DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00073948
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. ZObr člen 97e. KPJS člen 46, 46/2, 46/3. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2.
stalna pripravljenost - vojaška oseba - delovni čas - neposredna uporaba direktive - varovanje državne meje - zadostna trditvena podlaga - dokazno breme - delna sprememba izpodbijane sodbe
V zvezi s poletnim taborom julija 2017 in avgusta 2017 je toženka podala navedbe le za izjemo za dejavnost, ki poteka v okviru začetnega usposabljanja te osebe oziroma operativnega urjenja (1. alineja); sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da ta ni podana, saj se tožnica ni usposabljala oziroma urila. Je pa materialnopravno zmotno (in preko trditvene podlage toženke, kot utemeljeno opozarja tožnica v pritožbi), štelo, da je podana izjema za dejavnost, za katero sistem rotacij ni primeren, pri čemer ni upoštevalo, da ne gre za dejavnost (varstvo in animacija otrok pripadnikov v okviru celostne oskrbe po ZSSloV), katere namen je ohranjanje ozemeljske celovitosti in varovanje nacionalne varnosti.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00074088
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1. ZObr člen 2. ZSSloV člen 20, 20/1.
stalna pripravljenost - razlika v plači - delovni čas - neposredna uporaba direktive - vojaška oseba - dokazno breme - sklepčna tožba - usposabljanje - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Zdravstvena oskrba, ki jo je zagotavljala tožnica (in ki bi jo zagotavljala tudi v času napada, vojne ali druge nevarnosti), je enako kot logistična podpora ključna za delovanje vojske, zato je tako delo tožnice treba šteti kot del usposabljanja oziroma vojaških vaj, ki jih brez zagotovljene zdravstvene oskrbe ne bi bilo mogoče izvesti (izjema iz 1. alineje prvega odstavka izreka sodbe C-742/19). To pomeni, da tožnica za ta čas pripravljenosti ni upravičena do plačila 100 % urne postavke, kot ji je priznalo sodišče prve stopnje, temveč zgolj 50 % (kar je že prejela).
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - zagovor pred odpovedjo - znaki kaznivega dejanja - goljufija - kraj bivanja - stroški prevoza na delo in z dela - pravočasnost odpovedi - utemeljenost odpovednega razloga - možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka
Toženka kot delodajalec ni bila dolžna skupaj z vabilom na zagovor vročati listin, na katerih je temeljila očitek (poročilo o opravljenih detektivskih storitvah), niti dodeliti dodatnega roka, v katerem bi lahko tožnik listine preučil.
Ni mogoče šteti, da se je tožnik v spornem obdobju vozil na delo in z dela na naslov G., Moravske Toplice, ampak se je vozil na naslov H., Brezovica pri Ljubljani. Dejstvo, da se je s tega naslova popoldne vozil na naslov G., Moravske Toplice, kjer je opravljal adaptacijska dela, za presojo upravičenosti do stroškov prevoza na delo in z dela (ter resničnosti izjave z dne 21. 12. 2021) ni bistveno, četudi je tam prespal. Delodajalec je namreč delavcu dolžan plačati stroške prevoza na delo in z dela glede na naslov, s katerega se delavec vozi na delo (in tam prebiva), ne pa na naslov, kamor odhaja v popoldanskem času opravljat določena dela. Tovrstna presoja sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi je pravilna.
poklicno zavarovanje - vzorčni postopek - prekinitev postopka
Tožnik je opravljal delo na delovnem mestu dimnikar polni delovni čas. Gre za delovno mesto, za katero je ob uveljavitvi ZPIZ-1 veljala zavarovalna doba s povečanjem, kar pomeni, da mu je tožena stranka dolžna plačati prispevke za poklicno zavarovanje. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje toženi stranki z izpodbijano sodbo, ob upoštevanju pravnomočne odločitve v vzorčnem postopku, pravilno naložilo, da tožnika za nazaj vključi v poklicno zavarovanje in za vtoževano obdobje sklene pogodbo o financiranju pokojninskega načrta za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje s KAD.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - okoliščine in interesi pogodbenih strank - datum sodne razveze - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Sodišče prve stopnje bi kot okoliščino za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi lahko upoštevalo izvedeno reorganizacijo oziroma spremenjen način izvajanja pouka filozofije, vendar bi na drugi strani moralo ovrednotiti s strani tožnika zatrjevane okoliščine (da v času odločanja sodišča ni bil zaposlen) in interese (da si želi vrnitve k toženki; direktor toženke je, ko je bil zaslišan kot stranka, na vprašanje "Ali bi ga vzeli nazaj?" odgovoril pritrdilno). Vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank bi moralo skrbno pretehtati, česar z izpodbijano sodbo ni storilo.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00074085
ZPP člen 163, 163/4, 163/7, 224, 224/1, 224/4, 318, 318/1, 338, 338/2. ZDSS-1 člen 34.
