OZ člen 82. ZS člen 109. Kolektivna pogodba za poklicne novinarje (1991) člen 20, 20-2. ZDR-1 člen 9, 51, 159.
odmera letnega dopusta - ohranitev pridobljenih pravic - pogodba o zaposlitvi - pravice delavca, določene v KP in v aktu delodajalca - prenehanje veljavnosti kolektivnih pogodb
Ob uporabi razlagalnih pravil 82. člena OZ in določbe 51. člena v povezavi z 9. členom ZDR-1 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta se stranki glede odmere letnega dopusta dogovorili za uporabo PKP. Ta je v tretjem odstavku 3. člena določala, da se v primerih, ko PKP posameznega vprašanja ne opredeljuje ali pa je v nasprotju z zakonom, uporablja določba KPPN, in sicer 2. točka 20. člena KPPN. Po tej je toženka tožnici od leta 2014 do 2019 odmerjala letni dopust v trajanju 37 dni, in sicer izhodiščni dopust v višini 20 dni (po ZDR-1, ki v 159. členu določa minimalno trajanje letnega dopusta v dolžini štirih tednov), 4 dni za strokovno zahtevnost delovnega mesta, 2 dni za pogoje dela, 5 dni za tožničino dopolnjeno starost 50 let in 6 dni za njeno delovno dobo. Glede na to, da se stranki v pogodbi o zaposlitvi nista dogovorili, da PKP tudi za tožnico velja enako kot za toženko, te določbe v pogodbi o zaposlitvi pa soglasno tudi nista spremenili, določba 17. člena pogodbe o zaposlitvi še vedno velja.
Sodišče je v novem sojenju na podlagi določbe 109. člena Zakona o sodiščih v celoti sledilo stališču Vrhovnega sodišča RS iz razveljavitvenega sklepa, da zgolj prenehanje veljavnosti PKP, ki je prenehala veljati 2. 2. 2020, in prenehanje veljavnosti KPPN z dnem 6. 9. 2009 samo po sebi še ne utemeljuje zavrnitve zahtevka, kot sta to storili nižji sodišči. Spregledali oziroma napačno sta tolmačili 51. člen ZDR-1, po katerem delavec ne glede na spremembo zakona, kolektivne pogodbe ali splošnega akta delodajalca ohrani vse tiste pravice, ki so v pogodbi o zaposlitvi ugodneje določene.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00076461
ZVZD-1 člen 5, 5/1, 38, 38/3, 50, 52. OZ člen 171, 171/1. ZDR-1 člen 43. Pravilnik o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme (2004) člen 12.
nesreča pri delu - krivdna odgovornost delodajalca - soprispevek delavca - neustrezna delovna oprema - dokazna ocena izpovedi prič - preizkus iz varstva pri delu - odmera nepremoženjske škode - III. kategorija invalidnosti - delna sprememba izpodbijane sodbe
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženka krivdno odgovorna za nastalo škodo, ker ni zagotovila primerne delovne opreme (ustreznega redicurnega ventila do 40 barov, tesno prilegajočih varovalnih očal), ni izdelala navodil za varno delo (glede uporabe varovalnih očal, načina izvedbe preverjanja talka) ter ni poskrbela za praktično preverjanje znanja, napačno pa je zaključilo, da je tožnik soodgovoren za nastalo škodo, ker ni uporabil varovalnih očal in zavrnil dela s posebno matico, s čimer naj bi kršil 50. in 52. člen ZVDZ-1.
ZPP člen 286, 286/3, 286/4. ZDR-1 člen 85, 85/2, 88, 110, 110/1, 110/1-8. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 223, 223/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - pravočasnost dokaza - pravica delavca do zagovora - čas za pripravo na zagovor - vročitev odpovedi - odpotovanje iz kraja bivanja
Čeprav sta bila od vročitve vabila do zagovora tožnici na voljo le dva delovna dneva, zaradi tega izredna odpoved ni nezakonita. Čeprav delavec morebiti nima na voljo treh delovnih dni za pripravo na zagovor, kot je to predvideno v drugem odstavku 85. člena ZDR-1, to še ne pomeni, da je odpoved zaradi tega nezakonita, ampak je treba ugotoviti, ali je krajši rok dejansko vplival na pravico do zagovora.
