brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - očitno nerazumna zadeva - načelo pravičnosti in morale
Toženka je ocenila, da je odločitev, sprejeta s spornim plačilnim nalogom, pravilna in zakonita, na takšno oceno pa oprla tudi svojo odločitev o očitni neutemeljenosti tožničine prošnje. Toženka je v postopku odločanja o BPP tako prevzela vlogo, ki jo ima v postopku z zahtevo za sodno varstvo Okrajno sodišče, s tem pa je po presoji sodišča presegla okvire ocene "očitne nerazumnosti", ki jo je upravičena izvesti na podlagi prve alineje prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 24. člena ZBPP.
ZBPP člen 24, 24/1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/3, 6/3-c.
brezplačna pravna pomoč - prekrškovni postopek - osebna okoliščina - verjetni zgled za uspeh
Z vidika objektivnega pogoja v smislu 24. člena ZBPP ni bistvena ocena glede možnosti uspeha obdolženca v postopku, pač pa je glede vprašanja, kdaj brezplačno zastopanje po zagovorniku v prekrškovnem postopku zahtevajo interesi pravičnosti, da bo ustrezno varovana človekova pravica iz točke c) tretjega odstavka 6. člena EKČP, treba uporabiti kriterije, ki sta jih ESČP in Vrhovno sodišče uporabila v zvezi z brezplačnim zastopanjem po zagovorniku v kazenskem postopku, in sicer so to: - resnost kršitve in teža zagrožene kazni; - kompleksnost obravnavane zadeve, v zvezi s čimer je treba upoštevati tudi osebnostne lastnosti obdolženca.
V postopku, na katerega se nanaša prošnja za BPP, se tožniku ne očita težja kršitev, tudi teža zagrožene sankcije za očitani prekršek sama po sebi je majhna, saj gre za globo v relativno nizkem znesku. Vendar pa je treba navedene okoliščine presojati v povezavi z osebnostnimi lastnostmi obdolženca. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, da bi toženka to storila in pri obravnavi tožnikove prošnje upoštevala, da je tožnik tujec, da mu grozi razveljavitev dovoljenja za prebivanje v državi; da je v družini edini zaposlen, zato bi tudi relativno nizek znesek globe lahko vplival na celotno družino. V zvezi z navedenim je toženka podala le posplošene ugotovitve o (po mnenju slednje očitno nizki) višini globe, ki je bila izrečena tožniku, ter o možnosti nadomestitve plačila le-te z delom v splošno korist, brez kakršnegakoli upoštevanja dejanskega osebnega in socialnega položaja konkretnega tožnika, ki ga je tožnik navedel že v prošnji za dodelitev BPP.
pravica do izjave - izpolnjevanje pogojev - ogled - nepovratna sredstva v kmetijstvu
V obravnavani zadevi toženka tožnika ni seznanila z ugotovitvami in pravnimi stališči ugotovitvenega postopka vezanih na (ne)izplačilo zahtevkov KOPOP, ki jih je tožnik uveljavljal v zbirni vlogi, čeprav je v zvezi z zahtevki opravila tako upravni kot tudi ogled na kraju samem, njene ugotovitve pa so se delno razlikovale od dejstev, ki jih je v vlogi navedel tožnik. Posledično toženka tožniku ni dala možnosti, da bi se pred izdajo odločbe izjavil o teh dejstvih in okoliščinah ter jih morebiti še dopolnil z dodatnimi navedbami in/ali dokazi.
mednarodna zaščita - zahtevek za uvedbo ponovnega postopka - nova dejstva in novi dokazi
Nosilno stališče izpodbijanega sklepa je ugotovitev toženke, da tožnik v Zahtevku-2 ni navajal novih dejstev, ki bi pomembno povečevala verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Toženka je v dokazni oceni, ki je sistematična in analitična, prepričljivo pojasnila, da tožnik ne uveljavlja novih dejstev v smislu prvega odstavka 64. člena ZMZ-1, kar nenazadnje potrdi tudi tožnik z navedbami v upravnem postopku in zaslišan v tem upravnem sporu, da nima novih dejstev niti novih dokazov in da je vložil Prošnjo 2 (le) zato, da bi odšel iz Centra za tujce, kjer se nahaja ravno zaradi vložene Prošnje 2. Zato je odločitev toženke, da tožnik v Zahtevku 2 ni navedel novih dejstev v smislu določbe tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1 pravilna in zato tudi po presoji sodišča niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 64. člena ZMZ-1.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 18, 18/1, 18/1-b, 29, 29/1, 29/2. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4. Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice člen 14, 14/1.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi članici - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - začasna odredba - rok za predajo prosilca - podaljšanje roka
Pomembne so tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice. Kot izhaja iz okoliščin obravnavane zadeve, je imel tožnik stik le s hrvaškimi policisti in ne drugimi uradnimi osebami v postopku mednarodne zaščite ali v hrvaškem azilnem domu, v katerega po lastni odločitvi ni bil nameščen. To pomeni, da že iz tožnikovih izjav v upravnem postopku ni razvidno upoštevno problematiziranje razmer v zvezi z namestitvijo prosilcev v hrvaškem azilnem domu. Ob takih okoliščinah pa v obravnavani zadevi po presoji sodišča ni bila vzpostavljena obveznost tožene stranke, da preveri aktualne podatke o stanju hrvaškega azilnega sistema.
Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in tožnik ni izkazal drugih svojih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški; zato ji od te države niti ne bi bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic. Ne glede na to sodišče ugotavlja, da tožnik ni prerekal ugotovitev tožene stranke v izpodbijanem sklepu, da bo imel v Republiki Hrvaški na voljo zdravstveno oskrbo. Ob takih okoliščinah toženi stranki torej ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tožniku je bila torej zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da predaja Hrvaški ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.
molk organa - procesne predpostavke za tožbo zaradi molka organa
Glede razloga za zamudo sodišče ugotavlja, da je tožena stranka zgolj pavšalno pojasnila, da o vlogi z dne 9. 1. 2023 še ni odločila, ker še ni odločila niti o vlogi z dne 23. 12. 2020. Zakaj bi morala najprej nujno odločiti o vlogi z dne 23. 12. 2020, čeprav je tožnica dne 9. 1. 2023 vložila novo vlogo, v kateri je izrecno navedla, da želi, da se najprej odloči o tej vlogi (in da bo potem prvo prošnjo "najbrž" umaknila, v svojem odgovoru na poziv tožene stranke z dne 9. 8. 2024 pa celo, da bo prošnjo takoj umaknila), tožena stranka ni pojasnila niti ni navedla kakšnih drugih utemeljenih oziroma opravičljivih razlogov za zamudo pri odločanju o vlogi z dne 9. 1. 2023. Ob takšnem stanju stvari sodišče ugotavlja, da je tožba tožnice zaradi molka organa upravičena.
brezplačna pravna pomoč - stroški brezplačne pravne pomoči - nagrada in stroški odvetnika - odvetniška tarifa - odmera stroškov - nadaljevano kaznivo dejanje
Tukajšnje sodišče je že v več svojih odločitvah zavzelo stališče, da je treba drugi odstavek 7. člena OT tolmačiti tako, da se upošteva število dejanj, ki tvorijo posamezno kaznivo dejanje. Za vsako posamezno dejanje v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja je namreč treba ugotavljati vse elemente kaznivega dejanja in njegove okoliščine, enako kot če to dejanje ne bi bilo sestavni del nadaljevanega kaznivega dejanja. Odvetnik mora torej pripraviti obrambo posebej za vsako od dejanj, ki tvorijo nadaljevano kaznivo dejanje. Takšno stališče je zavzeto predvsem iz razloga, ker z vidika obrambe ni nepomembno, ali se obtožencu v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja očita manjše ali večje število dejanj. Od kriminalne količine (števila, narave in teže kaznivih dejanj, ki so sicer zajeta znotraj nadaljevanega kaznivega dejanja) pa je odvisna tudi izbira oziroma višina izrečene sankcije.
financiranje iz javnih sredstev - javni razpis - neobrazložena odločba
Stališče, ki je uveljavljeno v sodni praksi, da se sodišče pri presoji zakonitosti dodeljevanja javnopravnih sredstev omejuje na preizkus materialnopravnih in procesnih vprašanj, ne preizkuša pa pravilnosti strokovne ocene, ne pomeni, da organ, ki odloča o dodeljevanju javnih sredstev, strokovne ocene ni dolžan vsebinsko obrazložiti, in sicer tudi, če gre za kriterij, ki po naravi stvari ne omogoča izključno objektivnega vrednotenja. Če namreč strokovna ocena ni konkretizirana na nivoju, ki prijavitelju omogoča, da se seznani s konkretnimi razlogi, zaradi katerih pri ocenjevanju ni prejel vseh možnih točk, tudi ni mogoč preizkus, ali je organ pri odločanju o konkretni vlogi res uporabil v javnem razpisu predpisane kriterije. Navedenega ne spremeni niti dejstvo, da vloge prijaviteljev ocenjuje strokovna komisija. Ker dodeljevanje javnega denarja ne sme biti arbitrarno, mora biti tudi strokovna ocena komisije oziroma njenih članov pojasnjena, saj se le na tak način prijavitelj seznani z načinom, na katerega so bila uporabljena razpisna merila ter, če šteje, da je bilo pri tem kakšno pomembno dejstvo spregledano oziroma merilo zmotno uporabljeno, to uveljavlja s pravnimi sredstvi.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - ekonomski razlogi za zapustitev izvorne države - očitno neutemeljena prošnja vložena iz ekonomskih razlogov
Tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je namreč očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave.