nesreča pri delu - zamudna sodba - pravilna vročitev tožbe - vročilnica kot javna listina - odškodninska odgovornost delodajalca - domneva priznanja dejstev - dejanski delodajalec - izvajanje dokazov po uradni dolžnosti
Dokaz o opravljeni vročitvi, kot izhaja iz vročilnice, je mogoče ovreči, vendar toženec v ta namen ni ponudil nobenega dokaza. Dokaz, s katerim bi se z zadostno stopnjo prepričanja ovrgle navedbe na vročilnici, je dokaz s tehtanjem pošiljk. Izvedbe tega dokaza pa tožena stranka ni predlagala. Glede na navedeno tožena stranka s svojimi pritožbenimi navedbami ni uspela ovreči dejstva, ki izhaja iz vročilnice, javne listine, da ji je bil skupaj s tožbo vročen poziv, naj nanjo odgovori. To dejstvo vodi do zaključka, da ji je bila tožba pravilno vročena v odgovor.
Sodišče za podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi, če ni v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Glede na navedeno delovno sodišče pri izdaji zamudne sodbe ne more uporabiti določbe 34. člena ZDSS-1, ki ureja izvajanje dokazov po uradni dolžnosti. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da bi sodišče glede na ustaljeno sodno prakso moralo ugotavljati, kdo je dejanski delodajalec, ki je zavezan z določbami ZVZD-1, ter pri tem ni bistveno, kdo tožniku izplačuje plače na podlagi predložene plačilne liste, ter kdo sklene z delavcem pogodbo o zaposlitvi.
Napačno je stališče tožene stranke v pritožbi zoper sklep, da sodišče prve stopnje ne bi smelo odločati o stroških postopka pred pravnomočnostjo zamudne sodbe.
ZPIZ-1 člen 101, 101/4, 102, 102/1. ZZRZI člen 40. ZDR-1 člen 33, 118. OZ člen 168, 168/3, 169.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog invalidnosti - III. kategorija invalidnosti - ustrezno delovno mesto - reintegracija - nadomestilo za invalidnost - delna razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje
Po določbi četrtega odstavka 101. člena ZPIZ-1 mora delodajalec pri zagotovitvi pravic in zaposlovanju zavarovancev, pri katerih je nastala invalidnost, oziroma pri izbiri drugega delovnega mesta upoštevati mnenje invalidske komisije o zavarovančevi preostali zmožnosti. Invalidska komisija je v dopolnilnem mnenju z dne 23. 8. 2021 jasno ugotovila, da delo usmerjevalca pošiljk II ustreza omejitvam iz odločbe Zavoda z dne 2. 2. 2021. Enako izhaja iz zdravniškega spričevala z dne 22. 12. 2021.
Delavec je upravičen do takega zneska nadomestila plače, kakršnega bi prejel, če ne bi bilo nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je, kot če bi ves čas delal (tretji odstavek 168. člena OZ). Sodišče prve stopnje je štelo, da je tožnik upravičen tudi do nadomestila za invalidnost, ker je vezano na obstoj delovnega razmerja, čemur pritožba utemeljeno nasprotuje. Nadomestilo za invalidnost ne predstavlja plačila za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi, temveč je pravica iz invalidskega zavarovanja, ki jo izplačuje Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije.
