ZRTVS-1 člen 3, 4, 8, 8/1. ZPP člen 165, 165/3, 350, 350/2, 355.
razlika v plači - dejansko opravljanje drugega dela - novinar - manjšinska narodna skupnost - TV oddaja - urednikovanje televizijske oddaje - obveznosti RTV organizacije
Tožnik ima s toženko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu novinar urednik voditelj v Uredništvu A. v Regionalnem RTV centru B. Zahteva, da mu toženka omogoči delo na tem delovnem mestu ter mu za obdobje, ko je opravljal delo na zahtevnejšem delovnem mestu voditelj osrednjih oddaj izplača razliko v plači. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek. Presodilo je, da oddaji C. in D., ki potekata v italijanskem jeziku (eden izmed uradnih jezikov Republike Slovenije le na območju obalnih občin), nista osrednji informativni oddaji, saj nista namenjeni celotnemu območju Slovenije in niti ne vsem prebivalcem Slovenije.
Pri presoji, ali sta C. in D. osrednji informativni oddaji, ni pomembno, ali sta oddaji namenjeni celotnemu območju Slovenije in vsem prebivalcem Slovenije. Narodnostni program mora preko prizemeljskega omrežja prekrivati 90 odstotkov ozemlja, kjer živijo pripadniki italijanske narodne skupnosti. S tega vidika je oddaja C. primerljiva oddaji E. ob ... uri na ... programu TV F., saj gre za dnevnoinformativno oddajo, ki obravnava zunanjo in notranjo politiko, lokalne novice, gospodarstvo, kroniko, kulturo ipd.
Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti (1993) člen 31. ZJU člen 156, 156/2, 158, 158/4. ZDR-1 člen 6. ZPP člen 100, 100/1, 154, 154/1, 163, 163/4, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 353, 360, 360/1.
premestitev javnega uslužbenca - kriteriji - razlika v plači - nižja plača
Po drugem odstavku 156. člena ZJU je javni uslužbenec zaradi poslovnega razloga oziroma reorganizacije (spremembe akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest) lahko premeščen na delovno mesto, ki ne ustreza njegovemu nazivu. Če uradnika v organu ni mogoče premestiti na delovno mesto, ki se opravlja v istem nazivu, ima pod istimi pogoji pravico do premestitve na delovno mesto, ki se opravlja v nazivu istega kariernega razreda ali prvega nižjega kariernega razreda (četrti odstavek 158. člena ZJU). Toženka je zaradi ukinitve petih izpostav in posledično delovnega mesta pokojnega A. A. preverila možnost njegove premestitve v skladu s 158. členom ZJU. Ugotovila je, da zanj obstaja možnost premestitve na drugo delovno mesto, ki se opravlja v nazivu prvega nižjega kariernega razreda in za katerega je izpolnjeval vse pogoje.
ZJU ne določa nobenih kriterijev za premestitve javnih uslužbencev. Toženka v primeru premestitve javnih uslužbencev ni dolžna uporabiti kriterijev, saj določba 31. člena KPND uporabo kriterijev za ugotavljanje presežnih delavcev izrecno predvideva le v primeru odpovedi večjemu številu delavcev. Kljub temu se je toženka odločila za smiselno uporabo kriterijev za določitev presežnih delavcev iz 31. člena KPND, pri čemer je upoštevala tudi področje dela. Takšna uporaba kriterijev v primeru izbire uradnikov, ki jih bo delodajalec premestil na delovna mesta, ni nezakonita niti protislovna, kot navaja pritožba. Kriterij delovne uspešnosti (ocena delovne uspešnosti za leto 2019) je bil zgolj eden (in ne edini, kot to neresnično navaja pritožba) od kriterijev, ki jih je toženka upoštevala pri premeščanju oziroma razporejanju zaposlenih (bivših vodij izpostav) na novoustanovljena delovna mesta vodij sektorjev (ki se edina opravljajo v nazivu podsekretar) in s čimer je dokazovala, da je bilo razporejanje na nova delovna mesta, ki je bilo sicer v njeni prosti presoji, objektivizirano in torej ni bilo šikanozno.
OZ člen 190, 191. ZDR-1 člen 62, 62/5, 62/6. ZPP člen 165, 165/3, 355, 360, 360/1.
agencija za zagotavljanje dela - stimulacija - obračun plače - delodajalec, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela drugemu uporabniku - preplačilo plače - tristransko razmerje - neupravičena obogatitev - kondikcijski zahtevek - plačilo nedolga - odsotnost pravne podlage - vzročna zveza - prikrajšanje
V obravnavanem sporu tožeča stranka (delodajalec, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku) na podlagi določb Obligacijskega zakonika (OZ), ki se nanašajo na neupravičeno obogatitev, od toženca zahteva vračilo preveč izplačane stimulacije. Zatrjuje, da so bili delavci, napoteni k uporabniku B. d. o. o. (med njimi tudi toženec) skladno z internimi pravili uporabnika poleg osnovne plače upravičeni tudi do stimulacije. Uporabnik je tožeči stranki kot zaposlitveni agenciji in delodajalcu toženca vsak mesec v vnaprej pripravljen obrazec vpisal relevantne podatke za obračun plače toženca (podatki so vključevali tudi znesek mesečne neto stimulacije, do katere je toženec dejansko upravičen). Pri tem pa je prišlo med uporabnikom in tožečo stranko do nesporazuma oziroma do napake pri vnosu podatkov za izračun plače v za to predviden obrazec s strani uporabnika, v posledici česar je toženec v obdobju od decembra 2020 do marca 2021 prejel preplačilo stimulacije v vtoževanem znesku.
