Med strankama ni sporno, da je tožnica v relativnem obdobju prejemala plačo v povprečni višini 1.337,48 EUR neto mesečno, kar presega zakonsko določen cenzus za dodelitev BPP.
Tožnica neutemeljeno navaja, da toženka za odločitev ni imela pravne podlage. Odločba je bila namreč izdana na podlagi določbe 49. člena ZBPP, ki jasno določa, da mora tožnik še po enem letu od pravnomočno zaključenega postopka, za katerega mu je bila dodeljena BPP, izpolnjevati pogoje za BPP (torej za dodelitev BPP), drugače mora prejeto BPP vrniti, kar izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse. Ko organ za BPP odloča na podlagi 49. člena ZBPP ni relevantno, ali je upravičenec premoženje pridobil v postopku, za katerega mu je bila BPP dodeljena oz. ali je pravica pridobljena z lažnim prikazovanjem ali zamolčanjem podatkov.
Utemeljen je tožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi postopka, saj se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti. Če ZBPP ne določa drugače, postopa pristojni organ za brezplačno pravno pomoč po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek.
Organ svoje odločbe namreč ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (tretji odstavek 9. člena ZUP).
Sodišče je v zadevi sporna pravna vprašanja (tj. glede ocen, ki se nanašata na (pod)merilo V.1.1. - Ocena internacionalizacije, Načrt trženja ter glede dolžnosti toženke, da tožnico pozove na dopolnitev), ki jih tožnica uveljavlja v predmetni tožbi, že obravnavalo v sodbi I U 15/2022-13 z dne 27. 10. 2022. Toženka je pravna stališča te sodbe pri izdaji sedaj izpodbijanega sklepa upoštevala, nanje pa je vezano tudi sodišče v tem upravnem sporu.
Odprava odločbe učinkuje za nazaj, kar pomeni, da se vzpostavi stanje, kakršno je bilo pred izdajo odpravljene odločbe. Vendar pa slednje ne pomeni nujno, da mora upravni organ postopek v celoti začeti znova. Ponoven postopek je namreč namenjen odpravi nepravilnosti prej izdane odločbe v skladu s pravnim mnenjem sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). To pomeni, da se postopek načeloma dopolnjuje zgolj v navedenem obsegu.
Obrestovano vračanje preplačil je mogoče le, če je bil davek neupravičeno plačan (oziroma preplačan) zaradi neupravičene odmere, to je na podlagi napačne odločitve davčnega organa. Ker je tožnica davek nesporno izračunala in plačala sama, na podlagi samoobdavčitve, ji obresti iz prvega odstavka 99. člena ZDavP-2 glede na jasno dikcijo teh določb ne pripadajo (volenti non fit inuria).
Postopek vračila davka se je začel na zahtevo tožnice. Samo zato, ker je davčni organ o njegovi utemeljenosti odločil po postopku davčnega nadzora (saj je potekel rok za popravek davčnega obračuna iz 54. člena ZDavP-2), pa ni mogoče trditi, da se je postopek vračila davka vodil po uradni dolžnosti. Davčni organ je pravilno odločil, da je v tem primeru treba uporabiti prvi odstavek 113. člena ZUP.
Poziv tožene stranke tožniku, da dopolni prošnjo z dokazili z dne 15. 1. 2025 je vseboval rok za izpolnitev obveznosti, ki je začel teči od vročitve poziva. Ker je šlo za poziv, za katerega je potrebno osebno vročanje, bi tožena stranka lahko uporabila določbe o nesodelovanju tožnika v postopku (prvi odstavek 90. člena ZUP), o molku (tretji odstavek 90. člena ZUP) oziroma o implicitnem umiku vloge (prvi odstavek 135. člena ZUP) šele po tem, ko bi upoštevala in ravnala po tretjem in četrtem odstavku 87. člena ZUP. Takšno ravnanje pa iz obrazložitve izpodbijanega akta ne izhaja, ampak je tožena stranka ravnanje iz tretjega in četrtega odstavka 87. člena "preskočila" in uporabila kar določbo o javnem naznanilu v portalu eUprava iz 96. člena ZUP.
