca, zato je zmotno stališče sodišča druge stopnje, da ta služnost ne more zastarati oziroma prenehati zaradi neizvrševanja.
V skladu s prvim odstavkom 311. člena ZPP sme sodišče naložiti toženi stranki, naj opravi določeno dajatev le tedaj, če je ta zapadla do konca glavne obravnave. V obravnavanem primeru ni sporno, da je tožnik ob koncu glavne obravnave s svojo družino še vedno živel v zgornjem nadstropju hiše tožencev, zato mu zatrjevana terjatev iz naslova vlaganj tedaj še ni mogla nastati. Njen nastanek je,v skladu s tretjim odstavkom 48. člena SPZ in ustaljenim stališčem sodne prakse, pogojen z vrnitvijo prostorov v posest tožencema.
Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 261/2015 z dne 14. 1. 2016 zavzelo stališče, da toženi stranki, če meni, da je njen delež na skupnem premoženju večji od zakonsko domnevane polovice, ni treba vložiti nasprotne tožbe, temveč (za obrambo svojih pravic iz skupne lastnine) zadostuje ugovor. To pomeni, da tožena stranka zakonsko domnevo o enakih deležih lahko izpodbija že z ustrezno trditveno in dokazno ponudbo, kot ji to nalaga materialno pravo v prvem odstavku 59. člena ZZZDR.
Zunajzakonska partnerja sta v času trajanja njune zunajzakonske skupnosti na zemljiščih, ki so bila toženkino posebno premoženje, s skupnimi sredstvi zgradila stanovanjsko hišo in začela graditi hlev. To pomeni, da so v konkretnem primeru toženkina zemljišča izgubila svojo pravno naravo posebnega premoženja in se preoblikovala v skupno premoženje tožnika in toženke. Vendar imajo toženkina zemljišča kot znatno večji vložek enega od zunajzakonskih partnerjev k pridobivanju skupnega premoženja (lahko) vpliv na določitev višjega deleža na skupnem premoženju v toženkino korist.
Ogroženost nepremičnine zaradi nevarnosti zdrsa brežine pomeni, da je od dneva, ko je bila služnost priposestvovana do dneva vložitve tožbe, prišlo do določene spremembe okoliščin. A vsaka sprememba okoliščin še ne more pripeljati do prenehanja služnostni. Ali konkretna sprememba to omogoča, je odvisno od odgovora na vprašanje, kaj lahko (mora in more) stori ena in druga stran, da bo položaj kolidirajočih pravic znosen in ustavnopravno uravnotežen z vidika obeh lastninskih pravic.
Ob nesporni ugotovitvi, da so pot uporabljali tako toženca kot tožnik, je treba ugotoviti tudi, da so bili za njeno vzdrževanje oziroma ohranjanje v stanju, ki služeči nepremičnini ne bi škodovalo, v mejah 219. člena SPZ zavezani vsi trije. Vsi trije so njeno vzdrževanje opustili. Tako ne bi bilo pravično, da bi bile posledice za eno in drugo diametralno nasprotne - da bi torej tožena stranka zaradi svoje opustitve služnost izgubila, medtem ko bi tožeča stranka z enakim ravnanjem svojo nepremičnino "osvobodila" obstoječe služnosti. Pravno nevzdržno bi namreč bilo (vsaj v okoliščinah obravnavanega primera), da bi toženo stranko za nevzdrževanje poti kaznovali, tožečo stranko pa za isto dejanje nagradili.
stvarna služnost - prenehanje stvarne služnosti - bistveno spremenjene okoliščine - varno izvrševanje služnosti - grožnja uničenja služeče stvari
Zaradi okoliščin, da pri sklepanju darilne pogodbe glede spornih nepremičnin ni šlo za napako volje in ne za nesporazum, pač pa zgolj za pomoto pri zapisu izjave volje, da si zdaj spornih nepremičnin obdarjenca nista nikoli lastila in da se je pomota ugotovila šele skoraj dve desetletji po sklenitvi pogodbe, je po mnenju revizijskega sodišča za presojo, ali je bila pogodba sklenjena, odvisna od ugotovitve, ali je bila za to podana volja pogodbenih strank.