Obravnavani spor je nastal v okviru tristranskega pravnega razmerja, ki obstoji med tožečo stranko- agencijo kot delavčevega delodajalca in posredovalca dela, delavcem (tožencem), ki preko napotitve opravlja delo pri uporabniku ter uporabnikom. V tem razmerju imajo pravice in obveznosti trije udeleženci, pri čemer pa lahko pravice in obveznosti pri posameznem udeležencu temeljijo na različnih pravnih podlagah. Za obravnavano obliko dela je temeljno, da se s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi delovno razmerje vzpostavi med delavcem in agencijo. Agencija je torej tisti udeleženec tristranskega razmerja, ki je dolžan v času trajanja zaposlitve zagotoviti napotenemu delavcu vse pravice iz delovnega razmerja, ki mu pripadajo v skladu s predpisi, ki urejajo delovna razmerja. Temeljna obveznost delodajalca pa je prav obveznost plačila. Agencijskemu delavcu plačila za delo, nadomestil in ostalih prejemkov iz delovnega razmerja tako ne plačuje uporabnik, pri katerem delavec opravlja delo, temveč agencija kot njegov delodajalec. Uporabnik je na podlagi zakona zavezan k dajanju pravilnih in popolnih podatkov o plačilu za delo, ki jih daje delodajalcu za zagotavljanje dela za namene obračuna plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja (peti odstavek 62. člena ZDR-1). Ta uporabnikova obveznost je namenjena omogočanju, da agencija svojo obveznost plačila do delavca pravilno izpolni. V tristranskem razmerju agencijskega dela uporabnik agenciji plačuje zgolj pogodbeno dogovorjeno ceno zagotavljanja dela delavca. Pri tem pa se cena zagotavljanja dela delavca ne deli na tisto, kar je njegovo plačilo za delo in na maržo agencije (to je razvidno tudi iz predloženih računov- A18 do A21) in torej ne gre za to, da bi agencija to plačilo delavcu zgolj prenakazala. Gre za izvirno obveznost agencije, da delavcu zagotavlja plačilo za delo. Če uporabnik svoje obveznosti dajanja podatkov ne izpolni ali izpolni nepravilno, to agencije ne odvezuje obveznosti, da sama izpolni svoje obveznosti do delavca. Agencija je kot delodajalec tako vselej in ne glede na ravnanje uporabnika (primarno) pasivno legitimirana za zahtevke delavca iz naslova plačila za delo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI ZAVODI
VDS00081285
ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/2, 274, 274/1, 339, 339/2, 339/2-14, 354, 360, 360/1. ZZ člen 36, 36/1. ZRTVS-1B člen 11, 22.
zavrženje tožbe - pravni interes - pravna korist - generalni direktor - javni razpis - delovno mesto
V delu, v katerem je tožnica zahtevala, da toženec ponovi postopek imenovanja generalnega direktorja in pri tem upošteva tudi tožničino prijavo (I. točka izreka), je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo. Kot je obrazložilo, je bil 27. 12. 2022 objavljen Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o Radioteleviziji Slovenija (ZRTVS-1B; Ur. l. RS, št. 163/2022), ki je kot organ, ki vodi in upravlja toženca, določil veččlansko upravo (11. člen). V prehodnih in končnih določbah je bilo uzakonjeno, da z dnem uveljavitve ZRTVS-1B (28. 12. 2022) preneha med drugim tudi mandat generalnega direktorja toženca, ta pa do imenovanja uprave opravlja svojo funkcijo le še kot vršilec dolžnosti (22. člen). Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da tožnica nima pravnega interesa za tožbo v I. točki izreka, saj funkcija generalnega direktorja, glede katere vtožuje ponovitev postopka imenovanja ob upoštevanju tudi njene prijave, ne obstaja več. Zoper to odločitev se tožnica ni pritožila.
Pritožba utemeljeno navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo tožbo zavreči tudi v delu, ki je obsežen v II. točki izreka prvostopenjske sodbe. Sodišče mora po uradni dolžnosti paziti, ali je podana pravna korist za tožbo; če ugotovi, da pravne koristi ni, mora tožbo na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP zavreči. Kot je bilo že obrazloženo in kot je nenazadnje poudarilo tudi Ustavno sodišče RS v zadevi U-I-479/22 z dne 16. 2. 2023, je ZRTVS-1B določil novo ureditev organov vodenja, upravljanja in nadzora toženca, zaradi česar je 28. 12. 2022 na podlagi samega zakona prenehal tudi mandat generalnega direktorja toženca, ki je bil podeljen stranskemu intervenientu. Z navedenim je odpadla pravna korist tožnice za vtoževano razveljavitev 4-4 točke sklepa z dne 17. 3. 2022, v kateri je programski svet ugotovil, da je bil za generalnega direktorja toženca izvoljen stranski intervenient in ga je imenoval na to mesto s štiriletnim mandatom, ki je pričel teči 18. 3. 2022. Tudi če bi bilo takemu oblikovalnemu zahtevku ugodeno, to namreč ne bi moglo v ničemer spremeniti (izboljšati) pravnega položaja tožnice, saj se njena (celotna) tožba nanaša na uveljavljanje sodnega varstva glede funkcije, ki pri tožencu ne obstaja več. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, II. točko izreka prvostopenjske sodbe razveljavilo in tožbo tudi v tem delu zavrglo (354. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 274. člena ZPP).
Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 21, 21/1, 21/1-b(i), 23. ZMZPP člen 52, 57. ZPP člen 165, 165/3, 350, 350/2, 365, 365-3, 366.
