Na delovnem mestu voznik avtobusa, ki opravlja medkrajevne šolske prevoze, vožnja in z njo povezana opravila (priprava in pregled vozila, čiščenje vozila, itd.) ne presegajo 30 ur na teden (75 % vsega dejanskega delovnega časa), zato tožnik, ki je opravljal delo na tem delovnem mestu, ni izpolnjeval pogojev za vključitev v poklicno zavarovanje.
Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (1994) člen 32b, 32b/1, 32b/1-2, 32b/2. ZDR-1 člen 9, 9/2, 148, 202. ZPP člen 315.
praznik - plačilo razlike v plači - delo ob nedeljah, praznikih in ponoči - dodatek za nadurno delo - zastaranje terjatve iz delovnega razmerja - vmesna sodba - neenakomerna razporeditev delovnega časa - ruski turnus - kolektivna pogodba dejavnosti - obvezna razlaga - referenčno obdobje - razlaga kolektivne pogodbe
Z vmesno sodbo (315. člen ZPP) je sodišče odločilo o temelju tožbenega zahtevka in presodilo, da obstaja pravna podlaga tako za nadomestilo/odmeno za manjkajoče ure praznovanja po 32.b členu KPZSV kot tudi za dodatek za nadurno delo.
Bistvena značilnost neenakomerne razporeditve delovnega časa je ta, da delovna obveznost po posameznih tednih ni enaka, temveč se lahko v določenih tednih opravi več ur, v drugih pa manj, pri čemer se delovni čas izravnava v referenčnem obdobju.
Drugi odstavek 32.b člena KPZSV določa, da mora biti delavcu, ki dela v neenakomerno razporejenem delovnem času, zagotovljeno plačilo nadomestila plače za najmanj toliko ur praznikov, kot izhaja iz letnega koledarja delovne obveznosti pri enakomerni razporeditvi delovnega časa. Obvezni razlagi te določbe, ki ju je sprejel odbor za razlago kolektivne pogodbe, po pravilnem stališču sodišča prve stopnje ne ustvarjata nove pravice, temveč zgolj pojasnjujeta že obstoječo normo in njen namen. obvezna razlaga kolektivne pogodbe predstavlja avtentično razlago pogodbenih strank kolektivne pogodbe in je zavezujoča za vse uporabnike kolektivne pogodbe. Razlaga ne učinkuje kot nova pravna norma, temveč pojasnjuje vsebino pravice, ki povsem nazorno izhaja že iz besedila 32.b člena KPZSV. Poznejši Aneks h kolektivni pogodbi (Ur. l. RS št. 36/2025) ni uvedel nove pravice, temveč je zgolj natančneje uredil način njenega izvrševanja (sankcija v primeru kršitve). Nezagotovitev (zadostnega) obsega pravice do praznovanja oziroma plačila za manjkajoče ure praznovanja namreč že po svoji naravi pomeni poseg v pravico delavca, katerega posledica je obveznost delodajalca, da delavcu zagotovi ustrezno denarno odmeno zaradi kršitve te pravice. Takšno obveznost bi torej delodajalec imel tudi v primeru, če aneks v vsebini, kot je določena, ne bi bil sprejet.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI ZAVODI
VDS00091984
URS člen 22. ZDR-1 člen 6, 74. ZZ člen 36, 36/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-3, 354, 354/3.
razpis prostega delovnega mesta direktorja zavoda - sodno varstvo zaradi neizbire kandidata - izbira kandidata - obvestilo o izbiri - izpolnjevanje pogojev za zasedbo delovnega mesta - vodilni delavec - dokazila o izpolnjevanju pogojev - tuj jezik - vpogled v dokumentacijo - učinkovito sodno varstvo - zavrženje dela tožbe - diskriminacija - odškodninski zahtevek
Tožnik je v 15-dnevnem roku iz prvega odstavka 36. člena ZZ vložil tožbo, iz katere izhaja, da izpodbija izbor drugega kandidata in predlaga ponovitev postopka. Kasnejša natančnejša formulacija zahtevka pa v takem procesnem položaju pomeni le dopustno konkretizacijo že pravočasno začetega sodnega varstva.