ZPP člen 318, 318/1, 318/1-3, 318/1-4, 338, 338/2. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 90, 118. ZOA člen 2, 2/4, 12, 12/2, 15, 15/2, 16.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - osebna asistenca - poslovni razlog - prenehanje potrebe po delu delavca - delna zamudna sodba
Sodišče prve stopnje se je opredelilo do določil ZOA, skladno s katerimi ima uporabnik osebne asistence pravico, da si sam izbere osebnega asistenta in ga po svoji odločitvi tudi zamenja. Pravilno je obrazložilo, da pa slednje še ne pomeni, da je s tem prenehala potreba po delu konkretnega osebnega asistenta. Tožena stranka glede na določilo drugega odstavka 12. člena ZOA izvaja osebno asistenco za najmanj deset uporabnikov. Zato uporabnikova zamenjava osebnega asistenta - tožnice še ne more biti razlog za prenehanje potrebe po delu tožnice in s tem za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj bi morala tožena stranka kot izvajalec osebne asistence tožnico prerazporediti oziroma jo vsaj poskušati razporediti na izvajanje del osebne asistence h kateremu drugemu uporabniku. Pri toženi stranki je v času podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici obstajala potreba po delu osebnih asistentov, saj je v istem časovnem obdobju objavila kar dve prosti delovni mesti za to delo.
ZDR-1 člen 84, 84/1, 87, 88, 88/1, 89, 89/1, 89/1-5, 118. Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (2016) člen 19.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neuspešno opravljeno poskusno delo - učinkovanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi - vročitev odpovedi - fikcija vročitve - uporaba kolektivne pogodbe - višina denarnega povračila
Delodajalec mora med drugim dokazati, da je bila pogodba o zaposlitvi, ki se odpoveduje pisno (87. člen ZDR-1), delavcu dejansko vročena (prvi odstavek 88. člena ZDR-1). Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno presodilo, da tožena stranka tega dokaznega bremena ni zmogla. Do vseh zaslišanih prič in strank, predvsem pa tudi predloženih listin, se je ustrezno opredelilo ter prepričljivo in argumentirano pojasnilo, kako je prišlo do ugotovitve, da tožena stranka tožnici odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni niti poskusila vročiti, zaradi česar tudi ni moglo priti do t. i. fikcije vročitve, ki nastane v posledici delavčeve zavrnitve sprejema pisne odpovedi.
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da v pogodbi o zaposlitvi poskusno delo ni bilo opredeljeno skladno z določbami Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma, zaradi česar je poskusno delo določeno nezakonito, posledično pa tudi odpoved na tej podlagi. Ob dejstvu, da sta se stranki v pogodbi o zaposlitvi glede pravic in obveznosti izrecno sklicevali na določbe citirane kolektivne pogodbe, ni relevantno, katero dejavnost tožena stranka dejansko opravlja. Pogodba z vsebino, kot je zapisana, velja, zato so pritožbene navedbe o nekakšni pomoti nerelevante.
Sodišče prve stopnje je pri določitvi višine denarnega povračila sicer pravilno izhajalo iz kriterijev, kot so navedeni v drugem odstavku 118. člena ZDR-1, vendar je premajhno težo pripisalo dejstvu, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena manj kot leto dni. Takšno trajanje zaposlitve, ob dejstvu, da se je tožnica, ki je ekonomistka, stara 39 let, takoj po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki zaposlila drugje, namreč upravičuje denarno povračilo le v najnižjem znesku.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 211, 211/1, 211/5.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - dokazno breme delodajalca - zloraba pravice do povračila stroškov prevoza na delo in z dela - kraj dejanskega bivanja - dokazna ocena izpovedbe strank in priče - procesno dokazno breme
Pravilno je materialnopravno stališče, da niso podani znaki poskusa kaznivega dejanja goljufije po prvem v povezavi s petim odstavkom 211. člena KZ-1, kar se tožnici očita v izredni odpovedi. Glede na višino zagrožene kazni in izostanek opredelitve poskusa kot kaznivega je kaznivo zgolj dokončano kaznivo dejanje goljufije, torej je znak kaznivega dejanja tudi nastanek prepovedane posledice; takšno je tudi stališče sodne prakse in pravne teorije. Že zaradi navedenega razloga ni zakonita odpoved po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj niso podani znaki kaznivega dejanja.
Toženka se neutemeljeno zavzema za to, da je treba kot naslov, od koder je tožnica prihajala na delo in kamor se je vračala, šteti naslov C., Celje, kamor je odšla neposredno po končani službi oziroma od koder je zjutraj na delo prišla. Ni mogoče šteti, da se za potrebe obračuna stroškov prevoza na delo upošteva kot naslov, s katerega delavec prispe na delo, izključno naslov njegovega zadnjega postanka pred prihodom na službeni naslov. Sodišče prve stopnje ni spregledalo ugotovitev detektiva, da se je tožnica po službi ustavila na naslovu zunajzakonskega partnerja C., Celje, in da se je na istem naslovu oglasila, preden je zjutraj prišla na delo, vendar to ne zadostuje za ugotovitev o njenem vsakodnevnem prihodu na delo iz Celja.
BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ - DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS00073990
OZ člen 126, 126/1, 130. ZDR-1 člen 108.
odpravnina - ustni dogovor - dokazna ocena izpovedi prič - pravica v korist tretjega
Po mnenju pritožbe z izpovedbami odpuščenih delavcev ni mogoče utemeljevati obstoja pravice do dodatne odpravnine, ker so se v zvezi s tem sklicevali le na ustne pogovore, ne pa na pisno pogodbo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je že sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da za ustanovitev navedene pravice ni predpisana pisna oblika, zato jo je mogoče ustanoviti tudi v ustni obliki.
Kot je sodišče prve stopnje pravilno utemeljilo, do odpravnine, ki jo je B. izplačala toženki, ni bila upravičena toženka, temveč je glede na dogovor z B. šlo za pravico toženkinih delavcev, ki so delali v B. Iz ugotovljenih okoliščin tako izhaja, da je bila z dogovorom med B. in toženko ustanovljena pravica (dodatna odpravnina) v korist tožnika, katero ta utemeljeno vtožuje v tem sporu (prvi odstavek 126. člena OZ).
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00073992
OZ člen 153, 153/2, 153/3, 179, 352.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - objektivna odškodninska odgovornost - nesreča z motorjem/motornim kolesom - prometna nesreča - poštar - jašek za meteorne vode - odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo - zastaranje
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik delo opravljal z motorjem, ki je po ustaljeni sodni praksi nevarna stvar, za katere je lastnik objektivno odgovoren, razen če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi ravnanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati ali se mu izogniti, oziroma da je oškodovanec prispeval k nastanku škode (drugi in tretji odstavek 153. člena OZ). Iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožnik ni vozil prehitro, saj je moral tik pred mestom nezgode v križišču ostro zaviti levo, da jaška, ki je bil privzdignjen, ni videl, da niti jašek niti gradbišče ni bilo označeno, da je po isti poti vozil že 30 let, da ni bil seznanjen z možnostjo odklonitve dostave pošte v primeru zapor cest, o katerih toženka svojih poštarjev ni obveščala, saj ni spremljala stanja na cestah. Na podlagi navedenega je pravilno zaključilo, da na strani tožnika niso podani razlogi, ki bi izključili objektivno odgovornost toženke.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - utemeljenost odpovednega razloga
Po proučitvi podatkov v spisu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je toženka v odpovedi sicer navedla tako ekonomski kot organizacijski razlog, vendar pa se je v sodnem postopku dejansko preverjal organizacijski razlog (sprememba sistemizacije in ukinitev tožnikovega delovnega mesta). Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je prišlo pri toženki zaradi organizacijskih razlogov do ukinitve delovnega mesta tožnika in vzpostavitve novega delovnega mesta "oblikovalec multimedije", pri čemer so bile naloge tožnikovega delovnega mesta prenesene med preostale zaposlene toženke oziroma na zunanje izvajalce, deloma pa na novo delovno mesto "oblikovalec multimedije". Glede na to, da za zakonitost izpodbijane odpovedi zadostuje že, da je podan organizacijski razlog, zapis sodišča prve stopnje o ekonomskem razlogu ni odločilen in ne more vplivati na zakonitost izpodbijane sodbe.
Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (2018) člen 4, 4/1. Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (2021) člen 2. ZDR-1 člen 132, 132/1. OZ člen 62.
odpravnina ob upokojitvi - osnova za izračun odpravnine - mesečna plača
Materialnopravno zmotno je stališče pritožbe, da bi morala tožena stranka pri izračunu odpravnine upoštevati tudi plačo za mesec marec 2022, ker naj bi se tožnikova zadnja mesečna plača nanašala na čas od 14. 2. 2022 do 14. 3. 2022. Določba prvega odstavka 4. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti osnovo za izračun odpravnine ne veže na zadnji mesec dela javnega uslužbenca, temveč na zadnjo mesečno plačo, pri čemer te določbe ni mogoče razlagati tako, da se pojem "zadnja mesečna plača" nanaša na seštevek plače enega in drugega meseca, za kar se zavzema tožnik.
odpravnina - ustni dogovor - pravica v korist tretjega
Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku pravilno ugodilo zaradi ugotovitve o obstoju posebnega ustnega dogovora med direktorjem toženke in napotenimi delavci, s katerim jim je ta zagotovil plačilo dodatne odpravnine v višini treh bruto plač.