Zgolj dejstvo, da je ekonomski (in socialni sistem) v izvorni državi zanj slabši, ne more biti razlog za mednarodno zaščito.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 5, 21, 21/1, 23, 23/2, 34, 34/5.
mednarodna zaščita - rok za predajo prosilca - predaja prosilca odgovorni državi članici - prenos - odgovornost - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - pravo EU
Med strankama ni sporno, da tožnik v potni listini nima vizuma in da iz žiga v tožnikovi potni listini izhaja, da je v Republiko Hrvaško vstopil 20. 11. 2023 ter da v Centralni evidenci Eurodac ni bil vpisan kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Hkrati iz tožnikovih izjav na osebnem razgovoru dne 4. 6. 2024 izhaja, da se je hrvaškim policistom predal, ker je bežal od vojne, po zaslišanju na policijski postaji in odvzetih prstnih odtisih pa da je dobil poziv, da se mora zglasiti v Azilnem domu (kar kaže na podajo namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, morda celo vložitev prošnje). To kaže na vzpostavitev položaja bodisi iz prvega odstavka 21. člena (zahteva za sprejem) Uredbe Dublin III bodisi iz prvega pododstavka drugega odstavka 23. člena Uredbe Dublin III (zahteva za ponovni sprejem). Za rešitev navedenega upravnega spora razjasnitev ni potrebna, saj je rok za predložitev zahteve po obeh določbah (v primeru, da ni zadetka v Eurodacu) enak, to je tri mesece. To pomeni, da bi morala tožena stranka podati zahtevo za (ponovni) sprejem tožnika v treh mesecih od 4. 12. 2023, ko je bila v smislu člena 20(2) Uredbe Dublin III v Republiki Sloveniji vložena prošnja za mednarodno zaščito, torej do 4. 2. 2024.
Ni dopustna razlaga 34. člena Uredbe Dublin III, ki bi v primeru neodziva zaprošene države v postavljenem roku za dlje časa dejansko onemogočala iztek roka za podajo zahteve. Tudi v tem primeru namreč daljši čas ne bi bilo odločeno o tem, katera država članica je odgovorna za obravnavanje prošnje, s čimer bi bilo obravnavanje take prošnje odloženo za dlje časa ali morda celo za nedoločen čas. Postopke sprejema in ponovnega sprejema pa je zakonodajalec Unije posebej omejil z roki, ki so "jasno določeni, predvidljivi in razmeroma kratki".
ZBPP člen 24, 24/1, 24/1-1, 24/3. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - zavrnitev prošnje za brezplačno pravno pomoč - vsebinski kriterij - objektivni pogoj - očitna nerazumnost zadeve - vsebinski preizkus - največja korist otroka - kršitev pravil upravnega postopka - verjetni zgled za uspeh
Sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločba sicer vsebuje pravno podlago, po kateri je toženka prošnjo tožnice zavrnila (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP in tretji odstavek 24. člena ZBPP), vendar toženka po presoji sodišča ne poda konkretne razlage na tej pravni podlagi in ne pojasni, zakaj konkretno je tožničina zadeva očitno nerazumna (oziroma zakaj je tožničino pričakovanje ali zahtevek v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem) oziroma zakaj tožnica nima verjetnih izgledov za uspeh.
Pravilnost strokovnega ocenjevanja znanja ne more biti predmet presoje v upravnem sporu; ocenjevanje znanje je strokovno opravilo. Z ocenjevanjem se ne odloča o pravici ali pravni koristi, ki bi jo zakon tožniku varoval.
informacija javnega značaja - izjeme - dostop do informacij javnega značaja - varstvo podatkov - delni dostop
Iz izpodbijane odločbe izhaja, da tožena stranka možnosti delnega dostopa ni obravnavala in se v obrazložitvi do te možnosti ni opredelila, čeprav se zahteva tožečih strank izrecno nanaša na delni dostop do IJZ, to je na del zapisnika, ki se nanaša na njiju.