Izdaja obvestila je zakonska dolžnost organa po 36. členu ZZ, vendar obvestilo o (ne)izbiri po svoji naravi ni odločitev, temveč zgolj informativni akt, zato zoper njega samostojno sodno varstvo ni dopustno. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na odpravo obvestila z dne 2. 2. 2023, razveljavilo in tožbo v tem obsegu zavrglo (tretji odstavek 354. člena ZPP v zvezi s 3. točko drugega odstavka 339. člena ZPP).
Pogoj "da je kršitev lahko bistveno vplivala na odločitev o izbiri" je vezan na takšne nepravilnosti v razpisnem postopku, ki zadevajo sam proces izbire in odločanja (npr. pogoje, merila, presojo izpolnjevanja pogojev, sestavo organa, pravila glasovanja ipd.).
Prvostopenjsko sodišče je pri presoji pogoja vodstvenih izkušenj uporabilo preozko razlago razpisa, ko je pogoj "najmanj pet let izkušenj pri delu na vodstvenih položajih" dejansko izenačilo z zahtevami za "vodilno delovno mesto" in ga vezalo na kriterije iz 74. člena ZDR-1 ter na obstoj delovnega razmerja. Razpisni pogoj je bil opredeljen kot: "najmanj pet let izkušenj pri delu na vodstvenih položajih". Takšna formulacija po svoji naravi zajema širši krog vodstvenih funkcij in nalog, ne nujno le sistemizirana "vodilna delovna mesta" v delovnem razmerju.
Tožnik v postopku ni postavil odškodninskega zahtevka, ki je po ZDR-1 edino predvideno pravno varstvo v primeru diskriminacije neizbranega kandidata. Že iz tega razloga njegovo sklicevanje na diskriminacijo ne more vplivati na odločitev o razveljavitvi izbire.
Tožnica v sodnem postopku ni zatrjevala dejansko opravljenih ur preko polnega delovnega časa za vsak posamezni mesec vtoževanega obdobja in da je to delo opravila z vednostjo toženke. Če delavec meni, da mu delodajalec dolguje plačilo za delo preko polnega delovnega časa, mora navesti dejstva, ki to potrjujejo, in v potrditev teh dejstev ponuditi ustrezne dokaze. Tožnica je tista, ki mora zatrjevati, da je opravljala delovne naloge preko polnega delovnega časa in količino takšnega dela. V tožbi je pavšalno navajala, da je mesečno opravila 36 nadur, v februarju in marcu pa je bilo od 36 ur 15 ur opravljenih ob nedeljah. Takšne pavšalne navedbe onemogočajo ugotavljanje dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti dejansko količino nadurnega dela po posameznih mesecih.
V sodni praksi je izoblikovano stališče, da za plačilo dejansko opravljenih nadur ni odločilno, ali delodajalec delavcu nadurno delo posebej odredi, je pa relevantno, če mu je bilo znano, da delovni proces poteka na podlagi opravljenih nadur delavca. Delodajalec mora vedeti, da posamezni delavec opravlja delo preko polnega delovnega časa. Nadurnega dela ne more dopustiti, če z njegovim opravljanjem ni seznanjen.
Presplošne in manjkajoče trditvene podlage zaradi načela o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena ni dovoljeno nadomestiti ali dopolniti z dokazi.
Skladno s 7. členom pogodbe o zaposlitvi je delovna uspešnost tožnice odvisna od povprečnega prometa delavca oziroma celotne skupine. Povprečni promet delavca se izračuna tako, da se celotni promet delovne skupine, ki jo vodi tožnica, deli s številom članov te skupine. S tem, ko je toženka od vključno marca 2020 dalje tožnici obračunala in izplačala delovno uspešnost ob upoštevanju dejanske in ne fakturirane realizacije ter vseh članov v skupini (in ne zgolj štirih zaposlenih, kot se zavzema tožnica), ni ravnala v nasprotju z navedenim pogodbenim določilom oziroma ga ni enostransko spremenila.