Tožnica priznava, da je v času bolniškega staleža zapustila kraj svojega bivanja in odšla na Pohorje, za kar ni imela dovoljenja osebne zdravnice. Napačno pa je njeno stališče, da ker se je zdravila zaradi prilagoditvene motnje v posledici težav v službi in so ji bile svetovane tehnike sproščanja, ni potrebovala dovoljenja osebne zdravnice, da je zapustila kraj bivanja in odšla na Pohorje. Prav tako je nepomembno, da je od njenega kraja bivanja do Pohorja potrebna le krajša vožnja in ni odpotovala za daljše obdobje, npr. na dopust ali v drugo državo. Očitana kršitev iz 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 je namreč podana, kadar delavec brez odobritve pristojnega zdravnika odpotuje iz kraja svojega bivanja, pri čemer ne gre za kršitev le, če delavec odpotuje za dlje časa v bolj oddaljen kraj ali na dopust. Zadostuje, da zapusti kraj bivanja in odide v bližnji kraj, brez dovoljenja pristojnega zdravnika.
Če bi šteli, da prvi odstavek 190. člena OZ uzakonja vrnitveno načelo, za kar si zavzema tožnica v pritožbi, bi to pomenilo, da so vse navedbe toženca glede porabe prejeta zneska nebistvene; zgolj na podlagi dejstva, da je za plačilo zneska 49.093,06 EUR naknadno (s spremembo pravnomočne sodbe) odpadla pravna podlaga, je tožničin zahtevek utemeljen. Če pa bi izhajali iz obogatitvenega načela, kot je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, pa bi bilo bistveno, kakšna je bila obogatitev toženca, torej ali je toženec znesek, ki mu je bil plačan 11. 7. 2018, do 11. 12. 2018, ko je bil obveščen o vloženi reviziji, porabil (na način, da s koristjo več ne razpolaga), kot je (v določeni meri pavšalno) zatrjeval, in sicer za nakup motornega kolesa, potovanje na Filipine in plačilo odvetniških stroškov.
Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (2009) člen 3, 19b, 19b/2. OZ člen 378. ZPP člen 1, 11/1, 286, 286/1, 286/3, 286/4. ZOFVI člen 124. Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (1994) člen 92. ZSPJS člen 22e.
Glede na vse obrazloženo velja za drugo pisno dopolnitev izvedenskega mnenja in v zvezi z njo podano ustno dopolnitev na naroku določba četrtega odstavka 286. člena ZPP, v skladu s katero se dejstva in dokazi, ki so uveljavljani v nasprotju s tretjim odstavkom tega člena (torej v nasprotju s pravili o prekluziji), ne upoštevajo. Odločitev o tožbenem zahtevku je torej treba opreti zgolj na izvedensko mnenje z dne 7. 2. 2023 (dopolnjeno z mnenjem z dne 11. 4. 2023 in zaslišanjem izvedenke na naroku dne 9. 6. 2023), v katerem je izvedenka upoštevala napotek sodišča, naj dodatek D070 obračuna od mesečnega obsega opravljenih ur povečane tedenske pedagoške oziroma učne obveznosti, ter da uveljavljanega dodatka ne normira na ure rednega dela. Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 18. 4. 2023 navedla, da soglaša s sklepno ugotovitvijo izvedenskega mnenja.
ZST-1 člen 5, 5/1, 5/1-4. ZST-1 tarifna številka 2311.
taksna obveznost - nastanek taksne obveznosti - ugovor zoper plačilni nalog - vročitev sodne odločbe
Dne 12. 1. 2022 je stopil v veljavo Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodnih taksah (ZST-1D), ki je ureditev sodne takse v postopku o individualnih delovnih sporih pred sodiščem prve stopnje v Zakona o sodnih taksah (ZST-1) spremenil na način, da sodno takso plača tisti, ki ga kot zavezanca za plačilo sodne takse s smiselno uporabo določb o povrnitvi stroškov zakona, ki ureja pravdni postopek, določi sodišče v odločbi o stroških postopka. Skladno z navedeno določbo je sodišče prve stopnje ravnalo; ker toženec v postopku (v pretežni meri po sodbi sodišča prve stopnje, v celoti po delni spremembi sodbe v pritožbenem postopku) ni uspel, ga je ob smiselni uporabi določbe 154. člena ZPP določilo kot zavezanca za plačilo sodne takse.
