Ker v obravnavanem primeru ni prišlo do delitve služeče nepremičnine, je materialnopravno zmotno sklicevanje na določbo drugega odstavka 225. člena SPZ, ki ureja prenos stvarne služnosti za primer delitve služeče nepremičnine. To pomeni, da je odgovor na vprašanje (ali se v primeru ureditve meje, na podlagi katere se ugotovi, da služnostna pravica poti, prisojena s sodbo sodišča, ne poteka zgolj po eni parceli, temveč tudi po drugi - sosednji parceli, ki pa v sodbi ni zajeta kot služeča nepremičnina, lahko uporabi določilo 225. člena SPZ in na podlagi te določbe prenese učinek sodbe tudi na to drugo parcelo, čeprav lastniki te nepremičnine v prvotni pravdi niso nastopali kot stranke) negativen.
Odgovor na zastavljeno vprašanje, ali lastniku na javni cesti, ki je javno dobro, v smislu pristojnosti pripada civilno varstvo lastninske pravice kot zaščita pred vznemirjanjem po 99. členu SPZ, je pritrdilen, kar pa še ne pomeni, da je to sodno varstvo vedno utemeljeno. Fizični in verbalni napadi na uporabnike te poti, njeno zapiranje ter preprečevanje prehodov in prevozov po njej ter podobno, ki naj bi jih storila toženca, namreč niso v ničemer posegli v tožničino lastninsko pravico, saj ji je bila raba na izključujoč način že pred tem odvzeta in do zatrjevanega vznemirjanja njene lastninske pravice ni moglo priti.
Uporaba vseh pod enakimi pogoji, ki jo želi tožnica varovati s to tožbo, ni nekaj, kar izhaja iz njene lastninske pravice, pač pa iz lastnosti te stvari, da je razglašena za javno dobro v splošni rabi.