ZPP člen 254, 254/2, 254/3. ZUTD člen 63. ZDR-1 člen 81.
sporazum o prenehanju delovnega razmerja - podpis sporazuma - izvedensko mnenje - dopolnitev izvedenskega mnenja - izvedenec - ponarejen podpis - verodostojnost podpisa
Izvedensko mnenje z dopolnitvijo je jasno, popolno, skladno in prepričljivo, zato ni bilo nobenega razloga za ponovitev dokaza z drugim izvedencem (drugi in tretji odstavek 254. člena ZPP). Zgolj dejstvo, da se tožnik z mnenjem ne strinja, pa ne utemeljuje postavitve drugega izvedenca.
S tem, ko je izvedenec podal mnenje, da ugotovitve podpirajo predpostavko, da je sporni podpis (na sporazumu o prenehanju delovnega razmerja) tožnikov, oziroma da je verjetno, da je sporni in primerjalne podpise napisala ista oseba (tožnik), je smiselno odgovoril tudi na tožnikovo vprašanje, ali je podpis na sporazumu o prenehanju delovnega razmerja ponarejen.
stroški postopka - vrednotenje - vrsta spora - vsebina spora - določitev vrednosti predmeta odvetniške storitve
Glede strokovne zahtevnosti spora in časa, potrebnega za izvršitev dela, je treba upoštevati, da se je ključno pravno vprašanje nanašalo na možnost odvzema reprezentativnosti sindikata zaradi naknadnega neizpolnjevanja pogojev reprezentativnosti. Zakonodajna ureditev o tem je pomanjkljiva, o sporu pa je bilo treba odločiti upoštevaje pravila o zapolnitvi pravne praznine. Predlagatelj je poleg predloga vložil še tri vloge. Na glavni obravnavi (en narok) je bila zadeva zaključena po vpogledu v listinsko gradivo strank, kar velja tudi za ponovljeno sojenje. V obravnavani zadevi ni bilo potrebno specialistično znanje ali znanje s področja drugih strok, niti znanje tujih pravnih virov in uporaba tujega jezika. Zastopana je bila ena oseba. Prav tako ni razvidno, da bi bila sestava vlog povezana z večjo odgovornostjo kot običajno, tega ne zatrjuje niti pritožba. Upoštevaje vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je treba obravnavani spor oceniti za srednje zahtevnega in ga ovrednotiti z 900 točkami.
ZPP člen 116, 116/1, 120, 120/2, 140, 142, 142/4, 145, 145/1. URS člen 22.
vrnitev v prejšnje stanje - opravičljiv razlog - vročitev sodbe - sprememba naslova stranke med postopkom - obvestitev sodišča - pravilnost vročitve - fikcija vročitve - očitno neupravičen razlog
Če stranka ali njen zakoniti zastopnik do vročitve odločbe druge stopnje, s katero se konča postopek, spremeni svoj naslov, mora to takoj sporočiti sodišču (prvi odstavek 145. člena ZPP). Sprememba stalnega naslova tožnice na pravilnost vročitve nima nobenega vpliva, saj sodišče z navedeno spremembo ob vročanju sodbe ni bilo seznanjeno in tudi ni moglo biti seznanjeno. Stranka tako sama nosi posledice, če sodišču ne sporoči spremembe naslova. Vročitev na zadnji sodišču znani naslov, ki ga je stranka sama navajala v postopku, je zato pravilna tudi če stranka tam dejansko ne prebiva več.