Taksna obveznost za postopek o individualnih delovnih sporih pred sodiščem prve stopnje po spremembi ZST-1 (4. točka prvega odstavka 5. člena ZST-1) nastane takrat, ko je sodna odločba vročena stranki. Glede na navedeno jasno določbo je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje toženca, da bi ta nastala šele po pravnomočnosti izpodbijane sodbe. Toženec prošnje za oprostitev plačila sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje ni podal.
zavrženje tožbe - ugotovitev nezakonitosti odpovedi - rok za sodno varstvo - zamuda roka
Tožnica ni dokazala, da v času prejema dopisa oziroma odločbe ZPIZ ni razumela, da ji je prenehala lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova delovnega razmerja pri toženki 1. 9. 2022, ker se je s tem dnem iztekla pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas do 1. 9. 2022, ter da jo mora toženka s tem dnem odjaviti iz zavarovanja. Navedena odločba je napisana jasno in razumljivo ter bi jo vsak povprečen človek moral razumeti oziroma se v primeru nerazumevanja pozanimati o njenem pomenu. Tožničino zatrjevanje, da v času materinskega dopusta ni razumela zanjo relativno zapletenih pisanj ZPIZ, je povsem splošno in dokazno nepodprto.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00076874
KPJS člen 46, 46/3. ZPP člen 8, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. ZObr člen 97e.
stalna pripravljenost - slovenska vojska - vojak - delovni čas - uporaba direktive - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU - varovanje državne meje - straža - vojaško urjenje - sodba presenečenja
Sodišče je pravilno presodilo, da niti straža niti varovanje državne meje ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je v zvezi s tem odrejeno stalno pripravljenost, glede na ugotovitve o načinu njenega izvajanja, utemeljeno štelo v delovni čas tožnika ter posledično ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike do 100 % osnovne plače.
Pritožba zmotno očita, da sodišče prve stopnje ni napravilo dokazne ocene v zvezi z zaključkom, da varovanje državne meje ni vojaška operacija v pravem pomenu besede (1. alineja izreka sodbe C-742/19). Sodišče prve stopnje je (ne)obstoj te izjeme pravilno presojalo z vidika stališč citirane sodbe Sodišča EU. Izpodbijani zaključek je oprlo na izvedene dokaze (listine, izpovedi tožnika in prič), ki jih je ovrednotilo skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. S svojo presojo ni poseglo v pravico države, da določeno nalogo opredeli kot vojaško operacijo, temveč je le napolnilo pravni standard "vojaška operacija v pravem pomenu besede". Ugotovitve, da je bilo varovanje državne meje kontinuirana, že nekajletna naloga SV (od leta 2015 dalje), ki se je izvajala v mirnem času, in za popolnoma načrtovane, nadzorovane in z organi policije usklajene naloge, potrjujejo pravilnost izpodbijanega zaključka.
Pritožba zmotno navaja, da gre za sodbo presenečenja, ki jo povezuje z očitkom o kršitvi pravil o dokaznem bremenu ter pomanjkljivo trditveno podlago tožnika. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je (le) v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvena. Česa takega pritožba niti ne zatrjuje.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - nadurno delo - neupravičena odsotnost z dela
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da zgolj dejstvo, da je tožnik toženko obvestil o svoji odsotnosti (potem, ko bil že obveščen o razporeditvi v termin nadurnega dela v soboto od 14.00 do 22.00 ure), še ne pomeni, da tožniku ni bilo treba priti in opraviti nadurnega dela. Že sodišče prve stopnje je utemeljeno izpostavilo, da je tudi nadurno delo delo, opravljanje dela in ravnanje po navodilih delodajalca pa je delavčeva temeljna pogodbena obveznost (33. in 34. člen ZDR-1). Tako skopo in neargumentirano sporočilo delavca zagotovo ne bi zadoščalo za opravičilo izostanka iz rednega dela, smiselno enako pa mora veljati tudi za zakonito odrejeno nadurno delo.
