stroški postopka - vrednotenje - vrsta spora - vsebina spora - določitev vrednosti predmeta odvetniške storitve
Glede strokovne zahtevnosti spora in časa, potrebnega za izvršitev dela, je treba upoštevati, da se je ključno pravno vprašanje nanašalo na možnost odvzema reprezentativnosti sindikata zaradi naknadnega neizpolnjevanja pogojev reprezentativnosti. Zakonodajna ureditev o tem je pomanjkljiva, o sporu pa je bilo treba odločiti upoštevaje pravila o zapolnitvi pravne praznine. Predlagatelj je poleg predloga vložil še tri vloge. Na glavni obravnavi (en narok) je bila zadeva zaključena po vpogledu v listinsko gradivo strank, kar velja tudi za ponovljeno sojenje. V obravnavani zadevi ni bilo potrebno specialistično znanje ali znanje s področja drugih strok, niti znanje tujih pravnih virov in uporaba tujega jezika. Zastopana je bila ena oseba. Prav tako ni razvidno, da bi bila sestava vlog povezana z večjo odgovornostjo kot običajno, tega ne zatrjuje niti pritožba. Upoštevaje vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je treba obravnavani spor oceniti za srednje zahtevnega in ga ovrednotiti z 900 točkami.
ZPP člen 116, 116/1, 120, 120/2, 140, 142, 142/4, 145, 145/1. URS člen 22
vrnitev v prejšnje stanje - opravičljiv razlog - vročitev sodbe - sprememba naslova stranke med postopkom - obvestitev sodišča - pravilnost vročitve - fikcija vročitve - očitno neupravičen razlog
Če stranka ali njen zakoniti zastopnik do vročitve odločbe druge stopnje, s katero se konča postopek, spremeni svoj naslov, mora to takoj sporočiti sodišču (prvi odstavek 145. člena ZPP). Sprememba stalnega naslova tožnice na pravilnost vročitve nima nobenega vpliva, saj sodišče z navedeno spremembo ob vročanju sodbe ni bilo seznanjeno in tudi ni moglo biti seznanjeno. Stranka tako sama nosi posledice, če sodišču ne sporoči spremembe naslova. Vročitev na zadnji sodišču znani naslov, ki ga je stranka sama navajala v postopku, je zato pravilna tudi če stranka tam dejansko ne prebiva več.
Po prvem odstavku 116. člena ZPP je vrnitev v prejšnje stanje dopustna le, če stranka zamudi rok iz upravičenega, nepredvidljivega in od nje neodvisnega razloga. Razlog, ki ga uveljavlja tožnica (skrivanje sodnega pisanja s strani matere), predstavlja očitno neupravičen razlog. Vročitev ni bila opravljena po odraslem članu gospodinjstva (140. člen ZPP), temveč s fikcijo vročitve.
Toženka ni predložila računa za (foto)kopije, predložni stroškovnik glede materialnih stroškov za posredovanje informacij javnega značaja iz Kataloga informacij javnega značaja za Sodni svet Republike Slovenije pa ne izkazuje cene tiska barvnih kopij fotografij, ki naj bi kot dejanski strošek bremenila toženko. Kolikšen je bil dejanski materialni strošek v zvezi s predloženo 301 stranjo barvnih kopij fotografij, toženka ni izkazala tudi z nobenim drugim dokazom. Če stranka dejanskega stroška ne izkaže, ne gre za potreben strošek postopka po 155. členu ZPP, zato ji je sodišče prve stopnje neutemeljeno priznalo stroške, priglašene v zvezi z navedenimi barvnimi kopijami.
ZIS in KPGIT zgolj določata, da se napitnina deli med zaposlene, ne določata pa načina delitve. Glede ključa delitve ZIS napotuje na panožno kolektivno pogodbo, tj. KPGIT (četrti odstavek 91. člena ZIS), slednja pa le primeroma našteje kriterije, ki jih lahko delodajalci upoštevajo ob ureditvi tega vprašanja v podjetniških kolektivnih pogodbah oziroma splošnih aktih (tretji odstavek 73. člena KPGIT, ki se je uporabljala do 31. 12. 2024 oziroma drugi odstavek 75. člena KPGIT, ki se uporablja od 1. 1. 2025). Način delitve napitnine se tako določi v podjetniški kolektivni pogodbi, tožniku pa napitnina glede na Prilogo št. 5 PKP ne pripada.