Po prvem odstavku 116. člena ZPP je vrnitev v prejšnje stanje dopustna le, če stranka zamudi rok iz upravičenega, nepredvidljivega in od nje neodvisnega razloga. Razlog, ki ga uveljavlja tožnica (skrivanje sodnega pisanja s strani matere), predstavlja očitno neupravičen razlog. Vročitev ni bila opravljena po odraslem članu gospodinjstva (140. člen ZPP), temveč s fikcijo vročitve.
stroški postopka - izpolnitev tožbenega zahtevka - delna sodba na podlagi pripoznave - umik tožbe
Če do umika ne pride zaradi izpolnitve zahtevka ali ni izpolnjen pogoj "takojšnje" izpolnitve, se 158. člen ZPP uporabi v osnovni verziji, torej tožeča stranka stroške povrne nasprotni. Delna sodba na podlagi pripoznave ne pomeni izpolnitve zahtevka v delu, ki je bil pripoznan, še manj v delu, ki ni bil pripoznan, zato kasnejši umik tožbe z zahtevkom, ki ni bil pripoznan (pa čeprav je bil podan neposredno po izdaji delne sodbe na podlagi pripoznave), ne more imeti učinka, da bi stroške tega dela nosila tožena stranka. Za odločanje o stroških je bistveno, da do umika ni prišlo zaradi izpolnitve zahtevka.
začasna odredba - začasno zadržanje - učinkovanje odpovedi - predstavnik delavcev - mnenje sindikata - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - konkretizacija navedb - predložitev dokazov - izpolnjevanje pogojev za izdajo začasne odredbe
Tožnik zahteva izdajo posebne začasne odredbe na podlagi 113. člena ZDR-1. Pogoj za začasno zadržanje učinkovanja odpovedi na podlagi prvega in tretjega odstavka 113. člena ZDR-1 je, da gre za predstavnika delavcev, ki je prejel redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zoper katero uveljavlja sodno varstvo, negativno mnenje sindikata k odpovedi in zahteva predstavnika delavcev, naslovljena na delodajalca, da se zadrži učinkovanje odpovedi.
Kljub temu, da mora upnik v predlogu za izdajo začasne odredbe konkretizirano navesti trditve in predložiti dokaze za izpolnjenost pogojev za izdajo začasne odredbe, je dopustno tudi konkretizirano sklicevanje na že podane navedbe in predložene dokaze. Tožnik je v predlogu za izdajo začasne odredbe podal dovolj trditev in priložil dokaze, da bi sodišče prve stopnje moralo o njegovemu predlogu odločiti po vsebini.
Toženka ni predložila računa za (foto)kopije, predložni stroškovnik glede materialnih stroškov za posredovanje informacij javnega značaja iz Kataloga informacij javnega značaja za Sodni svet Republike Slovenije pa ne izkazuje cene tiska barvnih kopij fotografij, ki naj bi kot dejanski strošek bremenila toženko. Kolikšen je bil dejanski materialni strošek v zvezi s predloženo 301 stranjo barvnih kopij fotografij, toženka ni izkazala tudi z nobenim drugim dokazom. Če stranka dejanskega stroška ne izkaže, ne gre za potreben strošek postopka po 155. členu ZPP, zato ji je sodišče prve stopnje neutemeljeno priznalo stroške, priglašene v zvezi z navedenimi barvnimi kopijami.
ZIS člen 91, 91/2, 91/3, 91/4. Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (2018) člen 73, 73/3, 73/4. ZDR-1 člen 10, 10/3, 129, 179.
ZIS in KPGIT zgolj določata, da se zbrana napitnina sorazmerno razdeli med vse zaposlene glede na udeležbo posameznika oziroma posameznega delovnega mesta v delovnem procesu v igralnici, ne določata pa ključa delitve (v kolikšnem deležu je pri delitvi udeleženo posamezno delovno mesto oziroma zaposleni na delovnem mestu). Ključ delitve napitnine se mora določiti v podjetniški kolektivni pogodbi, tožnici pa napitnina glede na Prilogo št. 5 h PKP ne pripada.
Zakonska zahteva po sorazmerni delitvi po posameznih delovnih mestih oziroma udeležbi v delovnem procesu po naravi stvari izključuje delitev po enakih delih.