plačilo razlike v plači - plačilo po dejansko opravljenem delu - odpoved pravicam iz delovnega razmerja - razveljavitev prvostopne sodbe
Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo razlike v plači med obračunano in izplačano plačo. Tožnik je zahtevek vložil, ker naj bi kljub formalno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za delo novinarja opravljal naloge višje vrednotenega delovnega mesta novinar specialist. To je zahtevek, ki se mu delavec ne more odpovedati, saj je pravica do izplačila plače (tudi razlike) v ZDR-1 kogentno določena (126. člen). Sodišče zahtevka po vsebini in višini sploh ni presojalo, saj ga je zavrnilo zgolj zato, ker gre za zapadli zahtevek, ki naj bi se mu tožnik s podpisom pogodbe o zaposlitvi odpovedal.
KZ-1 člen 259, 259/1. ZDR-1 člen 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. Uredba o varovanju tajnih podatkov (2005) člen 3, 3/1, 4, 4/1, 5, 6, 7, 8, 9, 9/1. ZTP člen 9, 9/3, 13, 13/1, 17, 17/1.
tajni podatki - sprememba tajnosti - kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva - kršitev pogodbene obveznosti z znaki kaznivega dejanja - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - subjektivni prekluzivni rok - pravočasnost podaje odpovedi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja
V obravnavani zadevi toženka šteje, da je sporni dokument A. z dne 13. 3. 2019 vseskozi tajen dokument skladno z ZTP, saj so bile oznake "interno" na njem prečrtane pomotoma, prav tako zaradi administrativne napake je bil na njem označen preklic s sklicevanjem na dokument z dne 23. 10. 2020. Ne ZTP ne Uredba ne urejata situacije, v katerih pomotoma pride do zabeležke preklica tajnosti in prečrtanja oznak "interno" na dokumentu, ki je bil pred tem ustrezno opredeljen in označen kot tajen ter je izpolnjeval vse pogoje za to. Ob v prejšnji točki opisanem formalno-materialnem konceptu tajnega podatka v RS, po katerem je tajen samo tisti podatek, ki je ustrezno označen kot tak, na podlagi veljavne zakonodaje ni mogoče šteti, da je tajen dokument, na katerem so skladno z Uredbo prečrtane oznake tajnosti (v obravnavanem primeru "interno") in na katerega prvi strani sta navedena datum in pravna podlaga za preklic.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00076878
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. ZPP člen 8, 214, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. KPJS člen 46. ZObr člen 97č,.
stalna pripravljenost - slovenska vojska - vojak - delovni čas - uporaba direktive - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU - varovanje državne meje - straža - vojaško urjenje
Kot je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, je za ta spor pomembna sodba Sodišča EU C-742/19, ki opredeljuje izjeme, v katerih je treba člen 1(3) Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (v nadaljevanju: Direktiva 2003/88/ES) v povezavi s členom 4(2) PEU razlagati tako, da je dejavnost, ki jo opravlja vojaška oseba, izključena s področja uporabe te direktive. V primeru ugotovitve, da takšna izjema ni podana, se stalna pripravljenost šteje v delovni čas in je utemeljena zahteva za plačilo razlike v plači.
Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da varovanje državne meje in straža ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES. Pritožba to presojo zmotno izpodbija s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 (prim. 60. in 64. točko, ki jo izpostavlja pritožba) vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi varovanje državne meje in straža. Zgolj v tem okviru pa je ugotavljalo tudi dejstva o tem, kako je bil v to vojaško dejavnost vpet tožnik.
Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (1991) člen 40, 40-4. Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (2013) člen 6, 6/2, 6/3. Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (2021) člen 14, 14/2. OZ člen 299, 378.
solidarnostna pomoč - rok
Tožnica v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da je zahtevo za izplačilo solidarnostne pomoči vložila pravočasno. Rok za vložitev zahteve za izplačilo solidarnostne pomoči je določen z namenom, ker nekritično priznavanje solidarnostne pomoči za nazaj, ko so pogoji, ki jo opravičujejo, že zdavnaj prenehali, ne bi bilo združljivo z njeno naravo. Vendar pa roka v primeru, ko ne gre za enkratni dogodek (kot je npr. naravna nesreča - primer, ki ga je v zvezi z rokom obravnavalo Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 43/2021), temveč gre za trajajoče stanje (daljša bolezen), ne gre tolmačiti na način, za katerega se je zavzelo sodišče prve stopnje.
