Tožena stranka ne oporeka navedbam tožeče stranke o tem, da zagotavljanje dela delavcev uporabniku predstavlja primarno in poglavitno ter skoraj izključno dejavnost tožeče stranke, ne oporeka trditvam, da obstaja verjetnost, da bi zaradi izvršitve odločbe lahko prišlo do likvidacije oziroma stečaja in ne oporeka trditvam, da bi uporabniki poiskali druge delodajalce, ki zagotavljajo delo delavcem uporabnikom.
Res je sicer, da je bila izpodbijana odločba že izvršena, da je bilo tožeči stranki dovoljenje za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev že odvzeto in da je bila tožeča stranka že izbrisana iz registra pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku, vendar je bila ravno iz tega razloga izdana ureditvena začasna odredba, s katero se tožeči stranki na podlagi tega sklepa dovoljuje, da sme kot delodajalec za zagotavljanje dela delavcev uporabniku do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu opravljati dejavnost zagotavljanja dela delavcev uporabniku, toženi stranki pa se nalaga, da mora takoj po prejemu tega sklepa tožečo stranko vpisati v register pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku.
Ureditvena začasna odredba pa tudi ne nasprotuje javni koristi.
Tožnici sta z določitvijo kriterija, ki veže izplačilo poslovne uspešnosti tožnic za leto 2020 tako, da niža višino izplačila iz razloga bolniške odsotnosti delavca kršili prvi odstavek 6. člena ZVarD.
V primeru, da je merilo oblikovano tako, da je izplačilo poslovne uspešnosti odvisno od individualnega prispevka delavca, ni mogoče govoriti o izplačilu za poslovno uspešnost družbe ampak o izplačilu za individualno uspešnost.
Izplačilo poslovne uspešnosti je nagrada za uspešno poslovanja delodajalca oziroma družbe kot celote in ne gre za nagrado posameznemu delavcu, ki bi bila sorazmerna njegovemu prispevku k poslovni uspešnosti družbe. Ker gre za poslovni uspeh družbe kot celote, so do izplačila poslovne uspešnosti (če pride do njega) upravičeni vsi delavci, kot del te celote.
Z vidika postopka ugotavljanja diskriminacije je irelevantno, ali je bilo izplačilo poslovne uspešnosti dogovorjeno s kolektivno pogodbo, internim aktom delodajalca, ki je v nasprotju s kolektivno pogodbo, sklepom ali kako drugače. Prepoved diskriminacije v zvezi s plačilom za delom (torej tudi plačilom poslovne uspešnosti kot njegovim sestavim delom) namreč velja enako oziroma enotno za vse situacije. Tudi kvorum soglasja in število pogodbenikov (štirje različni sindikati), tožnic ne ekskulipira pri zakonski zavezi prepovedi diskriminacije.
Mnenje komisije o obstoju podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu invalidu ni akt ali dejanje, s katerim bi se posegalo v ustavne pravice in ne bi bilo zagotovljeno drugo sodno varstvo, zato je Upravno sodišče zaključilo, da niso izpolnjene procesne predpostavke za obravnavo tožbe zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, torej subsidiaren upravni spor ni dopusten.
Temeljni vsebinski pogoj, ki mora biti torej izpolnjen za vsako izdajo začasne odredbe, je torej verjetnost nastanka težko popravljive škode, ki bi stranki nastala z izvršitvijo v upravnem sporu izpodbijanega akta. Pri odločanju sodišče uporabi tudi pravila 214. člena in nasl. ZPP glede t.i. neprerekanih dejstev, ki v 2. odstavku istega člena določa, da se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana.
Z izbrisom tožeče stranke iz Poslovnega registra Slovenije, kar vključuje prenehanje opravljanja pridobitne dejavnosti na trgu, je izpodbijana odločba izgubila pravni učinek. Izpodbijana prepoved tožeče stranke ne zavezuje več in ne posega v njen pravni položaj oziroma ne vpliva več nanjo, saj tožeča stranka nima več položaja samozaposlene osebe, za katero prepoved velja. Z odpravo izpodbijane odločbe in vrnitvijo v nov postopek tožeča stranka ne more več doseči izboljšanja pravnega položaja zase kot podjetnika, saj podjetniške dejavnosti ne opravlja več. Zaradi navedenega izrečena prepoved zanjo ni več pravno pomembna in v njen pravni položaj ne posega. Tožeča stranka ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje predmetnega postopka.