spor z mednarodnim elementom - Uredba 1215/2012 (Bruselj I bis) - pristojnost slovenskega sodišča - delodajalec - stalno prebivališče - kraj opravljanja dela
Tožnik utemeljeno uveljavlja, da je v obravnavanem sporu z mednarodnim elementom treba pristojnost sodišč RS presoditi glede na določbe uredbe EU, ki ureja pristojnost sodišč držav članic EU. To je v času vložitve tožbe Bruseljska uredba I bis (Uredba EU št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah), ki je nadomestila Bruseljsko uredbo I (Uredba št. 44/2001 z dne 1. 3. 2002). Po določbi drugega odstavka člena 21 v povezavi s točko b(i) prvega odstavka tega člena veljavne Bruseljske uredbe I bis je delodajalec, ki nima stalnega prebivališča v državi članici, lahko tožen pred sodiščem države članice v kraju, kjer ali od koder delavec običajno opravlja svoje delo, ali pred sodišči v kraju, kjer je nazadnje opravljal svoje delo. Za ugotovitev, ali je za odločanje v tej zadevi pristojno sodišče Republike Slovenije, je tako odločilno, kje je tožnik običajno opravljal svoje delo oziroma kje ga je nazadnje opravljal. Ker je zmotno štelo, da se presoja pristojnost sodišč v zadevi le po ZMZPP, se sodišče prve stopnje s tem vprašanjem še ni ukvarjalo, zato bo za ugotovitev, ali se uporablja Bruseljska uredba I bis, moralo ugotoviti to pravno pomembno dejstvo. V primeru ugotovitve o tožnikovem opravljanju dela v Republiki Sloveniji, bo za določitev pristojnega sodišča za odločanje v tem individualnem delovnem sporu treba upoštevati Bruseljsko uredbo I bis. V zvezi s tem tožnik pravilno opozarja na njen člen 23, v katerem je določeno, da je mogoče upoštevati dogovor o pristojnosti le, če je sklenjen po tem, ko je prišlo do spora ali če omogoča delavcu, da začne postopek pred sodišči, ki niso navedena v tem oddelku.2 Glede na navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (3. točka 365. člena ZPP).
ZDR-1 člen 118, 118/1, 118/2. ZDSS-1 člen 41, 41/5. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 350, 353,.
denarno povračilo namesto reintegracije - višina denarnega povračila - kriteriji za določitev - okoliščine konkretnega primera
Tožnik v pritožbi pravilno navaja, da po sodni praksi (ne le pritožbenega, na katero se sklicuje, temveč tudi Vrhovnega sodišča RS) pri odmeri denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 ne gre za zaprt krog kriterijev, tako da se glede na konkretne okoliščine primera pri odmeri lahko uporabijo tudi drugi kriteriji, ki jih določba prvega odstavka 118. člena ZDR-1 izrecno ne navaja.1 Vendar pa je slednje sodišče prve stopnje upoštevalo in s tem v zvezi tudi sledilo tožnikovi izpovedi, da preživlja dva otroka (eden študira medicino, drug ima Downov sindrom in je povsem odvisen od skrbi staršev), da so se morali po odpovedi preživljati zgolj z ženino plačo, da se po odpovedi ni mogel zaposliti, ker ga toženec ni odjavil iz zavarovanj, da ni imel nobenih prihodkov, ter da gre za družinsko podjetje. Sodišče prve stopnje je tožnikove težave po odpovedi in dejstvo, da gre za družinsko podjetje, tako vzelo v obzir, nič od navedenega pa ne utemeljuje odmere višjega denarnega povračila, za kar se s temi pritožbenimi navedbami zavzema tožnik.
Dejstvi, da bi tožena stranka tožnika na delovnem mestu trpinčila in mu kršila njegove pravice iz delovnega razmerja, nista bili ugotovljeni, četudi bi bili, pa to ne pomeni, da odmera denarnega povračila ni zakonita in pravilna, saj tovrstne kršitve predpostavljajo druge pravne posledice (denarno povračilo ni odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi morebitnih protipravnih ravnanj delodajalca), in ne gre za kriterije, ki bi bili med zakonsko naštetimi kriteriji za odmero denarnega povračila. Poleg tega pa tožnik teh dejstev, ki jih tudi sicer povsem pavšalno zatrjuje, v postopku pred sodiščem prve stopnje ni povezoval z denarnim povračilom po 118. členu ZDR-1, v smislu, da bi slednje zaradi njih moralo biti višje, temveč jih je podal izključno v povezavi z zatrjevanjem nezakonitosti izredne odpovedi, za katero pa je sodišče prve stopnje tako ali tako ugotovilo, da je nezakonita. Posledično se sodišču prve stopnje tudi iz tega razloga do teh trditev v zvezi s presojo po 118. členu ZDR-1 ni bilo potrebno opredeljevati.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje pri odločitvi o potrebnosti posameznih pripravljalnih vlog ni skrbno presodilo tudi njihove koristnosti z vpogledom v posamezno vlogo in njeno vsebino ter na podlagi tega za vsako posebej ugotovilo, ali je bila za pravdo potrebna. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje skladno z določbo 155. člena ZPP pravilno priznalo kot potrebne stroške prvi toženki nagrado za četrto pripravljalno vlogo, drugi toženki nagrado za drugo pripravljalno vlogo in prvemu stranskemu intervenientu za četrto pripravljalno vlogo ter drugemu stranskemu intervenientu stroške edine pripravljalne vloge. Te vloge so bile potrebne, saj toženki in stranski intervenient odgovarjajo na navedbe tožnice in se dejansko tičejo razmerja med tožnico in toženkama ter stranskima intervenientoma na njuni strani.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00081798
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3, 2. ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46. ZPP člen 154, 154/1, 155, 155/1, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 353.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - Direktiva 2003/88/ES - neuporaba direktive EU - sodba SEU - sodba vrhovnega sodišča - straža - varovanje državne meje - vojaška operacija
Sodišče druge stopnje soglaša s prvostopenjsko presojo, da glede straže niso podane okoliščine za izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES.
Sodišče druge stopnje kot pravilen sprejema prvostopni zaključek, da varovanje državne meje (tudi po preimenovanju te aktivnosti v operacijo Odboj), ni vojaška operacija v pravem pomenu besede (izjema iz prve alineje izreka sodbe C‑742/19). Presoja sodišča, ali je mogoče določeno aktivnost vojske šteti za vojaško operacijo v pravem pomenu besede v smislu sodbe Sodišča EU, predstavlja pravno presojo, ki je v pristojnosti sodišča. Sodišče ni vezano na definicijo, ki jo poda ena ali druga stranka ali celo priča, zato mnenje (pojasnilo vojaške stroke) priče C. C. v zvezi s tem ni odločilno, podobno velja za pisno izjavo priče B. B. Sodišče prve stopnje je s sprejeto razlago temu pravnemu pojmu podelilo ustrezno vsebino, s tem pa ni poseglo v pravico države, da določeno aktivnost oziroma nalogo opredeli kot vojaško operacijo, kot zmotno očita pritožba.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00081219
ZPP člen 155, 155/1, 165, 165/1, 214, 214/2, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 353. ZObr člen 97e.