ZSPJS člen 20, 20/1. ZPP člen 128, 128/5, 154, 154/1, 158, 158/1, 324, 331, 331/2, 342.
premestitev javnega uslužbenca - ohranitev napredovanj - napredovanje v plačnih razredih - določitev plačnega razreda javnega uslužbenca - odločitev o pravdnih stroških
Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje tožnika za ohranitev pravice do plače prejšnjega delovnega mesta na podlagi drugega stavka prvega odstavka 20. člena ZSPJS. Ta določba pri premestitvah določa le ohranitev plačnih razredov, doseženih z napredovanjem na prejšnjem delovnem mestu, in ne ohranitve plačnega razreda prejšnjega delovnega mesta.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00075434
KPJS člen 46, 46/2, 46/3. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. ZObr člen 97č.
stalna pripravljenost - prikrajšanje pri plači - vojak - uporaba direktive - delovni čas - varovanje državne meje - straža
Toženka je v zvezi z varovanjem meje uveljavljala izjemo po vseh štirih alinejah, kot izhajajo iz sodbe SEU C-742/19. Pritožbeno sodišče pritrjuje pravilni presoji sodišča prve stopnje, da nobena od uveljavljanih izjem ni podana.
Sodšče prve stopnje je ugotovilo, da se straža na objektih, kjer jo je opravljal tožnik, ne izvaja več s pripravljenostjo, ampak z rotacijami; glede na takšno ugotovitev je pravilno zavrnilo toženkino prizadevanje, da bi slo za izjemo od uporabe Direktive 2003/88/ES.
Poziv toženki, da odgovori na dopolnitev tožbe, predstavlja odločbo izdano med pripravami na glavno obravnavo v okviru procesnega vodstva sodišča, zato zoper takšen poziv toženka nima pritožbe, na kar je bila tudi opozorjena v okviru pravnega pouka.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00075605
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. KPJS člen 46. ZObr člen 97č.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - uporaba direktive - sodba SEU - straža - varovanje državne meje
Ugotovitve, da je bilo varovanje državne meje kontinuirana, že nekajletna naloga SV (od leta 2015 dalje), ki se je izvajala v mirnem času, in za popolnoma načrtovane, nadzorovane in z organi policije usklajene naloge, potrjujejo pravilnost zaključka, da varovanje državne meje ni vojaška operacija v pravem pomenu besede.
Pravilna je presoja, da o izjemi iz 3. alineje izreka sodbe C-742/19 ni mogoče govoriti v primeru dolgoletnega kontinuiranega izvajanja varovanja državne meje, glede katerega (tudi z izpovedbami prič) niso bili ugotovljeni nobeni pogoji, ki bi ustrezali pravnemu standardu izrednega dogodka.
Tudi glede straže niso podane okoliščine za izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES. Temelji na pravilni dokazni oceni, da je straža redna dejavnost SV, ki se je izvajala kontinuirano na številnih vojaških objektih po državi, načrtovana je bila vnaprej in je pomenila običajno službo v mirnem času, brez posebnosti, oziroma se ni izvajala v izrednih okoliščinah ali kot odziv na neposredno grožnjo za nacionalno varnost.
ZDR-1 člen 88, 88/6, 114, 114/1. ZPP člen 144, 144/1, 286, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8. ZPSto-2 člen 43. URS člen 23. ZPIZ-2 člen 27, 28.