Merila za izbiro koncesionarja so: - strokovna usposobljenost, izkušnje in reference ponudnika ter odgovornega nosilca zdravstvene dejavnosti za vsak posamezen program zdravstvene dejavnosti oziroma posamezno vrsto zdravstvenih storitev specialistične bolnišnične dejavnosti, ki so predmet koncesije, - dostopnost lokacije opravljanja zdravstvene dejavnosti, - ugotovitve nadzornih postopkov iz 76. člena tega zakona pri ponudniku, - druge okoliščine in merila glede na posebnost posamezne vrste zdravstvene dejavnosti, ki je predmet javnega razpisa. Iz razpisne dokumentacije izhaja, da so bila ta merila tudi upoštevana pri ocenjevanju obeh ponudb. Po presoji sodišča je bilo ocenjevanje pravilno in je iz tega razloga tožena stranka pravilno podelila koncesijo subjektu A. A., s.p. ter zavrnila ponudbo tožeče stranke, ker je izbrani ponudnik prejel več točk.
Tožnik lahko v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Tožnica tega ni navajala niti v postopku na prvi stopnji niti v pritožbenem postopku, v tožbi pa tudi ni pojasnila, zakaj šele v upravnem sporu oporeka delovni dobi izbranega ponudnika, zato teh tožbenih novot ni mogoče upoštevati.
Tožnica predloga ni utemeljevala z obnovitvenim razlogom po 6., pač pa z razlogom po 1. točki prvega odstavka 96. člena ZUS-1, navedeno pomeni, da je predlog za obnovo postopka podan po izteku petletnega prekluzivnega roka, ki je za to določen v drugem odstavku 97. člena ZUS-1.
O dolžnostnem ravnanju organa je mogoče govoriti šele po presoji elementov, ki jih je v postopek predložil tožnik. Prvenstveno je torej na tožniku dokazno breme, da zatrjuje dejstva in dokaze. Ti morajo biti ustrezne teže (resnosti), da se vzpostavi dolžnost toženke, da pridobiva podatke iz države, v katero se prosilca predaja. Niso namreč pravno upoštevni vsa dejstva in dokazi, pač le tisti, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja pa mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja.
Zatrjevane pomanjkljivosti morajo dosegati posebej visok prag resnosti, ki je odvisen od vseh okoliščin primera. Ta prag bi bil dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev, in zaradi katerega bi bilo ogroženo njeno telesno ali duševno zdravje ali bi se znašla v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom. Navedeni prag torej ni dosežen niti v okoliščinah velike negotovosti ali znatnega poslabšanja življenjskih razmer zadevne osebe, če te ne pomenijo hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega bi bila zadevna oseba v položaju, ki bi bil tako slab, da bi bilo mogoče šteti, da gre za nečloveško ali ponižujoče ravnanje.
S tožnikovo izjavo zaobjeta ravnanja morajo dosegati minimalno stopnjo resnosti, ki je relativna in odvisna od okoliščin konkretnega primera.
V primeru obstoja javnih informacij o pomanjkljivostih sistema mednarodne zaščite dokazno breme prenese na toženo stranko, ki ima dolžnost, da presodi, ali so razmere v državi, kamor bo prosilec vrnjen, primerne.
Sklep o zavrženju zahteve za izločitev uradne osebe ni akt, ki se lahko samostojno izpodbija v upravnem sporu, in da zato pritožba zoper sklep o zavrženju tožbe zoper tovrstni akt, nima verjetnih izgledov za uspeh. Zoper sklep o zahtevi za izločitev uradne osebe v upravnem postopku ni samostojnega sodnega varstva, ne pomeni, da stranka zoper omenjeno odločitev sploh nima na voljo (učinkovitega) pravnega sredstva, ker je sodno varstvo zgolj odloženo. Stranka tako lahko kršitev pravice do nepristranskega odločanja uveljavlja v okviru tožbe v upravnem sporu zoper končno odločitev upravnega organa.
Niti teža dejanja in zagrožena sankcija niti kompleksnost zadeve in osebne okoliščine tožnika ne narekujejo, da bi mu bilo za uresničevanje pravice do sodnega varstva v sodnem postopku o prekršku potrebno in pravično dodeliti BPP. Resnost kršitve in teža zagrožene kazni za prekršek po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1 (tj. le globa v višini 500,00 EUR) tudi ob morebitni grožnji stranske sankcije odvzema vozila nista veliki, zadeva pa tudi z vidika uporabljene pravne podlage za prekršek ni kompleksna.
S tem, ko toženka tožniku ni priznala 25% povečanja, ob nespornem dejstvu, da je tožnik vložil predlog za dopustitev revizije, je kršila materialni predpis.