Delodajalec odgovarja delavcu za škodo, ki mu je povzročena pri delu ali v zvezi z delom, oziroma za škodo, ki mu jo povzroči delodajalec s kršenjem pravic iz delovnega razmerja po splošnih pravilih civilnega prava (179. člena ZDR-1). Za nastanek odškodninske odgovornosti morajo biti izpolnjene vse predpostavke kumulativno, med drugim tudi protipravnost. Tožnik ni dokazal protipravnosti ravnanja toženke ne glede na ugotovljeno neskladnost ureditve načina delitve napitnin v Prilogi št. 5 PKP z ZIS in KPGIT.
ZIS člen 91, 91/2, 91/3, 91/4. Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (2018) člen 73, 73/3, 73/4. ZDR-1 člen 10, 10/3, 129, 179.
ZIS in KPGIT zgolj določata, da se zbrana napitnina sorazmerno razdeli med vse zaposlene glede na udeležbo posameznika oziroma posameznega delovnega mesta v delovnem procesu v igralnici, ne določata pa ključa delitve (v kolikšnem deležu je pri delitvi udeleženo posamezno delovno mesto oziroma zaposleni na delovnem mestu). Ključ delitve napitnine se mora določiti v podjetniški kolektivni pogodbi, tožnici pa napitnina glede na Prilogo št. 5 h PKP ne pripada.
Zakonska zahteva po sorazmerni delitvi po posameznih delovnih mestih oziroma udeležbi v delovnem procesu po naravi stvari izključuje delitev po enakih delih.
Vsaka napaka, ki jo stori delodajalec, še ne pomeni, da je izkazana tudi protipravnost kot element odškodninske odgovornosti. Toženka je način delitve napitnine v Prilogi št. 5 PKP uskladila s sindikati. Načina delitve napitnin tako ni določila enostransko, samovoljno in arbitrarno. Odgovornost za zakonito delitev napitnine je res na delodajalcu, vendar toženka glede na določbe KPGIT in dejstvo, da so pri njej organizirani sindikati, sama ne more in ne sme urediti načina delitve napitnine.
ZPP člen 105a, 105a/3. ZST-1 člen 1, 1/3, 100, 100/6
sklep o ustavitvi postopka - neplačana sodna taksa - gola pritožba - razveljavitev plačilnega naloga
Taksa se ne plača (med drugim) v postopkih odločanja o pritožbi zoper sklep o ustavitvi postopka zaradi domneve umika tožbe ali pravnega sredstva iz razloga neplačane takse. Toženka sodne takse za pritožbo zoper sklep o ustavitvi postopka torej ni dolžna plačati.
URS člen 14, 14/2. ZDR-1 člen 6, 44, 133, 133/1, 133/2. ZSPJS člen 1, 1/2, 2, 2-13. ZPP člen 213, 213/2, 214, 214/2, 358, 358-3, 358-5. OZ člen 299, 299/1, 378, 378/1.
načelo enako plačilo za enako delo - javni uslužbenci - prepoved razlikovanja (diskriminacije) - načelo enakosti pred zakonom - pravica do učinkovitega sodnega varstva - dokazni predlog - nesporno dejstvo - opis del in nalog - odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije
Sodišče prve stopnje je utemeljeno izhajalo iz stališča, da med strankama ni spora o tem, kakšna je vsebina dela, ki ga je opravljala tožnica, temveč je sporno zgolj pravno vprašanje, ali ji v takih okoliščinah pripada višje plačilo. Ker je dejansko stanje pravilno ugotovljeno in bistvo spora ni v dokazovanju dejanskega dela, temveč v pravilni uporabi materialnega prava, neizvedba predlaganih dokazov ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe in zato ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka.