ZPP člen 318, 318/1, 318/1-3. ZGD-1 člen 8, 8/1, 8/1-2, 472.
denarna terjatev iz delovnega razmerja - zavrnilna zamudna sodba - družbenik - družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) - izbris iz sodnega registra brez likvidacije - spregled pravne osebnosti
Iz tožbenih navedb izhaja, da je tožnik (delavec) v delovnem razmerju s prvo toženko kot delodajalko, ki mu dolguje vtoževane terjatve iz delovnega razmerja (plačo, stroške in regres za letni dopust), pri čemer je prva toženka še vedno vpisana v sodni register. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da lahko tožnik terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja le zoper prvo toženko kot delodajalko in ne tudi zoper drugega toženca, četudi je ta edini družbenik prve toženke. Prva toženka je družba z omejeno odgovornostjo, pri kateri družbeniki za obveznosti družbe ne odgovarjajo (472. člen ZGD-1). Iz tožbenih navedb pa tudi ne izhajajo dejstva, ki bi utemeljevala zahtevek zoper drugega toženca na podlagi 8. člena ZGD-1, ki ureja spregled pravne osebnosti in tako določa, kdaj tudi družbeniki odgovarjajo za obveznosti družbe.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - obveščanje delodajalca - neupravičen izostanek z dela - obrazložitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi - dejanski razlog za odpoved - datum prenehanja delovnega razmerja - odločanje mimo tožbenega zahtevka
Razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 se nanaša na neobveščanje delodajalca in ne na neupravičeno odsotnost. Odpovednega razloga po tej določbi ne opredeljuje dejstvo neupravičene odsotnosti. Odločilno je le dejstvo odsotnosti z dela pet zaporednih delovnih dni brez obvestila. Ob dejstvu, da je tožnica delodajalca o razlogih za svojo odsotnost obvestila, ji ni moč očitati, da je pet dni zaporedoma brez obvestila izostala z dela. Odpoved pogodbe po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 zato ni utemeljena.
Odločitev, ki temelji na drugi pravni podlagi, kot je navedena v izredni odpovedi, ne pomeni odločanja extra petitum. Gre kvečjemu za zmotno uporabo materialnega prava, ki pa prav tako ni podana.
V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi se tožena stranka resda sklicuje zgolj na 4. alinejo prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Vendar pa iz opisa očitane kršitve v odpovedi izhaja, da toženka tožnici očita tudi neupravičen izostanek z dela. Izrecno je namreč zapisala, da je neutemeljeno sklicevanje delavke, da je bila z dela neupravičeno odsotna, neupravičen izostanek z dela v času od 29. 8. 2022 do 8. 9. 2022 pa ji je tudi izrecno očitala v vabilu na zagovor. Tako dejanski razlog, naveden in obrazložen v odpovedi, ne pomeni le odpovednega razloga po 4. alineji, temveč tudi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Odpoved po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ne omogoča prenehanja pogodbe o zaposlitvi delavcu že s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je tožničina pogodba o zaposlitvi lahko zakonito prenehala veljati šele z dnem vročitve odpovedi.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2, 130. KZ-1 člen 211, 211/1, 211/5.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja - zloraba pravice do povračila stroškov prevoza na delo in z dela - poskus kaznivega dejanja - krivda delavca - kraj bivanja
Pravilno je materialnopravno stališče, da niso podani znaki poskusa kaznivega dejanja goljufije po prvem v povezavi s petim odstavkom 211. člena KZ-1, kar se tožnici očita v izredni odpovedi. Glede na višino zagrožene kazni in izostanek opredelitve poskusa kot kaznivega je kaznivo zgolj dokončano kaznivo dejanje goljufije, torej je znak kaznivega dejanja tudi nastanek prepovedane posledice; takšno je tudi stališče sodne prakse in pravne teorije. Že zaradi navedenega razloga ni zakonita odpoved po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj niso podani znaki kaznivega dejanja.
