Zmotna je razlaga tožnice, da naj bi se na komunalno opremo priključil le objekt, ki se neposredno priključuje nanjo in ne tudi tisti objekt, ki se nanjo priključuje preko internega priključka. To velja tudi za priključevanje na cestno omrežje, javne površine in ravnanje z odpadki. Predmetna nadstrešnica za svoje delovanje potrebuje občinsko komunalno opremo in se nanjo tudi priključuje.

Tožničina zatrjevanja, da predmetna nadstrešnica ni objekt, od katerega se plača komunalni prispevek, ker ni stavba, pač pa da je pomožni objekt, so neutemeljena. Ob upoštevanju, da je ZUreP-2 tisti, ki na zakonski ravni ureja odmero komunalnega prispevka, da je komunalni prispevek v obravnavni zadevi odmerjen za legalizacijo predmetne nadstrešnice, torej kot za njeno gradnjo, da Uredba v svoji Prilogi določa vrste objektov po CC-SI klasifikaciji in da tudi Odlok po tej klasifikaciji opredeljuje elemente izračuna komunalnega prispevka za stavbe, za katere se odmerja komunalni prispevek, je po presoji sodišča ključna opredelitev pojma stavbe v GZ (in ne v ZEN) ter na njegovi podlagi sprejete Uredbe o razvrščanju objektov. GZ v 37. točki prvega odstavka 3. člena GZ stavbo opredeljuje kot pokrit objekt, kamor se lahko vstopi in je namenjen bivanju ali opravljanju dejavnosti.

Komunalni prispevek je bolj neposredno povezan s predmetom, za katerega se plačuje, kot so davki, ki so po svoji naravi splošne in nenamenske javne dajatve. Komunalni prispevek tudi ne obremenjuje zavezancev v odvisnosti od njihovega premoženja ali dohodkov, kar je sicer klasična značilnost davkov. Pri tovrstnih dajatvah je treba kot ustavnopravno omejitev upoštevati načelo ekvivalence. To načelo zahteva, da mora biti plačilo v sorazmerju s storitvijo ali drugo koristjo, ki jo skladno s predpisi zagotavlja nosilec javne oblasti. Načelo ekvivalence je kršeno, če je višina nadomestila določena očitno nesorazmerno glede na korist oziroma storitev, ki jo je zavezanec pridobil od nosilca oblasti in ga zato nerazumno obremenjuje.