Eden izmed izrecnih ciljev ZSPJS je zagotoviti enako plačilo za delo na primerljivih delovnih mestih (drugi odstavek 1. člena ZSPJS). Bistvo tega načela je, da javni uslužbenec za enako delo ne sme biti slabše plačan od drugega javnega uslužbenca, razen če za razlikovanje obstaja stvaren in razumen razlog. Odločilno je, da se primerljivost dela presoja po njegovi vsebini, ne po poimenovanju delovnega mesta. V sporih, v katerih zahtevek temelji na načelu enakega plačila za enako delo, je ključno merilo dejanska vsebina dela in ne formalni vhodni pogoji. Plačne razlike morajo temeljiti na (ne)primerljivosti dela, ne pa na formalnih razlikah, ki nimajo vpliva na vsebino dela. Razlika v zahtevanem obsegu delovnih izkušenj, ob sicer povsem identičnem opisu del in nalog ne predstavlja objektivnega kriterija, ki bi lahko utemeljil različno vrednotenje dela.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas - nezakonitost nove pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo namesto reintegracije - denarno nadomestilo med brezposelnostjo
Ker v pogodbi o zaposlitvi za določen čas ni naveden (zakoniti) razlog za njeno sklenitev za določen čas, je bila pogodba sklenjena v nasprotju z zakonom, zato se na podlagi 56. člena ZDR-1 šteje, da je sklenjena za nedoločen čas. Pri tem je nepomembno, ali se je tožnik strinjal, da se pogodba o zaposlitvi sklene za določen čas.
V izreku res ni naveden znesek denarnega nadomestila za čas brezposelnosti, vendar skladno s sodno prakso zadošča, da je znižanje plačila nadomestila plače za že prejeto denarno nadomestilo za primer brezposelnosti opisno.
ZDR-1 člen 84, 84/1, 89, 89/1, 89/1-1, 131, 131/4, 161, 161/1. ZPP člen 7, 181, 181/1, 212
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - reorganizacija - obseg dela - zmanjšan obseg dela - sorazmerni del regresa za letni dopust - nadomestilo za neizrabljen letni dopust - trditveno in dokazno breme
Za zakonitost odpovedi ni odločilno, ali so bila tožnikova dela res zgolj začasne narave in ali se je obseg teh del dejansko zmanjšal, saj se lahko delodajalec za reorganizacijo odloči tudi v primeru nespremenjenega obsega dela. Reorganizacija je namreč izvedena takrat, ko se delodajalec odloči, da se naloge določenega delovnega mesta porazdelijo med ostale zaposlene, torej da bo obstoječe delo opravljal z manj zaposlenimi.
Ker gre za obdobje krajše od enega meseca, je neutemeljen zahtevek za plačilo (sorazmernega dela) regresa za letni dopust in nadomestila za neizrabljen letni dopust.
individualni delovni spor - stroški postopka - načelo uspeha strank
Sodišče prve stopnje je povračilo stroškov sodnih izvedencev tožniku priznalo le glede na doseženi uspeh. Pritožba temu utemeljeno nasprotuje s sklicevanjem na prvi odstavek 38. člena ZDSS-1, na podlagi katerega lahko sodišče odloči, da mora delodajalec kriti vse stroške za izvedbo dokazov, tudi če delavec v sporu ni v celoti uspel, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. Ta določba nekoliko zmanjšuje stroškovni riziko delavca kot praviloma ekonomsko šibkejše stranke v delovnem sporu, pomen pa ima zlasti pri dokazu s postavitvijo izvedenca, ki je praviloma povezan z občutnimi stroški. V obravnavanem sporu sta izpolnjena oba zakonska pogoja: tožnik je v sporu delno uspel z zahtevkom, zaradi delne zavrnitve zahtevka pa niso nastali posebni stroški.
ZPP člen 142, 142/4, 277, 318, 318/1, 318/1-3, 358, 358-5. ZDR-1 člen 138, 138/2
zamudna sodba - pridobitev podatkov - datum vročitve - fikcija vročitve - nadomestilo plače za čas čakanja na delo - čakanje na delo doma
Pridobitev informacije od sodišča po elektronski poti pooblaščenca ne razbremeni dolžnosti, da sam preveri datum vročitve z vpogledom v spis, zlasti kadar je pooblaščenec v dvomu glede trenutka vročitve in ko gre za odločilno procesno dejstvo, od katerega je odvisna izguba pravice. Iz vsebine elektronske korespondence izhaja, da je pooblaščenka tožene stranke zaprosila za podatek o datumu vročitve sodnega pisanja, ker naj bi bilo toženi stranki puščeno v hišnem predalčniku in ne ve, kdaj je prejela pošto. Na poizvedbo je odgovorila administrativna uslužbenka sodišča, ki je po naravi svojega dela pristojna za posredovanje tehničnih oziroma administrativnih podatkov, ne pa za pravno presojo nastopa fikcije vročitve v smislu določb ZPP.