Ni mogoče šteti, da se za potrebe obračuna stroškov prevoza na delo upošteva kot naslov, s katerega delavec prispe na delo, izključno naslov njegovega zadnjega postanka pred prihodom na službeni naslov. Ob specifični okoliščini, da je tožnica imela dve bivališči oziroma doma, na naslovu stalnega in na naslovu začasnega bivališča, torej je bilo središče njenih življenjskih interesov tako na enem kot na drugem naslovu (kar je življenjsko povsem sprejemljivo, toženka pa ni niti zatrjevala ne dokazala drugače), ni mogoče slediti toženkinemu stališču, da gre pri poti tožnice v in iz Majšperka za njeno nahajanje v prostem času, torej v zvezi s tem tudi stroške osebne narave. Tožnica je nekatere dneve prihajala na delo iz Majšperka, tako da so stroški prihoda na delo z naslova v tem kraju potrebni stroški za opravljanje tožničinega dela za toženko, zato jih je ta dolžna kriti skladno s 130. členom ZDR‑1.
ZPP člen 153, 153/1, 242, 242/1, 242/3. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 12, 12/1, 13, 13/1.
stroški priče - odsotnost z dela - nadomestilo plače - sprememba prvostopenjske odločitve
V čas odsotnosti z dela je treba všteti tudi čas prihoda na obravnavo ter povratka z nje. Na podlagi prvega odstavka 12. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku, ki določa pravico zaposlenih do povrnitve nadomestila plače za odsotnost z dela zaradi vabila za pričo, je priča upravičena do nadomestila za odsotnost z dela ne zgolj v času samega pričanja na sodišču, ampak tudi v času odsotnosti z dela zaradi poti na sodišče in nazaj na delo.
ZDR-1 člen 8, 8/4. SKPgd člen 52, 52-2. Kolektivna pogodba za kemično in gumarsko industrijo Slovenije (1998) člen 90, 90-2. Uredba o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznavajo kot odhodek (1993) člen 2, 2-2.
Prvostopenjsko sodišče je pri presoji zahtevka za izplačilo stroškov prevoza uporabilo ustrezno materialnopravno podlago in svojo določitev pravilno utemeljilo na določilih pogodb o zaposlitvi, ki se glede primerov in pogojev povračila stroškov na delo in z dela sklicujeta na SKPgd in Kolektivno pogodbo za kemično in gumarsko industrijo Slovenije. Kljub temu, da sta kolektivni pogodbi sicer prenehali veljati, je prvostopenjsko sodišče pojasnilo, da so njune določbe postale sestavni del pogodb o zaposlitvi, zato veljajo še naprej.
Prvostopenjsko sodišče je na podlagi 2. točke 2. člena Uredbe o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznajo kot odhodek, pravilno presodilo, da sta tožnika upravičena do povračila stroškov prevoza na delo in z dela v obliki kilometrine, saj možnosti uporabe javnih prevoznih sredstev nista imela. Pri tem je upoštevalo, da prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi ni možen ne le takrat, ko takšnega prevoznega sredstva na določeni relaciji ni, pač pa tudi takrat, ko prevoz s takšnim prevoznim sredstvom ne bi zadostil njegovemu namenu. Obrazložilo je, da bi bil zaradi razdalje od naslova bivanja do sedeža delodajalca, slabih avtobusnih in železniških povezav, izmenskega dela, ki je trajalo tudi po 12 ur in se tudi spreminjalo, neenakomerno razporejenega delovnega časa, dela ob nedeljah, praznikih in šolskih počitnicah, javni prevoz za tožnika neustrezen.
Omejitev višine prejemkov iz delovnega razmerja je možna zgolj s kolektivno pogodbo, s splošnim aktom delodajalca ali s soglasjem delavca, pri čemer lahko hierarhično nižji akt (kolektivna pogodba, splošni akt delodajalca, pogodba o zaposlitvi) določi le pravice, ki so za delavca ugodnejše od pravic, ki mu gredo po hierarhično višjem aktu. Napačno je stališče toženke, da lahko delodajalec enostransko, s sklepom poslovodstva poseže v višino nadomestila za stroške prevoza na delo in z dela. Ker pravilnik toženke ni bil veljavno sprejet, toženka ni imela podlage za omejitev višine tega nadomestila.