stalna pripravljenost - delovni čas - plačilo razlike v plači - vojak - straža - varovanje državne meje - vojaško strokovno usposabljanje - neuporaba direktive EU - Direktiva 2003/88/ES - vojaška operacija - sodba SEU
Tožnik je v vtoževanem obdobju kot vojak - mesar opravljal naloge straže, varovanja državne meje in vaje oziroma usposabljanja na terenu, toženka pa mu je v zvezi s temi nalogami odredila stalno pripravljenost. Čas pripravljenosti se mu skladno s 97.e členom Zakona o obrambi ni všteval v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti, zato je za ta čas prejel le 50 % dodatek za pripravljenost. Tožnik je zatrjeval, da bi se čas pripravljenosti, ko se je moral nahajati na določenem kraju in biti na razpolago delodajalcu na podlagi neposredne uporabe Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (Direktiva), moral šteti kot delovni čas, zato je upravičen do polnega plačila, toženka pa je uveljavljala, da so podane izjeme od uporabe Direktive, kot jih je opredelilo Sodišče EU v sodbi C-742/19. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je bilo dokazno breme na toženki in ne na tožniku.
Sodišče prve stopnje je tožniku za čas, ko mu je bila odrejena pripravljenost v zvezi s stražo in varovanjem državne meje, priznalo plačilo razlike v plači med prejetim dodatkom za pripravljenost in polno urno postavko, za pripravljenost v času terenskih vaj in usposabljanj pa je ugotovilo, da so podane izjeme od uporabe Direktive, zato je zahtevek v tem delu zavrnilo. Svojo odločitev je ustrezno obrazložilo, utemeljeno pa se je sklicevalo tudi na pravno argumentacijo iz zadeve VIII Ips 196/2018, kjer se je prav tako obravnavalo plačilo stalne pripravljenosti vojaške osebe.
ZPP člen 154, 165, 165/1, 165/2, 285, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 353, 358, 358-5. OZ člen 174, 174/2, 179. ZDSS-1 člen 34.
poškodba pri delu - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - denarna odškodnina za premoženjsko škodo - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah - odškodnina za zmanjšanje življenjskih aktivnosti - tuja pomoč - odbitna franšiza - denarna renta - predhodna poškodba oškodovanca
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo obseg in trajanje bolečin ter katere nevšečnosti je zaradi nje tožnik trpel. Druga toženka odmerjeni odškodnini za to vrsto nepremoženjske škode nasprotuje zgolj na splošno (da je previsoka), tožnik pa v pritožbi nasprotuje ugotovitvi sodišča, da so telesne bolečine po 16. 12. 2017 (ko se je zgodila druga nesreča pri delu in si je tožnik poškodoval desno dlan) 50‑odstotno posledica obravnavane poškodbe iz leta 2016 in 50-odstotno posledica druge poškodbe leta 2017. Navedena ugotovitev sodišča prve stopnje je pravilna in skladna z ugotovitvami izvedenca medicinske stroke travmatologa dr. A. A., ki je v izvedenskem mnenju z dne 13. 11. 2023 (str. 7) navedel, da so bolečine po 16. 12. 2017 v 50 odstotkih posledica druge nesreče pri delu, saj je ta pospešila in poglobila razvoj kroničnega regionalnega bolečinskega sindrom, ki je glavni vzrok za vztrajanje tožnikovih bolečin v roki, navedeni sindrom namreč prizadene celoten ud.
Za duševne bolečine zaradi pretrpljenega strahu je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo 2.000,00 EUR (1,3-kratnik povprečne plače) na podlagi ugotovitve, da se je tožnik ob dogodku ustrašil za svoje življenje in da je sekundarni strah v zmerni obliki trajal pol leta, po poškodbi leta 2017 pa je ponovno trpel strah hude intenzitete, ki je postopoma prešel v strah zmerne intenzitete, pri čemer sta na stopnjo sekundarnega strahu po 16. 12. 2017 vplivali obe nesreči pri delu, vsaka do polovice. Čeprav tožnik, zaslišan kot stranka, ni izpovedoval o primarnem strahu, je odškodnina za duševne bolečine zaradi strahu kot enotna odškodnina upoštevaje preostale ugotovitve o intenziteti in trajanju strahu (pa tudi z vidika celotne odmerjene škode v tem sporu) odmerjena v ustreznem znesku in predstavlja pravično satisfakcijo za utrpelo škodo, sodišče prve stopnje pa se je pri njeni odmeri ustrezno oprlo na izvedensko mnenje dr. A. A.
Glede na ugotovitev, da je tožnik v posledici obeh škodnih dogodkov invalid III. kategorije s pravico do dela na drugem delovnem mestu v krajšem delovnem času od polnega (4 ure dnevno, 20 ur tedensko) z omejitvami pri delu (neuporaba desnice), tožnik neutemeljeno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje pri odmeri višine odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti moralo upoštevati, da ni več zmožen opravljati dela. Eventualno prikrajšanje zaradi neuspešnega prizadevanja najti zaposlitev glede na s strani ZPIZ ugotovljeno preostalo delovno zmožnost pa ne predstavlja nepremoženjske škode, ampak premoženjsko, ki jo je tožnik uveljavljal kot denarno rento.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00081108
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZObr člen 97e. ZPP člen 165, 165/3, 214, 214/1, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 353, 354, 354/2.
stalna pripravljenost - delovni čas - plačilo razlike v plači - vojak - vojaško urjenje - straža - varovanje državne meje - Direktiva 2003/88/ES - absolutna bistvena kršitev določb postopka - nezmožnost preizkusa sodbe - delna razveljavitev sodbe - neuporaba direktive EU - sodba SEU - vojaška operacija
Enako kot velja za varovanje meje se pripravljenost, ko je tožnik opravljal stražo, ker se uporablja Direktiva 2003/88/ES, šteje v delovni čas in utemeljuje vtoževano razliko v plači. Pritožbeno sodišče je v tem delu utemeljeni pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo, tako da je zahtevku za februar 2018 in oktober 2018, katerega višina ni bila sporna, ugodilo; obrestnemu zahtevku je ugodilo od 7. 10. 2019 glede na vložitev tožbe in upoštevaje triletni zastaralni rok za občasne terjatve.