Vsaka napaka, ki jo stori delodajalec, še ne pomeni, da je izkazana tudi protipravnost kot element odškodninske odgovornosti. Toženka je način delitve napitnine v Prilogi št. 5 PKP uskladila s sindikati. Načina delitve napitnin tako ni določila enostransko, samovoljno in arbitrarno. Odgovornost za zakonito delitev napitnine je res na delodajalcu, vendar toženka glede na določbe KPGIT in dejstvo, da so pri njej organizirani sindikati, sama ne more in ne sme urediti načina delitve napitnine.
ZIS in KPGIT zgolj določata, da se napitnina deli med zaposlene, ne določata pa načina delitve. Glede ključa delitve ZIS napotuje na panožno kolektivno pogodbo, tj. KPGIT (četrti odstavek 91. člena ZIS), slednja pa le primeroma našteje kriterije, ki jih lahko delodajalci upoštevajo ob ureditvi tega vprašanja v podjetniških kolektivnih pogodbah oziroma splošnih aktih (tretji odstavek 73. člena KPGIT, ki se je uporabljala do 31. 12. 2024 oziroma drugi odstavek 75. člena KPGIT, ki se uporablja od 1. 1. 2025). Način delitve napitnine se tako določi v podjetniški kolektivni pogodbi, tožniku pa napitnina glede na Prilogo št. 5 PKP ne pripada.
Delodajalec odgovarja delavcu za škodo, ki mu je povzročena pri delu ali v zvezi z delom, oziroma za škodo, ki mu jo povzroči delodajalec s kršenjem pravic iz delovnega razmerja po splošnih pravilih civilnega prava (179. člena ZDR-1). Za nastanek odškodninske odgovornosti morajo biti izpolnjene vse predpostavke kumulativno, med drugim tudi protipravnost. Tožnik ni dokazal protipravnosti ravnanja toženke ne glede na ugotovljeno neskladnost ureditve načina delitve napitnin v Prilogi št. 5 PKP z ZIS in KPGIT.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - reorganizacija poslovanja - prenehanje potreb po delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi - program razreševanja presežkov delavcev - fiktiven razlog - večje število delavcev
Toženka je reorganizirala delovni proces v oddelku vodovoda, v katerem je na delovnem mestu strojnik II delo opravljal (tudi) tožnik, tako da je na (novega) zunanjega podizvajalca prenesla delo, ki ga je opravljal (tudi) tožnik, in sicer je nanj prenesla strojna dela celovite odprave vodovodnih okvar in obnove vodovodnih priključkov. Delo, ki ga je po odpovedani pogodbi o zaposlitvi opravljal tožnik, tako sedaj opravlja zunanji podizvajalec; ostalo delo pa se je razdelilo med ostale zaposlene. Navedeno utemeljuje zaključek sodišča prve stopnje, da je prenehala potreba po delu tožnika pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi.
Toženka je dokazala slabo finančno stanje, zaradi katerega se je odločila za reorganizacijo, posledica katere je bila tudi izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Tudi sicer se delodajalec lahko odloči za reorganizacijo ne glede na finančno stanje, torej tudi ob dobrih poslovnih rezultatih. Gre za poslovno odločitev delodajalca, v katero sodišče ne sme posegati. Pomembno je le, da reorganizacija ni zgolj navidezna, kar pa v tem primeru ni. Reorganizacija je bila dejansko izvedena.
Pri toženki ni prišlo do odpovedi iz poslovnih razlogov večjemu številu delavcev, zato toženka ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev. Pri toženki namreč v obdobju 30 dni zaradi poslovnih razlogov ni postalo nepotrebno delo niti najmanj 10 delavcem, kar kot pogoj za izdelavo tega programa določa 98. člen ZDR-1. Odpoved iz poslovnega razloga je namreč prejelo le 9 delavcev (6 jih je imelo pogodbe za nedoločen čas, 3 pa za določen) in še to v daljšem časovnem obdobju kot 30 dni (v obdobju od septembra 2023 do marca 2024).
