Sodišče prve stopnje se je pri ugotavljanju nevarnosti, da bi obdolženec še naprej ogrožal javni promet, poleg visoke stopnje alkoholiziranosti, oprlo še na številne druge relevantne okoliščine, in sicer, da obdolženi na zaznamovanem prehodu za pešce ni omogočil varnega prečkanja ceste mladoletni oškodovanki, da je po trčenju peško odbilo in je padla po tleh ter je pri tem utrpela poškodbe, da obdolženi neposredno po zadetju peške s svojim vozilom ni ustavil in peški nudil pomoči, kljub njenim klicem na pomoč, temveč je odpeljal naprej in da je obdolženi pod močnim vplivom alkohola vozil na delovni dan v mestu v bližini trgovin in označenih prehodov za pešce in kolesarje ter pločnikov in kolesarskih stez. Vse navedeno pa kaže tudi na osebnost obdolženca, ki se je na pot odpravil kljub visoki stopnji alkoholiziranosti, po prometni nesreči pa se je s kraja odpeljal kljub temu, da je z vozilom zadel v komaj dvanajstletno oškodovanko.
Kljub sklepu sodišča, da se glavna obravnava odloži, da bi se obtožencu na glavni obravnavi zagotovilo tolmačenje v bosanski jezik, ne zagovornik ne obtoženec, ki je izrecno želel tolmačenje na glavni obravnavi, v nadaljevanju glede postopanja s predlogom okrožne državne tožilke za odreditev pripora in izjave o tem predlogu, nista zahtevala prisotnosti sodnega tolmača ali dodatnega časa, da se na drug način zagotovi obtožencu pravica do uporabe lastnega jezika (npr. s prevodom in podajo izjave v njegovem lastnem jeziku bodisi na zapisnik ali pisno). Poleg tega je obtoženec, ki je ves čas predhodnega postopka s sodiščem komuniciral brez tolmača, na vprašanje predsednice senata tudi sam (ne le po zagovorniku) zavzel stališče do predloga tožilstva ravno glede okoliščine, ki jo izpostavlja zagovornik v pritožbi, pri čemer ni nasprotoval, da se o tem vprašanju na sodišču izjavlja brez pomoči sodnega tolmača. Uveljavljanje domnevne kršitve pravice do jezika šele v pritožbi se glede na opisane dejanske okoliščine konkretnega primera pokaže kot možna zloraba procesnih pravic, kar pa je skladno z določbo 15. člena ZKP sodišče dolžno onemogočati.
Prvostopenjsko sodišče je na podlagi analize izpovedbe prič, ob upoštevanju zagovora obtoženca in vseh listinskih dokazov ugotovilo, da je obtoženi nad oškodovanko izvrševal tako fizično kot tudi psihično nasilje, oškodovanka se je temu poskušala izogniti na način, da je prenehala kontaktirati s svojo družino, se umaknila in zaprla vase, na ta način pa jo je obtoženi ustrahoval in spravljal v podrejen položaj. Pritožbeno sodišče nima nikakršnega dvoma v zaključke prvostopenjskega sodišča, ki je sledilo izpovedbi oškodovanke o ravnanjih obtoženca ves čas trajanja izvenzakonske skupnosti, kar neposredno izhaja iz izpovedb prič B., posredno pa tudi iz izpovedbe priče A. in F.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je prvostopenjsko sodišče v točki 3 izpodbijane sodbe opredelilo do nepotrebnosti izvajanja obeh dokaznih predlogov, tako angažiranje kliničnega psihologa, kot tudi pribave zdravstvenega kartona za obtoženega, svojo zavrnitev pa je tudi ustrezno obrazložilo.
Izključitveni razlog po 2. točki drugega odstavka 39. člena ZKP je vezan na sodnikovo seznanitev z nedovoljenim dokazom v kazenskem postopku, ne pa izven postopka, kot primeroma v medijih.
Pravica do proste izbire zagovornika ni absolutne narave.
Za pravno opredelitev kaznivega dejanja kot umor, izvršenega na zahrbten način, so potrebni tako subjektivni elementi pri storilcu kot tudi podane objektivne okoliščine.
Ker določila ZSKZDČEU-1 izrecno prepovedujejo domačemu sodišču spreminjati način izvršitve kazenske sankcije izrečene s tujo sodbo, je sodišče prve stopnje predlog ob smiselni uporabi določila 3. odstavka 129.a člena ZKP zavrnilo.