Tožnik je za teren in usposabljanja v prvi pripravljalni vlogi uporabil izraz "naloge na terenu". Toženka ne v odgovoru na tožbo ne v kasnejših pripravljalnih vlogah ni uveljavljala, da se pripravljenost upoštevaje direktivo ne šteje za delovni čas, ampak je uveljavljala izjemi po 1. alineji (za to izjemo bi šlo v tistih primerih, ko se je tožnik operativno uril) in eventualno 2. alineji sodbe SEU C-742/19, ki ne more biti podana iz istih razlogov, kot veljajo pri straži (kvečjemu bi šlo za izjemo po 4. alineji, če bi se naložitev dolžnosti, da se uvede sistem rotacij, izvedla le v škodo dobre izvedbe vojaške operacije v pravem pomenu besede). Toženka je navedbe glede vsakega posameznega (terena in) usposabljanja podala v drugi pripravljalni vlogi; tožnik se je v naslednji pripravljalni vlogi do njenih navedb opredelil. Sodišče prve stopnje ni razlogovalo, za kakšno posamezno nalogo na terenu oziroma usposabljanje je šlo, zaradi česar preizkus izpodbijane odločitve v smislu katere od uveljavljanih izjem ni mogoč.
Ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče glede na njeno naravo ne more samo odpraviti, saj ne more nadomestiti manjkajočih razlogov v izpodbijani sodbi oziroma te niti preizkusiti ne more. Zato je pritožbeno sodišče po pritožbi tožnika izpodbijano sodbo v točki II izreka delno - razen glede odločitve o utemeljenosti zahtevka za februar 2018 in oktober 2018, ki se nanaša na stražo - in posledično v točki III, v kateri je vsebovana odločitev o pravdnih stroških, razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Za delno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje se je odločilo kljub določbi drugega odstavka 354. člena ZPP, saj glede na dosedanji potek postopka brez zastojev ne bo povzročila kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.
ZDR-1 člen 162, 162/3, 200, 200/4, 202. OZ člen 229, 229/2. ZJU člen 24, 25. ZPP člen 154, 154/1, 155, 155/1, 165, 165/1, 274, 337, 337/1, 350, 350/2, 353, 365, 365-2, 366,.
odškodnina za neizkoriščen letni dopust - zastaralni rok - pravni interes - razveljavitev odločbe delodajalca - prenos letnega dopusta - izraba letnega dopusta - referenčno obdobje - bolniški stalež - sodba SEU
Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo odškodnine za neizkoriščeni letni dopust v letu 2018, 2019 in 2020. Uveljavlja torej čisti denarni zahtevek, za katerega je skladno s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 predvideno neposredno sodno varstvo. Pred vložitvijo tožbe je na toženko naslovila zahtevo za odpravo kršitev pravic, v kateri je zahtevala, da se ji omogoči koriščenje neizkoriščenega dopusta za leta 2018, 2019 in 2020, podredno pa izplačilo nadomestila. Zoper sklep, s katerim njeni zahtevi ni bilo ugodeno, se je skladno z določbo 24. in 25. člen ZJU pritožila, toženka pa je njeno pritožbo zavrnila. Tožnica je tako pri toženki zahtevala odpravo kršitev pravic, in sicer prenos in koriščenje neizkoriščenega letnega dopusta, vendar s tožbo tega ne zahteva več, ampak terja le plačilo odškodnine, za kar pa predhodni postopek pri delodajalcu ni obvezen. Ker je sodišče prve stopnje odločilo o tožničini denarni terjatvi, s čimer ji je bil priznan pravovarstveni interes, je pravilno zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnica zahtevala ugotovitev nezakonitosti odločb toženke in njihovo odpravo oziroma razveljavitev. Tožnica nima pravnega interesa, da se razveljavi oziroma odpravi odločba toženke glede njene zahteve za prenos in koriščenje letnega dopusta, saj zahteva le plačilo odškodnine, o tem delu zahtevka pa je sodišče prve stopnje meritorno odločilo, s čimer je nadomestilo odločitev toženke, da ji ne izplača nadomestila. Na obstoj procesnih predpostavk za obravnavo tožbe pazi sodišče po uradni dolžnosti, zato ugovor toženke s tem v zvezi ni bil potreben (274. člen ZPP). Ker je pritožba tožnice zoper sklep neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP).
Tožnica se neutemeljeno zavzema za to, da je treba upoštevati 5-letni zastaralni rok in da rok za uveljavitev pravice do koriščenja letnega dopusta ni pričel teči, dokler se ni vrnila na delo.
Skladno s sodno prakso velja, da je namen pravice do letnega dopusta, da se delavcu omogoči čas za počitek, sprostitev in razvedrilo. Delodajalec je dolžan delavcu zagotoviti izrabo letnega dopusta v tekočem koledarskem letu, delavec pa je dolžan do konca tekočega koledarskega leta izrabiti najmanj dva tedna, preostanek letnega dopusta pa v dogovoru z delodajalcem do 30. junija naslednjega leta (tretji odstavek 162. člena ZDR-1). Če delavec pravice do plačanega letnega dopusta ni mogel koristiti, ker je bil v referenčnem obdobju na bolniškem staležu, torej zaradi razlogov, ki niso odvisni od njegove volje, mu mora biti omogočeno, da to svojo pravico izkoristi v razumnem prenosnem obdobju. Delavec tako lahko v primeru bolniškega staleža neizkoriščeni dopust koristi do 31. marca v letu, ki sledi letu, v katerem je možen prenos letnega dopusta (četrti odstavek 162. člena ZDR-1). Tako Sodišče EU kot Vrhovno sodišče RS sta zavzela stališče, da bi bilo v nasprotju z namenom pravice do plačanega letnega dopusta, če bi se omogočilo neomejeno kopičenje pravic do plačanega letnega dopusta v času daljšega obdobja nezmožnosti za delo.