URS člen 2, 23. ZPP člen 106, 106/1, 108, 108/4, 108/5, 180, 180a.
zavrženje tožbe - identifikacijski podatki strank - poseg v pravico stranke - nesorazmernost posega
Zavrženje tožbe, ker tožnik ne predloži zadostnega števila prilog v primeru, ko sicer vloži zadostno število tožbe (brez prilog), pomeni prekomeren poseg in je v neskladju z načelom pravne države (2. URS). Ustavno skladna razlaga narekuje takšno razlago določbe petega odstavka 108. člena ZPP, da se priloga, ki tudi po pozivu sodišča ni priložena v zadostnem številu izvodov, šteje za umaknjeno, medtem ko sodišče vloge, h kateri je ta priloga priložena, zgolj zaradi te pomanjkljivosti (to je nezadostnega števila izvodov prilog) ne zavrže.
COVID-19 - samovoljna opustitev dela - presoja dokazov skladno z 8. čl. ZPP - presoja dokazov - nedopustna pritožbena novota - delovna preobremenjenost stranke - odškodninska odgovornost
Toženka 16. 7. 2021 ni samovoljno zapustila delovnega mesta in se nanj ni več vrnila ter ob tem ni opravila primopredaje svojih nalog in blagajne in uredila blagajne, saj te možnosti niti ni imela. Zaključek temelji na izpovedi toženke in prokuristke tožnice, da je morala toženka na zahtevo neposredno nadrejene prokuristke takoj (predčasno) zapustiti delovno mesto. Iz tega razloga je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na drugačno izpoved priče in fotografijo blagajne. Iz slednje je mogoče razbrati le, da denar ni bil vložen v blagajno, ampak v predal poleg blagajne, kar pa bi toženka lahko uredila do konca delovnega dne, če ne bi morala na zahtevo prokuristke tožnice predčasno zapustiti svojega delovnega mesta.
ZPP člen 242, 242/1, 242/3. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 5, 5/1, 5/2, 5/3, 6.
potni stroški - povračilo stroškov priči - stroški prihoda priče na sodišče - brezplačna pravna pomoč
Stroške priče je dolžan povrniti tožnik, ki je predlagal njeno zaslišanje, saj mu je brezplačna pravna pomoč z odločbama BPP z dne 24. 7. 2025 in z dne 1. 9. 2025 dodeljena le za pravno zastopanje v postopku pred sodiščem druge stopnje, kar ne zajema oprostitve plačila stroškov za pričo.
ZPP člen 105a, 105a/3. ZST-1 člen 1, 1/3, 100, 100/6.
sklep o ustavitvi postopka - neplačana sodna taksa - gola pritožba - razveljavitev plačilnega naloga
Taksa se ne plača (med drugim) v postopkih odločanja o pritožbi zoper sklep o ustavitvi postopka zaradi domneve umika tožbe ali pravnega sredstva iz razloga neplačane takse. Toženka sodne takse za pritožbo zoper sklep o ustavitvi postopka torej ni dolžna plačati.
URS člen 14, 14/2. ZDR-1 člen 6, 44, 133, 133/1, 133/2. ZSPJS člen 1, 1/2, 2, 2-13. ZPP člen 213, 213/2, 214, 214/2, 358, 358-3, 358-5. OZ člen 299, 299/1, 378, 378/1.
načelo enako plačilo za enako delo - javni uslužbenci - prepoved razlikovanja (diskriminacije) - načelo enakosti pred zakonom - pravica do učinkovitega sodnega varstva - dokazni predlog - nesporno dejstvo - opis del in nalog - odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije
Sodišče prve stopnje je utemeljeno izhajalo iz stališča, da med strankama ni spora o tem, kakšna je vsebina dela, ki ga je opravljala tožnica, temveč je sporno zgolj pravno vprašanje, ali ji v takih okoliščinah pripada višje plačilo. Ker je dejansko stanje pravilno ugotovljeno in bistvo spora ni v dokazovanju dejanskega dela, temveč v pravilni uporabi materialnega prava, neizvedba predlaganih dokazov ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe in zato ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka.