V skladu z drugim odstavkom 138. člena ZDR-1 delavcu, ki je na čakanju na delo doma, pripada nadomestilo plače v višini 80 % osnove. Sodišče prve stopnje je kljub tej ugotovitvi tožniku priznalo plačilo, kot da bi delo opravljal v polnem obsegu, s čimer je napačno uporabilo materialno pravo. Zato je bilo treba sodbo v tem delu na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP spremeniti tako, da se tožniku za mesec junij 2022 prizna le 80-odstotno nadomestilo plače.
ZDR-1 člen 5, 5/2, 13, 13/2, 23, 23/1, 23/2, 126, 131. ZZSDT člen 14, 14/1, 14/1-1, 17. OZ člen 5, 7, 50, 50/1, 86, 86/1. ZPP člen 2, 2/2, 128, 128/5, 333, 333/1. ZDSS-1 člen 41, 41/6. BRSZD člen 9
kadrovska štipendija - tujec - delovno dovoljenje za tujca - pogodba o izobraževanju - pogodba o usposabljanju - prikrivanje - namen strank - prikrito delovno razmerje - zloraba - avtonomija pogodbenih strank - kršitev temeljnih načel - načelo vestnosti in poštenja - prepoved zlorabe pravic - navidezna pogodba (simulirana pogodba) - nična pogodba - odškodninska odgovornost - dejanski delodajalec - plačilo za delo - regres za letni dopust - rok za pritožbo
Delavec v primerih, ko se ugotovi, da je bila pogodba o zaposlitvi nična, delovno razmerje pa realizirano, obdrži že pridobljene pravice iz delovnega razmerja. Glede na specifičen položaj v tej zadevi, kjer tožnica ni želela, da opravlja delo za toženko preko fiktivne pogodbe, ampak si je želela zaposlitve preko delovnega dovoljenja, toženka pa je izkoristila svoj prevladujoč položaj, v njunem odnosu pa so obstajali vsi elementi delovnega razmerja, takšna zloraba ne more uživati pravnega varstva, zato je tožnica upravičena do odškodnine v obliki plačila za vse opravljeno delo (126. člen ZDR-1) in do regresa za letni dopust, ki bi ji pripadal na podlagi 131. člena ZDR-1.
Odločitev o stroških postopka v sodbi se vedno šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP). Zoper sklep je rok za pritožbo 15 dni, zoper sodbo pa od novele ZPP‑E 30 dni (prvi odstavek 333. člena ZPP). Vendar kadar sodišče odloči o glavnem zahtevku in stroških postopka z isto sodno odločbo, se lahko stranka pritoži tako zoper odločitev o glavni stvari kot o stroških postopka v roku 30 dni.
zavrženje tožbe - res iudicata - identiteta tožbenega zahtevka - plačilo nadomestila plače - napredovanje - plačilo razlike
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je bilo o tem tožbenem zahtevku tožnice že odločeno. Ni odločilno, da je bilo tedaj odločeno o tožničinem zahtevku za plačilo nadomestila plač, saj med strankama ni sporno, da tedaj tožnica ni zahtevala tudi dela plače zaradi napredovanja. Tožnica ta del (nadomestila) plače zahteva poleg zneska, ki ji je bil prisojen v prejšnjem postopku. Tega dela zahtevka za nadomestilo plače tožnica ni uveljavljala v prejšnjem postopku, kar pomeni, da o identiteti tožbenega zahtevka ni mogoče govoriti.
stroški postopka - konec postopka zunaj obravnave - zamudna sodba - smiselna uporaba
ZPP ne določa, da se v zvezi z zahtevkom za povrnitev stroškov po sedmem odstavku 163. člena ZPP sklep o odmeri stroškov izda šele po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. Tožnica je po izdaji zamudne sodbe upravičeno zahtevala povrnitev stroškov, o katerih je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo z izpodbijanim sklepom.
