TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi v IV. in V.b točki izreka, ter se v tem obsegu zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni del sodbe ter sklep sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

S sklicevanjem na tretji odstavek 200. člena ZDR-1 je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno stališče, da bi tožbo, s katero tožnik uveljavlja, da mu delovno razmerje ni prenehalo 24. 5. 2022, temveč 17. 10. 2022, moral vložiti v roku 30 dni od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice, in da je ta rok pričel teči naslednji dan po dnevu, ki je bil določen kot datum prenehanja delovnega razmerja. Tožbo je vložil šele 29. 12. 2022, zato je sodno varstvo glede obstoja delovnega razmerja uveljavljal prepozno.

Pritožba utemeljeno navaja, da je tožnik dejansko opravljanje dela utemeljeval tudi s trditvijo, da mu je toženka obračunavala plačo za redno delo (neopravičen izostanek na plačilnih listah ni bil naveden) in mu plačo tudi nakazala na TRR. Kot dokaz je predložil plačilne liste, izpis iz TRR in predlagal svoje zaslišanje. Ker plačilo za delo v osnovi predstavlja protidajatev delodajalca v zameno za opravljeno delo delavca (44. člen ZDR-1), ki je bil v tej zadevi tudi prijavljen v socialna zavarovanja, bi sodišče prve stopnje vprašanje (ne)opravljanja dela moralo presoditi tudi z vidika navedenih tožnikovih trditev in dokazil. Ker tega ni storilo, je podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.