Tožena stranka bi morala presojati in obrazložiti, ali lahko zahtevi ugodi tako, da dovoli delni dostop do dela zapisnika, ki se ne nanaša na varovane podatke, torej na del poslovanja, ki (po zgoraj obrazloženem) ni varovano kot poslovna skrivnost poslovnega subjekta pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava (6. a člen ZDIJZ). Glede na to, da spadata obe tožeči stranki pod izjemo od varovanja osebnih podatkov (kot je obrazloženo v 16. točki te odločbe), tudi ni ovira, da bi bili prepoznavni v delu v katerem zahtevata dostop do informacije javnega značaja.
Če tožnica v svoji vlogi ni uveljavljala še drugih članov gospodinjstva (poleg sebe in svojega moža), jih organ ni mogel upoštevati, ne glede na opravljen komisijski ogled v stanovanju, v katerem so (po mnenju tožnice evidentno) stanovali še drugi člani gospodinjstva (poleg tožnice in tožničinega moža).
ZMZ-1 člen 51. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3.
Sodišče ugotavlja, da je ocena neverodostojnosti tožnikovih izjav pomanjkljiva oz. napačna, na podlagi tega pa je toženka izvedla tudi napačno dokazno oceno. Ta je imela za posledico, da se toženka ni opredelila do odločilnih dejstev, ki jih je tožnik uveljavljal kot razlog za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku na Hrvaškem.
pritožba kot predlog za dopolnitev sodbe - izrek sodbe - začasno zadrževanje v državi - konstitutivna odločba - dopolnilna sodba - zavrnilni del - dovolitev zadrževanja tujca
Če se izpodbija sodba prve stopnje s pritožbo samo zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni s sodbo odločilo o vseh zahtevkih strank, se šteje pritožba za predlog stranke, naj se izda dopolnilna sodba. Pravice iz priznanega zadrževanja v RS nastanejo šele z izdajo odločbe, ne glede na to, kdaj so se izpolnili pogoji, ki narekujejo dovolitev zadrževanja.
Odločba o dovolitvi zadrževanja je konstitutivna, s tem pa ima pravne učinke za naprej. Z dopolnilno sodbo je sodišče zavrnilo še tožnikovo tožbo delu zahtevka, da se dovoli zadrževanje tožeče stranke v RS v obdobju pred izdajo sodbe, s katero je bilo dovoljeno zadržanje.
ZUP člen 279, 279/1, 279/1-1. ZPDZC-1 člen 17, 17/5. ZUS-1 člen 68.
delo na črno - kratkotrajno delo - evidenca opravljenih ur dela - prekršek - ugotovitvena odločba - ničnost upravnega akta
Z izpodbijano odločbo tožniku ni bilo prepovedano opravljanje dejavnosti ali opravljanje dela na črno niti mu ni bila naložena kakšna druga obveznost s tega področja. Odločba vsebuje zgolj dejanske ugotovitve opravljenega postopka nadzora, ki jih vsebuje že zapisnik o nadzoru nad zaposlovanjem na črno pri delodajalcu z dne 12. 5. 2021, in na podlagi katerih je organ izdan plačilni nalog v ločenem prekrškovnem postopku. Z izpodbijano odločbo tako ni bilo odločeno o tožnikovih pravicah ali obveznostih s področja upravnega prava (2. člen ZUP), temveč se samo ugotavljajo okoliščine, pomembne za drug (prekrškovni) postopek, to pa je stvar, v kateri se ne more z dispozitivom samostojno odločati v upravnem postopku.