vrnitev v prejšnje stanje - skrbnost odvetnika kot pooblaščenca - neupravičen razlog - zamuda roka za vložitev odgovora na tožbo
Ni sporno, da je bil predlog za vrnitev v prejšnje stanje pravočasen in dovoljen ter da je tožena stranka zamudila rok za odgovor na tožbo za en dan. Sporno pa je vprašanje, ali je bila zamuda posledica upravičenega vzroka. Po ustaljeni sodni praksi predstavlja upravičen vzrok le takšno okoliščino, ki je stranka oziroma njen pooblaščenec ni mogla preprečiti niti ob ravnanju s potrebno skrbnostjo. Presoja nekrivde je strožja, kadar zamudo povzroči odvetnik kot pravni strokovnjak, saj se od njega pričakuje višja stopnja profesionalne skrbnosti.
ZPP člen 7, 185, 185/1, 212, 274, 274/1, 343, 343/1, 343/4, 352, 354. ZUTD člen 163, 163/2, 166, 166/2, 167. ZDR-1 člen 62, 62/6, 118, 118/1, 200, 200/3. ZDSS-1 člen 41, 41/5. OZ člen 5, 7, 1019.
posredovanje delavcev drugemu uporabniku - poslovni model - zloraba - dejanski delodajalec - formalni delodajalec - pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe - sodba SEU - prejemki iz delovnega razmerja - agencija za posredovanje delovne sile - prikrajšanje pri plači - reintegracija delavca - stroški postopka - prekluzivni rok za sodno varstvo
Prva toženka se pritožuje zoper del sodbe, kjer je bilo drugi toženki naloženo, da tožniku plača razlike v plači od oktobra 2019 do aprila 2020 z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker se sodba v tem delu nanjo ne nanaša, nima pravnega interesa za vlaganje pritožbe zoper ta del odločitve. Navedenega ne spremeni okoliščina, da je bila prva toženka formalna delodajalka tožnika v navedenem obdobju in mu je obračunavala in izplačevala prejemke iz delovnega razmerja.
Da je prišlo do zlorabe pogodbenega razmerja, je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi za obdobje od 1. 10. 2019 do 29. 4. 2020, ko je bil tožnik formalno zaposlen pri prvi toženki, ki je registrirana za opravljanje dejavnosti za zagotavljanje dela delavcev uporabniku in je z drugo toženko imela sklenjen okvirni sporazum o zagotavljanju delavcev, na podlagi katerega je od 1. 10. 2019 dalje na delo k drugi toženki napotila tožnika. Ker je tožnik že pred napotitvijo s strani prve toženke za drugo toženko opravljal delo, in to neprekinjeno od 1. 6. 2000, je skupno obdobje napotitev predstavljalo stalen, in ne začasen položaj tožnika, čeprav ga je prva toženka napotovala na delo k drugi toženki šele od 1. 10. 2019. Za tožnika se s 1. 10. 2019 ni nič spremenilo, kar pomeni, da je bilo tudi pogodbeno razmerje med drugo in prvo toženko zlorabljeno za prikrivanje dejanskega delovnega razmerja tožnika pri drugi toženki.
Tožnik zaradi zlorabe poslovnega modela od druge toženke kot svoje dejanske delodajalke zahteva plačilo denarnih terjatev iz delovnega razmerja, zato se za vložitev tožbe ne uporablja prekluzivni rok za sodno varstvo iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. Prav tako druga toženka neutemeljeno uveljavlja, da tožnik ne more zahtevati plačila terjatev iz delovnega razmerja brez ugotovitve, da je med njima obstajalo delovno razmerje.
Ker je bil tožnikov delovnopravni položaj v celoti saniran z ugotovitvijo, da mu je delovno razmerje pri drugi toženki nezakonito prenehalo z dnem 29. 4. 2020, in je bil tudi reintegriran k drugi toženki, prva toženka pravilno izpostavlja, da tožnik nima pravnega interesa še za ugotovitev, da je odpoved, ki mu jo je podala dne 14. 4. 2020 (na podlagi katere mu je nato dne 29. 4. 2020 prenehalo delovno razmerje tudi pri dejanski delodajalki) nična oziroma nezakonita. To bi lahko zahteval le, če se ne bi ugotovilo, da je tudi pri napotitvi s strani prve toženke prišlo do zlorabe, ki je prikrivala dejansko delovno razmerje tožnika pri drugi toženki.