Kadar je delavec več zaporednih referenčnih obdobij nezmožen za delo, ugasne njegova pravica do plačanega letnega dopusta s pretekom 15-mesečnega referenčnega obdobja za prenos, kar je poudarilo Sodišče EU tudi v sodbi C-518/20 in C-727/20,3 pri čemer začne prenosno obdobje v primeru bolniškega staleža teči z iztekom referenčnega obdobja in ne s koncem bolniškega staleža. Zastaralni rok za uveljavljanje zahtevkov iz delovnega razmerja iz 202. člena ZDR-1 ni v ničemer povezan s 15-mesečnim obdobjem za prenos pravice do plačanega dopusta, zato se tožnica neutemeljeno sklicuje na 5-letni zastaralni rok.
URS člen 22. ZPP člen 8, 165, 165/1, 212, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15, 353. ZDR-1 člen 4, 116. ZZRZI člen 40, 40/1. ZPIZ-1 člen 101. ZPIZ-2 člen 429.
III. kategorija invalidnosti - odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu - ustreznost ponujene zaposlitve - zakonita odpoved - dokazna ocena
Tožnik, ki je bil pri toženki zaposlen na delovnem mestu vodja premika II, je bil z odločbo ZPIZ razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do premestitve na drugo delovno mesto brez stresnega dela, s polnim delovnim časom. Toženka mu je 11. 7. 2023 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti in mu ponudila zaposlitev na delovnem mestu pomožni delavec I pri drugem delodajalcu. Ker je tožnik ponujeno novo pogodbo o zaposlitvi odklonil, mu je delovno razmerje po izteku odpovednega roka prenehalo.
Sodišče prve stopnje je na podlagi 116. člena ZDR‑1, prvega odstavka 40. člena ZZRZI ter 429. člena ZPIZ-2 v zvezi s 101. členom ZPIZ‑1 pravilno presodilo, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti zakonita. Utemeljeno je štelo, da je toženka ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na drugem ustreznem delovnem mestu, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti.
Pritožbeni očitek, da je toženka zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi dokazovala zgolj z dopolnilnim mnenjem invalidske komisije ZPIZ, ne more vplivati na drugačno presojo. Sodišče prve stopnje po načelu proste presoje dokazov ni vezano na formalna pravila, ki bi narekovala spoznavno moč posameznega dokaza. Dokazno oceno je skladno z napotkom iz 8. člena ZZP utemeljilo na uspehu celotnega postopka, ki poleg presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj vključuje tudi navedbe strank in njihova procesna dejanja. Pri tem je ustrezno upoštevalo procesna pravila iz 7. in 212. člena ZPP o trditvenem in dokaznem bremenu.
ZPP člen 8, 155, 155/1, 165, 165/1, 286, 286/3, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-15, 350, 350/2, 353. OZ člen 131. ZDR-1 člen 179, 179/1.
poškodba na delu - padec na stopnicah - zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev pri delu - ustrezna delovna obutev - škodni dogodek - nepotreben dokazni predlog - zavrnitev dokaznega predloga - izključna odgovornost oškodovanca - naključje, ki se je primerilo eni stranki
Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi prič B. B., C. C. in D. D. pravilno ugotovilo, da so bile stopnice, na katerih se je tožnik poškodoval, varne za uporabo, s protizdrsno zaščito, osvetljene in z ograjo. Dokazni predlog za pridobitev fotografij vseh stopnic na oddelku je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo za prepozen, saj ga je tožnik podal šele na tretjem naroku glavne obravnave dne 19. 9. 2023. Četudi bi bili izpolnjeni drugi pogoji iz drugega in tretjega odstavka 286. člena ZPP za izvedbo tega dokaza, pa je takšen dokazni predlog utemeljeno štelo tudi kot nepotreben. Ker se fotografije drugih stopnic z oddelka ne nanašajo na kraj škodnega dogodka, niso relevantne za odločitev v tej zadevi.
Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje o odškodninskem zahtevku odločalo brez ustreznega strokovnega znanja. Pritožbeno stališče tožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje v zvezi z njegovimi trditvami, da je prva toženka opustila svojo dolžnost zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu, s tem, ko mu ni zagotovila primerne obutve, imenovati izvedenca s področja varnosti in zdravja pri delu, ni utemeljeno. O poteku škodnega dogodka se je sodišče prve stopnje lahko prepričalo na podlagi izpovedi tožnika, za kar ni potrebovalo posebnega strokovnega znanja.
Sodišče prve stopnje je pri odločanju o odškodninskem zahtevku na podlagi prvega odstavka 179. člena Zakona o delovnih razmerjih v zvezi s splošnimi pravili civilnega prava o povrnitvi škode iz 131. člena Obligacijskega zakonika pravilno ugotovilo odločilna dejstva o poteku škodnega dogodka. Pritožbeno vztrajanje, da je do nesreče pri delu je prišlo, ker je prva toženka dopustila, da se po stopnicah brez zagotovitve primerne obutve nosijo težke škatle z arhivskim gradivom, je neutemeljeno. Ne drži, da je sodišče prve stopnje odškodninsko odgovornost neutemeljeno prevalilo na tožnika. Pravilno je presodilo, da potek dogodkov ne utemeljuje niti objektivne niti krivdne odgovornosti prve toženke. Na drugačno odločitev ne more vplivati pritožbeno utemeljevanje nevarnosti prenašanja škatel po stopnicah, kar je sodišče prve stopnje pravilno štelo kot enostavno opravilo. Pravna stališča iz sodbe Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 130/2013, ki se nanašajo na odškodninsko odgovornost delodajalca in vprašanje vzročne zveze med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem, so relevantna tudi v tem primeru.
ZPP člen 154, 350, 350/2, 358, 358-5, 360, 360/1,. Uredba o spremembah Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2021) člen 5, 5/1. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2008) člen 5, 7, 8. ZODPol člen 110, 110/2.