Tožnik je zahtevek na državno odvetništvo naslovil v septembru 2025, zato trimesečni rok od dneva začetka predhodnega postopka do dne izdaje izpodbijane odločbe (6. 10. 2025) v nobenem primeru ni mogel še poteči. Ker je bila izpodbijana odločba izdana pred potekom trimesečnega roka v vsakem možnem scenariju, procesna predpostavka za uvedbo pravdnega postopka proti Republiki Sloveniji, ki jo predpisuje ZDOdv, ni bila izpolnjena. Tožnikova prošnja je bila preuranjena in posledično ni izpolnjevala objektivnega pogoja iz 24. člena ZBPP
Z vidika priznanja oziroma odmere stroškov, je odločilen čas odločanja toženke, saj takrat nastane terjatev za povrnitev stroškov nasprotni stranki. Okoliščini, kdaj je odvetnik priglasil stroške pristojni službi za brezplačno pravno pomoč in kdaj je opravil odvetniške storitve, za odmero stroškov nista relevantni. To pomeni, da bi morala toženka pri odločanju uporabiti peti odstavek 17. člena ZOdv, ki je veljal v času odločanja o priglašenih stroških, torej po novi ureditvi, po kateri odvetniku, ki izvaja storitve BPP, pripada celotni znesek, izračunan po OT, brez zmanjšanja za polovico.
Plačilo odvetniku je lahko bodisi plačilo za njegovo delo bodisi plačilo izdatkov, ki so bili potrebni za izvršitev dela. Porabljeni čas med zastopanjem na narokih je element odvetnikovega dela. Vrednost opravljenega dela, je po naravi stvari odvisna od zahtevnosti dela in njegovega trajanja. Zahtevnost posameznih odvetniških storitev je ovrednotena v posebnem delu OT, trajanje dela pa v prvem odstavku 6. člena OT. Čas, porabljen za zastopanje stranke, je eden od dveh elementov odvetnikovega dela, kar pomeni, da (je) za urnino veljal peti odstavek 17. člena ZOdv (v času izdaje te sodbe take določbe ZOdv nima). Da gre pri urnini za storitev in ne izdatek, je razvidno tudi iz umestitve 6. člena OT med določbo o času izvrševanja storitve in določbo o zvišanju vrednosti storitve. Na to kaže tudi dejstvo, da je urnina vrednotena v odvetniških točkah in ne v evrih, v katerih so vrednoteni izdatki. Zato je odločitev toženke, ki je porabljeni čas na naroku (urnino) opredelila kot storitev, pravilna.
Obrazložitev ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, kar pomeni, da je ni mogoče preizkusiti. Neobrazloženost izpodbijane odločbe ne pomeni le kršitve procesnih pravil, temveč onemogoča tudi učinkovit sodni nadzor nad uporabo prostega preudarka. Če obrazložitev ne vsebuje konkretnih razlogov za odločitev in ne pojasni, kako so bile relevantne okoliščine tehtane, sodišče ne more preveriti, ali je bil prosti preudarek uporabljen v zakonsko določenih mejah, kot to določa tretji odstavek 40. člena ZUS-1.
Namen sodnega varstva v primeru zavrnjene prošnje za pogojni odpust je v tem, da obsojenec ni prikrajšan za možnost predčasnega odpusta iz zapora mimo razlogov, ki jih določa zakon.
Bistvena pomanjkljivost v obrazložitvi prvostopenjske in drugostopenjskega akta posega na področje prava EU ne samo zato, ker v pravu EU velja splošno pravno načelo, da morajo biti upravne odločbe v postopkih, kjer gre za izvajanje prava EU, ustrezno obrazložene, ampak izpodbijani akt temelji na procesni določbi ZUP, kar pa pomeni, da ima Slovenija kot država članica EU procesno avtonomijo, da odloči o zadevi, kjer gre za uporabo prava EU, na podlagi procesnih določb. V konkretnem primeru je to 4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP. Zato je potrebno preveriti, da se ta procesna avtonomija izvaja v skladu z načeli enakovrednosti in učinkovitosti, ki sta sestavna dela določila 47. člena Listine. Načelo enakovrednosti glede izpodbijane odločitve v tem primeru ni problematično, ker pravila o zavrženju vloge na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP v položajih, ki so zajeta s pravom Unije, niso manj ugodna od pravil v podobnih položajih, za katere velja nacionalno pravo. Izpodbijani akt pa je nezakonit z vidika načela učinkovitosti, kajti to načelo zahteva, da nacionalna pravila v praksi ne onemogočajo ali čezmerno ne otežujejo uveljavljanja pravic, ki jih priznava pravo Unije.