O stroškihh postopka je sodišče pravilno odločilo na podlagi petega odstavka 41. člena ZDSS-1, skladno s katerim v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, del katerih je tudi reparacija, krije delodajalec svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.
Preizkus zavrnilnega dela izreka prvostopenjske sodbe (razen dodatka za vikend) ni mogoč, ker sodišče prve stopnje ni navedlo višine tožbenih zahtevkov prvega tožnika, druge in tretje tožnice, ki jih je zavrnilo. V primeru delne zavrnitve in delne ugoditve zahtevku je treba določno opisati, v katerem delu je sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo in enako določno tudi, v katerem delu ga je zavrnilo, vse dokler o zahtevku ni odločeno v celoti. S tem je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Razlogov, ki jih je navedlo za zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca, ni mogoče šteti za prepričljivo in utemeljeno zavrnitev izvedbe tega dokaza. S tem je sodišče prve stopnje prvemu tožniku ter drugi in tretji tožnici kršilo pravico do izvedbe dokaza iz 22. člena Ustave, kar pomeni kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Pri odločanju o pobotnem ugovoru za vračilo dodatka za prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovanje niso izpolnjeni zakonski pogoji za pobot. Terjatve iz naslova izplačanih dodatkov pred pravnomočnostjo odločitve v tem sporu niso zapadle.
OZ člen 287, 288, 336, 344, 347, 361, 364. ZDR-1 člen 134, 202.
plačilo razlike v plači - zastaranje terjatve iz delovnega razmerja - vračunavanje izpolnitve - plačilo obresti - pripoznava dolga - vrstni red vračunavanja izpolnitve
V obravnavani zadevi ni na mestu uporaba 288. člena OZ, temveč gre za situacijo, ki jo ureja 287. člen OZ. Za pravilno razumevanje položaja je bistveno izhodišče, kakšna je bila struktura obveznosti med pravdnima strankama. Tožena stranka je tožniku v letih 2013 do 2017 izplačevala prenizka nadomestila plače. Te terjatve, ki so nastajale vsako leto posebej, imajo značaj več ločenih, samostojnih obveznosti in jih je mogoče individualno izpolniti, neodvisno ena od druge. Vsako "letno" terjatev je zato mogoče obravnavati kot samostojen dolg, ki vsebuje glavnico in morebitne stranske terjatve. Tak položaj je tipičen za uporabo 287. člena OZ, po katerem dolžnik lahko najpozneje ob izpolnitvi določi, katero obveznost izpolnjuje, kadar je teh obveznosti več.
Plačilo obresti lahko pomeni konkludentno pripoznavo glavne terjatve, ne velja pa obratno - plačilo glavnice samo po sebi ne pomeni pripoznave obresti.
dejansko opravljanje drugega dela - plačilo razlike v plači - delovne naloge
Tožnik je večino delovnega časa (80 % do 85 %) opravljal dela in naloge drugega, višje vrednotenega delovnega mesta, v preostalem obsegu pa je opravljal druga spremljajoča dela. Glede na navedeni obseg delovnega časa, v katerem je opravljal drugo delo, kot pa je bilo tisto, za katero je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, oziroma prvostopenjsko ugotovitev, da v vtoževanem obdobju sploh ni opravljal del in nalog delovnega mesta tehnični vodja VI, je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje, da mu sodišče prve stopnje ne bi smelo prisoditi 100 % razlike v plači.
Toženka ni nasprotovala, da se postopek zaradi umika ustavi, prav tako se zoper sklep o ustavitvi postopka ni pritožila, zato tožnica neutemeljeno uveljavlja, da z umikom ni soglašala. Iz zapisnika naroka za glavno obravnavo izhaja, da se postopek zaradi umika ustavi, vsaka stranka pa bo krila svoje stroške postopka. Tožnica je bila tako ustrezno seznanjena s posledicami, ki jih bo imel umik tožbe. Sodišče prve stopnje je tudi odločilo, da tako tožnica kot toženka sami krijeta svoje stroške postopka, kar pomeni, da tožnica toženki ne bo dolžna povrniti stroškov postopka.