Za odločitev v tej zadevi je bistven odgovor na vprašanje, ali je bila toženka dolžna tožnico v letu 2021, potem ko je bila tožnica s 1. 9. 2021 premeščena na (višje) delovno mesto sekretar, ponovno oceniti in ji na podlagi napredovanja določiti višji plačni razred. Tožnica je namreč s premestitvijo na delovno mesto sekretarja pridobila možnost napredovanja v višji plačni razred, pred premestitvijo pa je na prejšnjem delovnem mestu podsekretarja že dosegla vsa predvidena napredovanja v plačni razred.
Uredba o spremembah Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 121/21), ki se je pričela uporabljati 7. 8. 2021, je spremenila 5. člen Uredbe tako, da se po uveljavitvi spremembe postopek preverjanja izpolnjevanja pogojev napredovanja izvede vsako leto do 15. novembra za vse javne uslužbence, namesto do tedaj veljavne ureditve, po kateri je bil postopek preverjanja vsako leto izveden do 15. marca. Sprememba Uredbe je v prehodni določbi prvega odstavka 5. člena določila, da se postopek preverjanja izpolnjevanja pogojev za napredovanje v letu 2021, ki je bil izveden na podlagi Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 51/08, 91/08, 113/09 in 22/19), za javne uslužbence, ki jim je napredovalno obdobje začelo teči v letu 2018 od vključno 2. aprila 2018 do vključno 1. decembra 2018, izvede ponovno ob upoštevanju spremenjenih 5., 7. in 8. člena Uredbe. Z nobeno razlagalno metodo ni mogoče zaključiti, da sprememba Uredbe daje podlago za ponovno preverjanje izpolnjevanja tožničinih pogojev za napredovanje v letu 2021, torej potem, ko je bila tožnica premeščena na delovno mesto sekretar. Uredba namreč jasno določa, da se preverjanja izpolnjevanja pogojev za napredovanje v letu 2021 ponovno izvedele le za javne uslužbence, ki jim je napredovalno obdobje začelo teči v letu 2018 od vključno 2. 4. 2018 do vključno 1. 12. 2018. Tožnica ni trdila, da bi sodila v to skupino javnih uslužbencev, sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da se je prvo napredovalno obdobje za tožnico izteklo že 1. 4. 2019 (torej se je triletno obdobje začelo že v letu 2016), tudi ob naslednjih preverjanjih izpolnjevanja pogojev, in sicer do 15. 3. 2020 oziroma 15. 3. 2021, pa ni mogla napredovati v višji plačni razred, saj je že dosegla najvišji plačni razred delovnega mesta, ki ga je takrat zasedala. Bistveno je tudi, da je toženka v letu 2021, to 15. marca, že izvedla preverbo izpolnjevanja pogojev za napredovanje.
ZDR-1 člen 39, 85, 85/2, 85/3, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-2. ZPP člen 350, 350/2, 353, 360, 360/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - konkurenčna prepoved - kršitev - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - pravica delavca do zagovora - izguba zaupanja
Tožnikov (ponoven) prevzem mesta direktorja v družbi, ki ima vpisano (med drugim) dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec, brez njegovega soglasja, torej predstavlja opravljanje dela ali sklepanja posla za svoj ali tuj račun, ki ustreza pojmu konkurenčne prepovedi iz prvega odstavka 39. člena ZDR-1, ne glede na to, če tožnik kot direktor prav v času, ko je bil na tem položaju v drugi družbi, ni sklenil prodaje takšnega vozila, ki jih prodaja toženka. Tožnik je torej kršil konkurenčno prepoved, ta kršitev pa predstavlja naklepno hujšo kršitev delovnih obveznosti iz druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Zaradi tožnikovega ponovnega prevzema mesta direktorja v družbi, ki je konkurenčna toženki, je toženka utemeljeno izgubila zaupanje v tožnika. Tožnik je bil namreč ves čas (že od začetka) delovnega razmerja seznanjen, da toženka nasprotuje njegovemu udejstvovanju v družbi A. d. o. o., v zvezi s tem je tudi že prejel opozorilo o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pa je kljub temu 6. 5. 2021 ponovno (že tretjič tekom delovnega razmerja s toženko) postal direktor družbe A. d. o. o. Kot je obrazložilo že Vrhovno sodišče v sklepu VIII Ips 4/2024, izdanim v tej zadevi, že opisan potek dogodkov kaže, da toženka praktično ni imela več na razpolago drugega ustreznega pravnega sredstva, s katerim bi preprečila tako ravnanje tožnika. Zaradi tožnikovega ponavljanja kršitev v zvezi z njegovim položajem v družbi A. d. o. o., kljub njegovemu vedenju, da je za toženko to nesprejemljivo, niso odločilne pritožbene navedbe, da toženki zaradi tožnikovega ravnanja ni nastala škoda in da je sicer kvalitetno opravljal svoje delo. Toženka je torej zaradi tožnikovega ponovnega prevzema mesta direktorja v konkurenčni družbi utemeljeno izgubila zaupanje v tožnika tako, da nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ni bilo več mogoče.
elementi delovnega razmerja - domneva obstoja delovnega razmerja - podjemna pogodba - avtonomija strank - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi
Tožnica je dne 9. 9. 2023 pisno odpovedala podjemno pogodbo in nato v roku iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 zahtevala ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Tožničino odpoved podjemne pogodbe ni mogoče šteti za redno odpoved delavca po 82. členu ZDR-1, kot se za to zavzema tožena stranka, saj podjemna pogodba ni predstavljala veljavne pravne podlage za tožničino delovno razmerje in zato tudi odpoved take pogodbe nima učinka na delovno razmerje (prim. sodbo VSRS opr. št. VIII Ips 77/2018).
Neutemeljene so tudi pritožbene trditve tožene stranke, da tožnica v tožbi in pripravljalnih vlogah ni konkretno zatrjevala elementov delovnega razmerja v smislu 4. člena ZDR-1, ter da je sodišče to poskušalo sanirati z izpovedbo tožnice. Tožnica je že v tožbi navajala, da je bila podjemna pogodba fiktivna in da je prekrivala dejansko delovno razmerje, ter postavila zahtevek, da se ugotovi, da je tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki od 18. 4. 2023 dalje za nedoločen čas in polni delovni čas z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja. Glede na 18. člen ZDR-1, ki določa, da se v primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavci in delodajalcem domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja, je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo elemente delovnega razmerja in jih tudi ugotovilo.
Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da je bila tožničina volja skleniti podjemno pogodbo, kar izhaja iz dejstva, da je tožnica tako pogodbo tudi podpisala. Skladno z 9. členom ZDR-1 je avtonomija strank delovnega razmerja omejena (pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi in v času trajanja delovnega razmerja sta delodajalec in delavec dolžna upoštevati določbe tega in drugih zakonov, ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb, drugih predpisov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov delodajalca).
Utemeljeno pa tožnica opozarja, da je sodišče prenizko odmerilo denarno povračilo. Kriteriji za določitev višine denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, ki je v prvem odstavku 118. člena ZDR-1 omejeno na največ 18-mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, so določeni v drugem odstavku tega člena (trajanje delavčeve zaposlitve; možnost za novo zaposlitev; okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi; pravice, ki jih je delavec uveljavljal za čas do prenehanja delovnega razmerja). Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena res samo pol leta, vendar je sodišče pri odmeri denarnega povračila premalo upoštevalo omejitve, ki izhajajo iz invalidnosti tožnice, in da je tožnica kot invalid težje zaposljiva oseba. Prav tako sodišče prve stopnje ni upoštevalo okoliščin, ki so privedle do nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Glede na navedeno pritožbeno sodišče meni, da je primerno denarno povračilo v višini treh tožničinih plač.
pravilna vročitev tožbe - vrnitev v prejšnje stanje - razlogi za vrnitev v prejšnje stanje
V obravnavani zadevi je zaradi tega, ker toženca na tožbo nista odgovorila, sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo, s katero je (delno) ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in tožencema naložilo v plačilo zahtevane denarne terjatve. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta toženca po izdaji zamudne sodbe, ki je že postala pravnomočna in izvršljiva, vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ker jima tožba skupaj s pozivom za odgovor nanjo ni bila vročena pravilno, saj jima je bila vročena na naslov, na katerem nista nikoli dejansko prebivala in na katerem v času vložitve tožbe nista bila več prijavljena. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, je za utemeljenost predloga za vrnitev v prejšnje stanje odločilna predpostavka opravičljiva zamuda pravnega dejanja, ki se je pripetila stranki, ne pa zatrjevana napaka pri vročanju sodnih pisanj, ki jo zagreši sodišče. Če vročitev sodnega pisanja ni bila pravilno opravljena, vrnitev v prejšnje stanje ni institut, s katerim bi stranka to kršitev lahko uveljavljala, pač pa mora uporabiti ustrezna pravna sredstva, ki so ji na voljo zaradi napačne vročitve in s tem onemogočitve sodelovanja v postopku. Uveljavljanje napake v zvezi z vročanjem torej ni razlog oziroma podlaga za vrnitev v prejšnje stanje, takšen zaključek pa je skladen tudi z ustaljeno sodno prakso.
Tožnik od 20. 8. 2019 ni bil več v delovnem razmerju z drugim delodajalcem B., d. o. o., saj mu je delovno razmerje prenehalo 19. 8. 2019. Tako je pravilna ugotovitev, da je bila toženka v tem obdobju njegov tako dejanski kot formalni delodajalec, zato mu je dolžna tudi povrniti reparacijo od julija 2019 do decembra 2023, pa tudi plačila iz naslova poslovne uspešnosti, božičnice in regresa za letni dopust. Prisojene razlike v plači se tako nanašajo na obdobje ugotovitve delovnega razmerja pri toženki, kar velja tudi za plačila iz naslova poslovne uspešnosti, božičnice in regresa za letni dopust.
Neutemeljeni so tudi ponovni ugovori glede tega, da tožnik ni navajal elementov odškodninskega delikta, prekoračitve tožbenega zahtevka, pomanjkljivih trditev in tega, da ni predložil ustreznih dokazov. Vse to je bilo že obrazloženo. Tožnik je višine reparacijskega zahtevka uskladil z zneski iz izvedenskega mnenja, v predhodnem postopku pa je zneske opredelil po višini (tožba in njena sprememba 28. 8. 2020). Podal je ustrezne navedbe, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, predlagal je izvedbo dokazov (evidenčni karton, iz katerega je razviden obseg opravljenega dela, dokaz z sodnim izvedencem finančne stroke, ki ga je sodišče izvedlo in odločilo na podlagi prepričljivega in argumentiranega mnenja izvedenke, ki ga je sodišče prejelo 14. 2. 2024). Sodišče prve stopnje tako ni kršilo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. Toženka izračunom višine razlike v plači tekom postopka ni nasprotovala in tudi v pritožbi le pavšalno ponavlja argumente, ki jih je tekom postopka uveljavljala. Enako velja tudi za dosojene zneske regresov za letni dopust, poslovne uspešnosti in božičnice, za katere je bil tožnik kot izhaja iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje tudi prikrajšan. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno utemeljilo in se pravilno oprlo na izračune v izvedenskem mnenju, ki jim toženka ni nasprotovala.
ZDR-1 člen 34, 37, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 204, 204/1, 204/2, 205, 205/1. ZPP člen 339, 33971, 339/2, 339/2-14, 350, 350/2, 354, 354/1, 354/2, 366.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - tatvina - nasprotje v razlogih sodbe
V zvezi s kanistrom, ki ga je tožnik prinašal v svoj avtomobil, v katerem naj ne bi bilo 100 litrov goriva, velja enako kot glede manka goriva v lokomotivi, da natančna količina goriva za odločitev (presojo, ali je podana hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja oziroma kršitev z znaki kaznivega dejanja) ni bistvena. Tega, ali je bilo goriva manj kot 100 litrov (manko v lokomotivi oziroma v kanistru), sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje ni ugotavljalo oziroma o tem v izpodbijani sodbi ni razlogovalo.