vročanje odpovedi - detektiv - poštni predalčnik - delavec pred upokojitvijo - starostna pokojnina - varstvo pred odpovedjo
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je bila vročitev odpovedi pravilno opravljena. Detektiv je pisanje z odpovedjo pustil v edinem hišnem nabiralniku. Iz predloženih posnetkov je jasno razviden hišni nabiralnik na levi strani dovoza na betonski ograji oz. škarpi hiše. Pri tem je sodišče prve stopnje sledilo izpovedi detektiva, da mu je tožnik izrecno rekel, naj pošto pusti v nabiralniku. Četudi je bil na hišnem nabiralniku zgolj naziv podjetja A. in ne priimek tožnika, to ne pomeni, da je ta poštni nabiralnik zgolj od podjetja A. in da vročevalec v njem ne bi smel pustiti pisanja po tožnikovi odklonitvi sprejema. Po 43. členu Zakona o poštnih storitvah ni nujno, da ima samostojna stanovanjska hiša predalčnik označen s priimkom, saj je uporaben tudi, če na njem ni priimka.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku resda manjkalo manj kot pet let pokojninske dobe, vendar pa ob izpolnitvi pokojninske dobe 40 let, tudi ob upoštevanju pavšalnih navedb o osebnih okoliščinah iz 28. člena ZPIZ-2 (znižanja starostne meje zaradi služenja obveznega vojaškega roka in skrbi za otroke), še ne bo izpolnjeval predpisanega starostnega pogoja in s tem vseh pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Ugotovitvi, da tožnik ne izpolnjuje predpisanega starostnega pogoja, pritožba ne nasprotuje, zato je neutemeljen očitek o napačno ugotovljenem dejanskem stanju in napačni uporabi materialnega prava, ker sodišče prve stopnje ni štelo, da tožnik uživa posebno pravno varstvo pred odpovedjo iz 114. člena ZDR-1.
zdravnik - napredovanje delavcev v plačilni razred
Sodišče prve stopnje je pri presoji ustrezno upoštevalo spremembo pravne ureditve, ki je stopila v veljavo 1. 4. 2023 z novelo ZSPJS‑AA. Ta je odpravila najvišji plačni razred za javne uslužbence v plačnih podskupinah od C1 do J3 iz drugega odstavka 7. člena ZSPJS, novelirani ureditvi pa je sledila sprememba Posebnega tarifnega dela Kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Sloveniji zaradi realizacije Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS; št. 165/22) oziroma Aneksa h Kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (Ur. l. RS; št. 165/22), ki je za tožnikovo delovno mesto določila izhodiščni 57. in končni 66. plačni razred.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00077184
OZ člen 131, 131/2, 174, 174/1, 179. ZDR-1 člen 179, 179/1. ZVZD-1 člen 12, 12/2.
poškodba vojaka - objektivna odškodninska odgovornost - višina denarne odškodnine - terenska vojaška vaja - zmanjšanje odškodnine
V sodni praksi je bilo že večkrat zavzeto stališče, da vojaška vaja oziroma dejavnost vojaškega usposabljanja sama po sebi ni nevarna, lahko pa se glede na okoliščine primera spremeni tveganje oziroma riziko nastanka škode v tolikšni meri, da jo je treba opredeliti za nevarno. Sodišče prve stopnje je zaključek o objektivni odškodninski odgovornosti toženke, ki je vajo organizirala in vodila, pravilno utemeljilo na ugotovitvah o tedanjih razmerah, v katerih se je vojaška vaja izvajala in zaradi katerih je ta dejavnost postala nevarna: razgiban gozdni teren, razmočen zaradi dežja, je povečal možnost zdrsov in padcev ter s tem nastankov poškodb; vojaki so vajo izvajali v polni bojni opremi s težo 20 kg, zaradi katere je bilo gibanje okornejše; ukazani premik, na podlagi katerega je bilo treba prečkati potok, v katerem je tekla blatna voda, zaradi česar se podlaga ni videla, je bilo treba izvesti hitro.
Zmanjšanje življenjskih aktivnosti ni samo posledica obravnavanega škodnega dogodka, temveč v obsegu 1/3 tudi posledica prejšnje poškodbe in delne artroskopske odstranitve lateralnega meniskusa ter v času nezgode že tudi prisotne degenerativne okvare medialnega meniskusa. Glede na navedeno in tudi ob dejstvu, da tožnik svoje delo, ki se izvaja v sedečem položaju in ga je opravljal pred poškodbo, opravlja še sedaj, je ob primerjavi s sodno prakso v podobnih primerih utemeljen pritožbeni očitek, da je prisojena odškodnina za to obliko škode previsoka.