davek od dobička iz kapitala - dohodnina od dobička iz kapitala - odsvojitev vrednostnih papirjev - davčne stopnje - neprava retroakrivnost - ustavne pravice
V Uradnem listu RS je bila 5. 11. 2019 objavljen Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o dohodnini (ZDoh-2V), ki stopnje obdavčitve zvišal in sicer: po dopolnjenih petih letih imetništva kapitala: 20 %, po dopolnjenih desetih letih imetništva kapitala: 15 % in po dopolnjenih petnajstih letih imetništva kapitala: 10 %. V skladu s prehodno določbo 30. člena ZDoh-2V, je ta novela začela veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu RS (torej 6. 11. 2019), uporabljala pa se je za davčna leta, ki so se začela z vključno 1. 1. 2020. Ker je tožnik vložil napoved za odmero dohodnine od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov za leto 2020 na podlagi pogodbe o prodaji in nakupu poslovnega deleža, sklenjeni 20. 10. 2020, je davčni organ pravilno uporabil določbo 132. člena ZDoh-2 v besedilu, kot je bilo predpisano z novelo ZDoh-2V. V primeru odtujitve kapitala po dopolnjenih petnajstih letih imetnštva pa v letu 2020 ni več veljala 5 % stopnja obdavčitve, marveč se je od 1. 1. 2020 dalje uporabljala 10 % stopnja obdavčitve (25. člen in 30. člen ZDoh2-V). Po načelu zakonitosti se pri obdavčitvi uporabi zakon, ki je veljal v obdobju, na katerega se nanaša davčna obveznost oziroma ko nastane davčna obveznost, če zakon ne določa drugače. Predmetna davčna obveznost je nastala v letu 2020, zakon pa ne določa drugačne obdavčitve. Varstvo pravnega položaja davčnih zavezancev je zagotovljeno z načelom zaupanja v pravo, ki je sestavni del načela pravne države (2. člen Ustave RS). Država ne sme arbitrarno, brez razloga, utemeljenega v prevladujočem javnem interesu, poslabšati pravnega položaja davčnih zavezancev. Vendar načelo zaupanja v pravo nima absolutne veljave in je v večji meri kot posamezne ustavne pravice dostopno možnim spremembam. Davčni zavezanec se ne more zanašati na to, da se trenutno veljavni zakon ne bo spremenil. Spreminjanje obstoječih predpisov je nujno in je v sami naravi prava. Še posebej to velja na področju davkov in drugih javnih dajatev.
Tožničinih navedb o neprimernem stanovanju (v primeru dežja pride do poplave v stanovanju, voda priteče skozi stene, ki jih morajo zato sušiti, tudi skozi vtičnice, kar je nevarno, v času oddaje vloge sta bili v stanovanju dve družini) sodišče ne sprejema. Za dokaz o bivanju v neprimernem stanovanju se - kot že povedano zgoraj - točkuje namreč gradbeni del stanovanja (starost objekta, okna - njihova izvedba, vrata, tlaki, notranje stene (ali beljene ali tapete), fasada v smislu toplotne izolacije in vrste obdelave, inštalacije (vodovod, elektrika, ogrevanje, itd., skupne površine) in torej ne pomanjkljivosti stanovanja, ki jih želi uveljaviti tožnica.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-4. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) člen 8, 8/3, 8/3-e. Protokol 7 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 4. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 50.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - poseg v osebno svobodo - pogoji za izrek ukrepa omejitve gibanja - resna grožnja za javni red ali javno varnost - kaznivo dejanje - ponovitvena nevarnost - ne bis in idem - načelo sorazmernosti - sodba ESČP v zadevi Engel proti Nizozemski
Omejitev gibanja v obravnavani zadevi po naravi ni kazenska sankcija, ampak gre za ukrep na področju upravnega prava zaradi zavarovanja ljudi in premoženja zaradi potencialne nevarnosti tožnika za javni red. Omejitev gibanja torej ni kazenska sankcija in je njeno trajanje odvisno od prosilčevega obnašanja (dokler prosilec zaradi svojih dejanj predstavlja nevarnost za javni red).
Tožena stranka je po presoji sodišča upoštevala individualna ravnanja tožnika, težo, naravo in časovno komponento nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine ter dejstvo, da je sodišče v kazenskem postopku kot obteževalno okoliščino upoštevalo tožnikovo vztrajnost pri izvrševanju nadaljevanega kaznivega dejanja in visoko stopnjo ogroženosti varnostnikov v zvezi s kaznivim dejanjem grožnje. V zvezi z upoštevanjem načela sorazmernosti pa je kot rečeno tudi po oceni sodišča treba vzeti v obzir, da je tožnik odvisnik od drog in da mu zaradi pomanjkanja uvida v lastna dejanja (predvsem v zvezi s kaznivim dejanjem grožnje varnostnikoma) ne gre verjeti, da bo v azilnem domu sam poskrbel za svoje zdravljenje in da ne bo nadaljeval z uživanjem drog. Ob takih okoliščinah pa se sodišče strinja z ugotovitvijo tožene stranke glede nepredvidljivosti tožnikovega ravnanja in posledično logičnostjo dokazne ocene tožene stranke, da drugačen ukrep (omejitev gibanja na območje azilnega doma) ne pride v poštev, saj bi bil tožnik vrnjen v okolje, v katerem bi lahko ogrožal svojo varnost ter varnost drugih ljudi in premoženja ter da je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj treba nujno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.