Eden izmed izrecnih ciljev ZSPJS je zagotoviti enako plačilo za delo na primerljivih delovnih mestih (drugi odstavek 1. člena ZSPJS). Bistvo tega načela je, da javni uslužbenec za enako delo ne sme biti slabše plačan od drugega javnega uslužbenca, razen če za razlikovanje obstaja stvaren in razumen razlog. Odločilno je, da se primerljivost dela presoja po njegovi vsebini, ne po poimenovanju delovnega mesta. V sporih, v katerih zahtevek temelji na načelu enakega plačila za enako delo, je ključno merilo dejanska vsebina dela in ne formalni vhodni pogoji. Plačne razlike morajo temeljiti na (ne)primerljivosti dela, ne pa na formalnih razlikah, ki nimajo vpliva na vsebino dela. Razlika v zahtevanem obsegu delovnih izkušenj, ob sicer povsem identičnem opisu del in nalog ne predstavlja objektivnega kriterija, ki bi lahko utemeljil različno vrednotenje dela.
URS člen 7. ZPP člen 72, 206, 353, 355, 358, 358-5, 365, 365-3. ZDR člen 204, 204/3. ZVS člen 4, 19, 19/3. ZDR-1 člen 6, 9, 9/2, 20, 20/1, 73, 73/1, 73/1-6, 87, 87/2, 89, 89/1, 89/1-1, 129, 137, 137/1, 200, 200/3. OZ člen 82.
ločitev države od verskih skupnosti - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - izločitev sodnika - prekinitev postopka - svetovalno mnenje Vrhovnega sodišča - oseba pooblaščena za zastopanje - obrazložitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi - v poslovni register vpisani podatki - diskriminacija - povračilni ukrep - dodatek za delovno dobo - zakoniti zastopnik - delna razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje
Tožnik v pritožbi predlaga pritožbenemu sodišču, naj poda predlog za izdajo svetovalnega mnenja Vrhovnega sodišča. Po četrtem odstavku 206. člena ZPP lahko sodišče odredi prekinitev postopka, ko ugotovi, da bi moralo uporabiti pravno pravilo, glede katerega sodna praksa višjega sodišča ni enotna, sodne prakse vrhovnega sodišča pa ni. V takem primeru sodišče predlaga vrhovnemu sodišču izdajo svetovalnega mnenja. Ker predlog za svetovalno mnenje lahko vloži le sodišče prve stopnje zaradi neenotne prakse višjega sodišča, sodne prakse vrhovnega sodišča pa ni, predpisani pogoji niso izpolnjeni.
V skladu z 72. členom ZPP izločitev lahko zahteva tudi stranka, in sicer takoj ko zve, da je podan razlog za izločitev, vendar najpozneje do konca obravnave pred pristojnim sodiščem, če ni bilo obravnave, pa do izdaje odločbe; pri tem mora navesti tudi okoliščine, na katere opira svojo zahtevo za izločitev. Tega tožnik v postopku na prvi stopnji ni storil, zato pritožbenih očitkov o krnitvi videza nepristranskosti pritožbeno sodišče ne more upoštevati.
DELAVCI V DRŽAVNIH ORGANIH - DELOVNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00090993
ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46.
stalna pripravljenost - delovni čas - plačilo razlike v plači - neuporaba direktive EU - izvedba vojaške vaje - vojaško urjenje - usposabljanje vojakov - sodba SEU - Direktiva 2003/88/ES
Vojaške vaje in terenska usposabljanja so bila po svoji naravi takšne, da je njihova izključitev iz uporabe Direktive 2003/88/ES utemeljena. Dejavnosti, pri katerih je tožnik sodeloval kot pripadnik logistične podpore, so bile soodvisne z operativnim urjenjem, kar pomeni, da njihove narave ni mogoče presojati ločeno od narave same vaje. Dejstvo, da tožnik ni bil vadbenec (razen v maju in juniju 2018), zato samo po sebi ne pomeni, da zanj ne more veljati izključitev iz Direktive.